+++

tako razvajena sem, tako neučakana v nenehnem hitenju, da me znervira vsak računalnik, ki melje le stotinko prepočasi, ker hočem vse takoj, zdaj, tako so nas naučili, vse se da dobiti v enem šusu, z eno potezo hočem zmagati pri šahu brez razmišljanja o kmetih in konjih, tako kot vsi drugi, zato računalniške igrice postajajo le še kliki po miški, brez vprašanj, samo še odgovori, navidezni varni svet, v katerega si ujet, krasni novi svet, ki se ga da kupiti v vsaki novi trgovini že od leta 1984

svet je poln pozitivizma, kako pozitivno, pa tako žalostno hkati, se haklati na same podatke, informacije, ker je nadvse pomembno, ali je Mušič šel v Pariz za dva ali tri mesece, je šel petega avgusta ali morda osmega, hja, kakšen strokovnjak pa je tisti, ki tega ne ve, to so dejstva, to je znanje, da znaš rešiti vsako križanko, Aristotel ljubkovalno, arak, oje, take stvari, ne pa interpretacije, vrednotenja, ah, kaj bi tisto

strokovnjaki nabirajo točke po žepih in mapah, za eno razpravo, za drugo razpravo, kvantitativno je treba izmeriti njihov pomen, članek v angleščini vreden še enkrat več kot v slovenščini, važno, da si viden, ne da kaj zares veš in znaš, mene pa zanimajo le take takole po žensko in nestrokovnjaško napaberkovane anekdotice, recimo tista o stolu Antona Ocvirka, na katerega se je po mnogih letih usedla Štefka Drolc in se je podrl

jutro za dan

začelo se je z jutrom, kot se vedno začne, le da je bil potlej še vzklik, skorajda Munchov Krik, Ni cimeta! Ni cimeta! manjka osnovna stvar za preživetje človeka v sodobnem svetu, porušen svet, melanholija, otožnost v očeh celega dneva, take stvari, ki zaznamujejo dan in ga porušijo zaradi prvega jutranjega razočaranja

in potem še ena: danes je zadnji dan sonca, zato v rokovnik z velikimi črkami že včeraj spiši SONCE – to je en tak rokovnik poslovneža s kravato, čeprav pravzaprav ne nosi kravate, ampak srajce pa kljub temu in take tapolikane hlače pa čevlje iz usnja in na vezaVke

pa torbo ima, več takih črnih torb, ena je bila 150 evrov, kar je verjetno še nižji poslovni razred, anede, ker ti poslovneži, ki vsako jutro namesto zajtrka preberejo Finance, so velike živine s še večjimi avtomobili in hišo doma in hišo na morju in jahto in kravato za celo premoženje

tega nisem nikoli razumela

pa naj bo: vsaj en peharček

zeblo me je v prste na rokah in sem vlekla rokave do sredine dlani in še dlje, ampak saj mene takoalitako vedno zebe v roke in v noge in povsod, premražena stopicljam večino časa nekam naprej, ponavadi po asfaltu, ker pesek bodo kmalu izgnali iz mest, da me prav zabavajo gradbišča, okoli katerih svet sploh ni tako čist in urejen, kot bi ga radi naredili

kje pa je še kdo videl koga z nekaj črnega za nohti?!?

me zabava dejstvo, da je prav Alojz Kodre iz tiste pesmi prevedel Štoparski vodnik (in pazite! se za ponatis odpovedal delu honorarja), me jezijo razni seminarji z napihnjenimi naslovi – so še hujši kot tiste knjige, ki jih nočem na policah, raje tjakaj dam juhe z vrečke – instant, fast food kultura z velikanskimi naslovi na panojih – I don't like

pa zdravje iz stekleničke, v vseh mogočih zapakiranih embalažicah, ekovrečkah in tubicah, veganski ocvrtki, žulji na nogah, same take stvari, ki ti parajo živce, da res rabiš, da moraš, recimo zdržati tudi to, da ti vlak odpelje ne le minutko, nekaj sekundic pred nosom, ga vidiš, ko šiba, ti pa stojiš tam na postaji in čakaš in čakaš in potem zdržiš brez čokolade še cel dan, ker, ne, nisem odvisnik, nisem, you know

sem se navadila gledati s svojimi očmi za 58 evrov (novo!) svet skozi eno tako perspektivo krivih nasmeškov, ki odsevajo v izložbah, takih osvetlejnih in v računalniškem ekranu, vse sorte ekranih, ker mi misli švigajo sem in tja kot kliki na internetu, da le še sanjam lahko o kakšenem jezerskem klancu, takem neskončnim, ki se vleče kot jara kača, navzdol še bolj kot navzdol, ti pa skoncentriraš le na pedala vse svoje možgane in to je to (kot kakšni neksončni koraki navzgor, ker tisti navzdol so bolj duhamorni)

grešam

čeprav se tole sliši kot en navaden jamr, tak za sežgat v peči, taki ta pravi krušni, v kateri je kruh prava umetnost spečt

