Mehika

Hidra, mitološka pošast s sedmero glavami in vsakič, ko ji eno odsekaš z mečem, iz nje zrase sedmero novih. Vedno znova in nikoli je ne uloviš za rep, čeravno hkratno tečeš zaciklan kros po stadionu – tisti rdeči pesek se ti zažira v podplate, in to, da tečeš vedno hitreje, da šprintaš z zadihanimi pljuči, ne pomaga čisto nič: glave se bodo še vedno množile v neskončnost po pravilih poti, ki se cepijo, dokler ne bo gospodična Hidra srečala gospodiča Minotavra, ki jo bo kar celo požrl, z vsemi njenimi neštetimi glavami vred, v vsaki izmed njih pa ravno tako zapletena in zaflenčana kolobocija misli: eni prirežeš peruti pa se že rodi sedmero novih asociacij nanjo in nikoli ne bo konca te poti.

Ravne ceste zgodb z začetkom in koncem in realizmom, ki ga ni treba iskati med vrsticami, ker je že vse tam, v besedah, ki ubesedujejo točno tisto, s čim manj vrzeli, ki bi peljale domišljijo na pašo.

Konkretnost, zaporedja po kronologiji, ki je zamenjana in spreobrnjena le tolikanj, da še vedno vemo, kaj je bilo prej in kaj potem, in velikokrat tudi slutimo, kaj se sploh lahko še pripeti. Kriminalke po receptu, Scherlocka Holmes s Poirotom in dolga polica samih črnih z odrgnjenimi hrbti Edgarja Wallacea. Zagrizeš se vanje, se prilepiš in kot pijavka izsesaš iz njih še zadnjo črko, še zadnjo piko ob kakšni slabi luči in z zapirajočimi očmi, a seveda moraš izvedeti konec.

Lepo eno za drugo, ene boljše, druge slabše, taka za zares zapomniti pa predvsem Cimre Maje Novak: spretno zamišljena zgodbe skupaj na pladnju s kupom citatov od vsepovsod, besednimi igrami, čudovitim slogom in jezikom, črnim humorjem in preseganjem onih standardnih okvirov: ni veliko takšnih kriminalk in kmalu se ti večina preostalih ne zdi več tako kvalitetnih, kot so se ti zdele poprej.

Zgodbe postajajo vedno bolj ovinkaste, celo valovite, skravžljane in zamotane, četudi vedno krajše, brez pravih začetkov in koncev, polne besed, ki se odtisnejo in zbujajo plazove novih in novih in novih in asociacije se širijo v koncentričnih krogih tudi pod vodno gladino.

Naprej gre le še makadam, in sicer naravnost do Mehike, ki je odkrita šele veliko kasneje po zaslugi Velikega plazilca, a lepo ponazarja vso pot, vsa ta nenehna tekanja levo in desno in gor in dol in to vse hkrati in prepletanja in potem jih bereš še več naenkrat in vmes med besedami zijajo ogromne vrzeli, prepadi, ki jih zapolniš sam, ali pa jih puščaš tako zevajoče, da ti morda kedaj drugič utrnejo kakšen nov tornado misli, in včasih kot poseben bonus gratis poleg dobiš še slog, premetavanje besed in igračkanje z njimi, da ti ne preostane drugega kot vzhičenost nad samo lepoto jezika.

Prevodi znajo biti zato zafrknjena zadeva, ker je težko uloviti skrite pomene in besedne igre, a hkrati lahko prevajalec doda nove, najhuje pa je, če ostanejo le suhoparni stavki, čeravno so v izvirniku kar buhteli od poetičnosti. Se ve, da pa tudi izvirniki niso vsi taki, ampak včasih tega pač ne moreš vedeti in tako se mi je razvpiti in moderno cenjeni Houellebecq vtisnil v spomin po siromašnosti stavkov in tudi sama vsebina Osnovnih delcev se mi je zdela prazna – morda je ravno to point, ampak mene takšne reči ne prepričajo: morebiti res pokaže družbo v vsej njeni praznoti, ampak za takšnole ugotovitev lahko le odprem Lady, pa zato ta še ni dobila nobene nagrade za književnost.

Včasih vsebino reši stil, tisti stil Kristusa, Sokrata in Garcie Lorce, če parafraziramo velikega Bukowskega in ironično je prav on tu pogrešil: v poeziji mu je uspevalo – znal jo je pisati s stilom, v prozi pa golo razgalja vsebino s kratkimi stavki polnimi trdih besed, med katerimi sicer najdeš tudi kakšen biser, a celotni vtis je ponavadi skomig z rameni ob zapiranju, nič se ni premaknilo in je le še ena knjiga več - še en fuk pač, brez čustev, brez estetike, brez pravega užitka.

V dolini Šentflorjanski nekje pri vrhu Avtor njenega imena, ki poleg zveličane in kanonizirane vsebine raznih luči na vrhu klancev, vozov in teka, ponuja še bralski užitek. Kopica lepih besed in blestečih besednih zvez, kar so nekateri uporabljali tudi kot očitek, češ da obliko postavlja pred vsebino in da je vse preveč vzvišeno metaforičen in premalo ljudski, vsekakor pa kljub vsemu: mojster besede.

Skupaj s Kosmačem nasproti raznim Vorancem in Miškom, če si privoščimo nekoliko črno-belega, in da, omejeno le na prozo, poezija je druga reč. In potlej nastopijo novejši časi in kakšen jezikovni purist, ki je Cankarja postavil na piedestal in se klanjal njegovemu slogu, se hkrati zgraža nad novodobnimi, sodobnimi pisatelji, ki si dovolijo cele kupe slengizmov, angleških izrazov in podobnega uničevanja našega prečudovitega jezika, oh, ta mlada generacija, oh, oh.

Po kritičnem ločevanju zrnja od plev pod privihan nos purista vržemo samo zrnje: po kvantiteti in kvaliteti gigantsko impozanten opus Andreja Moroviča in nihče več ne more kar tako vse poprek očitati siromašenja jezika. Če je Mőderndorfer nekakšen (poudarjam »nekakšen«!) slovenski Bukowski v prozi in sinonim za stavke tipa »Fukala sva.«, je Morovič vse kaj drugega, čeravno pove isto: piše o curljajočih in prelivajočih se tokovih, izumlja nove besede, se očarljivo igračka z jezikom, še izločanje zna opisati poetično!

Vsebina je v vseh delih bolj kot ne ista – sodobni globalni Odisej, ki pluje, ali bolje rečeno tava, skozi življenje, od mesta do mesta, od ženske do ženske, iz cveta na cvet, ob tem pa se mu utrnejo zmerno do pretežno modre misli z odtenkom, ki variira glede na drogo, pod katere vplivom je. Redkokdaj se pripeti, da ni ne žensk ne drog, a povsod oblika prevlada nad vsebino, slog je tako čudovito inovativen, da se ob prebiranju vsakič znova zaljubim v preobračanje besed in njihovih pomenov, in res, njegove izume in umotvore bi bilo namesto suhoparnega besedja iz dnevnega časopisja treba uvrstiti v korpuse kot so Nova beseda in Fidaplus.

»V slovarju SKJ recimo piše, da pomeni kasetirati med drugim vložiti kaseto, torej si jaz lahko privoščim: da mi zadrkajo elastične hlače in zašpricekuta govnaški pot iz vsake pore, ko zagledam kolosalno krmilnico neznanih junakov /…/«

»Sedajci so upa polne stiske neizbrisno preč. Moro prihaja, ta Teufel objestni, strumnih korakov iz krute vojske med še krutejše civiliste.«

»Pozeleneli zmaj in koprska koza s soncem v rogovili – to je vse, kar mi je ostalo od praplemena, od teme nabite z življenjem, od zvarkov fenomenalnih čarovnic. Pomisli, pogoltnil bi žavbo ali kaj takega, in že bi pasjeglavcu zamrdal pred oči kosmato rožnatost, s kurčemorom v temni notranjosti, grozno vijolično sulico od jezika, črne kolobarje pod obrvmi in srhljivo zmedo zvokov.«

Od tiste makedamske mehiške ceste naprej vodi le še potka nekam strmo v breg in le nekaj je tistih, ki se lahko po njej peljejo s kolesom, pa še to ne vštric. Na oni steni prav pod vrhom pleza le še Morovič, verbalni mastrubator, ki z vsako besedo odseka Hidri eno izmed glav, da lahko doda še sedem novih, prav po morovičevsko zasukanih in tako čudovito zvenečih, da bi še Ivan z veseljem prikimaval dehtečim besednim zvezam, če ne bi ves ljubosumen in zardevajoč zaradi vsebine odnehal na nekem klancu.

Tradicionalni prah za omaro

Nekje zunaj je svet prekrit z belo odejo in z zmrznjenimi ledenimi ploskvami, po katerih si stare mame lomijo kolke, notri pa radiatorji ustvarjajo tropsko klimo, lučke prižgane po cele dneve in noči na vseh mogočih podaljških, še malo polepljenih z izolir trakom in tako fino prislonjene ob okraske in vejice, da kar komaj čakajo, da kaj zagori, če jih že kakšna svečka, tako popularna v tem času, ne bo prehitela.

Topel družinski čas, ko se vsi vračajo domov, da bi pekli potice, a jim še za piškote zmanjka časa in energije, zatorej je vse kupljeno v zadnjem hipu z drenjanjem po trgovinah pa še pospraviti je treba, posesati, pomiti, pobrisati, osnažiti, poglancati vse fuge med ploščicami in izbezati izza špranj v parketu še zadnjo smet, da genocida nad pajki (kje je kakšno društvo proti mučenju živali?) in prahom sploh ne omenjam.

Eno samo hitenje in vrvež po hiši, prepirčki so potlačeni z besedami: »Tiho bodi, ne začenjaj spet, pa saj je božič!«, čestitke polnijo nabiralnik in nas postavljajo še pred en »moram« več, zato na božični večer z veliko zamudo limamo znamke, pišemo naslove in laufamo do nabiralnika, za tiste, za katere nam zmanjka časa, pa na hitro forwardiramo nekaj po elektronski pošti.

Pa darila! Treba je nakupiti darila, še enkrat v trgovino pa božična večerja, joj, koliko obveznosti, ni čudno, da si potem vsi ob stiskih rok želimo le miru.

Tradicija nam veleva drenjanje pred in po polnoči, zadušljiv zrak prepojen s kadilom: idealne pogoje za omedlevanje, jaz že vem, o čem govorim. Saj bi šli spat, če nas ne bi motil zvok petard, ker te pa res tako čudovito pašejo v ta čas in sploh dojenčki, starejši in živali nadvse uživajo ob tem.

Se mi zdi nadvse zanimivo, da kar mrgoli blogerjev, ki se zgražajo nad pokom in treskom in bobnenjem in žvižganjem raket in vsem tem, pa tudi večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, mi reče, da res ne razume čara petard, zato se vprašam: ja, kedo jih pa potlej sploh meče?!?

Tisti zadnji petek šole v letu se že dopoldan spotikaš ob krdela prepijane mladine, ki se pogovarja le o tem, kako se ga bodo ofukali spet čez par dni pa potem za novo leto, takrat bo šele raztur, seveda (kako predvidljivo) v neki kočici sredi ničesar.

Razkol med idealom in stvarnostjo, med tisto iskrico, ki si jo kot one kristalčke za na nohte, limamo v oči in povečanim številom nesreč zaradi pijanih voznikov, ki se vračajo iz sindikalnih zabav, prepolnih štacun in praznih denarnic.

Ideja je lepa, se ve, zato nas pa tako potegne in bi vsi vohali sveže pečeno potico in bili spet majhni otroci, ki z velikimi učki trgajo mašnje iz daril pod smrekico; vsi bi radi verjeli v Božička in Dedka Mraza, ampak nam nekako ne rata, okoli nas pa toliko božičnega in prednovoletnega veselja, mi pa tečni zaradi neprespanih noči, mačkov, petard, gneče v trgovinah, kupovanja daril in tako nam od vsega skupaj ostane le en ogromen ruzak slabe vesti, ki se kot prah že nekaj let nabira za omaro.

Virtualni prazniki

Dušo bomo lepo oprali slabe vesti in si v usta položili velike besede optimizma in prijaznosti do vseh in vsakogar in prišlo bo novo leto!

Zanosno bodo zadoneli glasovi pevskega zbora in s čestitk se bo cedila tinta osladnosti in že natiskanih srečno v mnogih jezikih s podpisi.

Okraski že tiščijo k tlom moje poglede, otročki z žarečimi učki zrejo v lučke, stari možje skozi zobe (zlobno): ko bi vsaj elektrika crknla in noči bi vrnili temo.

Sneg do nadalnjega obstaja le v risankah in pravljici o Snežni kraljici, vonj pravkar pečenih piškotov se prodaja v stekleničkah parfumov za pod smrečico.

Gospodične bleščavost torbic in obutve selijo še na ostale kose oblačil: puloverji, pasovi, nakit; zmagovalka z zlato bundo, veke se šibijo pod bleščicami, zlate elastike za čop z zlatimi bunkicami se prodajajo po tekočem traku. »A niso hude? Jest bi pa prou eno mela, prou kupla si jo bom, res je huda.« Še Barbika bi dvakrat premislila preden bi si jo nadela.

Jelenčki v izložbah, severni medvedi, srnice, sneženi možje in pingvini. December, prava paša za oči in za razmišljanje o estetiki, o meji med kičem in bizarnostjo, o tem, kje je meja med snobovskim izoliranjem z dizajnerskimi torbicami in klošarjem v svojih cunjah od rdečega križa.


Vzporedni svetovi, moj svet ni tvoj svet, mene lučke zaslepijo, tebi se zde lepe.
Lahko se zgražam nad nametano oblikovanimi reklamami v nabiralniku, lahko se zgražam nad okraski z nepredstavljivimi barvnimi kombinacijami, nad čevlji z biserčki, nad umazanijo za nohti, ampak led po katerem stopicljamo v škornjčkih je tenak: kaj hitro se nam zalomi, kaj hitro mora tudi fina dama v plaščku iz umetnega krzna, ker je seveda ljubiteljica živali, vegeterijanka (vegetArijanka?), zamenjati tampon, in čeravno si potem kot Pilat umije roke, je še vedno človek, ki se pod svojim plaščkom ravno tako poti kot vsakdo drug, pa če to prikrije še s tolikimi decilitri umetnega čudovitega vonja vijolic.

