28 februar 2007

okus, ki traja

zgodovina kot polž, ki leze okoli žoge in se mu svet zdi vsak dan na novo napleskan poslinjen z nevidnimi vejicami, ker so meje mojega spoznanja tako ali tako meje mojih čutil in so ta so izmučeno naveličana svojih rutinskih opravil, vedno enakih, istih, ponavljajočih in včasih je zares treba oditi na kakšen čaj s preteklostjo, da se jo potem lahko za večno pomete iz praga misli posplošenih, čeprav nikoli seveda zares (prah je večen). splošna razgledanost se izgublja med mobilnimi telefoni s predigrami in stenami brez grafitov in s kupi reklamnih lepakov kot nekaj najbolj nemoralno nemoralnega na tem svetu. z in y se konstantno zamenjujeta in jaz negeekično bitjece se s tem sprijaznim, da lahko čim hitreje odhitim na kosilo kosilce jedačo pijačo pokonzumirano na tsiti brezosebni menzasti način, ki ti sploh ne prinese srečnega občutka zadovoljstva in se ti svet potem zdi čisto enak. sanjam o kosilcu skuhanem posebej zame obljubljenem enkrat kmalu, ko se skuha, ker se samo od kinder čokolad, bounteyev in makovih štručk pač ne da živeti. aksiomatično drži drži kot lim, ki se ga zalepi na prste, da obdržijo posesivno ob sebi vse kar se je nabralo na njih brez interneta in s prazno glavo stavkov stavkičev, ki jo silijo razmišljati v nematernem jeziku, ki ni njen, niti njenega očeta. mt mt mt mt mt mt v vseh šestih sklonih napisana, tista canakarijanska s skodelico kave in vsem kar ima v naročju, da ti podari in ti kupi nove hlače, ti pa napišeš, ma kaj napišeš, saj nisi zares pismen, obkrožiš, da je ne maraš, tako po slovensko kot petunije na oknih razkošno razcvetene na zidovih za katerimi se dogaja bogvekaj naskrivaj zakrito že za na sprehod in za v trgovino. tako slovensko padeš na izpitu svoje domovine, ker te nočejo, Krpana silaka, ki je premočen celo za njih: kdo ga bo pa prijel (smeje z ostrivcem na zadnjem e-ju, ki ga na tem uporabniku prijaznem macu ne znam narediti). vsa ta različna piva v množini kot javnosti in vina in moke in mladosti, ki imajo vsa enak uscan okus pa vseeno kupimo vedno enega in istega, z blagovno znamko podkovanega oglaševanega, ker naj bi bil boljši. estetski odnos do sveta se oblikuje skozi majhe otroške oči, ki jih oblačimo v flufasto rožnate volančke in jih navajamo na lepoto disneyevih risank kičastih in potem te sploh ne sme presenetiti dejstvo, da se puristično izključuje vse kar ni idealno simetrično dolgočasno enako identično palmasto s peščenimi plažami in sončnimi zahodi v ozadju barbikasto z bleščečimi nasmehi svetleče zlato srebrno okrašeno kot novoletna jelka. nič manj nemoralna kot diler s horsom ali županski kandidat preizkušam svojo nečloveško človeško indiferenco v velikem terariju s človečnjaki oblečenimi po skupnem okusu počesanimi enako dišečimi, prepričanimi v lastni individualizem. nekje s strani, pa vendar notri, ne slepimo se: bolj proti sredini kroga, drevesa spoznanja pod katerim je pokopan nek pes: dog, god, odvisno s katere strani pogledaš. strani, strani, stranice in sestavljenost sveta zmanipuliranega s sugestijami nafilanega kot paprike z rižem in jotacija polna e-jev in o-jev. mogoče pa res živimo na notranji strani sveta (slepi za okolico, slepi za vse) in zbiramo prazne skodelice kakavov in kav in čajev za naše zanamce.