1. poskus je bil črn (izdolbana sredica je bila dokaz, da je bil okus veliko boljši od izgleda)


in v resnici je vse veliko lepše od izgleda (taka maloprinčevska, heh), samo ne vem, zakaj bi mogla to komurkoli povedat;)

parapapau

za hrbtom šušlja svet in preteklost se te dotika s svojimi ostrimi robovi, ti pa se trudiš premikati naprej, četudi je v četrtek zate še sreda in se je avgusta šele počasi začelo prebujati poletje in veš, da moraš teči, laufati, rolati, hoditi, da moraš vsaj mahati z rokami in nogami, da se bo vedelo, da si še živ in da se boš tako tudi počutil

večeri prehitro pridejo in luna je polna in vijolična in sveti v vseh mnogovezjih tega sveta in brcalce muckov bi bilo treba zapreti nekam med Skilo in Karibdo, jim iztakniti tisto eno oko, skozi katerega zrejo na svet, in v kakšni akciji najboljšega soseda kupiti znižani dve očesi za razširjen pogled, za razgledanost vsaj do naslednjega koraka, ki ga naredijo v življenju, gratis pa zraven namesto sončnih očal za v lase dobijo še očala z velikansko dioptrijo, ki jim bo povečala tisto ta dobro stran, za katero verjamem, da ni ostala le na planetu zog mojega otroštva, ampak jo je nekaj tudi še v človekih

ker tisti planet je imel dve strani in iz ene, tiste talepe, so izvažali smeti na drugo, kjer so jih prebivalci skušali čimbolj smiselno porabiti, narediti iz njih tisto, ka potrebujejo za življenje, ker to pač ni le estetika predvsem oblačilc in ličilc, ker po Baudelairu je ženska odurna, dokler je naravna, kako je to nadzabavno

klasično književnost in blebetanje o njej na sto in en način, iskanje najrazličnejših teorij in interpretacij, ker ima vsakdo lahko svojo resnico, le da so nekateri za to še plačani – nekako bežim stran v kuhanje kosila in zalivanje rož, iz intelektualizma bežim kot iz primitivizma, isti k, same skrajnosti, nobenega ravnovesja, da se svet že tako nagiba na eno stran, da bo kmalu iztiril, hitrost prevelika, da bi lahko položil ovinek in bo v najboljšem primeru priletel v kako drevo: pejmo se tisto, posekajmo hiše in posadimo drevesa, jst sm kuj za

zamenjam novo za staro

Skrivam se dve uri za časom pred dežnimi kapljami in pred vesoljem, ki se pači pred ogledalom in smeje na ves glas, da odmeva po črnih luknjah in se izgublja vse lepo vanje, da izgine za vedno in da tega nikoli več ne bo, ker tegale gospoda Vsemira enostavno boli struna za nas, obremenjujoče se z novimi telefoni in vse mogočimi najnovejšimi tehnologijami, že integrirano fensišmensi izgledujočimi, predvsem v roza in v zlati, hitro pokvarljivo, hitro minljivo, za eno sezono, da se ga naveličaš čim prej, ker te prepričajo, da slejkoprej vse mine, vse izgine na smetišče zgodovine, v zemljo, v podtalnico, v reke in morja, v vodovode in tako ciklično naprej, pa saj to že vemo, kanede, kaj se greš, že od Heraklita dalje: vse teče ... nikoli ne stopiš v isto reko, ker ti ponujajo vsak dan novo, drugačno, v drugo embalažo zavito, še cenejšo, še lepšo, še boljšo, a kdo sploh še verjame v recesijo?

Velike začetnice so se vrnile z dvignjenimi glavami, ker se zavedajo svojega pomena v tem svetu vseh drugačnih, vseh enakopravnih, treba je napisati na transparente, na zidove: ne spreglejte nas, mi smo tukaj z vami, bodimo glasni in o nas enostavno morate imeti mnenje, ne sme vam biti vseeno, in če nas kdo spregleda, je to le zato, ker nas ne mara, ne zato, ker nas ni opazil: kako bi nas le ne, ko pa kar naprej kričimo po pozornosti, po naklonjenosti, kot mi vsi, le da sivim, tihim miškam zde pikčaste oblekice in frfotajoče kikljice preopazne, pa ne le, ker se nočejo dajati v zobe in so jim odveč vse sorte komentarji, temveč take sorte pozornost res ni nekaj, po čemer pri hlepele, česar bi si želele, ker se raje zavijejo v eno anonimo domačega fotelja, brez ambicije po čem več, take skromne, majhne, take zares ne primerne za ta svet, ko v vseh oglasih iščejo prav to: nadpovprečno sposobnnost, ambicioznost v zameno za možnost kariernega in osebnega razvoja in stimulativno plačilo, ah, kako krasna bodočnost se nam obeta!