Lépo je kulturno pogojeno, odvisno od okolja, od vzgoje, pa tudi od socialnega statusa: več denarcev zapraviš za novoletna darila, bolj se ukvarjaš z lepoto, pa kakršnakoli naj že bo: se ve, da vedno zmagajo porcelanasti kipci za na kamin in zlati božički, ki lazijo po hišnih fasadah.

Stojnice s kuhanim vinom in vse mogočo šaro, nad katero se zagotovo zgraža kakšen arhitekt s stanovanjcem v črnem usnju, kovini in nekaj lesa za občutek domačnosti, širše množice pa derejo tja in glasba, se ve, ne more biti kaj drugačna kot je: v skladu z ambientom, in potem gospa z vsaj petimi otroki, ki ob nedeljah ne morejo gledati Živ-žava na račun svete maše, pove: »Pri nas pa darila nosi le Miklavž, pa še ta so skromna: mandarine, orehi, suho sadje,« nato pa pohiti na tržnico pa v trgovino, da nakupi vse to čim ceneje, se drenja med ostalimi, ravno tako skromnimi človečnjaki, ki trdijo, da jih božično – novoletna mrzlica še ni zajela, in da je res grozno, kako se vse začne že pred novembrom.

Gospod arhitekt iz zgornjega odstavka se bo vsemu skupaj nasmejal, morda naročil kakšno knjigo za svojo punco preko Amazona in v svojem dizajnersko opremljenem stanovanjcu s še nekaj kolegi nazdravljal s penino in se zgražal nad množičnim potrošništvom in njihovim okusom. Iz devetega nadstropja bodo z nasmeški in zviška opazovali drenjajoče se ljudi, ognjemete raket, dokler jim petarda ne bo priletela na balkon in razbila okenske šipe in bo žvenket stekla uničil zabavo, ker bo drobec stekla priletel gospodični v mali črni večerni obleki v nogo in ji strgal najlonke.

Ženska, ki se vsak dan vozi v službo v oddaljen kraj, popoldne domov kuhat kosilo in likat perilo, kaj takega lahko gleda le v telenovelah. Že za frizerja enkrat na nekaj mesecev jo peče vest, kaj šele razne pedikure in novoletne toalete, ko še za vsakodnevne hlače in čevlje, en ali dva para, nima ravno denarcev na pretek, zato bo za sindikalno zabavo izbrskala kar kaj iz omare, da bo ostalo še kaj za darila za otroke: legokocke niso poceni, zato na onihle stojnicah z veseljem nabavi rokavice in šale in še ene tople volnene štumfe za moža, da se ne bo prehladil.

Internet ni edina virtualnost, nepredstavljive realnosti drugih lahko delujejo imaginarno, tvoj RL ni enak mojemu in jaz o tebi slišim le po televiziji, ti o meni bereš le v časopisih. Čestitke enih v nabiralnikih drugih in obratno, zgražanje nad zvezdicami, svečkami, jelenčki in snežinkami, zgražanje nad enobarvnim minimalizmom – kje je novoletni duh?.

Eni pišejo božič z veliko in drugi se zgražajo, nekateri pišejo božič z malo in drugi se zgražajo, ampak saj takolele med prazniki se imamo vsi tako presneto radi, najbolje je, da podarite naprej kar objem, ki ste ga dobili nekaj mesecev nazaj, ko je bilo talanje le teh vsaj tako zelo in kot trenutno na lestvici popularnosti kotira vprašanje: »Kje boš za novo leto?«

In imelo me je že, da bi zaključila s patetičnimi besedami sprave: kjerkoli že boste in kakršenkoli je že vaš svet – pomembno je le, da boste praznike preživeli tako, kot si želite, hehe, ampak rajši ne bom.

Če potrebujete prijaznost in optimizem in srečo in zdravje in veselje, se vsega tega trenutno ogromno valja povsod, morda vas pod smrečico pričaka priročnik Deset korakov do sreče ali Loto listek, kedo bi vedel. Morda pa smrečice sploh ne boste imeli iz trendovskih razlogov, pomankanja časa, denarja, želje, česarkoli. Vsako dejanje vas določa, vsako nedejanje prav tako, še posebej pa je bistven odnos do sveta, s tem tudi do soljudi in njihovih svetov.

Virtualen svet kot demokracija vseh možnih realnosti, preplet naših vsakdanov, vsega, kar nas določa kot zrcalo družbe, ki se v resničnem življenju razsloji. Realnost drugih postaja vse bolj nepredstavljivo virtualna, virtualnost vse bolj praznično idealna, ko jaz in ti na istem forumu trkava s kozarci za novo leto, v RL pa sto šestindvajset svetlobnih let narazen.

Poanta je nekje v bližini, morda jo najdemo prav tu. Google it;)

Včasih potrebuješ samo koga, da ti reši življenje

Svet se ti v eni noči spreobrne na glavo, morda je bil samo večer, en tak, ko Štefan ni bil dežuren in je pustil polni luni splavati nad mesto.

- Šalehar: Kaj je sedaj to, sploh mi ne odgovarjate na vprašanja, a je polna luna danes?
- Štefan: Ne, ne, ni. Sem v službi, sem dežuren.
- Šalehar: No, potem mi pa povejte, gospod Štefan, zakaj pa vi niste tajkun?
- Štefan: Zato, ker sem avtomehanik.

Ampak to je bilo že stoletja poprej, še preden sem padla v srednji vek; to je bilo takrat, ko sem metala vse štiri od sebe po parketu in se z volnenimi štumfki drsala po njem. To je bilo že davno.

Quasimodo: In je takoj večer …

Tak lep, niti ne pretirano otožen, pa od kogarkoli sem že to pobrala. Pač, sem se odločila z obema rokama pobrati tisto ta ogromno kocko s tal in jo zalučati komu v glavo, pa četudi ne zadane cilja, važno je sodelovati, ne zmagati, knde, in tako ali tako sem se že sprijaznila z dejstvom, da večina reči zleti v prazno. Recimo besede. Niti odmevajo ne več.

Potem je prišel en četrtek in en petek in ena sobota in ena nedelja in en ponedeljek. Ah, saj veste, ponedeljek. Vsi povoženi smo se nabrali, se ve, da le tisti, ki smo bili sposobni svoje kosti zložiti v pravilni vrstni red in prisiliti noge namakati v čevljih polnih dežja in se zaletavati z marelami v mimoidoče. Se postavljati v neskončno vrsto čakanja.

Začelo se je skratka nadvse obetavno in spet sem se na sredi prepisovanja s prosojnic zalotila pri takšnihle, malodane eksistencialnih vprašanjih, samo z ožjo geografijo in manjšim časovnim razponom, vezano na tu in zdaj, kaj, zakaj. Za rešitvijo sem pobrskala po moji malhi in Beckwith mi je rešil življenje. Že drugič danes. Prva je bila Eva, kdopadrug bi bil lahko prvi, morda Adam, ampak njega pa res že dolgo nisem srečala. Morda jutri.

Tretji je bil rogljiček direktno iz pekla in nekje vmes me je v uhelj presenetilo Da ne beremo celotno besedilo profesorice slovenistike v javnem govornem položaju. Ah, ja, ni rodilnik spljoh. Ampak mene to zaenkrat še zabava.

Še od prejšnjega posta dalje, vse skupaj postaja že proklemansko smešno in jaz se le še smejim. In govorim z ihtavo gorečnostjo. In pišem po kronologiji dogodkov. In naglas pozdravljam ljudi. In se menim za kave in čaje in kakave in pleze v prihodnosti. In sem nadvse prijazna. In si pridno shranjujem telefonske v imenik. In pridno v knjižnici po par ur študiram. In imam že dva dni narejeno seminarsko za jutri. In bi morala biti v tem trenutku obvezno sprejeta na AGRFT, ker se počutim kot kakšen politik poln medenjakastih obljub, ki nazadnje še sam začne verjeti v svojo iskrenost. Dobr trgovc še sam seb proda in naenkrat sem res v enem drugem razpoloženju. Bog je na razpoloženju, na stand by, bi rekel Janez Vrečko, tudi on eden tistih, ki lahko življenju vrže rešilni čoln.

Mojo ladjo so zagrabili ugodni vetrovi, ledene gore so ostale, ampak sem se prepričala, da jih ni. Icolinjorhet, pa v rokah, pa v nogah, ampak icolinjorhet. Jaz mu verjamem, ker mi je tudi on že eneparkat rešil življenje, četudi mi ga je tudi eneparkat sesul, ampak kdo bi štel poraze. Te lepo zmečemo pod oklep, in tistega, česar ne vidiš pač ni, mehmeh.

težko se je naučiti dobivati
vsak pizdun je lahko dober poraženec

Dragi moj, Čarli B, danes se pa ne bova popolnoma strinjala. Kot kakšen odvetnik iz kakšnega filma: Ugovor!

Ni lahko biti dober poraženec, ali pa morda le nisem pizdun. Pogrešam one mesiče s pizdunom slonom v glavni vlogi, ampak očitno je tudi tebe zajel vihar. Super kot vedno, kajneda?;)

Na živce mi … Ah, ne … Kot hommage zlemu psu: Na vranico mi gre, da lasje in nohti rastejo, ampak včasih je treba v roke vzeti morilsko orožje in odrezati kakšen šop: prec se počutiš bolje.

Miroslav Holub: Stopi in odpri vrata. Vsaj prepih bo nastal.

Upam, da se ne bom prehladila.

176f0f2d2843bc4ebb75300a3e469a84

Vse skupaj postaja že smešno.

Že ob devetih zjutraj, ko komaj dobro spustim svetlobo do svojih oči, se mi dogajajo dejavuji, ko bi lahko poslala isti mesič na različne naslove, vsi z istim vprašanjem (prideš?), le z drugo geografijo. Ne, ne bo me, ni me, nisem.

Sanjala sem sanje, ki sem jih že enkrat sanjala. Hundertwasserja sredi neke zakotne vasi sredi polja si pač zapomniš, knde, prav po bučarsko zaznamovano. Bolj me skrbi, da se mi je v sanje vpletlo tudi pisanje bibliografije, prav razločno se spomnim, da sem nekje spraševala, kako moram natančno citirati neko literaturo, kje so vejice, kje pike.

Tako zelo živo imam vse skupaj zapečateno v spominu, da sem zjutraj presenečeno ostrmela, kako da ni nikjer nobene sledi, kako da tega, še vedno ne vem, kako da ne, pa ja, da niso bile le sanje.

Malček me je strah, raje sanjam ograje z razbitimi črepinjami raznobarvnimi vdelanimi v beton in neravne ulice in valovite fasade, ampak, ko pa začneš sanjati stvarnost in naprej mirno spiš: takrat pa mora biti nekaj narobe. Pa brez skrbi: se bom še vedno naprej pretvarjala, da je vse kulj, ker takih sanj pa res ni nikomur za zaupati.

Moja podzavest igra z mano na flavto ali na morovičevski klarinet (ja, Andrejček je dejansko obiskoval glasbeno šolo, ah, kako lepo vzgojen fant!) in že pred časom sem si iz neke knjige prav pridno prefotokopirala določena poglavja, da mi ja ne bo treba še enkrat v knjižnico, se ve, da so jo zame pretovorili iz skladišča in je to terjalo določene kolobocije, ampak se ve, da jaz ne bi bila jaz, če ne bi tistih listov enostavno nekam založila. Ne najdem jih, ne znajdem se.

Po zamrznjenih poljih pokritih z ivjem pobiram zaledenelo repo. Za zajtrk pokvarim rolete. Jem ne. To še pride za kosilo. Čaj si skuham, a ga pozabim spiti, da je že ves hladen. Mleko začuda v našem hladilniku še ni izumrlo, cornfleksi so se seveda pojedli. Murphyja sploh ne potrebujem, da bi mi povedal, da je vedno lahko še huje, ker imam za to vse matere, njih matere in stare mame in tete in ženščad vseh sort od sosed do naključnih znank v trgovini.

Zvesto spremljajo jutranjo kroniko, berejo osmrtnice, poslušajo osmrtnice, gledajo poročila in v Slovenskih novicah z velikansko empatijo spremljajo žalostne usode vseh mogočih ljudi, ki so jih zaklali, umorili ali vsaj ugrabili, morda so se ponesrečili, jim je zgorela hiša ali pa so bolni na smrt, invalidi, ranjeni, kaj-jazst-vem-kaj-vse. Ponavadi se trudim zgraditi predor iz enega uhlja v drugega, no, ti mi pa povej, s čim slišimo, vprašanja, da bi jih z lopato za naslovnico zgoraj omenjenega cajtnga, pa tudi drugi bi pisali o tem, ker ta svet je res poln gorja, moški pa potem nekolikanj bolj stoično, a z vzdihom, dodajo: ja, vsak mora nositi svoj križ.

Kadar se gremo optimizem iz predala obvezno potegnemo novodobni ezoterični paolochoelovski kič, četudi morda katerega drugega avtorja. Če ste brali Mimesis (tista čudovita knjiga brez rodilnika v prevodu), tako ali tako veste, da je vse napisal Njegoš. Zdrav duh, v zdravem telesu, tudi ta je njegova, se ve.

Potem ti ne preostane drugega, kot da glavo stisneš med kolena, da ti kapuca pade čeznjo in obnemiš. Kot noj z glavo v pesku, ena od tehnik preživetja slovenskega naroda, eden od možnih pobegov, poleg piva in cigaret. Coffee and cigarettes, včasih si svet predstavljam točno tako črno-belo z vezajem. Kot šahovnica, šeh, šuh, šah, belo-črna polja, konjički.

A je kakšna razlika med črno-belim in belo-črnim? A je sploh kakšna razlika med nakupom novih čevljev ali nove knjige? A je sploh kje kakšna razlika med čemerkoli, kakšna razpoka v banalnosti, kakšna tonalnost, karkoli? A je sploh kje (nedokončano)?

Drugi teden v mesto pride Animateka. Četudi 3D svet, še vedno neresničen, še vedno animiran, še vedno izmišljija. Še vedno ne RL, še vedno čudovito pravljičen, četudi je animirano resnično življenje. Ah, kako gre že, Zenonov paradoks, puščica je negibna, življenje je strip. Lahko bi bila tudi risanka. Ali tista Douglasova grenivka. Lahko bi bilo vse. Morda.

Na Madžarsko!

