jesen

listje se jeseni res nespodobno obnaša, ko kar tako pada, ne da bi koga vprašalo, tako lahko postaja na jesen, ne drži se več nobenih pravil, ampak ga kar spodnaša na realna tla, padle duše na asfaltu, da se kakšna stara mama kar pokriža, ko vgre mimo in vidi vse tiste kupe, ki jih je nanesel veter čez noč, o, Marija, Jože, pejt pomest, kaj si bodo pa sosedje misll

mrtvo truplo

pri nas danes razkosavamo truplo. prinesli so nam ga včeraj zvečer v vrečki za smeti, ki na sreči ni bila prozorna, 10 kil mrtvega mesa, veliko krvi, kaj drugega pa raje ne bom rekla

za kosilo bodo seveda čevapčiči

soundtrack

fajn je, da se jutranja žareča krogla nad sivim meglenim morjem raztrešči z vonjem po mandarinah v oranžno brez predolgih kolon na avtocesti, kar naravnost, kar naravnost, se razčefukajo vse ideje nekam v prazen prostor, ker mesta se odpro šele ob devetih, ko se dvignejo tiste težke rolete in v ključavnicah zaškrtajo ključi v prezeblih rokah - vsi jih tlačimo v žepe in rokave raztegujemo čez prstke

hiteča so jutra psov na sprehodov, od vogla do vogla, izložbe so polne vabečih knjig in vonj v zraku so hrustljave žemljice, sicer pa vse tako lepo prazno in kot se spodobi za začetek tudi tiho, ker fanfare, zakaj za vraga naj bi že na začetku zadonele fanfare, tega res ne rabim, ko si v glavi špilam komade iz tarantinovih filmov, čakajoč na dogodek v mestu Gogi brez Godota in absurdnih stavkov

samo jesen in raznobarvno listje, ki obarva siv beton, sivo meglo, sive poglede, samo kostanj, ki se fino zapeče nad ognjem, eno samo veselje iz gozda, toplina, ki jo še dodatno začaraš s toplo volneno jopico in obljubo, da pridem k tebi, čeprav ni bilo časa za čaj, čeprav krmežljav dan, čeprav smrkajoče, čeprav

insajt aut

ljudje svoje obraze in telesa popajo na oglasne panoje in v izložbe, se osvetlujejo z reflektorji in s svetlečimi, utripajočimi napisi popisujejo svoje življenje do zadnje podrobnosti, kličejo po pozornosti kot artefakti na razstavah sodobne (hm, pojmi) umetnosti – utripajo kot novoletne jelke, vabijo s humorjem, s kičem, želijo si gledalca, ker današnji gledalec je vsega vajen, vsega prenavajen, nič več ga ne more šokirati, niti Fontane, mrtve kure na odru so pa dandanes takoalitako prepovedane

pri nas pa z nalepkami varnostnih sistemov in zakodiranimi sanjami, zamreženimi in skritimi nekam med platnice za zavesami, zapiraj vrata!, ki so vedno odprta, zapori v glavi, cela rešetanja o posebnih znakih v geslih, ki morajo biti tako zakomplicirana, da jih kmalu celo sam pozabiš in potem, ves, asemtireku, da se da, iz sebe, ti ga shekajo, da lahko vlomiš v lastni računalnik – niti prvič ni, seveda, saj še pomite tovariši

pa rolete morajo biti vedno dol do konca, brez špranj in za vrata se poleg zapaha zatakne še lopato pa en gojzar, da bo, ja, držalo, čeprav prepihu še vedno rata se priplaziti skozi in prodreti v vse pore našega mikrokozmosa s prijateljico plesnijo na stenah – imamo tako radi obiske, gostoljubni kot smo, s prahom v kotih in madeži na prtih: welcome