prvorazredno

preveč besed se je usidralo v glavo v enkratnem sunku kot voda iz majhne šobe, da te prebuta v hrbet in zlelaksira, umetni užitek, vodeni, namesto sonca in dreves, ki se sklanjajo čezte, ko ležiš kje v travi, čeravno meseci z r niso ritim prijazni

si podložiš podse (čezte, podse) kaj toplega, nastaviš žarkom in opazuješ zvončkljate navadne zvončke, ki se že prav bohotno razstavljajo, in spoznaš, da ni treba plačevati za relaksacijo z množico drugih, željnih razkazovanja svojih teles v vročini savne, če hočeš svoj mir in tisti nič, ki ti tako rad uide skozi prste med vsemi obveznostmi dneva, ki si jih nalagaš – je treba le zaviti iz shojene poti v visoko travo in med štorkljami, srakami in ostalimi ptiči prisluhniti pomladi

se izgubiti med od vetra pomnendrano travo, najti zeleno reko, ki se vije skoznjo in odtrgati, natrgati najlepši šopek: suho vejico nečesa, kar je bodeče in nenavadno in bizarno pa poleg tega še eno pravkar vzcveteno, še vso v popku, da se bo razbohotila v vazi in prinesla življenje tudi mrtvi notranjosti hiše

natrgati najlepši šopek za dan žena, ker to je prvorazredna tema!, pravi naš predsednik, o oni Barbari pa nič, čeprav je ženska, žena, khm, celo predsednikova žena, ampak neka druga, morda manj drugorazredna Barbara, kdo bi vedel, je pa enkrat rekla: “Poglejte, kako je lep dan zunaj, pojdite ven, pojdite, se boste že ponoči učili!”

ljudje imamo pač različne vrednostne lestvice

prosto po Maslowu

očitno

izpod prstov letijo le posamezne besede z odsekanimi premori, rezi kadrov filma, ki se sploh ni hotel odvrteti na velikih platnih, v glavi pa: kaos, ki se je počistil, prečistil skozi kavne filtre in očitno s kakšnim majcenim delcem zataknil med možgaske režnje, da za njim ostaja sled

očitno je bila nadmorska višina preniska in čaj presladek, očitno niso vse le vrivki kot marmelada, nafilana v krofe, ker svet je pohan in lepljiv, vse je na debelo posladkano, polno, velike količine pomfrija, pice s toliko sira in pršuta, da se ti zagabi, zapisi s preveč besed, Janković tala ciganom stotake, da se ti zdi, da se je kriza zamaskirala v blagostanje, češ: še lačni bomo, zato jejmo, jejmo, dokler imamo

ta naš postmoderni čas je prinesel toliko prenaphanosti, vse te odprte poti, ki nikamor ne vodijo, vrt s potmi, ki se cepijo v slepe ulice, zakomplicirane fuzle, šope las, ki se razpletajo v dreade, kratkotrajne občutke instant sreče, ki si jo skuhate kot juho z vrečke in ponavljanja, neskončna ponavljanja vedno enakega, čakanja na račune in plačevanje položnic ob zadnjih rokih

nato se sesuje sevrver in se sesuje svet, sesuje se povezava, da se počutimo tako majhne, da bi se skrili pod okrilje objema, razpletli vse skupaj, razčesali, spremenili, popravili, prišli na čisto, da lahko spet umažemo, ga spet polomimo in dodamo nov košček v mozaik

očitno je neskončna lahkost bivanja že od Ikarjevega padca passe, ker - kot bi rekel Murr - peruti pač nimamo priraščenih: je to morda nova ideja za plastnične kirurge?

iskanje izgubljenega časa

včasih je abstrakcija tako larpurlartistična, da je treba skozi okno pokukati v konkretnost, tisto realnost brez pretirane energije, ravno dovolj jo je, da pošpegaš malček po mimo hitečih in se zamisliš predvsem nad tistim malček nerazumljivim, skorajda nadrealističnim, le da to v vsakdanu ni vedno všečno, ker nekako vsaj domnevaš, da je res

zgražanje prerasteš vsaj v srednji šoli in potem se le posmehneš, malček zavihaš ustne kotičke, češ Leute, človeško, mnogo preveč človeško, ker je vse dovoljeno, ker je treba izraziti sebe, svojo identiteto, ker anything goes

sveže pečeno

šparam za Gatnikovo monografijo in za pomlad. prvi zvončki so se že znašli s svojimi malimi belimi glavicami na tem našem recesijskem svetu. vse je kriza, prva zapoved, ne glede na veroizpoved ali barvo las. ker ta je bistvena, čeprav nikoli nisem razumela blond pramenov

vedno sem bila nekoliko zadaj, prav počasi capljajoča za svetom, ki je venomer nekam hitel naprej proti svetlejši prihodnosti, opa, bodočnosti, čeprav naj bi bila sedanjost po Taylorju nelagodna. da bi se človek kar strinjal z njim in z lastno individualnostjo, ki te vedno znova razočara

učinkovitost je zapisana v vseh refrenih popevk, skrita za plastmi ugodja, da se želja naseli v vse pore tvojega obličja, tam nekje do končnega zloma, za katerega optimisti (khm?) trdijo, da ni več daleč pa bomo spet na začetku sveta z nepopisanimi listi iz dreves, ki morda do takrat še ne bodo umrla – kdo verjame?

