Presvetljeno s pogledom

Z neošiljenimi barvicami zarisana prihodnost se je z obema rokama trdno oprijela oprimka preteklosti in se pognala navzgor, da se uresniči, brez strahu, brez česarkoli, kar bi jo držalo nazaj, ker tako ali tako vsi vse vemo.

Brez pretvarjanj se skupni trenutki nizajo na nitko kot perlice, nikomur ni treba ničesar razlagati, nihče ne pozablja, četudi zamujamo čisto vsi: eni tako, drugi drugače.

Nekdo je v naše prezeble roke s praznimi skodelicami nalil iz velikega čajnika opojno in toplo tekočino, ki nas je poživila v tej zimi brez snega in nam daleč na obzorje zarisala pomladne barve, da smo se zavedli, da je vredno žuliti poglede ter z mislimi drseti po znanju in s prstki po grifih.

Da se je vredno potruditi in biti in ostati to, kar smo nekje daleč tudi že bili, dokler nas ni svet izpridil. Da se splača, četudi si ves obtolčen in z luknjo v žepu ter na računu, ker nam je dovolj špilanja bad gayev za druge gledalce, za vse voajerje s kukali, ki se skrivajo za zavesami in v temi, nam je dost!

Hedonizem se tako hitro sprevrže v izrabljanje samega sebe in drugih in vseh in vsega, ker nimam nobenih mej, ker je neskončen, po drugi strani pa nas niti brezmejnost več ne zadovolji. Nenasitni smo, hlastamo za zrakom, za dogajanjem, za vsem, mora se dogajati, se premikati naprej, in kar naenkrat samo še tečemo, samo zato, da tečemo, ker moramo teči in se ne znamo več ustaviti niti pred znakom stop.

Da se ustaviš pred zeleno lučjo in ljudje za teboj, po možnosti kakšni Italijani ali drugi temperamentneži, trobijo, vpijejo, ti pa se ustaviš, stojiš in sklneš, da boš malček manj stopal po gasu, pa naj te kar vsi prehitijo, naj bodo že vsi na cilju, ko ti šele spelješ, če cilj za njih, ki vedno potujejo, sploh obstaja.

Moderni človek kot večni popotnik kot kakšna oseba sodobnega romana, Odiseji, ki se ne vračajo domov, ampak odhajajo čim dalj, majhne hišice s sladokorčki na oknih pa ni več v nobenem gozdu, samo še ti gromozanski gradiči s stolšiči, frčadami in kovanimi ograjami pa seveda pastelno fasado.

Morda pa ne bomo ničesar zamudili, če sestopimo za trenutek iz vlečnice časa, če izstopimo na napačni postaji v kakšni majhni vasici bogu za hrbtom oz. za hrbtom tistega, kar je nekoč bog bil – tako ali tako smo ga ubili.

Avtoritete in zakoni so zato, da se zrušijo, nič več nam ni sveto in niti umetnost niti resnica nista več pojma, ki bi jih lahko izkristalizirali iz popolnega kaosa, v katerega smo se ujeli.

Včasih je potrebno gib za gibom po oštevilčenih oprimkih priti do konca, včasih se je treba odločiti, da boš, včasih se je treba lotiti tudi česa težkega, se potruditi, da je zadovoljstvo toliko večje.

Včasih je treba sivino jutra presvetliti s pogledom.