3 jajca

lahko bi se, recimo, kot Fran Govekar pod različnimi psevdonimi kregala sama sabo, ampak že tele besede, vzete iz žepa, se zde tako razkrivajoče – tega res ne rabim, sori, ker so tiste celo večkrat odsanjane sanje o izpumpavanju pesmi na tiskan papir (jap, tiskan;) že zdavnaj odplavale rakom žvižgat – jih ne rabim: morda so podedovani asketski geni ali vsiljene vojne in taborišča, ko se je glodala trava, ali tista želja po lastnem koščku miru za visoko živo mejo in drevesi – naj raste, naj raste, da nas sosedje ne bodo vidli, zapri vrata, skrij se – enkrat me je iskala celo policija, jaz pa sem tičala za ovinkom od mize in našli so me šele, ko sem se prikazala

ne gre za to, da bi hotela s kovtrom in s kremplji zaščititi vse tisto, kar se nabira v plasteh metamorfnih pa tudi kakšnih magmatskih kamnin (od onih malih občasnih vulkančkovih izbruhov) v mojem življenju, le ni mi do tega, da bi vse skupaj z velikim napisom »novo« tlačila v izložbeno okno, osvetljeno z lučmi in vsemogočimi naključnimi sprehajalci, bolj ali manj znanci in popolnimi neznanci, da bi potem iz potegov črt in strukture platna v šestih točkah čez mizo prodajali sveže novice, sveže sadje, zelenjavo in ananas, češ: gljo!

žaba žabasta hoče plavat in čofotat po vodah in rekah in močvirjih brez gumijastih škornjev in dodatne opreme za začito pred vsemogočim mrčesom, sploh tistim, ki spada v kategorijo komarji, in to takih močvirjih iz vode, čim manj oporečne, po možnosti brez klora, ker moja koža iz njega dela izpuščaje, in brez gnojnice okoliških »bio«kmetov (to se piše skupi po muhi, samo ne vem, kaj naj z narekovaji), ne pa namakanja v postanih morjih naftalina na prevročem soncu žarometov, secirana do zadnjega kraka – ne, hvala

ptički

Najlepše od vsega je, ko rečeš: pridem k tebi na čaj, ker tako bi se morala začenjati jutra, počasi, polagoma, ne pa s hitenjem in tekanjem korakov po stopnicah, ki te prebudijo in vržejo pokonci.

Nekoč hočem jutra brez dretja navsezgodaj in tistih seznamov To do, ki ti jih nalimajo pred nos, še preden ta dodobra pokuka izpod kovtra: boššla, aboššla, kdajdonsgreš, abitišla, abošdala in podobne mantre, ki se potem stopnjujejo nekam vedno višje – glas narašča, prošnje postanejo očitki – češ, lahko bi, veš, potrpljenje pa gre nekam v božjo mater.

Sem se morala iti nujno nadihati zraka in prevetriti na asfalt, ker makedam je ves blaten in marca ne maram že od nekdaj, če si februarja še lahko srečen, pa marca to res ne gre, tako nekako sem šla vohat pomlad.

Nekoč sem jo imela rada s temi njenimi zvončki, ki pokukajo iz premražene zemlje, pa trobetice in prvi sončni žarki – tudi danes sem se ji pustila prepričati, predvsem žvižgajočim ptičkom, čeprav pogrešam zimo, sneg do kolen in še čez, ki se ti udira pod nogami in tisti nepopisni občutek otroške razigranosti, ko se mečeš v nedotaknjeno belino.

Letos se mi je izmaknila – premalo jo je bilo in vsi tisti, jamrajoči o mrazu: ne vem, zakaj sem samo dvakrat oblekla tadebel plašč, sicer pa je šlo tudi brez njega in na oknih je bilo bolj malo rož in niti enkrat ni bilo treba skidati cele ulice. No, malo smo že prijeli za lopate, ampak tako za okus, sicer je bilo pa vse po starem, le sosedje so se modernizirali: kupili so mašino za odstranjevanje snega, nekakšen sesalec in razpihovalec, ki potem ves pršič nameče s ceste čez žive meje in ob tem obupno ropota: pogrešam zvok lopat, ki se drgnejo ob asfalt, mrzel občutek kepe za vratom, take lepe stvari, da še na mokre noge kar tako mimogrede pozabiš.

