počitniško ležerno misli letajo po svoje

nog stolov na mizi narobej obrnjene čakajo na prostor na tleh, da se razširi in jaz magično realistična na stolu zrem skozi steklo v sonce. ne priklapljam se več tako zelo pogosto. analogno ždim na mojem fotelju s spodvitimi nogami zatopljena v branje. včasih spečem kakšen kolač v starem lončenem modlu. za potico mi je zmanjkalo elana, ko je mati prinesla domov cel kup kupljenih, ki jih ne jem. v bistvu jem vse. občasno se postavim na glavo in gledam svet iz druge perspektive. spet drugič se smejem lastnim mislim preteklosti. tako patetično osladnim, da mi gre kar na bruhanje. bruhala ne bom. bruham samo po jagodnem jogurtu. in potem nič več.

ljudje polni božičnih zgodb in podarjanja puloverjev. domača tla pobeljena s snegom in kuhinjska tla polna moke. jaz sedim na tleh in zrem v vse te noge (od miz in stolov). nikjer utripajočih lučk in bunkic in vsega tega. samo jaz in maček, ki pijeva vsak svoj kakav, takole nekega večera.

bi šli?

dan začet z redbullom in zaprtimi očmi. nadaljuje s spuščenimi lasmi in zmago. za nagrado sijem. na animateki gledam filme. nasmejana hopsam iz dvorišča z milošom in klemnom klemnom ekipe www.strup.net in podrem osebni rekord: 15 minut z eno rdečo lučjo. točna kot ura razmišljam o ikonah moje mladosti: maček muri in klemen klemen. nikoli pozabljiva z zvončki na uri in sončnimi zahodi. škrlat za nama, ki sipa ko kepa in kozarci mleka pa še mačji kruh od peka. nostalgija in prepričevanje, da nisem pretenciozna, če mislim, da znam bolje. vsi tisti tihi, pri miru stoječi ljudje, ki mrmrajo sami sebi. neopremenljivi, medli, mlahavi ko mrtva riba. ne pustijo nobene sledi. snega tako ali tako ni, smrekove vejice prekrivajo tla, pravopisne postavljam rahlo po svoje. včasih sem znala bolje, se mi zdi, a sedaj se vračam. na oder stopam prva. navsezgodaj. popolnoma po svoje, brez koncepta, s pripravami ob polnoči. prej točno ob času zamrznjena prisopiham v subtropsko klimo. črne postave peščice ljudi, ki jih zanimajo zanimive reči: strip. jaz siva, zunaj tema in kičaste luči. pa glasna glasba četrtkove noči. grem mimo. kot piš, ki veje med vejami in vejicami. ustavljanje le ob rdeči luči in ljudeh, ki si to zaslužijo. čas brez časa, ki si ga lahko odrežem, če zares hočem in ustavim hitenje za trenutek, da izmenjam nekaj besed. majoneza, ki se cedi po tleh in nastavljanje dlani za kavo. ne spadam v ta svet. sem nekje vmes. nikjer zares doma, od kar so mi ga podrli. z ograjo zagradili in prepovedali vstop brez razloga. včasih mi prija početi reči brez razloga. še raje uživam. orada na bone in malvazija za pikico na i. srečnih oči, popolnoma srečna, spet na poti. premikanje je glavna naloga sveta*, meni pa se zdi, da grem samo zato, da pridem. z mandarinami med odmorom med odisejo in uliksesom pitam sestradane ljudi, ki so mi iz dna srca hvaležni. sedim na treh stolih hkrati, na četrem imam torbo. širina mi je bila od nekdaj ljuba in nekje vmes se odločim, da bom decembra ljudi vabila na kakav. bi šli?

opozorilo: v pločevinki raviolov lahko najdete velikega duha, ki vam izpolni željo. v bistvu dve. ampak potem ne bo znal več domov in boste morali z njim namakati noge v potoku in prepevati po francosko. ravioli so zelo zanimiva jed. sploh tisti iz pločevinke in če ne znate francosko ali nimate posluha, dobro premislite, preden jih odprete.

toliko.