Hotela sem napisati zgodbo z začetkom in koncem in vsem tistim vmes. Hotela sem z željo okrasiti smetano na vrhu kakava, pa sem kljub vsemu še vedno tu z grenkim priokusom spoznanja, da je zmagovalec vedno le vsak zase, da se je vedno lažje naučiti ednino kot množino. Dvojina je tako ali tako specifična, smo pač konservativni in na špagete radi stresamo tunine, konservirane ribe, ribez. Nima veze, saj vem. Zveza je pa tudi slaba.

Ježkova cinična otožnost s tisto klovnovsko solzo in zopet z željo po jutri, ono željo, ki te vedno razočara. Če ne greš, se ti zdi, da si ogromno zamudil, če greš, se ti zdi, da bi bilo bolje, da ne bi šel. Ne bom delala bilance in statistike in črt na koncu, ker nima smisla; navdušenje nad 100 % pomarančnim sokom s slamico se izniči ob anketi, smeh ob zehanju in tako naprej. Morda se temu reče ravnotežje, da vedno eden zgrmi navzdol, ko se drugi naslaja. Smeški? Emotikoni? Ker ni vse skupaj vedno smešno, niti sladko ni, četudi si nasujemo mljon žlic cukra.

Ljudje se preveč trudijo in morebiti je to problem. Morebiti pa bi se morali bolj potruditi. Ubiti brezbrižnost. V bistvu nimam pojma in ne znam definirati, razložiti, vem, le da se (spet) počutim kot kakšen duh. Brezbravno. Razbarvano. In na živce mi tripljejo petarde in rakete in pok in pok in pok. Zavijanje psov v luno. Jaz molčim ali pa se pretvarjam, saj vsi vemo, kako to gre, ko smo najbolj glasni. Pok pok pok, besede, ki se raztreščijo v zraku, da ne veš, ali kam se je izgubil pomen, ali pa ga le ti ne vidiš.

Ah, družabnosti! in tisti stavki, se nismo videli že toliko tednov in mesecev in let (ampak si še vedno nimamo ničesar za povedati), ah, ah, ah. Pa ne, da bi bili sentimentalni, ampak vedno znova se pripeti (pripetuje?), da se želje zataknejo med žaluzije in med oblake in se zagozdijo tam, ker v bistvu itak povsem naivno verjamem, da vsi vse delajo z dobrimi nameni, khm.

Človeki in človeško. V dveh besedah. To mi ne uspeva pogosto, taka odsekanost, ampak včasih te ima, da bi se odsekal in zletel na Novo Zelandijo oz. ko zjutraj čakaš na semaforju zljanano: anywhere out of the World.

Miza. Stoli. Ljudje. Izbrana družba. Pršut in siri in olive in kruh in vino. S posvojenim zobotrebcem natikaš kulinarične užitke med besedovanjem: kam? Kam iti, kam uiti, kam plovejo avioni, ki vzletajo in pristajajo, in kam gredo oblaki?

Na Madžarsko!

Mar ni to najbolj prespektivna izbira, za ambiciozne, kakšna naložba za prihodnost, Hidak, mostovi, sanje vsakega človeka, z velikim zanosom povedano, se ve. S tistim prav socialističnim patosom Dolinarjevega kipa Svobode, ki jo lahko izenačimo z Revolucijo in z dvignjeno roko v zrak, ki kar kriči in maha s tistim rdečim nageljnom: Na Madžarsko!

Na realnem parketu pa mi ni niti do velikih planov in z gromozanskimi žarnicami osvetljenih načrtov za prihodnost, in kje-boš-za-novo-leto zadevščin, ampak bi bilo dovolj že eno povabilo na pir. Magari na Madžarskem.

motivacija

Že četrta skodela črnega čaja in potem bi morala stati pika, pa je ne bo, ker so se besede nadrenjale skupaj v eno brezoblično gmoto in ravs in kraval in mesarska klanja epskih razsežnosti se odvijajo med njimi, katera bo prva skočila na plan in res ni v moji moči, da jih sama vlečem za roke za noge iz tega skupka vsega, zatorej pustimo zakonu narave inu močnejšega, da naplavi na breg reke Heraklitove, kar se tjakaj naplaviti mora.

Nobenega šlaufa, rokavčkov, rešilnega čolna ni mimo, še gumijaste rumene račke ne, nič plavajočega, razen morda nekaj odpadnega olja, ki se je usidralo na vodno gladino, vsi ostali pod njo kot v kakšni jami se ve od koga, ampak res ne bi bila rada klišejska.

Mi manjka ena beseda, ki se je kar izgubila v vsej tej zmešnjavi, še na motivaču ne najdem zares taprave, niti na tleh, ki so vsemogočna in se na njih vse najde, je ni, nikjer, nekaj na moto, ampak niso motorji, ker jih, od kar sem šla enkrat na Dunaj in (sicer iz varne razdalje) celo pot poslušala o njih, res več ne prenašam, niti motopiškoti, ker jih, od kar so spremenili embalažo, niti iz nostalgije več ne jem.

Zadeva: izguba motivacije pa niti ni tako nenavadna, če jo pogledamo v širšem kontekstu, kontekstualna teorija, brez izolacije pa tudi brez rokavic, onih tazelenih, talepih, ki so se pozabile na eni klopi in jih jutri zagotovo ne bo več tam, pa še enega fantka sem zgubila nekje na poti, čeravno se je kasneje kar sam od sebe našel, ampak sem ga zopet pustila oditi. Neodpustljivo.

Sploh se ti fantki tako radi zgubijo in potem morajo kakšno noč prespati na klopi kot rokavice, le da jih malo bolj zebe in se potlej zavijajo v raztrgane marele, tisti malo bolj flegma pa se lepo usedejo in naročijo eno pir: naj se jih kar išče, po možnosti so še brez telefona.

Še večkrat jim in nam in vsem uspe zabluziti in zbluziti z vajeti, da namesto žuljavih ročic v rokah držiš kakšno flašo ali kozarec in nazdravljaš na prihodnost, ki je itak nam nekje pred nami, doker ne bomo stari: kaj bo pa potem, če sedaj nabiramo poškodbe kolen in ukrivljeno hrbtenico in goltamo aspirine za vsako še tako majhno bolečino, ki nam jo prizadeja svet.

Po koncu življenja pač enkrat umreš, eni prej, drugi pozneje, ampak po moje se res ni fajn počutiti kot oni samomomorilec iz Alana Forda, ki mu nikoli ni uspelo, čeravno se sploh ni fajn počuti samomorilsko, I think, da poješ 20 tablet naenkrat in čakaš. O, ne, ne čakaš, pokličeš ljudi in jim poveš, da boš umrl, ampak kaj, ko so bili le aspirini in ti ne rata. Doda stric: sem enkrat pojedel celo škatlo, ko me je bolel zob, pa ni bilo nič.

Ko smo ravno pri škatlah: enkrat sem pojedla celo škatlo Domačice, mogoče je bilo celo dvakrat, in ob takih stavkih vedno pomislim na Kinky Toneta, ki mu uspeva ostati kratek in jedrnat, jaz pa nabijam dokler gre, to pomeni, dokler me nekdo ne napodi izpred računalnika, ali pa se začne tisto testo v pečici zares že žgati. Če povzamem: metaforično vedno pojem celo škatlo oz. jem toliko časa, dokler mi ni slabo. Enako je s smokiji in z besedami in z vsem. In moje hlače so bele od magnezija, ampak to nima nobene zveze ničemer, razen z žulji, ampak, a lahko že neham, ker iz pečice zares smrdi.

Morda je to trma, ki te vleče naprej, kljub vsemu, čeravno kdaj pa kdaj odnehaš in imaš vsega preveč in dovolj in pošlješ v 3pm, posnameš na mp3, se vržeš v reko, kao sej je itak usen, potem pa začneš brcati in se priplaziš na drugi breg ves umazan in odrgnjen in z veliko zamudo v primerjavi z onimi, ki so šli lepo s čolnom. Brcanje po tem je kot nalivanje z mlekom, da bruhaš po aspirinih. Zasilni izhodi za požar, ki ga sam podtakneš.

V bistvu sem hotela primarno napisati čisto nekaj drugega, recimo to, da mi primankuje motivacije, ampak mi jo je vmes zmanjkalo tudi za to, da bi povedala. Mislim, če je največja želja ene cigančice (oh, kako politično nekorektno!) to, da bi nakupovala v Lidlu, bi morala biti tudi jaz zadovoljna s tem, da bom drevo.

Repa in glave ne obljubljam, manj jogutrov Ego pa zagotovo. Se vlečem iz vtičnice.

kruha, iger in parol

Natrosimo si prahu s tal v oči, da nam bodo iz njih privrele solze, in pazimo na glasilke, da se bomo lahko drli parole naučene na pamet na ves glas: kruha in iger nam manjka in dolgčas je naši mladini - že mora biti nekaj narobej s to faLkulteto, če imajo pa toliko preveč prostega časa in odvečne energije, da ponoči izživljajo svoje mokre sanje na fasadah hiš s spreji v rokah in vse A-je postavljajo v krožce, ker ima anarhija neko strašansko zvezo s protesti sindikatov, anede.

V moj mailbox vsako minuto pripizdi kakšne 362456 na kvadrat mailov s pozivi za boj za staro pravdo in za ubogo gmajno s transparenti z napisi za večje študentske dohodke, kar je spet malček skregano z logiko sindikalistov, ker prav študentarija povzroča razvrednotenje dela, ko je pripravljena delati za minimalen gnar, ampak, madoniš, to sploh ni važno, pomembno je da se štrajka, da se gre v boj in seveda, da bo lepo vreme, da bo prišlo čim več ljudi in da se ne bo kedo prehladil, čeravno glede na zdravstveni sistem, ki ga zaenkrat še imamo, niti ni ne vem kakšen problem: zdravila se še vedno da dobiti na recept, ampak kruh pa ni zastonj!

Bomo mi že pokazali temu Janezu, kaj se to pravi metati kruh v smeti in ga prodajati po cenah rastočih v nebo kot inflacija, ki kar raste in raste, ampak verjetno jo je moralo nekaj zasaditi in to že kar en lep čas nazaj, ampak itak je vsega kriva ta vlada: še za vremenske ujme in poplave, za ves kapitalizem tega sveta, za vsa izkoriščanja - pokažimo s prstom, dokler lahko, dokler nam ga ne odrežejo.

Če ne z demonstracijami, jim bomo pa na volitvah pokazali, da jih ne maramo, ko bomo volili proti njim, ne vemo sicer še za koga, ampak vsakdo bo dober, le da bo druge farbe, pa saj vsi vemo, kako smo dobili predsednika, farškega možiclja z orglicami pa ja ne bomo volili, cerkev, ta je šele grešnica, bognedaj biti strpen do kakšnega župnika ali škofa, važno da smo do lezbijk, ki se bodo jutri ravno tako drle za višje plače, če se že v Ortu ne smejo poljubljati.

Skupaj s hendikepiranimi, migranti, delavci, brezposelnimi, izbrisanimi in študenti (citat) bodo podpihovale sovraštvo, ki se z vse večjimi koraki plazi po dolini Šentflorjanski pod etiketo za višje plače, v resnici pa gre za vse kaj drugega kot za to.

In, ne, seveda ni vse v redu, in seveda nam dana situacija ni všeč, ampak lepo prosim naj me nihče več ne prepričuje, da sem kaj manj ovca, če grem protestirat. Najbolj mi je žal za tistih 16 delavcev z zares nizkimi plačami, ki bodo šli tja z upanjem, da se res da kaj spremeniti, v bistvu pa bodo še enkrat dokazali, da se z njimi da igrati.

Če res hočemo iger, bi bilo verjetno bolje malček pomiriti strasti, spiti skodelico čaja in odigrati kakšno partijo človeka ne jezi se, pa tudi kakšna žemljica se bo še našla, ker tako slabo nam pa spet ne gre, kanede.

ne govorimo isti jezik

Vemo namreč, da oblikovalci in tekstopisci pogosto ne govorijo isti jezik, sem dobila na mail.

Očitno tudi sama ne govorim isti jezik.

Tam, kjer ni muh (recimo na Metelkovi ali pa v Cankarjevem domu)

Blagor tistim, ki verjamejo. Meni ne gre, ker preveč dvomim, ker sem nekoč preveč slavila tiste večne pljuvače ob stran, pa še vedno imam vse preveč rada Bukowskega.

Zadnjič sem sedela zraven ženske, ki je brala Ženske in sem ji navrgla, da se mi zdi to prijetno branje, pa je rekla, da njej pa niti ne. Da bere le zato, ker trenutno nima drugega in potem, ko sem dodala še, da meni je pa takolele pisanje zelo ljubo, je pa kar vstala in šla stran. In potem naj verjamem, pha. V kaj že? Dobroto?

Meni ne gre tale glagol verjeti, bi pa kam šla, da bi spet lahko verjela v ta svet, v čudovite ljudi, verjela v vero, verjela v znanost, verjela. Ampak sedaj mi pa to ne gre pa še preslaba igralka sem, da bi se lahko sprenevedala. Ne gre mi. Ne gre, bi pa kam šla, zares. Ker tu notri, tu notri, je kot v gledališki dvorani, kot v Cankarjevem domu ali na Metelkovi ali na fakulteti – ni bistvene razlike, vsi navdušeno ploskajo, ti pa obnemiš.

Znano?

Za revolucijo niti modrih oči ni treba, popihaš na dušo iz prave strani in prodaš – psihologija množic, trženeje in te pizdarije, Aleš Lisac, dolga pisma Mladinske knjige, kdo se pusti nategovati, ali bolje, kedo se ne pusti. Vprašaj. Če kupim čaj, zakaj kupim čaj, pa ravno onega in ne tistega in tudi to je le še ena ideologija več. Tudi postdmodernizem je ideologija in četudi jo je nevarno imeti za večvredno, jo že apriori imaš za tako, če si jo izbral. Potlej je nujno, da se tega zavedaš.

Vsak ima svojo pozo in blef, ki ga drži pokonci, ampak, hej, kaj pa če se tega niti ne zaveda? Če ploska iz lastnega navdušenja, stoječe ovacije, medtem ko se nekdo drug reži, kako ga je nategnil.

Manipulacije, masovke, množice za, množice proti – kakor jih napihneš, že od biblije dalje, če ne bi bilo res, ne bi bilo krščanstva, ker bi Bogu načrt spodletel in Jezusa ne bi pribili na križ. Sedaj bodo to storili s kakšnim ministrom, kakšnim škofom, četudi je že mrtev, zelo nekrofilično, in še s kakšnim, glede na barvo las ali česa že, kože, ampak dajte no, nismo mi v 21. stoletju rasisti, lepo vas prosim!