Pa saj je prav, da dam že enkrat prat bundo in šal in rokavice, da premečem omaro, spravim volnene nogavice v škatlo, pobrišem prah in morda celo enkrat pomijem tudi okna, da mi jih bo potem mačkon zopet potacal: tako je to pri nas, taka je ta pomlad.

danes je narobe dan

vstala sem straščansko zgodaj, da bi ja do časa prišla na Zavod, to je nekaj takega kot Kafkovo Sodišče, ki vedno sodi po Postavi, tako kot tisto slovensko, sploh v primeru Brede Smolnikar, ko je le ono vedelo, kaj je resnica in koliko jo je v knjigi in koliko je laži, sploh tistih gnusnih, ker, kot je rekla ena izmed prič: resnico naj piše, ne pa da si izmišljuje, pa še take grozne stvari: da Minka ni bila zaprta samo zato, ker je sodelovala s partizani, pa da je mama kdaj z atom tudi kdaj počela »tisto«, in to v spalnici, to je pa res že preveč! (preberite, preberite si Zlato dépuško pripovedko o ihanski ruralki pa o rekah, ki iz Podpizdeka tečejo navzgor, o kraju, kjer sploh ne govorijo črke f, ker je preveč prostaška, preberite!)

a Zavod ni eden, Zavoda sta dva, to že vemo in tako sem se znašla v napačnem, da so me le debelo gledali, kaj za vraga hočem pri njih, pa še tako zgodaj, ko še jutranje kavice skorajda niso spili in potlej smo končno ugotovili mojo zmoto, da vse skupaj niti ne bi bilo tako tragično, če v zgodbi ne bi bilo še Župana – no, njegovih parkirišč, ki jih je po tanovem uredil tako, da prvo uro na njih lahko parkiraš zastonj in potem še vrli Gorenjci, ki sicer vsaj v rojstnem kraju raje poparkiramo vse pločnike, kot da bi plačali za parking, parkiramo raje tam, kjer je treba vzeti Listek in ga potem, ko odparkiraš svoje vstaviti v avtomat, da te Zapornica spusti ven – vse avtomatizirano, vse mehanizirano

včasih kdo ta Listek izgubi in potlej nastane za njih dolga in velika kolona, ki hupa in trobi v živčnosti, ker tečejo minute do tiste cele ure, ker potem, potem je pa treba plačati že cel evro, da prideš ven, tukaj ni heca, ljudje pa brez Listka, tako neodgovorni, grozni, da se zadeva nikamor ne premakne oz. gre potem vse skupaj tako zelo počasi, da traja in traja in se kolona premakne malo rikverc pa spet malo naprej pa se vmes vtakne še Gospa, ki hoče ven pa ima Listek, ampak ni plačala parkinga in potem plačuje, ko mi vsi ostali čakamo, in verjetno prvič, ker ne ve niti, v katero luknjo vtakniti Listek in v katero denar pa kako potem odpreti Zapornico, da ji nekateri skušajo pomagati, drugi jo nadirajo, zakaj tega ni mogla narediti že prej, tretji pa uide ven, kar čez vstopno Zapornico, ker mu je počil Živec

potem se odpelješ enkrat dosti kasneje do Zavoda številka 2, seveda ne tako zelo zgodaj, kot si mislil, da boš, če si že vstal tako straščansko zgodaj, si pa že popolnoma vdan v Usodo, parkiranje tukaj ni problem, z izjemo Snega, ampak kaj bi o Snegu, smo že vajeni teh polparkirišč in teh tazasneženih po tleh, ko moraš gume od avta spraviti čez gmote snega, no, skratka, pridem jazst tja, na Zavod in zunaj pred njim kadita dve gospe in zopet me čudno gledata, da se sprašujem že, če morda ne obstaja še kak Zavod številka 3, ampak vseeno povprašam pa mi povesta, da danes so pa zaprti, ni uradnih ur, ja, kok fajn

kljub temu se me je gospa Vratarka (Kafka again!) usmilila in celo ni mogla v miru pokaditi svoje cigarete zaradi mene, in me odpeljala po temnih hodnikih do Vrat, da sem uredila svojo zadevo v 3 minutah, dobila celo Štempelj in že me ni bilo več, da sem srečno prispela do doma v upanju, da zdaj, zdaj si pa res lahko privočim svoj čaj, ki ga zjutraj pač nisem mogla spiti, ker se je tako strašansko mudilo, ampak kaj, ko je danes narobe dan in kar pozabim nanj, da se namesto 3 minute namaka že pol ure, ojoj, ostane le ena taka črna brozga in vmes se mi še na računalniku rišejo Trojanci in piska mi antivirusni program in na ključku s seminarsko ni več ničesar oz. ga po tanovem moja mašina sploh ne prepozna več, čeprav sta bila še včeraj tanajboljša prjatla, pa še Vrata, ne tista od Zavoda, ampak domača Vrata so se nam izneverila – povesila so se kot joške na stara leta in sedaj se nočejo več zares odpreti, razen za eno špranjo, da samo še čakam kdaj bom šla ven, po možnosti celo s ključem, ki ga ponavadi sicer pozabim, in se odklenjena Vrata ne bodo hotela odpreti, zataknjena na tla, da rišejo po njem črte, se drajsajo, oh, kako je danes zabaven dan

komunikacija

- A ne gledaš film?
- Filma se reče.