______________________
* Polona Glavan: Noč v Evropi

preblisk

Vrana se z vrano druži, volk z volkom, mačka pa sama s seboj.

highlightening

Draftam drafte s prenakopičenimi mislimi v večih dimenzijah. Lačna.

Z zavihanimi robovi in polnim trebuhom dobrih, a presladkih kinder čokoladic. Z mačkom. Šibka.

Brez krempljev, da bi z njimi podčrtavala misli, ki se mi utrnejo. Z luknjo v glavi, ki jo donenje prepolnosti le še povečuje. Rumeni nasmejani smajliji se mi zdijo ostudni. Patetični pogovori s prijaznimi gestami še bolj. Nekje vmes plavajo ljudje s perutmi in pettisočaki s podobo Ivane Kobilice se vlačijo po rokah. Od roke do roke, od denarnice do denarnice, do evrov. Cel kup besed v različnih kontekstih, ki ne bodo nikoli prebrane. Melaholija v očeh sredi kaosa, ki zna biti včasih tako zelo lepa. Ne razumem ljudi, ki ne marajo dežja, kot da je dež kriv za to, da je dež in že cela dva dni s seboj vlačim svojo "zeleno marelo". Topel kakav, fotelj, noge zavite v volnene nogavice in knjiga naključno povlečena iz mojega kupa. V resnici vse to ostaja le pobožna želja, ki v bistvu niti pobožna ni, razen če sem jaz tista, ki je bog (pretenciozno?). V resnici sem majcena pi(ć)kica, ki se premetava iz ene krožnice v drugo in namesto knjig večinoma na hitro prebiram samo še bloge.

Nauk: Če bi bog obstajal, bi zagotovo imel blog.

vsega so krivi proizvajalci zobnih ščetk

smeha polna skleda:)

za:me

ugašujem se. s puljenjem kabla iz vtičnice in z odvijanjem varovalke. danes je lahko jutri, če si zares želiš. jaz bi raje, da bi bil jutri danes, ampak šele jutri, ker danes je že danes dovolj lep.

bova?

precep

Razjeda me dvodelnost, ki se je ne dobi v paketu lepo zacelofanizirano in s pentljico okrašeno v Top Shopu za 9.999,99 SIT - želite, da preračunam še v evre? (ah, dajte no, saj ste dobili svoj evrokalkulator!)

Evri kot evrokrem in glava kot ogromna skodela z neskončnim dnom. Bruha. Bruhaha.

Če grem ven, grem ven. Če ne grem ven, ostanem znotraj. Če grem ven, grem lahko tudi noter.

Nagradno vprašanje: luknjica pri luknjici pa vendarle vodo drži. Kaj je to?


Nagrada je potovanje po lastni izbiri na in na lastne stroške. V tolarjih, evrih ali jenih. Namesto evrokrema v Evropi jemo Nutello in niti Čokolino ni več to kar je bil.

Zakaj se mi včasih tako zelo neumno zdi biti prijazna???

Dober dan

Dan. Dober dan. V celoti.

Cel dan nič, ničesar, nikamor. Štiri stene in še kakšna več z zaprtimi okni. Skregana z vejicami, jih izpuščam in se še v istem trenutku ujamem pri udejanjanju paradoksa. Vsako minuto se ura premakne, jaz pa se že cel dan ne premaknem niti za ped.

Dan. Dober dan. Dan brez vlakov. Še vedno jih ne sovražim, še vedno so del mojega dne.

Počutim se kot veverica, ki ji vse uide mimo. Cel dan grizljam najrazličnejše oreščke. Dan. Dober dan. Miklavž na sceni. Rahlo odvečen. Jutri v časopisu: Ženske, ki tečejo z volkovi po nakupih so linčale vse tri decembrske prinašalce. Razlog: zadekanost v tople krznene plašče in kape. Ena izmed njih je povedala: "Letos je zaradi visokih temperatur nošnja krzna še bizarnejša kot ponavadi." Dedek Mraz brez kučme pa v jok.