Hujše kot biti prepričan, je le še nositi Che Guevaro na majici, zato, ker je in, ker se je boril proti sistemu, zakaj že, zakaj že, pa dajte no, ni vse tako črno-belo, ni vse tako rdeče-belo.
Ironične so te naše rdeče, bele, plave farbe, ne glede na kombinacijo in število zvezd, zato se na koncu vsi barvajo na blond ali na zeleno: bodimo ekološki, kajneda.

Bodimo raje malce manj zaprti v te ječe prepričanja, še v Nietscheja je treba dvomiti, pa ne bomo v predsednike, v popestradnice in Boga, Descartes se pa obrača v grobu, ko nekdo dubio ergo sum, reče, da ne verjame enim, hkrati pa verjame drugim. A ne bi bilo lepše brez, hm, taking sides? In če že, brez tiste proklete vneme, pa, ajde, lahko na fuzbalskih tekmah in konecrtih, ampak ne pa pri ideologijah, ker to ni šport.

Ko se športne ovacije prenesejo na politične mitinge, takrat, takrat, jaz samo še laufam, bežim, ker me je strah, ker me je strah številke ljudi, ki so volili plemenito, strah za tiste, ki so to naredili naivno zares, ki so verjeli, ki so se pustili nategniti brez zavedanja, da so nategnjeni in dokler gre le za gledališče, še gre, ker je igra poskus za zajčke, ampak prenesti to na drugo stran duri pa ni tako težko kot se zdi.

Kdaj že sindikati stavkajo, zakaj že, zaradi naučenih parol na pamet, zaradi majhnih plač, ok, štekam, treba je igrati na to karto, ki je v žepu in seveda tisti dve ženski za menoj enkrat na avtobusu: sploh volt ne bom šla, vsi so prfuknjeni, sej vidš, da je vse draži. In to pri volitvah za predsednika, bemtiš, ki ima toliko povezave s ceno mleka na trgu kot paličnjak z zobno pasto.

In potlej se sploh ne čudim več vsem tistim, ki jemljejo Šaleharjeve provokacije v Toplovodu (vsak torek ob 21.00 na Valu 202) zares, ker on dela točno to, isti princip, čeravno včasih niti sam ne more uiti iz svoje kože prepričanosti, da se lahko le še nasmehneš in mu v isti sapi odpustiš, ko slišiš vse druge.

Zadnjič enkrat je govoril o nevarnih malih ljudeh, o teh malih ljudeh z nizkimi plačami, o jeznih malih ljudeh, točno tistih, ki stavkajo, točno takih kot sta bili oni dve ženski na avtobusu, točno takih, ki prepričani obkrožijo svojo številko proti ciganom recimo in za višje plače. Eksistencialni mali problemi malega človeka na katerih temelji politična manipulacija, pa kaj njega briga privatizacija železnic pa zakon o javnem šolstvu, če je pa kruh vsak dan dražji in itak se ve, kateri je v Sloveniji najbolj bran časopis. Da priljubljenega brezplačnika sploh ne omenjam.

In seveda je bilo v sociJalizmu vse stokrat bolje, ane, in tako pravijo tisti, ki so takrat živeli in pozabili, kot tudi tisti, ki jih takrat sploh še ni bilo, imajo pa zato, že prej omenjenega Cheja za junaka in to je le en tak zelo klišejski primer, kot je klišejsko obračati plato na drugo stran, pozitiva negativa – če je bil prej srednji vek temačen, the dark ages, naj kar naenkrat postane zlat, ampak ne gre tako pravi Le Goff, ne gre to tako, čeprav največkrat gre in se celo sezide, ker igrajo prav na to karto na vsaka štiri leta: oni so bili takšni, mi bomo čisto drugačni in potlej vlečemo iz naftalina ne le stare obleke, ampak tudi stara prepričanja, morda le malo polikana, morda celo vezana v usnje kot pri Cankarju, ker če je bil on enkrat bog, ga je treba sedaj zrušiti do tal, totalno, da ja ne bi videl kdo v njem kaj dobrega, ker svet je črno-bel, ne glede na barvne televizije.

Tisti ampak vedno obstaja, čeravno se nanj največkrat pozabi, ker ko se zaljubiš, si zaljubljen in pika in samo še enkrat naj mi kdo verjame v zoon logon ehona, v človeka kot racionalno bitje, v Aristotela, ker enkrat se je treba odločiti med Aristotelom in Platonom, med Rolling Stonsi in Beatlesi in čeravno bi raje verjela, da ima prav racionalnejši, na žalost spredvidiš, da jih je Platon dodobra nategnil v svoji votlini, seveda, zato pa je bila tema in vsi sanjajo o Imagine, o nekem boljšem svetu, upajo, stavkajo, se sovražijo, jezijo in vse to.

Potlej se pa nasmehnem svoji jezi nad vso to jezo in pa jezi nad konstantno neuporabo rodilnika in enim velikanskim kupom raznoraznih slovničnih napak v eni čudoviti knjigi z naslovom Mimesis Andreja Nikolaidisa, od koder sem potegnila tisto zgornjo metaforo o odločitvah in potem ti ne preostane drugega kot, da greš na en čik.

Ker pa ne kadim, bom svoj žolč izlila tu, ker smo v demokraciji in ker ga lahko, čeravno ne s transparenti na ulicah, ker nisem tako aktivistična, se pa vseeno ne strinjam in verjamem vedno manj. Itak, je pa to le še ena poza več, kanede, in ko smo ravno spet pri Drobtinicah, naj povem, da me tudi tam strašansko motijo slovnične napake. Pa tiskarske. Pa napačna uporaba naglasnih znamenj. Pa motijo me sobotna jutra brez SP, ker v njej ni nič več branja vrednega, pa opisi šteng na Robbovem vodnjaku kot nekaj znanstvenega pa kičaste ikebane na grobovih. Pa zlate torbice z bleščicami. Pa zanič predavatelji pa neprijazni trgovci. Pa, kadar zmanjka mleka v hladilniku. Pa še kaj in še več in zato res ne verjamem več. Ne enim, ne drugim, ne tretjim.

(razen seveda enako mislečim, khehe, pa smo spet tam, kjer muhe definitivno so, začarani krogi)

Prijazni guspod z vlaka

»Vi ste pa zelo prijazni, guspod,« sem rekla danes enemu uniformiranemu možaku s slabim dnevom na misiji z naslovom Pokvarimo še drugim dan in s podnaslovom Nihče nam ne sme uiti.

Meni je uspelo nekolikanj napol, ker za slabo voljo drugih pa res ne nameravam zapravljati, še tistih nekaj kovančkov, ki sem jih potegnila iz denarnice, se mi je zdelo odločno preveč. Sem rekla. »Več nimam, res ne,« brez kakršnegakoli ugovora vesti, čeravno ni bilo ravno res. No, sploh ni bilo res, kaj bi lagali.

»Punca, dobr veš, da bi mogla plačat, se te bom zapomil, še se bova srečala, 50 centov si mi dolžna,« je siknil skozi zobe, češ boš ti že videla, kaj se pravi kvariti mojo misijo.

Morda bi ga morala povprašati, koliko je on ostal dolžan vsem tistim, ki jim je pokvaril dan, čisto tako za brez zveze, ko bi res lahko, z malo dobre volje, spregledal, malce pogledal skozi prste in tako, ampak on ne, on se je odločil za teženje.

Nekateri so nastradali. Nekateri so nastradali celo dvakrat, ker se je guspod očitno domenil z nekim drugim gospodom, da bosta danes pa res zatežena in tako so sestopili z vlaka končno svobodni, nakar: začopat! se jim postavi pred avto tadrugi težak in reče: »Pri nas se plačuje parkirnina.« Izgovori niso pomagali in so plačali še tisti dodaten evro in pol.

»Tri evre za slabo voljo je pa res tu mač,« sem si mislila, ko je bila zapornica še enkrat pretentana, ko smo še enkrat ulovili srečo za rep in prišli še kar dobro skozi.

Potlej smo cel dan, skupaj z jutranjim drenjanjem brez življenjskega prostora in s štetjem stopnic in oken in stebrov in slopov, kar je višek neumnosti, postavili na eno stran velikanske vage, na drugo pa tiste tri zimsko zardele jagode z vrta, ki sem jih dobila v dar in sploh ni bilo treba dodajati še toplih rogljičkov, toplega kakava in toplih besed, ker je že vse skupaj odtehtalo: bil je lep dan.

Biblioteka

Knjižnice, ti labirinti modrosti, po katerih se sprehaja slepi knjižničar, ki ljubosumno za svojimi očali skriva vse znanje tega sveta in zato vsi prišleki stopajo v ta njegov tempelj s koraki tujcev, ki ga hočejo onečastiti, spremeniti pravila tišine in šumenja listov tistih redkih izbranih, ki vedo, kje je kaj, kje se kaj najde, ki imajo v rokah ključ do vsega vedenja.

Okna so neprepustno zaprta in na najvišjih policah se nabira prah, ker knjižničar nanje skrbno spravlja kot hrček vse kar dobi za arhiv, s sistematičnostjo, ki je jasna le njegovi kasti in še s posebnimi individualnimi razporeditvami, ki jih razume le on sam.

On je kralj svoje male votline, ne pusti se kar tako vreči s prestola in obiskovalci morajo s sklonjenimi glavami sprejeti njegova pravila, brez ugovarjanja, ker mora biti v knjižnici tišina.

Smeh je morda skrit med kakšnimi platnicami, a ne sme preveč odmevati, resni obrazi, nobenega škripanja s stoli ali podplati, nobenih hitrih gibov, nobenega loputanja z vrati.

Knjižnica je kraj, kjer najbolj začutim zatohlost odvzema svobode in vsakič, ko rešim kakšno knjigo in jo peljem na svež zrak, obe lažje zadihava.

Knjige v knjižnici so mrtve.

Za Francko

Meni se je šlo en dan v kino in potem sem agitirala po telefonih in od hiše do hiše pa od vrat, da bi šel kedo z menoj: celo pouhno šalčko čokoladnih bombonov v zlatih in srebrnih in rdečih in modrih in zelenih svetlečih papirčkih zavitih sem nosila seboj pa polna sem bila besed napihnjenih, češ pa saj se ne moreš cel dan učiti, včasih je treba takolele zvečer tudi kam iti, preveč dela škoduje zdravju, treba se je sprostiti in še eni taki kopiwrajterski hedlajni so mi leteli z vsemi žavbami namazanega jezika, ker sem si že pridobila ključe od avtomobila in bi bilo škoda takšnole priložnost zamuditi, ker priložnost zamujena, ne vrne se nobena, to pa že morate vedeti, tega bi vas pa v šoli že lahko naučili.

Imela sem idejo veličastno, kako bi nabavili sikspek tetrapakov alpskega ali še bolje tistega od najboljšega soseda, polnomastnega, da bi bil zares močen kot tamočen fruc, tisti z višnjo, ki si ga sploh več ne upajo prodajati v tavelkih plastenkah – kolikokrat mesečno rečete plastenki steklenica? Sem se zavedla v temle trenutku, da se mi plastenka beseda zdi pretirano plastična inu umetna in jo sploh ne uporabljam: flaša se reče vsem tem rečem po slovensko;)

No, skratka, bi šli mi gledati en slovenski film po imenu Oda Prešernu, kjer spoznaš resnico, da je veliki poet, podobno kot tisti mulci iz Clockwork orange, pil in se nalival z mlekom, ker mleko je bistvena tekočina človeštva – ena kapljica je dovolj pa spremeni svet ali bika v človeka in kakšni spori so se že godili okrog žensk in mleka!

Profesor Rozina se je sprl s svojim bratom Brunom, ker ni verjel v veličastje te spojine, ampak od nje se ti lahko tudi zmeša in potem verjameš, da je v nekaj trenutkih iz mikroskopsko majhnega zrasla velika pošast v obliki bika, Socializacija bika? z mlekom, druga skrivnost pa se skriva v protikadilskem zakonu: sami simboli – bik, tisti črni, ki ga še vedno imamo v zavesti, veliki črni bik na bikoborbi in velike črne črke na škatlicah cigaret pa tista sekira srebrna nabrušena nad njegovo glavo, veliki črni bik, kaj delaš? Spij nekaj belega mleka, slastnega mleka, da se socializiraš, da se iz pesnika spremeniš v človeka, posebni pašniki za posebne namene, ko so še mlada teleta, ki bi si morala sekiro sama nabrusiti, ko jim še nihče nič noče, ljubeznive, kocaste in zaupljive živali, ki opevajo mesečino. Še en simbol: luna, veliki črni bik, zakaj rjoveš v luno? Ne veš, še ne veš, da mesec izhaja v turistične namene, naivno tele, ki odraščaš in ti rožički počasi poganjajo v rogove, ki se jim ta svet zdi vedno bolj dražljivo rdeč, ker tebe ne bodo kastrirali, niti te ne bodo vzgojili za splošno potrošnjo mesa, ampak te bodo poslali v areno Vodafonelive!, khm, no, ali nekaterih reči človek res ne more pozabiti in jih izpustiti za vedno, da bi kot kakšna čreda gnujev, enega takšnega zanimivega goveda, ki je poteptalo Mufaso pod seboj, lepo odpeketalo v prahu, ki bi se jim dvigal pod nogami?!?

Hvala Velikim, da se lahko pošlepam na njih v takih trenutkih in da me včasih njihove besede naložijo na prikolico, na voz, da mi ni treba teči in me ponesejo v neznano, da srečam tam še koga, ki gre isto pot, ker Francka je še vedno zadaj Na klancu tekajoča, pa čeprav že vrsto let v svojem naslanjaču ždi in gleda televizijo, osamljena, čisto sama samcata in iz čiste ljubezni in iz čistega dolgčasa spleta celemu svetu nogavice, Ivanu jih je že naštrikala, pa Danetu in Svetlani vsakemu par, in Plutovi deklini, čeprav je še mlada in je ne zebe v noge niti v roke niti v jezik, ker verjamemo, da ima še veliko za povedati, četudi z istimi besedami od prej, ker interpretacij je neskončno Friedriechovih, povezav in neskončnih poti, ki se cepijo do ogledala v katerem odseva ukradena Jorgejeva duša: Francka že spleta nogavice zanj.