brez pik

včasih se odločim, da takole pa res ne bo več šlo in potem se, če se zares dobro prepričam in še malo potrudim, vse skupaj začne vrteti v drugo smer – že predolgo se gremo downhill recesije

morda je tako zato, ker ne plezamo več v višino, ker se je zrak gori spridil – v bistvu se je doli, ker zatohlo smrdi po pivu in velikih gobcih besedovanja, da se ti zamerijo svetovi, ki so ti bili nekdaj tako blizu – prerobati so, preflegmatični, klic divjine in taka neodgovorna sranja, jaz pa morda le precivilizirana kot kakšni razkuhani špageti, škrob, ki se ti naseli v žile in jih zaštopa – ne gre več naprej niti nazaj, pa virusi, bakterije, vnetja, poškodbe sklepov, samo ljubo zdravje, morda zato, ker smo si za novega leta premalo želeli, ker smo bili zadovoljni in malo otopeli in smo pili zanič šampanjec malo po polnoči nekje tam daleč v krajih, ki jih je civilizacija pokvarila, zmrcvarila, onesnažila in jim pustila razpadajoče kafane med mivko, iz katere štrlijo kanalizacijske cevi, na drugi strani pečine pa potepuški psi in revščina med pomarančami izobilja

včasih je tako težko za nazaj določiti točne koordinate rubikona, ker pač ne vemo točno kje in kdaj se nam je tista kocka iz žepa skotalila in se izgubila in smo zgrešili pot, cilja pa tako ali tako nikoli nismo imeli, ker se gremo že celo življenje največ petletke, vse ostalo pa je daljna prihodnost, kaj bom jaz, ko bom velika pa kaj bo ati pa mami pa stara mama pa ti pa on pa mi vsi: predvsem bomo stari in betežni

in nas bodo boleli kolki pa kolena in krčne žile bomo imeli in iz dežja bomo prišli pod kap – srčno, možgansko, kakršnokoli, vse sorte nas čaka, kontracepcijske tabletke so šele začetek, potem začneš pridajati tiste za alergijo pa sempatja kakšen aspirin, lekadol, marivarin, dokler ne potrebuješ kar naenkrat tiste škatlice, razdeljene po delih dneva, v njej pa sami pisani bombončki, lepi, gladki, svetleči, kurativa pa povite noge, previte noge, vložki, plenice, pešanje sluha in vida

yes yo, veselo v prihodnost z vlakom smrti, lunapark življenja vas vabi, danes, jutri pa je nov dan, nenehna vzhičenost propagande, ki se ti zagabi kot socialistični zanos nenehnega veselja

po tej plati se ni kaj prida spremenilo, morda le sofisticiralo in so tudi za emote našli tržno nišo, tisti, ki se ji izogibajo pa vse prehitro ne ločijo več zrnja od plev, Dalajlama, Paolo Choelo, Duhovno zdravljenje, Samozdravljenje s karmično diagnostiko na isti polici, šestmesečne čakalne dobe pri zdravniku in veliko krajše v trgovini, v gostilne pa še vedno zaradi pohanega sira in pomfrija pa na pico, posebej tja, kjer imajo velike, vedno polna parkirišča, čim več tort, krofov in peciva, internet kot novodobna televizija, pred katero obsedimo in tečejo ure in dnevi, mi pa ujeti v rutino, ki nam ni všeč, kriva pa je vlada, ta, una ali pač se to še vleče že od zdavanj, ko so po naših krajih še lazili ta (vstavi poljubno barvo) rdeči/beli/črni in so še danes na vseh položajih, ah, marija sveta, naš tito ali pač naš župnik bi že znala rešiti tole, če bi mu pustili, ampak ta naš župan je pa od vseh najhujši, ta je njihov, samo za svojo rit skrbi

kot da mi vsi nismo isti, ko nas zares sploh ne briga več, kaj vse se dogaja v Iraku, v Sudanu, Guantanamo, kaj je že to?, Izrael, Palestina, Rusija in umori – nas ne zanima, nimamo časa, vse gre mimo, preberemo le kakšen naslov v Novicah, ker ves čas skrbimo le zase, da bi bili čili in uspešni, tekamo po potkah, po poljih, po cestah, laufanje kot nacionalni šport, ah, kaj nacionalni, to ni več v modi, globalni!, z ipodom v ušesih, posebnih supergah, pajkicah, anoraku, ura za merjenje hitrosti in utripa, same take stvari, da bi jih kar kupil, ker takrat, ko bo tale generacija odrasla, zrasla in se postarala, bodo tako ali tako že rutinsko menjali kolenske sklepe, ki pri teku najbolj trpijo, sploh če je v igri še prevelika teža, jap, rutinsko, kdor si bo seveda lahko plačal

plundra

in ko imam zares že v mislih cele stavčne strukture, že celo lepo zasalotejpane v pravilnem vrstnem redu inu z vejicami napopanimi na tapravih mestih, vse lepo zorganizirano v glavi, je spet praksa tista, ki vse podre: crkne internet, pravzaprav crkuje, da pravzaprav niti stričkom, ki jih zaskrbljeno klicarimo, ni več jasno, kaj mu je – pljučnica, prehlad, trebušna gripa?

