lancete

veliko jokam, včasih tudi malo pojokcam, čisto tako na tihem in zase, ko se izgubim med navodili, ki jih ne razumem, berem že v tretje, zajebem na polno, error, pa tak enostaven pripomoček, za stare mame in stare ate, pa ko dobim izvide tudi solze, na pošti sem samo jezna, ko gospa na šalterju vsakemu ponuja dišeče sveče proti komarjem, klepeta in hodi zelo počasi, da se zadaj za mano nabere vrsta

na živce mi triplje tudi pospaman mail, čeprav sem že vdala v usodo, niso vsi boji moji in vredni brcanja, polni smetnjaki pred trgovino, jim bom enkrat rekla, da bi jih lahko zamenjali za večje pa našaltali še enega za biološke odpadke, ker nikoli ne vem, kam naj dam bananin olupek: najbrž v bližnje grmovje, z vsemi pesticidi vred, saj tja pride tudi v obliki – khm, organskega? – gnojila, komposta iz komunale

pa itak ne jem več banan, čisto zmedena od te prehrane, od mašinerije, ki poganja vse na nekih številkah brez človečnosti ene čisto pomirjujoče razlage: zato imamo bližnje, ki ti z ljubeznijo rečejo pizda ti materna, ko jih motiš, ko počnejo najbolj bistvene stvari v življenju; se tepejo in fajtajo v nekem hudo grdem in kičastem špilu – pa saj jih je večina takih

taka sem: tečna, in marsikaj bi lahko okrivila za to, od hormonov do občutljivosti do navade in vzgoje, ampak v bistvu pač sprejmem, recimo da, tako po aleševo, ker pač hočem hoditi po štriku in se voziti s kolesom po klancih navzdol in navzgor – danes sem ponosno prevozila celega do vrha – saj če ni prevroče, čisto lepo gre kljub vsem malim trenjem, ki jih kar preslišim, se ne sekiram, imam ene druge drame, ki to niso, pa včasih mi še vedno rata, da zvečer delam tisto, kar hočem

poletno

veliko vsega takoj po zatišju, ki ga je tako lepo zaužiti na polno, udomačiti mrzle ploščice na balkonu, hladno moderne in nanje potisniti blazino in deko, si narediti improvizirano streho kot hišo, ki smo si jih gradili v otroštvu, s ščipalkami ali kljukicami, odvisno, kako jim rečeš, pripneš rjuho na stojalo za perilo, na ograjo in na stol, da dobiš veliko jadro, spodaj vohaš limonine cvetove in neko rjavo brozgo, ki se steka iz lonca naše željke, smrečice z vršički

še poušter, ki mu drugače sploh ne znam reči, sopomenke so vedno težje kot protipomenke, je rekla lana, voda za pitje, ki bi bila lahko limonada ali kak ledeni čaj, da bi bilo bolj fensi, ampak, lej, resnica je pač drugačna, malo manj estetska in seksi, voda iz pipe, nalita v plastenko, praktično in pragmatično, nato pa še tisto nujno in obetajoče poletje: kup knjig, ki jih izbiraš po nakjučju, ko se na sredini naveličaš ene, začneš brati drugo, bo že prišel tudi čas za prvo, ali pa tudi ne, saj ni važno