sicer pa, novosti: v mesto je prišel Chagall, domnevam, da oni zagrebški, spimo malo manj in pečemo kruhke iz testa in iz semen za ptičke, take vse sorte kruhke, ki dišijo in so dobri za pojest in potem objameš jutro z razprtimi rokami in ga preliješ s pomarančnim sokom, ker se ti zdi, da morda bi se pa le nekako dalo …

sončni pogon

svet je včasih tako rumen in prav nič ne bode, ko ti hrustlja pod nogami kot skorja pravkar pečenega kruha in zadiši iz nosnic vonj pomladi, ki se je hotela potuhniti pod globokim snegom, ampak smo jo samo z lahnim pišem in celo brez cepinov in derez, spravili na plano, vsaj za trenutek, za trkanje kozarcev, polnih čaš radosti, da bi sedaj pobegnil čisto v drugo smer, se zleknil pod kakšno drevo, po možnosti kruhovec ali kaj podobno pravljičnega, kaj nenavadno neresničnega, kaj takšnega, kar bi ti z eno samo potezo zarisalo pot po stopnicah navzgor brez dvigala, ampak tako z nogami pa brez vsega tega, česar ne rabiš pa se je nabralo: bi bilo treba prepucati omaro, najti tiste lahne srajčke, si razpustiti lase, da veter razčese vse tiste dreade in vozle brez vsakih j-jev, ker so že tako dovolj zmeštrani, da se vse skupaj razplete, razpiha na vse strani dol do ekvartorja in še čez, da ponese puščavski pesek čez drn in strm pozdrave naprej do morskih psov in jim pove, da lahko v miru zaspijo, divjajo, počnejo, kar hočejo, si zidajo gradove v oblakih, prepustijo toku, da jih nosi, ker, aveš, edino pingvini lahko stojijo na mrazu celo zimo, pa še to le, če se stiskajo skupaj, cela truma, mi pa, individualisti, egoisti, narcisti, skratka: čudoviti primerki tele naše civilizacije, niti ne precivilizirani, kvazi zreli z dokazanim zrelostnim izpitom in vsemi ostalimi pisnimi dokazi, inteligentni, lepi, urejeni, zdravi se gremo lahko lepo solit, ker: brez soli niti kruha ni, kajneda

življenje brez iztegnjenih kazalcev

V življenju je treba po koledarju iskati polne lune in po zemljevidu najvišje vrhove, iskalci težav sredi največje ravnine, si sestavljajo smeri in poti, ker smo ugotovili nekega večera, po francoski pici in litru vina, da plana še vedno ni, kljub vsemu, kakšen je plan, brezciljni, ker pomembna je pot, ampak največja modrost je v tem, da je najprej sploh treba priti do poti.

Smo se spotikali po sivem pločniku, kakšen je pol plan, kam gremo, kam bomo šli, a vemo, kje mamo avto, a vemo, a razumemo, aštekaš. Tako zatopljeni v debato, tako nekje drugje, v eni vzporedni resničnosti, ko ne opaziš malih polen pod nogami, ki drugim predstavljajo konce sveta.

Ker ti veš, da je pot navzgor in navzdol ena in ista, četudi nikoli ne stopiš na isti stop, četudi je rekel nekega jazzy večera še en iz tiste druge scene neke preteklosti, ko so se vsi poznali in so vsi imeli dolge lase, da ko prideš gor pa samo na desno, samo na desno, desno, desno, no, al pa na levo, odvisn s kere strani prideš.

Je težko razložiti in odgovoriti, ampak enkrat zaradi filinga zaštekaš, to je nekaj, kar vse presega, te obnori, nafila, hkrati pa je tako nerazumljivo, da še sam ne veš zakaj ti je tega treba, ko pa bi lahko mirno živel s službo v pisarni, 8 ur na dan, 20 dni dopusta.

Če iščeš težave, iščeš priložnost in trmo v sebi in neko moč, ki jo zbereš iz zadnjih kotičkov – ves tisti egoizem, ki ga trosiš naokoli, ker si naporen, težak za prenašanje kot ruzak nafilan z vsem, kar rabiš, ampak sili te, moraš, greš, te ni več.

Čeprav je tudi res, da ne moreš imeti večera in jutra enega dneva v celoti samo zase, da bi spočit ob sončnem vzhodu klatil roso bosonog po travi zarana, večerjal pa jazz, čeprav bi ga morali včasih prepovedati, takega ta razvlečenega iz saksofona, ki ti privleče vsa čustva na plano, takrat nikoli ne smeš biti sam, da zdržiš do naslednjega veselega komada in rečeš: dobr je blo.