pa ni le tu odstopanj med teorijami in realijami, ki so resnične le v domišljiji, ko pa pokukajo na plano kot prvi zvončki pa se vse sfiži – disciplina nam ne gre, niti tistim, ki zamujajo samo eno uro, niti onim, ki zamujajo po circa 20 minut, kaj šele nam, ki zamujamo največ za 5 minutk, in še to z opravičili, ampak v pogovorih je toliko vseh teh dobrih namenov – zna biti, da le zato, ker nihče od nas ne pisari novoletnih čestitk z željami – sicer bi jih spravili že tja in sedaj z njimi v glavi ne bi bilo težav

ampak mi si kar naprej nekaj želimo! kupujemo kinderjajca, kindersurpresa, kinderuberaschung, kindersurprise v vseh mogočih jezikih, jih odpiramo z velikanskimi učki otrok iz reklam, da smo potem lahko vedno znova razočarani, in se valjajo papirčki z navodili za sestavljanje dveh delov po mizi med pivi in se obetavamo z njimi in jih lovimo in skušamo iz danega narediti nekaj, kar bi bilo fino, pa ne rata vedno, ne rata vedno najti tistih stopinj v snegu, ki bi te trdno držale, ker so te naučili, da pod zgornjo zmrznjeno plastjo ničesar več ni – v luftu lebdiš in upaš, da te lastna teža ne pokoplje, in tacaš naprej brez fotoaprata, samo z očmi, ki odbijajo poglede od zamrznjenih dreves do belih grudic, ki letijo proti tebi in enkrat sploh ni več poti, ničesar več, neshojena belina, konec stopinj, konec sveta

potem je megla in piha veter, ki ti nosi snežinke v oči, ampak še vedno lahko delaš angelčke v snegu in sanjaš, da bi imel sani in bi se z njimi zapeljal navzdol v dolino, navzdol v življenje, ker v življenju gre hitro vedno le navdzol (yeah right)

v mestih je zima turobna in premočljiva in živce ti para namesto pomirja in zvezde taprave so se zaradi svetlobnega osnaževanja preselile med gore inu gozdove nad jezerce palčka Smuka, ki spi nekje pod debelim ledom zasluženo zimsko spanje in čaka, da pride pomlad

si skušam zapisati v možgane, da je svet lep in zbiram voljo, da bi stekla tja daleč, kjer se še ni izpridil, ker bojda moraš verjeti, da taki kraji še vedno nekje za devetimi gorami in vodami obstajajo in so – pa ne mislim marjetic in ptičkov pojočih, ker to naj ostane v sanjah tistih brez domišljije, v Cvetju v jeseni (opa, tam ni marejetic, tam so srajčke, kristusove srajčke!), v reklamah za mehčalce, v slabih filmih, kjer so idejo optimizma že tako napihnili in izrabili, jo stoenkrat retuširali, plastično operirali, da res nočem čevljev za deset korakov do sreče v petih minutah (in če pokličete takoj dobite še kuponček za solarij, ker biti srečen, pomeni biti zadovoljen s svojo kožo, khm), ampak rabim čevlje za tacanje in čofotanje po lužah tega sivega sveta, ker, a veš, marele so tudi že izumili, čevljev zame pa še ne.

"Jst bi kr nekam šla" (stara mama, 88 let)

citati se pišejo v prenesenem pomenu, da bi rada pripovedovala dolge zgodbe z odmevi, da se mi zdi, da mi cel preciviliziran svet stoji naproti, da je morda vse skupaj res bolje pustiti pri miru in iti mimo trezen, razočaran, a še vsaj ne zlomljen dokončno in pohojen od topota recesijskih škornjev obupa, da bodo jehovi skočili v svoje čolne rešitve, vsi ostali pa bomo preštevali grehe pri svetem Petru, da se sploh ne bo trudil, ampak bo prostovoljno odklenil velike dveri nebes in podivjani hordi človeštva umaknil nekam v samotne kraje, da popolnoma zaštekaš razbrazdano kožo in uničene sanje v očeh, ki se bočijo pod težo pivskega trebuha, da razumeš gnus nad sabo pri ljudeh, ki se jih ne da več, čeprav so morda nekoč zmogli, da razumeš zgodbo vsega krščanstva, da zaštekaš Jezusa tako zelo, da bi lahko šel z njim na pivo: gospod, saj ne vemo, kaj delamo, zato me čimprej križaj, da čimprej dam skoz tole bolečo zemeljsko izkušnjo, da čimprej grem na potovanje, da skadim en čik, da se napijem, skočim v morje, pobegnem pred televizor, v gore, kamorkoli, in na srečo ga je oče uslišal, ker sicer, vam povem, bi imeli le še enega džankija ali pač samomorilca več, morda tistega terorističnega, ki sanja o alarafovskem raju, ampak kaj, saj tudi Kennyja na koncu vedno ubijejo

Na ključ, ja

Rada imam priprta vrata in na tleh ležečečega plišastega psička z zelenimi steklenimi očmi. Pa sedenje na kuhinjskem pultu in tiste robčke, ki se naredijo na notranji strani šalc od čaja. In ne, nikakor nisem človek orhidej, pa tudi U&ME medvedke sem že prerasla. Volnenih puloverjev še ne, volneni puloverji so večni. Sploh tisti iz zares debele volne, s kakšnim takšnim nostalgičnim vzorcem. Kot tista srajčka made in yugoslavija. »Jst mam tud tako, od babice, kakšno fajn naključje.« Naključja so nasploh fajn.