Dan. Dober dan, vsem vegeterijancem, lezbijkam in skinom tega sveta. Ujeta med dolge kolone črk, ki se trudijo ne biti prazne. S cmokom v grlu za nazaj. Z natrpanim urnikom za naprej. Ujeta na sredini. Pajkova mreža in muha v centru niti. Vzorec. Prenašanje vzorca na vse. Posploševanje. Včeraj zvečer sem videla polno luno, pa je načeloma sploh ne bi smelo biti, čeprav luna je tako ali tako vedno. Vsak dan. Dan. Dan na dan.

Dober dan, velecenjeni in velecenjene. Znašli ste se v resničnostnem šovu z imenom Blog. Kamera dozira samo tisto, kar želi prikazati in samocenzura se samocenzurira točno tisto, kar želi samocenzurirati. Jaz pri tem nimam nič. Ali pač?

Sobóta

Z nekom, ki ga sploh ne poznam, kot dva vesoljca stojiva sredi sobotnega večera nekje ob strani glasnih množic venidočih ljudi in se zgražava nad rdečerumeno zvezdo repatico nad nama. S strašansko prepolnim mehurjem se retrospektivično prijetno utrujena spominjam mozaika delčkov današnjega utripa z neopaznim rdečim kapljanjem in hitrimi vožnjami po ozkih ovinkih, na katerih ni bilo nikomur slabo. Dan poln cigaretnega dima in s soncem v deželici pod Alpami, ki ni doseglo le doline v katero smo se prostovoljno ujeli. Ozka špilja, več dreves kot ljudi. Postanek v bazi nekega vaškega pricestnega bara s stališča mestnih otrok neverjetno nizkimi cenami našega otroštva: sadni čaj - 150 SIT, kava z mlekom 170 SIT in iskanje kofeina, teina in avtomobilov po zaspanih, zaprtih in praznih mestih. Slaba vest se izgubi med razpokami in zgodbami o napihljivih smrtonsnih osah za ogrevanje, medtem ko rokavice v decembru sploh niso najnujnejša oprema. Pasovi so. Premagovanje starih strahov in novi ljudje, ki zbujajo prijetne asociacije na stare in zamrznjene roke, med katerimi roma vrečka mandarin. Doma čaka hiša v popolnoma razsutem stanju zapuščena z dobrodošlico v obliki kupčka mačjega dreka na postelji. Zvečer pršut, olive in teran s pogovori. V splošnem: rada imam sobote.

pizda. pizda. pizda.

