03 september 2017

vsesplošne epidemije javne jaz intime



izvijanje iz dušeče intime: nekaj manj osebnega rabim!, osebno je, neosebno je, neosebnega ni, vse je osebno, rabim novo osebno! in manj klicajev, manj dušečega in več dušenega, nič brezdušnega, ker se utapljam v onesnaževanju z besedami in stavki, da dobivam alergijo na puhlice in računalnik, na neprenesene pomene in napihnjenost stavkov, na leporečje, na besede brez teže in brez neprimernosti, na politično korektno politično korektnost, ki se ji reče pozitiva, ki se sonči na vsakem koraku, ki se utaplja sama vase z vonjem po kiki bombonih – sladkobno za popizdit!

rabim več soli?, mogoče bazilike, limono je treba prestavit z balkona, prati na 90 stopinj, da se dobro izpere vsa umazanija izmozganih dni in začne na novo, ker jutri pa res neham kadit, anede, vedno znova nas ta perfekcionizem nekega jutra, ko bo vse drugače, lopne po glavi, da pozabimo živeti vmes in se v pižami prepričujemo, da še ne moremo res začeti, ker je še zgodaj, pa čeprav je že čez dvanajsto

oh, ja!, spet s klicajem, ker iz svoje kože ne moreš, ne moreš z enim samim zamahom izbrisati vse plesni na fugah, četudi uporabiš ubitačni cilit killer gel, ki smrdi po bazenskih kompleksih, da izpere jaz iz sebe in iz tebe, ki se zalepi na sramne dlake kot sperma in tisti sokovi, ki nimajo pravega imena – kaj med spolnim odnosom izloča ženska, če to niso le vaginalni ali nožnični izcedki in izločki, nekaj ostudnega in smrdljivega kot usmrajene ribe: jezik je zelo šovinističen

rabimo novo besedo za to, da bodo imele astrofizičarke in piske na jeziku sled nečesa, kar je njim lastno kot jaz, v katerega se izvijejo v trenutkih intime, ker so v tam v velikem belem svetu zakoračile objektivno in pogumno v prevelikih čevljih, natlačenih s časopisnim papirjem, v katerem so jazi napihnjeni s helijem in botoksi ter prepleskani z marcipanom kot idoli, ki čisto od daleč malo premalo spominjajo na willendorfsko venero

videz v resnici seveda vara približno tako kot resnica sama, sploh če jo napišemo z veliko začetnico in še malo ozaljšamo kot se spodobi za politično kampanjo, čas novih obrazov, novih imen, naših tovarišev v mokasinkah, ki se borijo za delavske pravice in zrejo v sončno prihodnost 19. stoletja kot najbolj pristni malomeščani, ki svoje nepristno življenje razkazujejo na instagramu – ni samo eden med njimi barbika, nima samo eden med njimi težave z jazom