S pripisom: od sedaj naprej očitno blogi brez desne poravnave, kot da moj čut za estetiko ni danes že dovolj znerviran. rahlo sem v dvomu, če ne bi bilo mogoče prav, da se zderem nad vsemi in vsem, ki so mi ga privzgojili, ampak se ne bom, ker mi ta isti privzgojeni čut to paradoksalno preprečuje. brcajoča.

24 februar 2007

En, dva, tri, štir ...

Preplet rok popackanih in lepljivih od ananasovega soka in popotovanja levo desno in nazaj po hodnikih stopnicah brez dvigal in avtobusov s kakšnim vlakom včasih brez smetnjakov. Obilo mleka in velikih začetnic na peronu. Siv asfalt in sivi bloki pod modrim nebom, ki se ponavlja. Vsako jutro isti koraki napovedujejo rutino in vedno isti stavki od katerih se bom preselila. Pogled niha od okna k Oknom in svet skozi macove oči je bolj estetski in zaobljen. Kot kakšno jabolko neobgriženo brez reza žiletke za zraščanje s čimer koli z vsemi slovenskimi dvojinami tega sveta. Zasvojeni sami s sabo smo se speli, da lahko v velike skodele preko roba nalivamo še večje džezve kave z mlekom. "Natakar, eno kavo z mlekom prosim." Rimski zid se blešči v soncu, ko vsakodnevno sopiham mimo z željo, da bi se enkrat zares ustavila ujeta nekje med 19. stoletjem in socializmom s pionirji in janeževimi upognjenci zaprtimi v avtobuse ljubljanskega potniškega prometa. Ljubljanski z veliko? Pravila prikrajam po svoje in posvoje posvajam najrazličnejše stole (kdaj pa kdaj tudi kakšnega človeka). Patos, zagon, zanos (v kotičkih ustnic se prebuja smeh). Mački se gonijo: pomlad je, in kmalu se bodo na nogah znašli koleščki koleščniki in se bo dirkalo še z večjo hitrostjo povsod naokoli, da bodo ideje kar prekipevale kot voda za špagete za kosilo. Ležerni čaji se kompenzirano premikajo na kasneje, ko bom zaviti v lepki objem karamele ljubeče spali kot žvečilni gumiji prilepljeni na kakšne hlače s kakšnega stola, da ti polepšajo dan. "Ti pa nimaš lulčka, hahaha," po mesiču ob 7. 42 za dobro jutro v zameno za hopsanje naproti po utrujenih in ožuljenih stopalih (čevlji z luknjo za v dež). Vsi nekam gredo, jaz večinoma le prihajam. S knjigo v roki in nogami, ki hodijo v štric po kakšnem klancu za delanje ovinkov. Stric, pa pečenic in krvavic (od muhe). Bizarno groteskno z metulji ubitimi za nedolžne speče otroke, da jih bodo lahko občudovali, ko se zbude. Mi veliki ljudje. Tete, strici, bratranci, sestrične. Sosedje. Najboljši sosedje. Ščepci soli cum grano salis in mestni fetiši ob vstopu z balkonom in rožami. Tu ne morejo živeti slabi ljudje. Pa še hladilnik! (Naš hladilnik, naš ponos. Kaj je mleko, kaj je jajca?). Trenutno sem se znašla v eni takšni časovni luknji med čakanjem na potem in tistim, kar je že bilo. Za zajtrk: Moje finance, za kosilo: razkuhani špageti. Kradem jim čas. Tatica! (Kradeš, lažeš, bolhe maš, v šolo hodiš nič ne znaš). Tu nekje smo in čez pet minut se bo svet spet preobrnil na glavo in predrugačil. Jaz v nekih oranžnih hlačah potegnjenih iz omare razmišljam o kovtrih in baziliki. Naveličana zmiskih plaščev ne verjamem več v sneg, ko smučarji razveseljujejo upreženi v egotripe, ko revežem brez pogleda z viška privoščim, da so srečni vsaj na ta način. Nismo pač vsi N'toko (hehe), medtem ko trume hujšajo na vsakem koraku z željo po čevapčičih, jaz živim predvsem od jogurtov. Od krav:) Epska širina se razširja in podaljšuje v neskončnost, da si bom morala na silo nastaviti kakšno štango (drog) pred glavo, da se bo ustavila zaletavajoč se vanjo. Bumf.