Živim v življenju lebdečih kock kot medla bolnišnična pomaranča ali Aristotelova mlačna voda, ki še za v čevelj ni dobra in vse to se povezuje v komleksen kompleks, ki se le v hipnih hipcih momentov za kratek utrinek razblini v mit aktualizacije besednega, čes da sem sezidana vsaj iz na soncu posušene opeke, če že iz kamnitih blokov ne in veliko bolj kot na masivno romaniko se naslanjam na skleteno gradnjo francoske gotike, z velikimi okni na vse strani, ki čez poslikave s temnimi barvami spuščajo vase bore malo svetlobe. Temne globine Freudove psihoanalize na mrzlem zasneženem Dunaju me spomnijo na Christiana in njegovo raskavo nemško angleščino s trdo poudarjenimi soglasniki in z namuzljivim in hkrati resnim nasmškom izrečeno geslo: "You know, It' not just fucking, it's also sucking," v črno silhueto ujetega fana Slavoja Žižka in s prodornimi očmi nemškega nacionalista, če že prijaznega skina ne. Za zidovi ujeta navidezna svoboda me privlači s svojo namišljeno anarhijo in z revolucijami spodkopane revolucije se bodo ponavljale v večnem začaranem krogu. Mar sploh obstaja začarani krog, ki ni večen? Ujeta sredi njega, se sprepričujem, da lahko uideš pobesnelim konjem (puranom:), da te ne poteptajo s kopiti ali še bolje: da lahko ubogi konjiček uide nečloveškim rokam človeka, ki udriha po njem. Francka, ki v neskončnost teka za vozom lepovidovskih hrepenenj, bo nedopolnjena prinašala skodelice kave tistim, ki jo zavračajo in vsi ponižani in razžaljeni tega sveta se bodo za večno zataknili sami vase, v podtalje in podpodje in njihove oči bodo le še mrtvi domovi. Christian kot speči revolucionar s tlečimi idejami in pahorskokučanovskimi očmi, katerim bodo na kolesih sledile množice, kajti fuckingu in suckingu iz zgornjenega citata kraljica Urša doda še cycling. Kolo z dvema kolesoma in tako se na treh kolesih življenja odvijajo up&downsi naših pričakovanj in trenutkov premaknitve iz imaginarnega v konkretno. Poskusi metov v zrak in preračunavanja permutacij, variacij in kombinacij možne uresničitve ne premaknejo prgišča zemlje v lončku mojega kaktusa Gvozdena niti za centimeter in predolgi dnevi s prekratkimi trenutki in vse to, se sprevrača v jadikovanje, ki se ga večinoma sramujem, ker izhaja iz lastne šibkosti. Cenzura bi bila tu na mestu, a kaj, ko sem samo človek, homo sum, kot bi porekel Afer, in še vedno ne vem točno, kdo je bil to. Še marsičesa ne vem točno in vlak je čudno prazen ljudi, ki manjkajo. Zorni kot prepozne okupacije postelje se spreminja v gledišče na pol priprtih vek, ki bentijo nad prezgodnjim vstajanjem. Ne iščem špranj, razpok in vrat, ker so zidovi in stene postavljeni zato, da se preplezajo in če jih ne, raje ostanem zunaj, kot pa da silim v intimo notranjosti tuje domačnosti, ki mi ne pripada. Mačka okrog vrele kaše ali mleka, kot vedno hodim in (mi)javkam jezna sama nase, ker mi je tako težko delovati brez potke, ki bi jo kdo z briketi nasul zame, prav do tja, kamor naj bi šla in velika čokolada v moji malhi pride nepodarjena in nepojedena domov. V uteho pojem čokoladni bonbon, le zaradi ciničnega nasmeška namenjenega mitu o kompenzaciji neuresničenih hrepenenj s čokolado, šopingom ali vsaj obiskom frizerja. Vsem zanimajočim sporočam, da sem se danes zjutraj najverjetneje počesala, čeprav se dejanja ne spominjam in sintetično naštevanje realnega sploh ni v mojem slogu, čeprav ga načeloma sploh nimam. Slog je stil Charlesa Bukowskega in vseh tistih, ki jih je omenil. Jaz imam sebe namesto stila in mačka namesto sesalca, kot ima Gazvoda, avto brez bencina in sebe brez srca. Deklica z vžigalicami se spreminja v deklico z vžigalnikom in dreadi, zaradi katerih avtomatično postane upornica in hipi in v čajnici ti postrežejo s ketchupom v stekelni posodici iz maxi tube. Navajena določenega estetskega minimuma se zgražam nad letošnjo podpovprečno pentljasto in cikcakasto prestolnico, bežeče domov, kjer ugotovim, da je vedno lahko še hujše: vsakoletni naveski vsega mogočega brez rdeče, rumene ali zelene niti povsod kjer se je dalo in snežinke (!), zvončki (!), snežaki (!). Z razžaljenim estetskim čutom končujem brez moraliziranja in s srečnim koncem, kajti v tem božičnem času, se že spodobi biti vesel in tako povem samo še to, da znam(o) premalo pesmi na pamet in nekoč bodo ribe začele lajati in Svetlana Makarovič bo imela prav.