kdaj bomo prerasli

stebri, ohranjeni na različne dolžine, so kot tovarniški dimniki neke industrije, tiste črne, štrleči v modro nebo brez oblačka, da sem bila kot japonski turist s prstom ves čas na sprožilcu – še ostrino sem komajda počakala, ko se mi je tako mudilo, da sem kar skakljala po tlakovanih potkah, po katerih se mimogrede spotankneš, ko zatakneš nogo v kako razpoko, in so potem doma gledaš fotografije in se zdiš sam sebi grozen, ker je na njih veliko vsega in hkrati čisto nič zanimivega, da bi najrajši drugič skrila fotiča v žep in šla z očmi kot vedno, ampak kljub temu je vredno za spomine, že zato, da ne bom več, da se iz napak nekaj naučimo, da recimo ni treba siliti z glavo skozi zidove, četudi so stari že dve tisočletji in morda kakšen še nekoliko več, ker ti ni treba vsega videti, vsega zaznamovati s sabo, češ tam in tam in tam smo že bli, in tam tud, a veš, ja, ja, Pompeji, ja, ja, vem, sm bla, ja, ja, ob kavi ali čaju, kdo bi si mislil, da so čuda sveta, ki smo jih označili kot taka, zaznamovali z vstopninami in jih ogradili, da so na varnem pred vandali, pred rušilci zgodovine, razen, seveda, če za širše množice niso zanimivi – potlej bi jih blo pa treba podret, na njih sezidat velike hipergigateramegakilomarkete, trgovine, nebotičnike, nova stanovanja s kuhinjami kot iz kataloga, v katerih se na pultu bohotijo tri pomaranče, ali pač le ena, da ni preveč klišejsko, vedno kaj takega za hvalit, za poslikat, za obiske povabit – ali vsaj za objavit na fejsbuku

itak delamo vse za oči drugih, se preoblačimo iz razvlečenih trenirk, češ za doma je dobra, ampak taka pa ne moreš okrog hodit, čeravno je še tako udobna, ti ponudi tvoj najboljši sosed gotovo alternativno rešitev direktno iz kitajske, bangladeša, tajske – nove hlače, majice, vse poceni, na hitro narejeno, da čim prej ponosiš in se čim prej zaveš, da je vse minljivo, da čisto nič ne traja, zato, kajpada, izkoristi vsak trenutek, kot trobijo ne le v reklamah, temveč tudi proti koncu sicer prav solidnih filmov – res škoda za te flance, za kupe dobrih nasvetov, ki izpadejo tako izrabljeni od uporabe kot trenirka, ki jo ne smeš, daj, no, res ne moreš obleči za v javnost, ker treba je biti urejen, spedenan, čeravno to pomeni, da si daš kot, khm, pravi (???) moški v uho diamantni uhanček – ta moda se je res prav razpasla, vsak natakar ali varnostnik ga mora imeti, ki da nekaj nase

90°

so dnevi, ki so, in so dnevi, ki niso, sploh če pridejo za tistimi, ki so bili za zapomnit, za zacahnat si na koledar, kako so padale snežinke, čeprav sedaj padajo snežinke vsak dan, ampak takrat so prav počasi plavale po nebu, take drobne, majhne snežinkice za dobro jutro, čeprav je bil že dan, in cesta je bila poledenela, niti ne zasnežena, temen asfalt samo za podlago belini – belim snežkam, malček umazano belim ovčkam in kakšni mački, ki ni nujno bela, pa si je vseeno vesel, ko ti prekriža pot

in ptički sinički z zmrznjenimi perutmi so zobali zrnca iz hišje ptičke in zadaj ni bilo drugega kot sam gozd – tisto hišo bi že eraseali v postobdelavi, ker, seveda, je bilo treba vse skupaj fotkat z učmi in s čutili zatipat, tisti moker sneg, ki se ti ugnezdi v čevlje, da sam ne veš kdaj in štumfe premoči, ko se prevrneš s sani, ampak te sploh ne zebe, samo tako zelo vesel je tvoj otroški pogled, da moraš nujno zatacati v tanajglobji sneg in iz njega zvaliti tri gromozanske kepe za sneženo možakinjo, da je treba vse preizkusit, je treba sneg otipat z jezikom in prste primrznit v rokavicah, da se lahko potem nos namočiš v topel čaj in pritisneš play za film, izgineš v domišljiji nekoga drugega, drugi realnosti, v drugem svetu, v drugih očeh, drugih mislih, drugem nasmehu

da izgineš in te ni, kot da bi potegnil kovter čez glavo in zmedeno pozabljaš zobno ščetko na umivalniku, hlače na obešalniku, telefon na mizi, rokavice neznano kje – vse gre tako hitro in hkrati tako počasi – kot sankanje je, v hipu si dol, a hkrati proga sploh ni kratka in avtocesta je počasna, se zdi, da nikamor ne vodi, ker te prehiti celo tovornjak, ti pa, kot bi plaval na mestu, kot tista snežinkica si, ki se s pomočjo vetra upira teži, ki jo vleče k tlom in morda se bo raztopila še preden pade