Me že ni več.

19 februar 2007

7 : 2 = 43

Cela Ljubljana v nedeljo zjutraj išče dežurno lekarno (še psi!) na peš nogah in z osmrkanimi nosovi (na semaforjih si dilajo bacile). Nedoločnost in poljubnost se išče definirana na nadvse nekreativen način, da bi se ideja utelešila v moje misli in bi se materializirala pred mojimi očmi. Tu nekje je, voham jo, kot prve pomladne trobentice in brez štrika se skuša navezati na svet, ki ji polzi skozi prste. Kam pa vi? Jaz ostajam zasedena priklopljena in z nebom, ki me gleda skozi okno. Polna besed, pa nobene prave. Nerazpakirana pozabljam dežnike in izgubljam urnike. V knjižnicah plačujem zamudnino, s kupom neprebranih knjig in tekočih trakov. Bele stene bi prepleskala vsaj na bež ali pa bi poklicala trope majhnih mravelj, da bi jih potacale. Premetati bi bilo treba znake, črke, misli, ljudi (pretepsti). Cel svet se mi mota po glavi in potovanje misli je izlet v neznano. Vse imam, samo puzzlov ne znam sestavit: v mozaik, v rubikovo kocko, da bi na njej zraslo vzklilo v ljubem maternem jeziku spisano izmišljeno in nato bi se prevedlo kot elektrika naprej po žicah. Žlicah. Tistih za jogurt in tistih za juho pogreto nekje na obali večernega morja. Vmes včasih zaprem oči, da ne pozabim nanje. Včasih grizem kar tako brez razloga, ker imam zobe in zobno pasto (brez nje ne gre). Padam v časovne luknje in gledam v mlaj, ki se ga ne vidi, tam nekje nad Piranom in tisti skorajda kičasti roza sončni zahod pada samemu sebi na glavo. Včasih kupim kakšno pivo, da si ga delimo. Včeraj, danes, prejšnji teden se zlivajo v eno. Vedno obujem napačne čevlje, nikoli se ne počešem. Na živce mi gredo vedno isti obrazi na vlaku, sploh tisti, ki jih poznam in ne jedo čokolade. Sladke palačinke s kupom stepene smetane, ki je ne maram, bi si po mailu poslala v svoje možganske celice, da bi se prebudile na kakšni gugalnici sredi poletja. Bosih nog, ne bi pogledala ne levo ne desno, ko bi tekla čez cesto. Vihrala bi, brez izparevanja in vrgla bi se v vodo, da bi izolir trak naplavilo nekam na obale Hrvaške, ki sploh ne obstaja. Na Primorskem cvetijo češnje in jutro prespano vstano navsezgodaj zamujeno in prispeto ob ravno pravem času, se da premakniti za nedoločen čas naprej nekje med čokolinom in zelenim čajem iz skodelice z emblemom ekonomske fakultete. Pižame in Jezus v mačji podobi in ležernost začetega z raztreščenimi smokiji po zadnjih sedežih in peskom za na grob v prtljažniku. Ne več kot 160 na uro letimo proti skalam nafilani, z očmi na razgledu v neskončnost pripopani in z dekico za na tla, da nas ne zebe. Bil je res en tak lep dan za piknik z grisini in polnim parkiriščem v trojini nas, ki smo šli, vsem mehurjem navkljub. "Če ne boš priden, te bomo odpeljali na urgenco." Razpotegnjenost vsega skupaj se ruši v tempo stopnjevan v ponedeljkovo jutro s polnozrnatimi rogljički in čokolado ob Ljubljanici in opazovanjem rac, ki jih odnaša tok (smešne so, za njimi meglena tapiserija). Sama samcata s svojimi nogami vstopim v svet skozi vrata, ki vodijo navzgor (tista kafkovska s čuvajem) in se usedem v neko vrečo (tako se razvije nemorala, tako se razvije nemorala). Sedaj sem tu nekje v bližini, dirkam od iksa k ipsilonu in vmes včasih še v kakšno trgovino. Domenke zajebem. Vse ostalo je zgodovina, vse ostalo še pride. Za nazaj in vse to, kar se je nabralo, kot dva žvečilna in kovanci v moji torbi požvenkujejo kot misli, ki se morajo še zapisati. Kupi, kopice, kope in polno zatipkanih napak, ki se mi jih ne da popravljati. "Vse ovinke v življenju moraš zvoziti" (z ročno) in izginila bom šele, ko izparim (do takrat vas strašim). Anywhere out of the World.