Izar Lunaček. Knjiga Oklepaj: metuljeve sanje. Ljubljana: Forum, 2007.

Če imate 8 evrov, si kupite Oklepaj. Zaklepaja ne boste potrebovali, kajti v tej knjigi je strpano celo vesolje in vse kar poleg njega še ostane z nebesi in Davidom Bechamom vred.

Vse to si je ena velikanska želva strpala pod svoj oklep z življenjskim nazorom enega mojih najljubših citatov: Omnia mea mecum porto, vse svoje nosim s seboj, sicer na začetku knjige zapisan z blazno grdim fontom, ampak to sem opazila šele na tretji pogled, ko sem bila že od glave do peta omamljena od sveže tiskarske barve: ljubezen na prvo branje, da ne rečem klišejsko na prvi pogled, ker so tudi same ilustracije naravnost fantastično fantastične, četudi je narisana klišejska svetloba na koncu tunela. Opa, v daljavi, ker tako klišejski, da bi omenjal tunele, pa ta strip spet ni.

Velika mati želva, na katere oklepu po prepričanju stare modrosti sloni svet vsaj na zemljevidih, če že v resnici ne, je na neko obalo izvalila jajca in ab ovo se je razpočila lupina in iz nje je na svobodo pokukal želvak po imenu O in se odpravil zavzeti svet, popolnoma prepričan v svoj uspeh.

In, lepo prosim, kako bi lahko enemu takemu egocentričnemu, vase zaverovanemu, samozadostnemu želvaku vcepili v glavo tavelkega Bertonclja modrost, da kdor ni ptič, naj ne seda na robove prepadov, saj je v svetu glist in močeradov, že biti kura blazno v redu zadeva?

No, kako, če si je pa ptiča spekel za večerjo, odmislil vse kure tega sveta in nas pustil se cjaziti v dvomu, kaj je bilo prej, jajce ali želva, glede na to, da je jajce pristalo na njegovi ponvi, iz drugega jajca rojeni želvak pa je neko noč v svojem oklepu sanjal prav čudno grozne sanje, vmes je posegla še luna, morilka!, in ubogo želvico brez oklepa ponesla v prepad, bolje rečeno nekam v življenje onkraj.

Lunaček mu je narisal še krila in v roke porinil liro, da je gotovo komu padla na glavo, ko jo je nemarno odvrgel nazaj po stopnicah v nebesa, ker se mu je zdelo smešno, da ima v roki inštrument, na katerega sploh ne zna igrati, potlej pa se je znašel na bizarni zadnji večerji s slabim portretom Elvisa Presleya in skozi delavnico avtorja dalje s pomočjo smerokaza, ki kaže gor, dol, levo, izhod, žirafe, kivi, spolnost, ostalo, je našel podzemni vrt in bestiarij, v katerem poleg sive žolne in stratocumulusa najdemo tudi Ronaldinha in Sv. duha, pa še nebesa so tam nekje blizu, razdeljeljena na prvo vrsto v parterju, zgornji in spodnji dom, VIP ložo in en del za Niggers only.

Avtor se bojda najraje nahaja v podrasti tegale rajskega vrta, čeravno ga tam nisem našla, imam pa eno celo mapo iz raznih cajtngov izrezanih njegovih del in tudi en članek o tem, da je njegovemu mačku ime Fjodor Mihajlovič, kar sicer nima nobene zveze s temle stripom, je pa nadvse luštno inu simpatično inu zares fajn.

Potlej pa je tu še en junak, revolucionarni polž, ki bi ga lahko Izar risal na majice kot parodijo na vse te pop Cheje, saj se je naš vrli polž odrekel bogataškemu poreklu bitja z lupino in se zavzel za pravice črnih lazarjev, ponižanih valjastih črvov in diskriminiranih členonožcev, mimogrede pa je poročil še socialno aktivistko Anastazijo in potlej po načelu Le Roi est mort, vive le roi, postal kralj ponižanih in razžaljenih, a je kmalu spoznal začarani krog svoje hiške v katero se je ujel in se odpravil meditirati v pustinjo.

Revolucionarna duša se trudi najti svoj mir, a kaj, ko nanj naleti O, želva po poklicu, v iskanju novih izzivov in poslovnih priložnosti in ne more ji kar mirno dovoliti, da zasužnji ptiča, nebeško bitje, kot da je avtobus, zato se vname boj, klišejsko mesarsko klanje, ki pa je žal le borno dokumentiran – kljub drugačnim nazorom se spoprijatejita ob večerji, ker še tako prepričanega revolucionarja se da prepričati, da se pogosti s proletarskim mesom.

O je takrat že kako živ, propadel podjetnik, ki ga je uničil naftni izliv – do takrat se je preživljal z izvabljanjem biserov iz oklepov naftnih mogotcev, oz. z njihovim sproščanjem, kot to sam poimenuje. Takrat je spoznal, da je oklep pomembna inu čudovita stvar – zakaj bi imel koga, prijatelja, ljubezen zunaj njega, če pa z oklepom nisi nikoli sam.

»Pizda si cinik, O!« Vzklik ali eksklamacija po želvakovem mnenju sentimentalnega polža, ker: »Prijateljstvo je v veliki meri le strateško zavezništvo«.

In tako naprej in dalje od zapletov do prepletov, ko živali živijo, umirajo, gojijo solato, ustvarjajo nova življenja: in Anastazija je rodila sina, ki je bil človek …

Vse to in vse vesolje in vse kar je in življenje polža in želvaka O-ja so le sanje nekega metulja, ki ga je sanjal že Zhuang Zi, čeravno sem jaz že pred leti brala, da naj bi bil to Čuang Ce, ampak očitno je s temi kitajskimi imeni en sam šmorn ali pa na določeni stopnji kitajske modrosti vsi sanjajo enake sanje.

Nihče od njih pa ni bil tako moder ali pa celo plav, (»Kar je modro, ni plavo,« by Čane), da bi vedel, kaj je zares sanjal metulj, ker res ne vem, zakaj bi si metulj želel postati kitajski modrec s čudnim imenom, če pa lahko sanja toliko drugega, sploh če ima resne težave: je bolan, moten, nor in psihopatski, kakršen je ta metulj zagotovo bil.

»Je naše življenje le plod domišljije nekega neuravnovešenega metulja?«

Nikakor ne, ker si je njegove domišljijske sanje zamislil Izar, še ena žival z ogrodjem: kdor si je izmislil njega je moral imeti zares bujno domišljijo in zato si talele njegov izdelek zagotovo zasluži častno mesto na polici: postavljen med Pixyja in Štularjeve Lustre.

Jutri, torek, 30. 10. 2007 ob 21h v KUD-u. Več pa ne povem, ker imate tudi vi internet.

Slava želvam!

Mati, koliko je ura?!?

Če sta čas in prostor neločljivo povezana, sta Widra in čas zagotovo skregana: enostavno ne gre mi, čas mi vedno uide po svoje in pri tem mu pomagajo še vsi ostali, ko prestavljajo ure naprej, da me ja spet zajebejo, ker jazst tega seveda ne vem.

Nimam pojma in vstanem in grem in se na nekem križišču zagledam v veliko digitalno uro (na tistih analognih gledam le od do, tako da sploh ne porajtam). Najprej ji ne verjamem, nato dojamem: vstala sem eno uro prezgodaj in pri tem še nič zajtrkovala, ker ni bilo časa, pa neizmerno hitela, da ne zamudim, zato da sem potlej lahko še eno uro zmrzovala in se smejala, ker tolele je bil pa res prvovrsten samozajeb.

Dr. Strangelove

Leto počasi odteka po klepsidri nekam v reko, ki se izteka Heraklitu v grlu, ker včasih ni vse logično, ampak je le fuzzy logično in spet se bomo zabubili na kakšen jogi, da med piškotnimi drobtinami skupaj stisnjeni zaspimo ob gledanju kakšnega filma.

Tako nekako se je vse začelo, ko je cmok, ki ni bil ne češpov ne slivov ne kruhov niti nešpljin, obtičal v grlu, se zataknil kot mehurčki penečega vina in padel na tla s skrbjo v očeh. Takrat smo bili veliko bolj cinični in sehrschőn je bilo vedno mišljeno ironično, ampak včeraj, ko sem se z vsemi štirimi čimdalj od sebe vrgla na blazine, sem za trenutek verjela: vse se mi je zdelo fajn in vse tiste sanje iz zvezd in utrinkov, ki niso nič drugega kot grifi nalimani na nebo, so se mi zdele vse kaj več kot izmišljija.

(v bistvu se sploh ne spomnim zvezd, je bilo pa temno in sneg in splozka cesta pa ovinki čez Ljubelj in mi v eni debati o znanstveni fantastiki)

Cmoke je treba skuhati, posodo pomiti, travo skaditi in brati čimveč, ker Californication je eden redkih cdjev mojega otroštva, ki je preživel vse praske in menjanje (menjavanje, heh) glasbenih okusov in če kam greš, je greh, če se ne izgubiš, zato je vedno fajn, kadar načrti splavajo po vodi in se zgodi toliko tistega, česar se sicer ne bi, toliko enih reči, ker: če imaš možnost zabluziti, boš zabluzil, ane.

„Včasih zabluziš še bolj kot bi lahko,” je rekel tisti na sedežu poleg z obeskom Mačka Murija na ključih.

Po možnosti vedno na istih križiščih (tam pri Intersparu).

Včasih se vikend začne že v četrtek ob osmih zjutraj, ampak ti tega sploh ne veš. Prideš in greš. Outsider v svetu zaciklanih estetikov v krogu štirikotne okrogle mize. Laže je biti kadilec – imaš vsaj razlog stati zunaj na dežju in mrazu.

V petek sem stopicljala po močvari mojih preluknjanih čevljev in ukradla marelo. Morda bi naredila bolje, če bi si kupila čevlje, ampak kaj, ko mi nobeni niso všeč. Za lahko noč sem spila celo tavelko skodelico enega zelo močnega črnega čaja in spala cirka 10 ur. Zaspana sem pozajtrkovala iz tujega hladilnika in odstopicljala eni svobodi naproti, nekam domov in še preden sem prišla, sem izvedela, da kmalu spet grem. Na vrtu so jagode in strgala sem ene hlače, točno tiste hlače, s katerimi se je vse začelo, čeravno jih imam že od sedmega razreda. Mala Kline je odplesala svojo predstavo z velikim belim zajcem v rdeči uniformi in pravljica se je začela. Ples in plez ni bistvene razlike, v izgovoru sploh ne, in itak je pomembno le tisto, kar je izgovorjeno, le tisto, kar je narejeno. Ne tisto kar je bilo, le tisto, kar je.

(veš, da lahko)

kot božič s kolesom

enkrat se vse lepo poveže skupaj s slamico in z dvema deloma razpadlih vezaVk, ki se vlečejo za tabo odflenčane kot preteklost, ki pa ni enaka zgodovini in tokove se da ločiti z debelimi črnimi črtami vodoodpornega flomastra na karton spisane poezije, čeravno je vse zamenljivo pa si tega ne bi za nobeno ceno priznali, kaj šele zastonj

salotejp združuje kot kosila z ribicami v obliki filejev in mali prostorčki dogodkov se polnijo z zložljivimi stoli, ker enkrat, enkrat bomo imeli vsi mi eno skupno čajanko

trenutni občutki so kot božič s kolesom – toplo in sončno z žličko pecilnega praška, da narastejo, pa naribano limonino lupinico in kakšno žlico ruma za aromo

pisane mrvice so za odmerek kiča v vsem tem hladnem minimalizmu ostrih robov okroglih miz za izbrance, ker pisanost pisanost pisanost je pisana (zapisana) kot beseda v cirilskih črkah in polj jo prefarbamo še na roza, ker rožnata je za majhne deklice in za mojo staro mamo, da bo spet enkrat lahko čisto majhna

redno sem začela izpuščati popoldneve, ker kosilo je v dnevu skorajda tak mejnik kot osemišestdeseto leto in jutra so že po defaultu bizarna, ker mi jih že tradicionalno uspe prav simpatično zajebati in potem v dobronamernem prepričanju vstanem ob šestih, v resnici pa je ura sedem in tako se mi sploh ni treba držati začrtanega urnika, če sem ga že v temeljih prav naivno sesula

včasih uspe zmagati tudi tistim, ki so nameravali samo sodelovati

s poti

Na koncu se vse sezide, čeprav se izgubiš in zgrešiš smer, na koncu se vse sezide, stisneš enga dinamca v RL pa stečeš na vlak in še jacevod ne bi mogel biti prijaznejši – kaj takšnega se še ni zgodilo.

Črtasti štumfki prinašajo srečo je aksiom, ki smo se ga že eneparkat naučili, vsi mi brezdomci, ki se vsak dan vračamo domov, čeprav kedaj tudi ne pridemo, ker ne moreš biti naenkrat na šestih koncih Ljubljane, v Kranju pa še v Benetkah, da Črnega Kala sploh ne omenjam, čeprav bi bojda morali vsi vedeti, da se mu reče črnikaU.

Jest nisem zatežena in polj ensotavno ne težim pa itak lahko spim skoraj kjerkoli, ker treba je imeti samo ene par ljudi za v nahrbtnik pa vsaj eno mandarino za vitamine, da preživiš, ker bojda Tezej sploh ni rabil Ariadnine niti, ker obstajajo labirinti v katerih se ne moreš izgubiti in polj greš na kavo, samo da jazst pijem kakav ali pa čaj.

(Po moje sploh ni nujno, da je bila tista nit rdeča, ker rumene so veliko lepše, še lepši pa je kakšen štrik na katerem obvisiš z razgledom tja nekam daleč proti sončnemu zahodu.)

Na fotoaparatu imam prostora še za milijon slik pa v glavi praznine še za na stotine vtisov, tako da je čisto prav, da se zajtrki rategnejo do kosila, da se besede nafilajo v košek košaro in se ji podari s samimi dobrimi željami naprej, da jih kedo drug pospravi v svojo omaro, ker moja itak ni pospravljena že od nikoli.

Ob sliki cerkve obrnem stran in se obrnemo stran vse prevečkrat, namesto da bi šli v boj na kakšnem konju brez plašnic pa si priznali, da je morje umazano pa smrdi in smo kedaj tudi razočarani pa take stvari (djeca i take stvari, kinezi i take stvari in kar je še teh reči), recimo da Siddharta niso nič drugega kot boyband.