smajliji smeški in druga ropotija

zapreti si vrata in se skriti v udobno notranjost naslanjača, med meglo in izumrl svet, tega si dandanes res ne smeš dovoliti, ker je svet hiteč in izmuzljiv, in, se ve, da ničesar, zares: prav ničesar, ne smeš zamuditi; ves čas se je treba brez prestanka premikati, muvati z nasmehom na obrazu, ki ga v topšopu lahko kupite že za 9,99 evra, poleg pa dobite še kilogram sveže iztisnjenega optimizma, ki so ga posebej za Vas predelali v instant prahec – lepo ga prelijete z vrelo vodo, vse skupaj spijete in nikoli več ne boste mrkega obraza želeli zbežati pred svetom – nenehno vzhičeni in polni energije boste pozabili na vse skrbi

svet pa, skrit v predalu, je tako zelo tih in čist – nič ga ne more zmotiti v njegovi počasnosti, ko se premikajo le pletilke, ki dodajajo zanko za zanko spletenih nogavičk, in je edina skrb kosilo, da se pristavi juho že za zajtrk, ker ob poldne, ob poldne pa mora bit

omare so velike in polne preteklosti, polne nekega drugega časa, nakopičene s starimi zgodbami o vernih italijanskih vojakih, o pogorelih hišah, izgubljenih očetih, bombardiranjih, revščini – žalostne zgodbe so to, ki jih je naš čas izrnil iz svojega večnega veselja in mladosti, žalostne zgodbe brez elektrike z vero v boga z veliko začetnico, ki se riše med gubami, da bi naša generacija omagala veliko prej, ker nešteto smajlijev s fejsbuka nas pač ne bo rešilo

sploh je zanimivo, da smo tako vezani na vse te smeške, kot da brez njih ne znamo ničesar več povedati, ker bi nas lahko kdo jemal prezares, ker življenje je pa, ja, en špas, eno samo veselje, chucknorrisnedaj, da bi bil kdo zamorjen, to je greh, celo večji kot je bil nekoč ne iti k maši, zato se mi včasih sploh ne zdi tako nenavadna ta emo kultrura – morda smo določeni generaciji tako precivilizirali inu zamerikanizirali svet z yesyoucan, z oprah, zares uspešnimi shujševalnimi in plastičnimi operacijami, da na drug način sploh niso mogli postati drugačni

ker biti drugačen – to je pa še vedno nekaj, kar pali, in mesta so polna “originalov” z majicami z napisi: lepo je biti ekcentričen, lepo je vzbujati pozornost, da si središče, okrog katerega se vrti svet, ker danes tudi umetnost tekmuje za svoje konzumerje, vabi nas, kliče, je glasna, opazna in nas hoče za čim dalj časa prikleniti nase, ker pač živimo v svetu mnogoterih opcij, nešteto poti vodi do nešteto ciljev, vse je možno, vse ti lahko uspe, zato si res luzer, če ti ne uspeta niti tista dva majcena korakca, ki si se ju odločil storiti – če sploh najdeš prave čevlje zase, v vsej tej zmedi vsega

in ob vsem tem zmankuje časa za vse in se vrstijo slabe vesti kar po tekočem traku, ko bi lahko vse počeli, na koncu pa iz dneva v dan počnemo eno in isto, še vedno smo zasalotejpani med štiri stene, na relacijo postelja–avto/avtobus/vlak–šola/služba/faks in nato skoraj isto v obratnem vrstnem redu, le da se vmes vrine še kvaziprostičas in ponavadi spetprepoznospat, potem jovo na novo dan za dnem, da pretrgati verigo ni najenostavneje na svetu, čeprav so mediji (knjige niti ne, če pa že, le nekatere, take bolj izbrane in ne predebele) polni dobrohotnih nasvetov, kako lahko pa jutri čisto zares začnemo popolnoma drugače – ah, kaj bi čakali na jutri, že danes!

»Dons ma da napišeš blog«

Pa mi ni uspelo. Preveč je razsuto vse skupaj in še internet je umrl. Eni koščki od puzzlov so se moral zgubit nekje v tem kaosu in se zakotalit v kakšno režo, kam skrit, da mi sedaj manjkajo, in vmes sem očitno pozabila, ne le to, na kateri strani sem v knjigi, temveč celo, katero knjigo sem brala, ker še vedno (od nekdaj) živim v prepričanju, da je vsega preveč, čeprav svet misli, da je problem v pomankanju.

Svetovna recesija me je udarila v glavo z veliko gorjačo, češ kaj pa se greš, deklica, a si že mislila, da si premagala, zmagala vsaj na mikronivoju, ah, daj no, saj verjameš v Murphyja in v milne mehurčke in zato ljudem, ki še skušajo verjet, trobiš v glavo, da bo slejkoprej slabše. Historia vita magistria, khm.

Treba je zaklepati vrata in se stisniti ob radiator, ker so nas na nek način stlačili v kot – pasti v realnost je skoraj tako bizarno kot znajti se v kocki iz Cubea, čeprav mi res ni do tega, da tole, kar je pravkar nastalo delim s celim svetom in še s tabo za povrh – mi ne paše biti javna, ker sem bila v prejšnjem življenju pač medved, pozimi lepo zavita v svojo dekco, sem namakala misli v šalčko čaja, da je prav smešno, ko trobim o neki aktivnosti, da bi se dalo pa vse to – ne mi verjet.