17 februar 2007

oznanila

ubijte me z vsem zarečenim kruhom tega sveta, ampak res nisem rekla, da ne bom več (niti vaših žemljic nočem, si bom že sama natrosila drobtin, Drobtinic). tu sem, odpiram vrata zaprašenega dupla, da se je dvignilo nekolikanj prahu, praha, preloga, trznine, ker je vse to prav in ker je prav, da spomini poletijo. brez fanfar ali kakršnegakoli dretja v tišini in po prstkih kot Tom v risanki in izza ovinka. se odkrham (odkrh odkrh). s srbečimi prsti razbrazdanimi, razpokanimi, opraskanimi, žuljavimi, ki se počasi spet navajajo na otip vseh črkovnih znakov, pa preslednic, vračalk, izmenjalk, krmilk, vnašalk, brisalk in ubežnic tipkovnic tega sveta. lepo vzgojena po bontonu za en dan prihajam nazaj iz čistokrvne vljudnosti do domačih, da boste vedeli, da sem še. namesto razglednice sem se naslikala kar jazst pred vrati. pozvonila nisem, ključ sem izgubila. pripravljeni uvodni leporečni govor ves zmečkan stiskam med prsti in blebečem na pamet po navadi. brez železne srajce, točno tja, kamor pelje tók. "tòk tòk" potrkam na duri z ameriškimi narekovaji brez posebne simbolike in iz čiste lenobe. nalahno, ker pozdravljati pa zares ne znam. ne prav in brez očal, da bi videla vse obraze, ki mi prihajajo naproti. z ušesi in z blatnimi čevlji vstopam čez prag, praznih rok, po gorenjsko, slovensko. brez pekinezerja (sem ga pustila na plaži, da laja na mimoidoče).

odkrh odkrh (znova)