Lahko pa zaplavamo tudi v nostalgijo in v kakšno tako škatlico za sol z reliefi grških bogov in spišemo pismo s peresom na roke, da bodo te vse poflekane od tinte, ene take, ki jo pridobivajo iz hobotnic ali pa iz lignjev, opa, hitro zamrznjenih glavonožcev kot piše na škatli, in če jih ješ v restavraciji, tega ne veš (so pa ravno tako dobri, indeed).

V bistvu je fajn živeti v barvah jeseni, ko se rutina izgubi med vsemi temi listki, ki slejkoprej padejo nekam proti tlem, zakaj zaboga bi jih kedo pri tem preganjal in priganjal, zakaj zakaj zakaj in en velik vprašaj zakamuflirane kamuflažne barve kot iz kakšne Obrambe na belem balonu sredi razstavnega razstavišča, ki ni nič drugega kot skladišče in to
a) mu da dodaten pečat pa še lahko malce prečekiraš kako bi po tistih opekah, ki gledajo izza razopadlega beleža in špranjah med njimi zlezel malce višje, skratka kam bi dal roko in kam nogo in kateri bi bil najboljši grif ((poklicna) deformacija)
b) izzove komentarje vedno lepo počesanih, da si kaj takega lahko privošči le moderna umetnost

na koncu pa vedno ostane tisti večni spor Izidorjevih S poti, kjer sploh ni važno kedo zmaga, ampak osebno Assunto takoj zdilam za eno instalacijo z bombončki na tleh, za vsakega obiskovalca eden (jest sem vzela tri, ampak nobenmu povedat, ker imam glede tega že tako ali tako grešno preteklost, od kar sem ukradla tisti kamen v Cala Luni, direktno pod tablo, kjer piše, da se jih ne sme).

Sicer sem pa čisto pridna punčka, ane;)

iščem streho nad glavo

iščem streho nad glavo. če ima kedo kakšno odveč, mi jo lahko posodi. postelja ni pogoj (lahko je jogi). za čim manj dinarčkov in čim bližje moji FF faLkulteti, ker tolele jutranje vstajanje me je že na prvi šolski dan ubilo pa res ne bi rada mrtva hodila naokoli. kadilstvo, spoli in konfekcijske številke socimrovanja niso pomembne niti se ne mislim prepirati o tem, ali je boljši čokolešnik ali čokolino.

če me kedo rabi naj me kontaktira: widrawanda@gmail.com

Ninđa po imenu Sisa

Vse je nabasano v moji prokleti glavi, da se včasih sprašujem, kaj sem v toku življenja pozabila iz otroštva, da mi sedaj tako krčevito davi pogum in stiska grlo, da se ne upam spustiti lastnemu zaupanju in me ni še nihče zares naučil padati, čeprav so poskušali, me prizadeli in s tem naučili, da pasti pač ne smem, ker boli.

Se filam z idejami iz svoje glave, ki ima dve nasprotujoči si možganski polovici in potem je v njej popoln nered, da niti ne vem več, kje imam štumfe, kje zaupanje in kje indeks.

Včasih imaš ključ pa nimaš vrat, v mojem vratu inu njegovih mišicah pa vse tisto kar stiskam in skrivam in tlačim pod svoj oklep, želva prokleta, evo, točno to sem, ena navadna majhna želvica, ki bo še zrasla enkrat in potem bo ninja turtles, enkrat čez milijon milijavžnt let bo pa postala samo še ninđa in zmagala, premagala vse paglavce v monopolyju in v šahu in čisto nič obtolčena ne bo, čeprav bo stoenkrat padla v vodnjak in priplavala iz njega prav počasi kot se spodobi za eno tako počasno žival, ki bi se morda le s polži in školjkami lahko razumela, ne pa vsi ti ptiči ptičkasti in kobilice skakajoče pa mačke iz streh in psi, ki ližejo rane – roža pač ne more biti drevo.

In nimam pojma in me ne briga kaj je po televiziji, kaj bom jutri oblekla, kaj moram stlačiti v torbo za sabo in kaj bom jedla, ker se mi s tem enostavno zdi neumno ukvarjati, ker čisto razumem človeka, ki je študiral fiziko, nato filozofijo pa primerjalno književnost, sedaj je pa ekonomist, dokler ne najde tistega, kar misli, da išče.

Sisa si bom napisala na majico roza, ampak kaj, ko bo prišlo do napačnih interpretacij kot že tolikokrat poprej in nihče ne bo razumel, da gre za eno tako varianto naših najboljših sosedov na enem otoku velikem v tirenskem morju oziroma bolje rečeno tušhoferlidl zadev, ker so to, četudi še tako supermega in ne vem kakšni marketi, še vedno le ene garaže z natlačenimi policami ali celo tlemi.

Vitezi brez konja so majhni piščančki, ki jih lahko vsak petelin pokavsa in se stiskajo pod peruti velike matere kure in v moji glavi jašejo takšni konji s plašnicami in ne dovolijo nikomur, da bi jih zajahal, razpuščeni so in jaz jih lovim, čeprav sem ugotovila, da bi jih morala spustiti, da gredo in jim tigri spraskajo iz uči plašnice, da se bodo zopet lahko kedaj videli v ogledalu in potem ugotovili, da konj je pa le konj, četudi ni na konju.

Da se kedaj vidimo kot legokockice v enem velikem sistemu s tistimi pikami pikicami pikčastimi s katerimi se sprimejo skup, da iz njih nastane hiša pa avto pa aeroplan in pa seveda raketa, ker, a veste zakaj so dinozavri izumrli?

Zato ker je neki padl na Zemljo. Neki vesoljskiga.

Mlajši smrkavec iz noska prida popolnoma prepričano: Raketa! In od takrat mi je vse jasno – nekaj bo treba spremenit (z namenilnikom, ker je v kontekstu).

drama

so dnevi, ki so in so dnevi, ki niso

so dnevi, ko si in so dnevi, ko nisi

(za vejice ne vem, samo za veje, ker jim zaupam bolj kot sama sebi)

skratka: gre za to ... nič, skratka, ker enostavno nimam pojma

tako sokratsko sokrastično vem, da nič ne vem, ker nimam pojma

ker iracionalnega ne moreš racionalno opredeltiti, razvozlati, spremeniti

strah

opa, STRAH (tak z velikimi očmi)

z mrzlimi prstki zamrznjenimi in učki zalepljenimi se oprijemam mrzle skale, mrzle mrzle skale, ampak jo lepo držim in stopicljam po nogah nekam gor navzgor proti štantu, da se ogrejem, na top eno 5c-jko ali morda 5b-jko vsaj v tem spodnjem delu, nič takšnega grozlijevega pa še na top, v bistvu uživam, čeprav mi prstki malce zmrzujejo pa jih tlačim v magnezij vrečko in tisti na nogah so ubogi, ker je na tako trdih težko dobro stati, ampak saj sem na top pa ni težka pa gre lepo navzgor, izpenjam komplete, nakar zavijem nekolikanj desno, ker je tam lažje, ampak še vedno ne predaleč, potlej se pa kar naenkrat znajdem veliko preveč na desni in se mi zdi, da me štrik vleče preveč v levo in da bom zanihala, ali kaj, v bistvu nimam pojma kaj razmišljam, nekako se mi zdi, da bi zelo težko šla nazaj v smer, zato se čisto mirno odločim, da pač ne grem

ne grem in pika

pa dj no, tm maš enga tacga lepga stranca, pa ga sam prim z desno pa hop hop

ne grem in pika. spust me dol

ne bom te spustu. prim z desno unga stranca, izpni komplet pa dj, sj maš čist še mau do vrha

ne grem in pika. ne grem.

ej, zanč si šla une res lepo naprej pa so ble velik težje, tuki pa res nč ni. sj nauš padla. ne morš past. sj si na top. a dj no!

pa ne gre za to, da bi padla. sploh nism pomislna na to. ne grem pač. a me loh spustiš, k me res že zebe. spust me!

ne, ne spustim te, dokler ne greš.

a, dj no, ker res ne čutm več prstov pa res je mrz. nehita se zajbavat pa me spusta dol!

ok, te bom spustu, če oblubš da boš šla pol šenkat. sam prepni un komplet nazaj

ja, mogoče. ok bom, sam me zategn. zategn me, če ti rečem!

sj te mam zategneno. ti se sam lepo spust pa je.

zategn!

a boš šla naprej?

ne dol grem. zategn me (vse kletvine in psovanja so na tem mestu izpuščene)

potlej sem prišla dolj, pojedla tisti košček, dva, tri čokolade z rozinami iz Tuša (Teja Stuša bi bila ponosna name), popila nekolikanj vode, obula nogavičke in pulover in bilo je kulj – jo bom šla polj šeenkrat se mi je zdela čisto realna misel, samo ne smem tolikanj na desno pa bo

plezamo, plezarimo, en haski psić pride na obisk z učmi, ki so čisto lepe, čeravno lahko tudi malce nadrealistične in nam poje še preostanek čokolade pa malce se nam mudi in polj se jest odločim, da še enkrat grem

že ogreta lepo, malo bolj po levi, najdem celo šalce, ki jih prej nisem videla, take ogromne za v mokre sanje vsakega plezalca, ampak potem pa spet:

pa jest sem spet preveč na desni

sj morš bit. drget ne gre. na levi ni nč za prjet. uredu je.

ampak men to ni uredu. spet je isto k prej, no. men to ni dobr.

sj boš šlo. sam prim unga stranca pa tm maš šenga za desno rok pa boš čez.

dj mi podj štrik. ne me v levo vlečt, no. zdj je še hujš k prej. dj mi štrik.

(ne vem kaj se dogaja v moji glavi, ampak stisnem se notri v mrzlo steno, zataknem noge za skalo in ne da bi se odločila, da ne grem, enostavno nič več ne morem, ohromim v trenutku za solzno zaveso smrkam in se derem vsa tresoča in nič ne pomaga, če postavljam nogo spet in spet na skalo – trese se, v glavi se mi premetavajo krastače s štriki skupaj zavezane v vozle, da mi ni jasno več ja pa čisto nič

a mi loh podaš štrik? jest se bom odvezala pa šla tmle dol

kako boš šla dol?!? dj ne seri. ej, ne morš it brez štrika dol! sj te bom spustila, sam lepo stop korak naprej pa te spustim dol

sj bom šla tmle (cela smer: 19 m, jaz skorajda na vrhu), sam ne me vlečt. ne resno mislm, a slišta

ej, pa tm drsi pa lahko padeš, velik laži je, če greš tle. ej!

ne. ne morem. ne gre za to zdj kaj je lažje, ampak zato, da se men v tem trenutku zdi bl logično dol pridt tmle kot narest ta korak. to je zdj tko v moji glavi, ne morem (še vedno tresoča se odvežem na višini kakšnih 15 m, če ne še več, podrem osmico in takoj ko spustim štrik se počutim veliko bolje – zadiham, ne razumem se, sploh ne vem, če obstaja racionalen strah, ker to da v določeni situaciji popolnoma ohromiš in se stiskaš s solznimi očmi k steni, ko v bistvu visiš na štriku, potem pa ko se odvežeš, se ti zdi položaj veliko boljši - enostavno ne razumem)

še kakšnih 5 minut, da se pomirim, nato pa čez skale, listje in drevesne korenine pa drevesa počasi lezem dol po drugi strani, kjer sicer res peklensko drsi, ampak jaz vem, da mi bo uspelo, ker sem prepričana v to, ker si verjamem, pa če se mi spodmakne še tako velik kamen

pazi, skala (obvisim na enem drevesu, plezalke čisto blatne, ena skala se mi spodmakne izpod noge), pa polj na drugo vejo pa na drugo skalo pa tja pa sem, da ne spolzim po tem neočiščenem terenu, pridem dolj vsa blatna, opraskana in s plezalkami ubogimi, ampak spet na trdnih tleh

ojoj, velik rajš uničš plezalke, k de bi se tlele dol spustila čist lepo

to boš mogla ti v glav razčistt

it’s all in my head, not your head, my head, itsolinmajhed, ampak men ni pa čist nč jasn (jebentipizdaupičkumaterdapopizdiš, ej!)

gori doli na okoli

orrranžno, počutim se tako oranžno, da mi iz uči letijo iskrice v bravi kačjih pastirjev in se počutim kot pločevinka redbulla, ki jo bo pravkar razgnalo od ognjene lave, ki brbota in se vsi dnevi prepletajo v eno tako dekco v katero smo se zavili, tako toplo, kot maček oranžno pofarban, ki je celo noč ždel na mojih nogah ...

v stanovanje za tri se stlači šest ljudi, vsi presenečeni nad prisotnostjo drugih zjutraj z vedra zajemamo evrokrem, ah ne, kakavov in mlečni namaz, si delimo postelje in stole pa si sposojamo štumfe in pijemo čaj, ko v stanovanju čez cesto šest žensk uporablja vsako svojo vilico in vsaka svojo rolico skret papirja

sonce, voda, zrak, svoboda pa četudi dežuje dežuje in je namesto vode cedevita s plesnijo, da bruhaš izpod nog kamenje in korenine ogromne v obliki škratkov, ki se zadričajo proti vznožju Šmarne gore

ime je seveda ironično določeno iz žabje perspektive, ker imamo tudi policijsko akademijo in to ni vic, čeprav je smešno, ko jih vidiš v uniformah v strumni vrsti korakati ob cesti na kateri se izgubiš

mladci ob cesti s topimi emo pogledi na vsa vprašanja odgovorijo z „ne”, ker jih itak nič ne briga

vse je brez zveze, ane, in četudi bi se kaj spremenilo, bi bilo njim še vedno vse brez zveze, ampak o tem smo razpravljali že v pondeljek zvečer udobno usedeni na kavče, fotelje in malo manj udobno na stolih in polj se nobenmu ni ljubilo nikamor iti, ampak jest sem kljub temu šla, če sem že prišla in zapravila za to 3,60 evra

ker kljub temu, da je limonina cedevita RUMENA, ti poleg podarijo ORANŽNO torbico, ker tu gre za farbno stopnjevanje pa še žepek ima, čeprav morajo ženske, ki nosijo torbice v življenju pretrpeti veliko več kot tiste, ki nosijo ruzak