Po

Pogostost rabe določenih besedic statistično eksponentno narašča kot pri obrestno obrestnem računu, začni varčevati že sedaj za stara leta, plemenitenje kapitala, v Mojih financah pa vedeževalci iz svojih kart in kristalnih krogel prerokujejo, kam se splača vlagati: verjetno v prihodnost, kajneda, kako prepričljivo.

Stari duhovi se smejejo mladim strahcem, ki z enim takšnim tavelikanskim zanosom brzijo po zaledenelih klancih, brez verig, bo vsaj zabavno, ko bomo s štriki delali škripce prav po macgyversko, staknili kje še kakšen prehlad, ki se nam bo obesil za vrat, in skupaj z njim proslavili novo leto, oh, kako bo fino. Tako zelo, da bomo lahko še cel januar in pol februarja besedovali o tem, kako je bilo fajn, ko smo bili vsi pijani od prazničnega vzdušja, o, o, o.

Mavžat!

kralj se je peljal na bojnem vozu, pehota pa je šla peš

dnevi se začenjajo nerealno zgodaj in premiki so omejeni na misli in geste, ker ni, da bi človek hodil ven v tem vremenu, ki nam zliva na glavo ves svoj gnev nad nami, prah pa, prah, se še vedno nabira, čeprav bom, ko bom velika malomeščanska gospodinja z vedno sveže pečenim pecivom, dobrimi kosili, rožami v vazah in lepimi porcelanastimi šalčkami z zlatim robom – dalj moja ambicioznost ne seže, ker v bistvu si želim le z bršljanom obraslo kolibo in knjige in mačka, ki mu ne bo ime Murr

najbolje bo, da začnem prodajati energije, pisati po zraku uroke in zvarke prekuhavati, pustiti ljudem, da nasedejo na lastne komplekse, na svoje probleme - najprej moram le namesto prahu počistiti svojo slabo vest, jo nekam zatlačiti, da ne bo kukala na plano zaradi mojega šarlatanstva, da bom lahko spala ponoči, ker za kariero mora tudi vest potrpet! (to je eden od desetih nasvetov učbenika Izboljšajte si življenje)

Morda pa bi lahko ljudi učila besed in tega, kako se jih postavlja v nek smiseln red, kar ni daleč od tistega posmeha: kaj, a boš iz slovenščine v slovenščino prevajala?!?

Skratka: Šilhak Inšušinak je bil sin svojega očeta Sutruka Nahunta in v njegovem času je nastalo svetišče v Suzi: To je najbolj znano svetišče. Je njegovo svetišče. Velik je poudarek na vertikalnosti.

Yeaaah, dirjajmo v prihodnost!

Voščilo

Padat, ko kocke, ko hruške, ko jabuka ukradena iz kuhinje za rojstni dan.

Pa ne z vilcami praskat po teflonu!

Ne praznujem

Zadnjega decembra se cel svet predčasno zapre in ne moreš ga izbezecati na plano niti s tisto zlato palčko od mikada, ko ti nad glavo zabrbota napis: 31. 12. zaprto in se ti vrata ne odpro, četudi trkaš: Bog je na dopustu. Z Collegiumom je odpotoval v Bratislavo silvestrovat.

* (prva zvezda)

Včasih me ima, da bi si iz glave izbrisala koledar, pometala vse tiktakajoče naprave, po katerih se ravnajo sončni zahodi in vzhodi in kroženje zemlje, naravnost v smeti in čas bi še naprej tekel svoj neskončni maraton, a ga ne bi nihče več upošteval: pokazali bi mu fige.

* (druga zvezda)

Če je nepraznovanje velike noči, božiča ali dneva brisače popolnoma legitimno, zakaj bi potlej bilo kaj tako čudnega, če za novo leto preprosto rečeš: »Ne praznujem.« Konec sveta ne bo, konec leta pa tako ali tako pride: lahko ga gremo skupaj lovit, ampak meni se včasih rata tako ljubko zabubiti v svoj omot in se vsidrati na toplo v fotelj s spodvitimi nogami, da mi je veliko preveč udobno, da bi se potrudila in se premaknila za tisti centimeter, ki me ločuje od telefona z vsemi tistimi voščili, ki zabašejo pretočnost, čez nekaj dni pa jih sploh več ni:
izparijo.