Vsebine mi manjka, forme je v izobilje na vsakem koraku, da sploh ne morem, da ne bi žanrsko ločevala sveta. Klasificirala po obliki. Ampak na srečo nisem edina, ker tudi drugi ločujejo ljudi glede na to, ali uporabljajo maskaro ali pač ne. Vse je v pogledu in v majhnih lažeh, da se prebijemo skozi. Pa mi ne sede, ne paše, ni mi gut, in ti to še predobro veš.

»Pomagaj mi, da se bom poboljšala, « ali kako že gre tista spovedna molitev, ker moji grehi so. SO, brez dvopičja, saj sem človek, jebenti. Da se mi zdi, da je spet vse skupaj le trud za to, da spravim nekaj, pospravim v predale, razsortiram po barvah, odtenkih, dam v stavke, v povedi, strukturiram, organiziram, v bistvu pa bi rada samo počasi in malček tuhtajoče s tvojo roko v moji šla naprej. Kamorkoli, samo nočem več brcati na mestu, ker se vse to mleko nikakor noče transformirat v smetano ali pa jaz pač nisem žaba, še žabica ne, ampak ena kozica, ki nima niti za natupirano frizuro.

Ampak sj, drug let bo bolš ...

Festina lente

In moji dnevi, kam gredo? Ko bi zatacal s podplati v še nedotaknjen sneg tistih belih zaplat neskončnosti, ko se počasi dviga dan iznad megle – ti pa drviš v prihodnost po ozkem tiru, v natlačenem vlaku človeštva, tja, kamor gremo vsi, v vrsti, eni malo hitreje, drugim se malo manj mudi, ko ti zasije že lupina mandarine, da mi gre na živce do podtalnosti moje nenehno opravičevanje, češ nimam časa, oprosti, moram it.

Me vlečejo za rokave majhni otroci, ki tega še ne razumejo, ker je treba takoj razmesariti tistega prinešenega čokoladnega Miklavža, ker je treba takoj pokazati nov avion – ker ni dovolj, da o tem le govoriš, kot vsi mi, ki gledamo, beremo in sanjamo, pa smo še vedno na istem vlaku, v isti vrsti, da bi kupili karto za v pravo smer – če že strmoglavimo, dajmo skupaj, kajneda.

Da pomisliš v nekem trenutku, kako jim uspe, tistim drugim, pa zazvoni telefon: sem v gozdu, tu, kjer sem takrat srečal medveda, samo toliko, da veš, v katero smer grem, so pred mano volčje sledi v snegu. A je sneg? Ja, je sneg, medtem ko v mestih kapljajo dol debele deževne kaplje in mi v svojih čumnatah zalepljeni pred ekrane, se ravno prebujamo in jemo pogreto pico za zajtrk.

Je tako blizu včasih drug svet in bi bilo treba samo prešaltati v drugo prestavo, ker stari avtomobili pete sploh niso poznali, in je greh, je, če se vsako jutro zbudiš s pogledom na Storžič in te ne premakne za centimeter iz urnika, te ne premakne v nobeno smer, kot tisto z rdečim flumatsrom začrtano črto – mah, pejmo se lepo solit, če nismo za nobeno drugo rabo.

vrtni palček

neobvladljivo prostorje medmrežja, nepreverljive informacije, kaotičen svet, ki ga mora človeštvo še civilizirati, zakoličiti v meje urejenega vrtička s palčki – si predstvaljate naše zanamce, ko bodo med gradnjo avtocest odkrivali plast za plastjo naše ostanke – ti bradati mali možje iz keramike so imeli gotovo kakšen kulten pomen, in, seveda, bodo odkrili tudi naša prečudovita smetišča – to bodo arheologi veseli vseh tistih nerazpadlih pralnih strojev in avtomobilov!, to bo gotovo na prvi strani časopisa, medmrežnega verjetno, e-books na pohodu, tehnologija se tako naglo mladi, da morda takolele pod mizo stiskamo pesti za recesijo – sploh, ker gospodje gradilci stanovanj za majhne pare in potem prodane z mastnimi dobički, ne morejo bogateti v nedogled, ker, a veste, nekaj tiste stare še Aristotelove pravičnosti pa mora biti kljub vsemu na tem svetu …