„a greva štopat do loke?” me med lovljenjem koruznih pahuljic po mleku v moji šalčki z popolnim vprašajem na obrazu zaloti mesić, da pograbim neodprto kuverto Striburgerja, vržem na hitro še en podpis pod eno pogobo in oddrvim na kolesu, ki ima bremze bolj za okras in za glasbo

vmes ukradem prometni znak, ampak ga nimam kam dati, ker že tako izgledava kot dve muli (dvopomensko)

s spodvitimi nogami na eni avtobusni postaji pljuvam peške (pečke?) iz mandarine na asfalt in samo za trenutek se ustavi čas, da se zatopim v hlape sveže tiskarske brave Mesta duhov, ampak to je bilo že v četrtek, prej je bil pa še torek pa sreda pa ponedeljek pa tudi nedelja in verjetno tudi sobota, čeprav mi je ta nekako ušla iz spomina, ko se je čeznjo natlačilo toliko enih reči, ki jih lahko poistovetimo z naslovom, ko se voziš gor in dol in plezaš v isto smer, le da je vertikalna

od ceste na travnik v skalo pa na drevo po jabolka in hruške na tleh pa iz enega štrika na drugega po komplet pa na peč po stopnicah brez dvigala iz avta v drug avto na kolo na rolerje pa peš po listju po riti navzdol, ko zgrešiš pot, ko grešiš, ko sediš, ko ti zmanjka magnezija, ko se izgubiš, ker ene smeri imajo dva vrhova in ne vpenjaj na štant kompleta, ker potem moram jazst izvajati cele drame, da se skorajda zamudi vlak in vedno nam rata nas biti liho število, da se ne moremo po parih prešteti, ker smo neparni, nesparjeni, ker eden pač pravi, da ni nikoli osamljen in me niti za zihranje več ne rabi (da se ne bom začela smejati, ker niti jokam ne več) in potem kar gre, ko mi še ostanemo, drugi je pa brez nog in polj noče jesti pice, ker ima glavo in zato ne rabi vseh kulijev urejati v točno določenem vrstnem redu, kot vse une iz psihologije, ki so šle na maturo po 36 pik

„ajaaaaaaaaa, dons je sobota,” se domislim, ko pomislim, da so vsi ukleščeni med štiri stene faLkultet, jaz pa zopet v brezčasju ujeta za nekaj trenutkov kot med reklamami napetega filma, da v miru premislim in spijem svoj čaj, če me je že gospod poštar vrgel iz postelje ob popolnoma nečloveški uri

nekatere ure enostavno niso človeške pa pika pa konc

octopus octopus (bio gensko nespremenjena pa še oRRRanžna!)

(seveda pa je bistven poudarek na ozadju, ki je po načelih zlatega reza razdeljeno na 1/3 narave in 2/3 civilizacije, s katero človek v naravo posega - človek si je naravo prisvojil celo tako zelo, da je pravilo zlatega reza kršeno, kar še dodatno prispeva k umetniški vrednosti same slike. Lestev kot simbol povzpetništva inu razslojevanja družbe, ki pa vseeno temelji na naravi (lesena lestev), čeprav stremi popolnoma drugam (siv, pust beton). Sama podlaga na kateri hobotnica ... blah blah blah ... da ne bo zašla predaleč in ne napletem spet kakšne teorije o tem, kako je Vasco Da Gamma v Južno Afriko prinesel aids, v bistvu na Otok princa Edvarda, no, in potem zaradi določenih pingvinov in morskih tokov na Islandiji živi en kup naravovarstvenikov, da niti ne omenjam palmastega oboka cerkve v Apačah pa Dantejeve Božanske komedije v povezavi s Terminatorjem, kheh, heh;)

L ’ignorance

Kam so šle vse vilice in internet z njimi je izginil nekam v neznano – pobegnil čez mejo, emigriral v tujino, onkraj železne zavese na drugo stran sveta, izdajalec domovine, si je privoščil pustiti vse za seboj in oditi v lepšo prihodnost.

Za dva dni sem se preselila na Češko – filmski petletni Kolja, ki ga iz krasne Rusije pripeljejo na Češkoslovaško, okupirano od ruskega škornja, se zlije z vrnitvijo Irene iz Kunderove Nevednosti v domovino, ki se ji naekrat zdi tuja, ker jo je pustila za seboj, z njo pa tudi vse slabo, kar se je nabralo v preteklosti – enostavno je pobegnila svojemu življenju in začela znova in se s strahom znova vrnila vanj, ko ji je bilo tam nekje leta 1989 to omogočeno.

Pretrgati vezi, upati si oditi, je vedno pospremljeno z nevoščljivostjo tistih, ki so ostali in ob vrnitvi ti nočejo dopustiti, da bi bil tisto, kar si postal drugje, ampak znova nadaljuješ na točki, ki si jo zapustil. Biti ti doma, je veliko težje kot biti v tujini. Ne gre le za tisti slavni mit o tem, da se moraš najprej uveljaviti v tujini, šele nato te sprejmejo doma, ampak tudi za to, da si v tujini upaš pokazati več, že zato, ker nisi vezan na tisto, joj, kaj bodo pa rekli prijatelji in sosedje. Če si tujec ti je vseeno, ker boš vedno na nek način tujec, ne glede na to kaj storiš.

Zadnje čase se velikokrat govori o zloglasnem dr. Ruglju. Ena od njegovih metod je, da je treba prekiniti s primarno celico družine in jo pustiti za seboj, da se lahko dokončno osvobodiš. Hana iz Goge se je vrnila domov in nas pustila v dvomu ob ponovno privzdignjeni zavesi. Zgodbe vračanja in odhajanja, privezanosti na določene osebe na določene kraje za vedno in nenehne popotnike in iskalce na drugi. Razširjanje obzorij, beg pred enoumji trdega režima komunizma, pred nasiljem, pred ujetostjo v določene silinice, ki jim drugače, kot da jih naslilno pretrgaš, ne moreš ubežati. Lahko krivimo koga, ki je ušel, da je pobegnil?

Kdo je pogumnejši: tisti, ki ostanejo in se borijo, ali tisti, ki si upajo oditi?

Je sploh važno?

V misli privihra vzporednica s samomorom, kjer se na nek način vprašanje razreši tako, da so večji strahopetci tisti, ki pobegnejo, Bukowski pa doda, da tisti, ki ostanejo, nikakor ne morejo razumeti, da je kdo želel pobegniti pred njimi.

Morda Nevednost ni pravim prevod zgornjega naslova, ker zajema preozek pojem, morda gre pri življenju na tujem za to, da se prevedemo v drug jezik, ki ima za nekatere besede več in širše pomene in se tako nadihamo svobode in širjave, ki nam je dana. V kovček stlačimo le tisto, kar hočemo vzeti sabo, sami mečemo kocko usode, poleg domotožja pa gre tudi strah pred vrnitvijo pred rutino, ki smo ji ubežali.

Ignoranca do tistih, ki ostanejo priklenjeni nanjo, niti ne prezir niti sočutje, morda pomilovanje, pa še to ne, ampak nek občutek, tudi vi bi lahko šli, pa niste, ki se zrcalo sprevrača tudi na drugi strani: lahko bi ostal, pa nisi.

Za vedno povzročena razpoka v skali odnosov, ki so bili že prej krušljivi, pa so se s časom, ki je včasih (kako smešno zna biti to!) edina komponenta, ki zares povezuje, navada na določene običaje in ljudi, ki so skupaj odraščali in imajo zato podobna mnenja, če pa že teh ne, pa vsaj spomine na otroštvo, spomine s katerimi se hranijo, kadar ni drugega, kar bi jih družilo.

Kundera niti spominom ne zaupa, ker si jih vsak zapomni drugače, ker jih v skupno zgodbo stkemo šele, ko o njih veliko govorimo, v primeru ločitve in ponovnega stika, pa ti spomini niso več eni in isti, ker se preoblikujejo, ker jih sami naredimo takšne, da so blizu nam in tako se niti na njih ne moremo več zanašati.

Navezanost na nekoga in časovna komponenta skupaj znata zveneti cinično, a hkrati najbolj realno: dve osebi, ki ju postavimo skupaj se bosta v določenem času zagotovo navezali ena na drugo pa čeprav prej nista imeli veliko skupnega. Mali fantič Kolja se znajde pri svojem krušnem očetu, s katerim se je mati poročila samo zaradi državljanstva, da nato lahko emigrira k svojemu ljubimcu v Nemčijo. Lahko bi rekli, da gre za film, neresnično fikcijo (je ta a priori neresnična?), ki se igra s človeškimi odnosi, a hkrati vseeno lahko verjamemo, da je res: časovna komponenta v povezavi z bližino dela čudeže, sploh če sta osebi prisiljeni sobivati skupaj – tako lahko razumemo tudi, da si na stara leta dva človeka, poročena po dogovoru, veliko pomenita.

Na drugi strani v Nevednosti nastopa Gustaf, Irenin ljubimec, Šved, ki živi v Franciji, a vzljubi Češko, ker je tam lahko še bolj tujec kot v Parizu, seveda če nisi ta doma kot Irena, ki se naenkrat zopet znajde ujeta v isti pasti iz katere je pred leti zbežala. Ne more biti tisto, kar je postala, temveč je lahko le to, kar je nekoč bila.

V pomoč ji je Josef, ravno tako emigrant, ki ga na domovino ne veže nič več, ki se ne trudi spet zaživeti v njej, ker ve, da bo spet pobegnil – morda zato, ker je moški? (z rahlim nasmeškom). Irena misli, da ju vežejo skupni spomini na majhen dogodek v preteklosti, a se izkaže, da spominu res ni za zaupati: on se ne spominja ničesar, zato dalje živi svojo zgodbo in tako še resničnejši postane stavek, ki ga izreče v pogovoru z Ireno: Šele ko se človek po daljši odsotnosti vrne v domovino, trči ob preprosto resnico: ljudje se ne menijo drug za
drugega.

Romančič, ki ne posreduje bralcu nič presenetljivega, niti nadvse odprt konec ničesar ne spremeni (kar mi je sicer všeč) in bralcu se zazdi, da je šlo Kunderi le za to, da utemelji zgornji citat in ga poveže z naslovom, ki v prevodu izgubi bistven odtenek: ignoranca kot to, da se ne menimo več drug za drugega, ignoranca kot brezbrižnost.

Najlepša jutra so zjutraj (Ivan Volarič Feo)

Raztegnimo jutra v samih spalnih srajčkah in z bosimi stopalci utapljajmo ležernost v zelenem čaju, ki je lahko tudi črn ali bel kot mleko, brez besed, ki so se zagozdile v steklene razpoke nekje na poti in jih nihče več ne izbigeca ven.

Ste že kdaj slišali oglašanje želve?

When the music is over

Nič se ni zgodilo, čisto nič.

Megleno jutro sivega asfalta. Tripam v sunkih imaginarnega bita, ki mi buta v glavi. Z zamiki sestavljam delčke sveta v celoto, da kot v počasnem posnetku vidim kaplje, ki počasi polzijo navdzol po zraku. Trak se odvija nazaj, podplati se lepijo ob tla. Telo stresa hlad, glava pozabljena v avtu skupaj z mobitelom in denarnico. Otožna sem, jezno zabijam noge v pločnik, medtem ko sonce vzhaja nekje na desni. Hlad okolice, ki pride šele potem. Prej te apatija večine, ki jo skrivajo s pretiranim navdušenjem, posrka vase, da vsi veselo skakljamo in se deremo ob nekih starih komadih Siddharte. Čustveni smo, bolj kot si mislimo, špilamo en blef namesto kitare. Če hočeš verjeti v ljudi, moraš najti prave. Če hočeš verjeti vase, pij.

Potem pa ni problema: premet nazaj na parkirišču, salta nazaj čez stopnice, plezanje po žlebovih, oknih in reklamnih panojih, hoja po verigah in stoje na stebričkih. Vse gut, dokler smo vsi iz Dublina, sami naši, četudi pride mimo kdo drug, pa naj bo Ibrahim ali Hain aus Deutschland. Dokler smo vsi iz Dublina, je vse v kulj, četudi gremo v Afriko ali Zagreb. Četudi igramo ping-pong zadaj za Galo. Dokler smo iz Dublina je vse ok.

Dokler ne težiš drugim se da, tudi prazne flaše in piksne in papirčke vse povsod lahko preživiš, četudi te zmoti, ampak brezbrižno zbijanje ljudi po pločniku, podobno tistemu tanku iz časa osamosvojitve, ki je tako bolimekurac zapeljal čez ležečega na tleh, le da sem tisto videla le na posnetkih, tolele pa je bilo, četudi docela nedolžno, prokleto for real – zato tudi čimbolj v slogu 19. stoletja, brez olepšav, pa četudi mi takšne besede ne letijo najbolje z jezika.

Bi rad kaj naredil, pomagal, premaknil (predvsem v glavah ljudi) pa gre mimo in lahko le še post festum moraliziraš. V takšnih trenutkih nimaš pojma, kaj bi. Ne zdi se ti prav, nekaj ti pravi, da take reči niso v redu in da bi bilo potrebno nekaj narediti, pa ne veš kako, kaj. Kot tudi ne vem, kako pomagati ljudem oškodovanim v neurjih, ker nisem tam, ker od tam nikogar ne poznam in dobivam navzkrižne informacije, kaj zares potrebujejo in česa ne.

Eni pravijo, da je tam že toliko ljudi, da bi bile vsake dodatne okončnine odveč, spet drugi, da nadvse primankuje pridnih rok, potem pa človek ne ve, na koga naj se obrne, kam naj gre, kaj naj naredi v takih trenutkih, ko nima pojma. Treba bi bilo samo nekaj premakniti, sprožiti plaz misli, spremeniti, se mi je zdelo, ampak vam povem (razočarano, ah, ta moja naivnost!), da tam, kjer se največ govori proti apatiji, jo je največ. Govoriti znamo vsi. Tudi Sale.

Vsi smo isti – tisti z Globala kot tisti z Metelkove, če smo klišejski. Da ne boste mislili, sploh ni težko zorganizirati ljudi, da se borijo, sploh ni nujno, da vedo proti čemu, revolucija zaradi revolucije, uporniki brez razloga, ki jih iščejo šele naknadno, najrajši zato, da se izognejo apatiji, ker biti apatičen se pa za mladega človeka res ne spodobi, sploh pa ne za intelektualca!