* (tretja zvezda)

Odpovedala sem se penečim se muškatom, ritoznojčanom in refoškom zaradi volana in se izgubila med ivje, ko mi je soseda, katere sinovi in vnuki tako zelo radi mečejo rakete in petarde, da imamo vsako leto cel ognjemet, voščila vesele praznike in pridala: »Zdravja, ja, zdravja, če bo to, bomo tudi tiste evre že nekako zapravili.«

* (zvezdica Zaspanka)

Zvezdice so pa le zaradi duha časa, takorekoč novoletnega Zeitgeista, ker so povsod: na prtih, svečke v obliki zvezd, božične zvezde, zvezda repatica, piškoti v obliki zvezd, kruhki v obliki zvezd in seveda na čestitkah. Ponavadi so zlate ali srebrne. One na nebu pa bi se pred vsem letečim v nebo najraje skrile, a kaj, ko bi jih Boter Meseček potlej neusmiljeno poslal na Zemljo, kar je še veliko hujše. Rajši pretrpijo november, december in še velik del januarja, potlej pa spet lahko svobodno zadihajo kot edina zvezdasta oblika daleč na okoli.

***;)

Fitbek

Pozabili smo ceniti še kaj drugega kot Lorealove šampone, pozabili smo se skrivati pod odejo pred temo, ker smo se naučili prižgati luč in nihče več nam tega ne prepreči.

Rahločutnost varčujemo za otroke v Afriki in jo ugasnemo, ko zaloputnemo z vrati doma, da se naš gnev nad nepomito posodo izlije v odtok skupaj s pralnimi praški za lepo belo dušo v obliki iMacovega prenosnika.

Sneguljčica se je ločila, palčki so pristali na Zavodu za zaposlovanje, frnikule so izmurle in Metkina žoga je pristala na odpadu skupaj s polomljenimi nogami Barbik in skupaj z izrezki iz črne kronike časopisov.

Od dretja boli grlo, oči neprestano na on, da, ja, ne bi kaj zamudili pa nas še lastni odmevi preslišijo, ker se jim ne zdimo več pomembni, ko obstaja toliko lažje dosegljivega in veliko zabavnejšega, kar nam lahko zapolni življenje, zakaj bi se mučili, zakaj bi se trudili.

Kje je korist? Kaj imam od tega, če sem dober, če ne verjamemo več v posmrtno življenje?

Svoja na kredit kupljena stanovanja smo opleskali s cinično rožnatim odtenkom (tisti, ki vleče malce na marelično, peachy, saj veš) in zaprli v omaro vse tisto, kar se razlije le dvakrat na leto kot jajce, ko mu predreš lupino: za to nimamo časa, treba je izkoristiti vsak trenutek, treba je živeti, uživati brez slabe vesti, ker samo eno življenje imaš, samo eno!

Hedonizem na recept namesto kosila, ker ima manj holesterola in odnosi zreducirani na ircanje ob kavah, brez deodoranta ne znamo več živeti, brez sebe z lahkoto, vse na instant kot juha z vrečke, knjiga poleg časopisa, časopis brez vsebine

Pesmi nerazumljene ostajajo v zaprašenih predalih in čakajo na boljše čase, da na koncu vedno ostane vsaj odmev besede: »Drug let bo bolš, anede.«

Ja, ja, drug let, ja.

Tradicionalni prah za omaro

Nekje zunaj je svet prekrit z belo odejo in z zmrznjenimi ledenimi ploskvami, po katerih si stare mame lomijo kolke, notri pa radiatorji ustvarjajo tropsko klimo, lučke prižgane po cele dneve in noči na vseh mogočih podaljških, še malo polepljenih z izolir trakom in tako fino prislonjene ob okraske in vejice, da kar komaj čakajo, da kaj zagori, če jih že kakšna svečka, tako popularna v tem času, ne bo prehitela.

Topel družinski čas, ko se vsi vračajo domov, da bi pekli potice, a jim še za piškote zmanjka časa in energije, zatorej je vse kupljeno v zadnjem hipu z drenjanjem po trgovinah pa še pospraviti je treba, posesati, pomiti, pobrisati, osnažiti, poglancati vse fuge med ploščicami in izbezati izza špranj v parketu še zadnjo smet, da genocida nad pajki (kje je kakšno društvo proti mučenju živali?) in prahom sploh ne omenjam.

Eno samo hitenje in vrvež po hiši, prepirčki so potlačeni z besedami: »Tiho bodi, ne začenjaj spet, pa saj je božič!«, čestitke polnijo nabiralnik in nas postavljajo še pred en »moram« več, zato na božični večer z veliko zamudo limamo znamke, pišemo naslove in laufamo do nabiralnika, za tiste, za katere nam zmanjka časa, pa na hitro forwardiramo nekaj po elektronski pošti.

Pa darila! Treba je nakupiti darila, še enkrat v trgovino pa božična večerja, joj, koliko obveznosti, ni čudno, da si potem vsi ob stiskih rok želimo le miru.