in sedaj sem tu, punčica vljudna, se vrača domov, po svoje reči, po zobno ščetko in čiste nogavice. brez kape ali klobuka vam zopet razgaljam svoje misli. v njih: zmešnjava (ne bom sesala samo zaradi obiskov). stokrat narobe vpeta vrv se je zaflenčala med sugestijami in vsem tem časom, ki nam polzi skozi prste (kljub magneziju). na zadnjih nitkah frutabel in lastnega premagovanja hudičevsko skušam svoj ego in se povzpenjam više proti modremu nebu nad menoj. Ajda, prasica! (vzklik ali eksklamacija) na dnu ljudje s katerimi se po avtocestah življenja vozimo in delamo prekrške (pregreške). vsi mi otroci istega frizerja, opice brez vžigalnika, ki panteistično lepimo na steno razpela poleg slik maršala Tita. namesto s kartico, plačujemo s prijatelji, ki jih srečamo na kakšnem pločniku, ko gredo za soncem po Partizanski ulici do mlakuže in gozdov spomina zapuščenega otroštva, ki ga puščamo za seboj in mu samo vsake toliko prižgemo kakšno svečo. iskreni priznavajo, da je še veliko ovinkov v zgodovini, ki bi jih bilo treba na novo prevoziti in to oni, ki so že od nekdaj znali plavat! ampak kulj, vse je kulj, ker so mi fajn ljudje, ki si upajo, pa čeprav jih je včasih strah. odnosi med trgovci in potrošniki, med dilerji in đanksi, med nami in vami, ko smo mi vi in vi mi in med mano in tabo in tabo in mano in med ljubitelji višine pa med tistimi, ki se je boje in med ljubitelji in neljubitelji čokolade in vsi tisti "živjo", ki odmevajo po ulicah in cestah: še vedno en velikanski šmorn. niti cesarski praženec ne, temveč en navaden fakin šmorn. jaz v njem kot kakšna rozina, izgubljena, potopljena v čežano. pa saj je fajn plavat, četudi ne veš kam boš prišel: v bistvu nimaš kaj zgubit, pa čeprav kdaj izgubiš v Monopolyju. brez posebnih priprav na Južno Afriko, z ravnimi koleni in fetišem na zajce. rastemo, zrasli smo in rože nam dobro uspevajo, čeprav jih pozabimo zalivati in roža je še vedno samo roža je še vedno roža je še vedno roža. tista mandarina tam na tleh v kotu pa je instalacija čiste umetnosti, prvinske, z oranžno sredico in je tam samo zato, da ti jo nekdo podari. brez odvečnih zgodb, ki jih bomo zaprli v čarobno knjižnico, čarobni gozd brez vrtnih palčkov, brez datumov in vsega tega kar se mora. samo zato, da ti jo nekdo podari. samo zato. Samo izginjajoči, izginuli. eden tistih iz mojega seznama, ki bi jih še. še zdaleč ne edini, ker je vse več nog, ki hodijo z menoj vzporedno. z drugimi se brcamo pod mizo v živo ali vsaj prek msnja se dregamo v uči. vsemu složnemu iz kakšnega koncerta bi ti dala tisto temno čokolado s pomarančo oranžno in čez katjeplutovski zeleni čaj, da ti bo slabo. bi te polila z njim in utopila v njem in v kakšni takšni noči z nadrealističnim recitiranjem Soči. zase, zame, za štrikanje štrikov, pa če tisti noj, ki je v bistvu emu, pride ali pač ne in četudi je zjutraj treba iti in seveda bom zopet šla, ker vedno pridem samo zato, da grem.

odkrh odkrh (v tretje)

sem se izpela. na dolgo in široko raztipkala, razpela. sedaj bežim od tu drugam. gujsat bi se šla, tako prav po hipuzelsko, ker itak ne morem prav nikogar pretentat, da sem zlobna. brez končnih i-jev, brez česarkoli. in vse te misli zapisane tu potrebujejo elektriko, da steče po njih žilah in Okna, da se odpro, jaz pa nimam časa čakat, zato jih zapisujem na majhne liste lističe, na karte za vlak in za Dramo in v en tak zvezek blok, ker je bil svinčnik pred Wordom in smo na računalnik igrali Tetris. nekoč, ko smo bili še majhni in smo se v peskovniku tepli za tisto zeleno lopatko, vsi porisani od flomastrov in z marmelado okoli ust. sedaj oprani z navadnimi pralnimi praški iščemo poanto. česar ni na tleh, je na zidu in namesto človeka na jezi se se odrasli otroci hočemo igrati boga. jazst bi nas, če bi bila, prav vse postavila pred zid. ne za postrelit, ampak da bi se končno naučili plezat. s štrikom ali brez, važno je da se znaš prijet in da zaupaš. edina zares privlačna reč interneta je, da je neskončen kot Borgesova knjižnica v Babilonu in da je vsaka pot milijon poti razcepljenih na vse strani in tako naprej, brez konca, ker ne znam narediti pike, zapreti vrat za vedno in se zakleniti. Z odprtimi okni na stežaj, da me prepiha, brez skrivanja, pejmo se rajš lovit! :Đ