Revolucija se rodi z enim vodjo z modrimi očmi (lahko so tudi rjave) in potem jo nese naprej, brez problema. Težava nastane takrat, ko nočeš le nekaj govoriti v tri krasne o velikih idejah, ampak bi zares kaj rad spremenil. Če hočeš rušiti sistem, ali kako se že temu reče, potem še nekako gre, protesti in take reči so še dobro obiskani, saj veste, razni sindikalisti in podobno, s tistimi masovnimi stavkami. Ker si še vedno v pozi upornika, ki je na drugi strani. Outsider, alternativec. Vse drugo se dereš v prazno brez odmeva. Te takoj zbrišejo in vržejo v koš. Ali pa celo tega ne, le izpustijo – mar ni to nekolikanj, khm, apatično???

Moraliziranje dam raje na off.

Kaj je pisatelj hotel povedati: vse je isti k, samo da včasih naivno verjamemo, da ni, ampak mojim fredom to res ni dobr.

In ne, nikakršen problem ni, če se v lokalih kadi, če prideš domov z lasmi polnimi dima in oblekami politimi s pivom, če si strgaš hlače na kakšnem žlebu, zmočiš čevlje v kakšni luži in postrgaš blazinice na prstih na kakšnem zidu – ampak brezbrižnost = apatija + negativna energija potem se ti pa niti sončni vzhod ne zdi več lep.

Ni mi dobr (pa še bobnim)

(brcam pa še vedno, nč bat, čeprav bolj na izi)

Nič se ni zgodilo, čisto nič (kupim brezbrižnost!)

lepo stojiš z gručico drugih na pločniku pred Ortom, miroljubno, čakaš druge, dokler siva limuzina z ljubljansko registracijo ne zapelje proti vam, da se komajda umaknete, ker namerava tam parkirati, zato še malce rikverc in slučajno stojita tam dve dekleti (na pločniku, čisto ob ograji!), ki avtomobila ne opazita, tako da se ne umakneta in avto v maniri bolitekurac živlejnjskega nazora iz prejšnjega posta, ki v malenkostih deluje čisto simpatično, ampak takole pa ... no, avto zbije eno od punc po tleh ...

ljudje stojijo, nikomur nič jasno

izstopijo štiri osebe, dva na dva po spolih, vsi že malce pod gaso, stopijo do punčare, ležeče na tleh in jo v slogu, saj sploh nič ni bilo, skušajo pobrati, čes sama je padla, ker je bila tako pijana

(dekle se pobere in v šoku objema prijateljico)

nato se vklopimo mi, totalno šokirano, da se na pločniku pač ne parkira, sploh pa ne, če so tam ljudje, in seveda povemo tudi, da smo videli kako so jo zbili

in potem, gospod, nekolikanj čez trideseti ki se predstavi kot „Sale, jest sm tud mal Balkanca, a veš, pa tud težko mislm na karkoli drucga kot seks”, vehamentno in zelo samozavestno začne razlagati, da on lahko parkira na pločniku, ker se parkira lahko povsod, dokler ne dobiš listka ali lisic, razen tam, kjer so količki – tam pač ne moreš

tam, kjer stojijo ljudje, se očitno da

„da smo jo zbil? sej je bla itak tok pjana, da bi sama padla (!), pa sej vidte, da se je že pobrala in hod, pol že ni tok hudo”

omenim naj še, da so avto takoj, ko smo povedali, da smo videli nesrečo, po hitrem postopku odpeljali drugam, češ, saj se ni nič zgodilo

ok, nič se ni zgodilo, pojdimo notri na pivo, a kaj dogaja, ane

nič se ni zgodilo, sploh ne vem zakaj se obremenjujem, sploh ne vem, zakaj ne razumem, ko pa sploh nič ni bilo

bi prosila, če mi kdo renta kakšen kilogram brezbrižnosti, ali še bolje: čim dražje proda, ker se sama sebi zdim nenormalna, da se zaradi takšnih reči sekiram

ker se itak ni čisto nič zgodilo, čisto nič

pétk.

Takolele je, da trenutno ne morem sedeti niti na dveh stolih hkrati, čeprav bi rada na šestih – najbolje, da si omislim klop za vse moje alterege, njihovi prijatelji pa bodo lepo posedli po tleh kot okoli tabornega ali pač katerega drugega ognja in prepevali ... ups, to je neka druga zgodba, no, mi se bomo p-o-g-o-v-a-r-j-a-l-i.

Že vse mrežne identitete se mi nočejo uskladiti med seboj in potem sploh ne vem več kedo sem, ko sem nekje eno, nekje drugod pa čisto nekaj drugega, v resnici pa doma kuham čaj in pečem palačinke. Včasih tudi padem s kolesom in sem potem polna modric, ampak to ni ravno pripetljaj, ki bi ga želela obešati na veliki zvon, khm.

„Še en pripetljaj: psi lajajo tudi pri šesti!” (Feo)

Na veliki zvon, tisti tanajvečji v naši tanajvečji cerkvi, ki je, kdobisimislil, gotska, čeprav je vrh zvonika neogotski, zvonovi so pa odnevemkedaj, je treba s ščipalkami oz. kljukicami za perilo, kakor pač komu paše, pripeti dobroto in se z njo kititi kot s pavljim perjem, anede.

Pa še petek je, en tak velikanski dan v tedenu, v katerega tlačimo vse tisto, za kar nam med tednom zmanjka časa, potem pa ga raztegnemo še čez vikend, da ja ne bi česa zamudili, ker, ej, ta star, lajf je treba uživat.

In polj greš na eno klopco z še eno osebo, nakar pridejo neki mulci, ki se opravijo takolele, kako se že reče, aha, ven.

„Ej, zaseden je,” se zališi glas izza ovinka, potem pa drugi glasnejši prida: „Makaj, usedmo se tlele, bolitekurac!” in se fantiči posedejo nedaleč stran. Kakšnih osem jih je bilo, takolele skozi očala.

In potem eden dvigne svojo zadnjo plat in se zadere dvema sedičima osebama na klopci: „Ej, a boste vi še doug tle?” Poudarjam: dvema.

Da je bila dogodivščina še zabavnejša, se čez nekaj časa zasliši:
“Ej, a maš kšn kuli? Al pa flomastr?” (seveda zopet nagovarjajo dve osebi)

Potlej pa so se lepo postavili v vrsto, „ej, kwa se prerivaš”, in je vsak na svoj plastičen bel lonček zapisal svoje ime, „da se naujo zamešal.”

Odprli so eno Keglevichko in nazdravili, ker je imel eden ravno osemnajsti rojstni dan.

Pa spet pride petek in je spet en tak dan.

Če imaš na izbiro kovanec z dvema možnostma, boš vrgel tretjo, ali ga boš pustil lepo ležati v denarnici, ali podaril klošarju, morda kako drugače zapravil kot zapravjamo svoj čas.

Če si upam z oranžnimi hlačami iz ne vem katerih let prejšnega stoletja v mesto, to obeta dober dan. Vabljena sem na žurko in pijem koprivov čaj. Včasih bi bilo fajn biti dvodelen kot kopalke, da bi se ob precepih kot ameba razdelil in bi bil povsod. Ker jazst sem po defaultu za beli tok, pa če mi prijatelji še tako rišejo črne tokove po trebuhu. Ostane smeha polna skleda in nekaj spominov, ki obledijo, pa jih lahko potem napihneš kot balon ali pač ne, ker se itak bolj malo spomnijaš, ležeč nekje, „tastar men ni blo nč jasn”. Meni tudi ne.

Pa še pred cerkvijo, ane! (dobro, da ni bila gotska!)

A se ga bomo, a se ga ne bomo, to je sedaj vprašanje novodobno Hamletovsko, a veste, to je oni tip iz gune knjige, ki ste jo morali prebrati za domače branje, ja, un z lobanjo, ja.

Sedaj bom pojedla kakšno palačniko, se usedla na vlak in odpeljala – nekam bom že prišla.

Ker: dovolj je že to, da se ve, da se gre, vse drugo je le improvizacijska nadgradnja, vse drugo so le ljudje.

Človeki, ki jih bom posedla po tleh in bomo skupaj zažgali tisto klop od zgoraj in milijon stolov na katerih sedimo in naredili ogenj, da posuši vso mokroto neurij v kleteh in prvih nadstropjih in srcih ljudeh, da bo na koncu ostal le še merci brez čokolade, ki naj zadoni skozi zvonove, ker te ne sme biti sram, da si dober.

(in potem me takoj ima, da bi čez nalimala en pljunek cinizma, čes, pha (skozi nos), kako sem naivna, pa ne bom)

farbanje

včasih te pet čez polnoč prime delati kruhove cmoke in potem ne spiš

cmoke, ja!, ker kruhovi so vedno cmoki, slivovi so pa knedli ali še bolje knedlni pa še to češpovi, čeprav so iz sliv (baje je razlika, je ugotovila Striti)

no, bojda so češplje bolj rdečkastomesnate od rumenomesnatih sliv, kaj pa je potem nešplja, a, jebenti, morda nekolikanj bolj na lila ali škrlatno rdeče???

ker ni pomembna le barva, včasih je bistven odtenek (sem prebrala včeraj)

»Rdeča krvavo rdeča krvavo rdeča za popizdit,« bi pridal Feo

bojda (se ponavljam) ima citronsko rumena čisto drugačen učinek kot topla sončna rumena

ker je tudi med citrončkom in cekinčkom bistvena razlika, bi prepričano zatrdil Rok

»Ja, res no! Toj čist neki druzga!«

da ne bi slučajno kdo živel v zmoti …

jaz zadnje čase naorto tripam na tisto sončno pa si jo že navsezgodaj vsak dan stresam v mleko

*do svojega dvajsetega leta in 3 mesecev sem živela v zmoti, da so čokoladne pahuljice boljše kot navadni koruzne*

ni res. hvala modrim za spoznanje (v bistvu črnim, ker črnci so črni z belimi zobmi, ampak to nima veze)

od takrat jih jem. za zajtrk. vsakodnevno. v rumeni šalci, kar spet ne more biti naključje

si s cornfleksi lahko zasvojen???

rumene so tudi sončnice, ki so zrasle prav do višine mojega okna in še malo čez. sicer na drugi strani hiše, ampak zakaj bi bili picajzlasti, če pač nismo

včasih jih dilam, da je ljudem potem nelagodno, ko z velikansko rumeno rožo hodijo po mestu, ker je bolje biti siv, neopazen in zamorjen

včasih se vprašam, kakšne pesmi bi pisaril Srečko, če bi imel kolo

ker nesti sončnico na rami, ni nič, proti peljati jo na kolesu!

(pa metulji gor ali dolj)

imam tudi eno rumeno allstarko. Samo ENO, ja. (dolga zgodba)

morda mi manjka toplote v vsem tem mrazu? (matr je mrs, nkjer ni tok mrs, kukr je mrs pr ns)

ampak saj je že šel, ta mraz, jaz pa se še vedno filam z Mittelgelb medium yelloy joune moyen O21

pa z oranžno in rdečo in sanjam o svetlo zeleni

modro spontano odrivam na rob, razen modrih nasvetov in modre krvi. Ker kri v žilah je modra – saj se jo vidi skozi žile, ko pa pride ven se obarva na rdečo zaradi onesnaženja na zraku, pa ker tako lepše zgleda. Simpl ko prebranac. Tisti od Naturete.

še modra sled nalivke mi gre na živce tako enakomerna in dolgočasno modrikasto plava

enobarvnost me razjeda, kot vse te majice in puloverji čisto simpl ene barve, ki so mi zaradi svoje simplastičnosti večinoma zares simpatični inu ljubi, dokler zraven ne umrem od dolgočasja

»Enolična barva pasjega dreka,« mirno doda Ivan Volarič

»Če to ni za enkurc, pa tak živlene!« se zadere kmet iz okolice Rateč, Jože po imenu.

Tudi Francka, ki teče za vozom, se je že malce naveličala ,,,

(uvajam trovejičje, personalizirano obliko ločila)

monotonost ravne avtoceste od Firenc do Benetk photoshopane enakomerno kot porjavela koža v temi

Takolele ne bo šlo, si rečem brez kakršnihkoli narekovajov, da ne bi ostalo samo pri besedi, ko z enim zamahom vržem pasivni odpor skozi okno

Acta, non verba in že si nagrabim kup cot iz omare in čopič in farbe in čečkam z veliko vzgona inu enim takim prav socialističnim zanosom tistega kipa revolucije na našem trgu, tistega z največ patosa v očeh. Metuljčka pa rožice, da me je kar sram. It's like igranje z barbikami v petem razredu.

Pa nisem jest neka majhna punčka!

In kaj sedaj? Naj zraven pridam še srčke in še kakšnega luštkanega ljuPkega psička z vrtnico med zobmi???

Za ozadje seveda sončni zahod, pljunem skozi zobe, potem pa se domislim poleg pripisati Slavojev quote o rožicah, ki bi zaradi vulgarnosti morale biti prepovedane za otroke. Itak. Tako se začne, bi pridal Matija. Opa, Mitja. Mateja. Marija. No, naš Matic. Pa še srajčka z ovratničkom lepo polikanim pa smo tam

noč se počasi preveša v dan, proti jutru

»Treba je počakati sončni vzhod,« so me učili modri. Tisti modri, ki jedo cornflekse za zajtrk, zato jim je treba verjeti na besedo.

Ob pol petih me je pobral kovter in črni čaj se je do jutra ohladil na mizi.

Sposojena insomnia ni delovala.

Načrt porušen. Bioritem še bolj.

Sploh, ko me je navsezgodaj prebudilo glasno drmanje mešalca ...

Saj ne, da sosedje gradijo hišo tik Pod mojim oknom, pa šele pri temeljih so, si sploh ne znam predstavljati koliko časa bo še trajalo. Na ulici stoji kamion in seveda se moraš veliko prej spomniti, če hočeš iti kam z avtom, ker ta velika pošast se ne umakne kar tako + je še bolj zabavno, če zaviješ domov z avtom in se na klancu srečaš s kamionom in ti ne preostane drugega, kot iti na glavno cesto rikverc nazaj (v klanec!)

Za nameček so začeli riti še glavno cesto. Hrup na krup hrupovanje. Lärmen po germansko.

Sem si zadnjič čez navila cd z naslovom Sounds of the great American rail road in se delam, da živim ob železnici – je boljše.

Čeprav so pa lepi ti oranžni bagrji pa tisti mali Bobcat ...

Aja, pa lahko se slepim tudi, da mi je fulj vse v redu z metuljčki na gatkah pa s sončkom v očeh, jebenti, da sem majhna pa kičasta, a ne bi mogla že enkrat odrast???