Tradicija nam veleva drenjanje pred in po polnoči, zadušljiv zrak prepojen s kadilom: idealne pogoje za omedlevanje, jaz že vem, o čem govorim. Saj bi šli spat, če nas ne bi motil zvok petard, ker te pa res tako čudovito pašejo v ta čas in sploh dojenčki, starejši in živali nadvse uživajo ob tem.

Se mi zdi nadvse zanimivo, da kar mrgoli zgražanja nad pokom in treskom in bobnenjem in žvižganjem raket in vsem tem, pa tudi večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, mi reče, da res ne razume čara petard, zato se vprašam: ja, kedo jih pa potlej sploh meče?!?

Tisti zadnji dan šole v letu se že dopoldan spotikaš ob krdela prepijane mladine, ki se pogovarja le o tem, kako se ga bodo ofukali spet čez par dni pa potem za novo leto, takrat bo šele raztur, seveda (kako predvidljivo) v neki kočici sredi ničesar.

Razkol med idealom in stvarnostjo, med tisto iskrico, ki si jo kot one kristalčke za na nohte, limamo v oči in povečanim številom nesreč zaradi pijanih voznikov, ki se vračajo iz sindikalnih zabav, prepolnih štacun in praznih denarnic.

Ideja je lepa, se ve, zato nas pa tako potegne in bi vsi vohali sveže pečeno potico in bili spet majhni otroci, ki z velikimi učki trgajo mašnje iz daril pod smrekico; vsi bi radi verjeli v Božička in Dedka Mraza, ampak nam nekako ne rata, okoli nas pa toliko božičnega in prednovoletnega veselja, mi pa tečni zaradi neprespanih noči, mačkov, petard, gneče v trgovinah, kupovanja daril in tako nam od vsega skupaj ostane le en ogromen ruzak slabe vesti, ki se kot prah že nekaj let nabira za omaro.

delat!

morda mi danes ni do tega, da bi se delila, množila misli v zapletene strukture, ki jih ne moreš kupiti lepo zapakirane v tetrapaku, takšnem, ki se ga da reciklirati, ker mi smo ozaveščena družba, napredna družba, kar poglejte, črnski predsednik, a ni to en tak dokaz, pa v Mercatorju talajo vrečke za večkratno uporabo, da varčnih žarnic niti ne omenjam

božični duh prijateljstva se širi, jehove priče bodo morale še dolgo čakati s svojimi čolni, da zaplujejo po morjih recesije, ker za darila, ja, za darila bomo pa ja našli denar, saj nam ni tako hudo, saj nam kar gre ob tistih minimalnih plačah, če nisi ravno zdravnik, sodnik, ekonomist ali kreativni direktor

ker potem takolele enkrat zjutraj poslušam na Valu 202 mnenja državljanjov naše ljube domovinice, in eden glasen povzame, da bi morala nova vlada najprej narediti red glede pokojnin, ker te državne, to ni fer, da jih dobivajo tisti, ki sploh niso ničesar delali v življenju, razni pesniki in pisatelji, ane, in potem so na istem kot en delavec, ki je celo življenje garal v tovarni, ker delo je vrednota, ne pozabite tega, Tito je bil ključavničar, ne le predsednik, Tito ni bil nikoli brez dela, kadil je pipe, igral šah in jedel obilne večerje, počival pa je res le včasih in še to proti večeru

od lansklet za letos

od zavarovanja do bančnih računov in bankomatov pa ne pozabi še na polnilec za telefon in copate, ne pozabi nase, ki bi se najraje zakopal v svojo odejico in vse skupaj prespal – mi pa se kot ptice selivke selimo tja nekam dol, kjer naj bi bilo sonce in morda tudi tista počasnost, ki smo jo tu pozabili, si daš gor en background sončnega zahoda, ki v zadnjih zdihljajih žari tam nekje daleč, in tvoja pot je avtocesta, ki drvi mimo, en tak road trip movie, za katerega ne veš točno, kaj bo prinesel – smo se šele usedli za mizo, da bi razdelili karte, smo šele dobro zajeli sapo, da začnemo laufat novim dnevom naproti, naveličani prednovoletnih kosil in večerij ter prazničnega vzdušja, božičkovih kap, dolgih vrst s polnimi vrečkami v trgovinah, žurov, vsega tega vrvrenja in nakupovanja, da bi si potegnil kovter čez glavo in šel spat, pobegnil kam daleč, ker imaš vsega dovolj, ker se ne znajdeš več v vsakdanu in ne znaš več odgovarjati na vprašanja, ker nimaš več na zalogi prijaznih nasmeškov in besed

vsakič takole okoli božiča se namesto tistega miru in počasnosti k nam prikrade kaos in nered in obilo naglice, ker je treba v zadnjih dneh pred prazniki še toliko postoriti, še toliko narediti, preden nas novo leto do konca prehiti, je treba zbrati skupaj darila, napisati čestitke in vedno sem jaz tista, ki laufa do nabiralnikov in stresa cele vreče vsega v rumene požiralce, pa v bistvu ne vem točno, zakaj že se delim kot kaka ameba vsaj na dvoje na štiroje na vse strani, zakaj: menda ne zato, da sem videna, opažena, temveč enostavno le ker ne morem, da ne bi kričala, se izražala, risala krac po belem papirju, ali pač bizonov in krav in bikov po kakšni skalni steni – v bistvu sem še vedno za koče, skrite globoko v gozdu, brez stojnic s kuhanim vinom, brez novoletnega kiča, okrasja, bleščečih uhančkov in škornjev in oblekic in vsega tega, kar rabiš, da si