štruklji

sem se zbudila v jutro vsaj ene dvakrat z vmesnimi prekinitvami in toliko je te beline, ki kar sije, sploh v nočeh … preveč sem flegma za žabico, čeprav sanjam moraste sanje, sami strahovi iz omare, ki kričijo, da tudi mene prebudi lastni krik

to je bilo drugič. prvič je bila budilka naštimana na nadvse nečloveško uro, sploh za nedeljo, ampak včasih je treba, je nujno potrebno skočiti iz postelje nekaj čez peto. zadnjič je bil telefon, tam nekaj čez deveto, ko se je naenkrat zgrnilo name preveč vsega, čemur s tako zaspanimi očmi enostavno nisem kos. čeravno danes celo niso zlepljene. in nekako se navajam na spanje po obrokih z vmesnimi prekinitvami, letanji z bosimi nogami po mrzlih stopnicah – ah, odgovornost, odgovornost

nisem narejena za ta svet, ki ima za vsako dejanje natančno odmerjene minute in sekunde, ker moj čas teče prepočasi in potem ga včasih še raztegnem, sploh noči, do tam nekje, kamor gre, ko se počasi začne trgati in se začno pojavljati luknjice kot na testu za štruklje, ki ga vlečeš, vlečeš po veliki mizi, pogrnjeni z veliko belo rjuho, da visi že čez robove, pa še vedno vlečeš v vse smeri – se mi ne zdi fer, da mora biti to le še nostalgija

jaz sem polž, ki hiti in teče in hodi hitro, da ne zamudi, ampak še vedno rabi vmesne pavze, da hakla kolena in ramena, da se zatakne v kakšno razpoko in strese roke, strese vse iz sebe, se skrije pod kovter, se skrije v svojo hišico, v svoje duplo pred vsem tem mrazom, pred rutino in namrgodenimi obrazi, celo lastnim namrgodenim obrazom, pred slabo voljo strešeno z rokava, pred izčrpanostjo, izmozganostjo, pred vsem tem si stiska pomaranče v sokove in kuha čaje, se zavija v objeme in sanja o daljavah preprostosti, ki le vsake toliko poblisne na plano, ker jo je pozaugalo v črno luknjo vsemira

estetika

prazna notranjost odmeva od nabasanega materiala, kaotično razporejenega po prostranstvih uma, ki se bo slej ko prej razpočil kot kaka žemljica, razpočnica, kot koruza v popkorn, veliki pok in nastal bo svet kot ga še ni bilo – verjetno bi bilo celo bolje, če ga ne bi bilo, če se ne bi vse sesulo v morje megle, ki me grabi za noge in vleče naravnost vase, se počutim kot Alenka Šivic Dular, ko je šla po dolgem dolgem času v živalski vrt, ko si skušam zbiti slabo vest iz glave in si vzeti dve sekundi za svoj čaj

»Dajte mi lestev!«

rešuje me ritualnost šalčke, rešuje pred svetom, v katerega sem prostovoljno stopila, celo več: želela sem si ga, hrepenela, koprnela, lepovidovski motiv, da te Cankar začopati na vsakem koraku, če ne ta pa oni drugi, malček bolj okrogli, da te tvoja slovenskost, slovenceljnost malega človečka izgubljenega v vesolju tepta v poden, grabiš vse tisto listje, sizifovsko, vse na kup, da bo lepo, da bodo sosedje končno mirno spali, ker to je grozno, imeti toliko listja na cesti, na vrtu, pa še oreh, to je drevo!, dela korenine in ruje asfalt, veste, smo cesto asfaltirali na lastne stroške

rešuje me zatočišče v petem nadstropju, rešuje MacGyver iz prve sezone, ki s svojim žepnim nožičem premaga vse zlobce inu hodobce, da bi mu v srednjem veku zagotovo posvetili kakšno cerkev, katedralo, ga naslikali v fresko in čop njegovih las shranili v zlat relikviarij z motivi njegovega boja proti zlu – to bi bilo veselo, pa še nobenega vesoljnega potopa, apokalipse ali poslednje sodbe se jim ne bi bilo treba bati, še sam zlodej bi izginil v svojo luknjo, ali pač v kakšen špil, in se v RL ne bi več prikazal

rešujejo me lignji, polnjeni s sirom, pa kuskus, in to, da mi ni treba paziti na postavljanje vejic, rešujejo me glasovi in krofi od daleč, ki jih v bistvu sploh ne maram, kozarci malinovca, drobne usluge, mandarine ljubezni

rešuje me kovter, pod katerega se skrijem in pulover, da me ovije, pogledi, v katerih vidim, da se je kljub vsemu vredno boriti proti mlinom na veter in tisti drobci peska v puščavi, ki ostanejo med prsti, da postanem polna mitopoetske (!) ljubkosti, opa, osladnosti, kiča, tistih svečk pa medvedkov pa čeveljcev s cofki, da me čuvajo pred popularnim minimalizmom, same skrajnosti, ker pač živimo v svetu, ko se pojem lepega išče v Ikei

super ugodno

vrt s potmi, ki so se zlepile

stopam v ravni črti korakov, brez pogledov na levo in desno, strumno naravnost v lepšo bodočnost, ki se riše v izložbah – smrečica z lučkami v maximarketu v začetku novembra, vonj po kostanju za 3 evre in oddam kartice z nekaj dnevno zamudo, takorekoč od doma, s pretvezo, da so od nekje daleč – od tistih krajev, kjer se dobi dom z vrtom, na katerem rastejo palme in se udari v glavo še preden se natakne čelado in tudi potem – vmes ne, vmes se le toži za trdnimi tlemi, čeprav so razgledi iz življenja v vertikali tako mogočni, da se strah v očeh prikrije z željo po še