Družinsko gledališče

A: Tlele gledam: Kmetija najbolj gledana oddaja letošnjega leta
B: Pa veš zakaj?
A: No, zakaj? Ne vem, zakaj.
C: Ja, zakaj?
B: ... Ker ... Ker so jo ljudje samo zarad tega gledal, da bi vidl, kdo bo s kom seksou!
A in C: Sj si jo ti tud gledala!
B: Ampak samo ene štirkrat, pa še to samo zarad kmečkih opravil!
A: Zarad kmečkih opravil, haha ...
C: Sj so jo vsi gledal sam zarad kmečkih opravil, sevede.
B: Pa sj sm jo nehala gledat!
C: Tega sploh ne smeš začet gledat
A: O, ne, to pa ne, to pa ni res. Ti maš prehitr predsodke do stvari, še preden jih sploh lahko spoznaš, jih že zavrneš. To ni dobr, ne smeš že vnaprej obsojat stvari. Tko k pr uni knjigi, še pogledala jo nisi, pa …
C: Ampak zakaj bi zapravlala čs za neki, za kar že vnaprej vem, da bo bl butast kot marsikatera druga stvar, ki jo lahko počnem v tistmu času?
B: Pa sj od začetka ni blo rečen, da bo tko, kot je blo. Angelca Likovič je bla razočarana, ker ni blo tko kot v njenih mladih letih, ker niso molil pred jedjo ...
C: Če veš, da bosta notr Artur Štern pa La Toya, ne moreš pričakvt, da ne bo butast.

Strasti se pomirijo. Trenutki tišine. Knjiga leži na omari.

B: Franz Kafka. On je bil tud trapast.
C: Zakaj pa to?
B: Zato, ker je bil.
C: Zakaj, zato?!? To je pa res argument.
B: Zdele se ne spomnm bolšga.

stili in slogi

Gal Gjurin hoče biti latino lover, še tako ketno za okoli vratu si je kupil, kot jo ima Jan Plestenjak, in, in seveda, odpeta bela srajca, kitara, sončna očala, kakšna originalnost, kako znajo nekateri dobro tudi na zunaj izraziti svoj karakter s pomočjo stilista ali arhitekta, da res ne razumem, kako se lahko zares dobro počutiš v prostoru, ki ti ga do potankosti uredi nekdo drug

meni gre na živce že, če kdo drug zloži moje stvari drugače, kot sem jih sama pustila, mi premakne kaj v mojem neurejnem redu, ker na pol odprte knjige na robovih fotelja in kup papirjev na okenski polici imajo svoj namen: predvsem to, da se jih do naslednje uporabe pusti pri miru

in tisti časopis na tleh je za star papir, ne pa za na mizo!

brezzzveze

ubili so mi moderno galerijo, ko so ji s prenovitvijo ukradli dušo, jo zapakirali v nek generični manimalizem našega časa, črno-belo in nekaj kovine pa še malce sive za (!) poživitev

sterilni kubusi, neosebni prostori, v katere so zaprli samotnega Mušiča, da se prav nič dobro ne znajde tam notri, niti ne vem, kaj bodo obiskovalci počeli v kletnem baru, če ne bodo hoteli zmotiti ambienta, ki je tak kot iz kakšne naslovnice istoimenske revije – laboratorij

s tem pa še nikakor ni konec kulture: ta veseli dan, rojstvo našega največjega pesnika - si misliš, treba bo spet malo v Dramo, pa še Jančar je, bo že moglo biti fajn, če ne bo preveč zateženo, ampak morda bi bilo vseeno, če bi ostali doma in gledali televizijo, kmetijo, kaj takega, ker tale Niha ura tiha je ena taka nejančarjevska, wannabe zupančičevska predstava: nasilje, fuk, situacijska komika in besedna na ravni: dimpex pimpex

pa riga se na veliko in na koncu še več ploska

potem pa ni čudno, da gremo v gledališče le še takrat, ko je zastonj.

vsaj burek je še vedno burek, če že drugega ne

in vročina je še vedno 37, 1

narajmanje

Včasih se srečaš s kakšno tako zanimivo besedo in se zaljubiš čisto tako po nesreči. Narajmaš nanjo in narediš iz nje še glagolnik, da paše v naslov, in ti je fino. »Ti rataš tok hitr vesela,« si rekel včeraj, ko sva ugotovila, da ima Mojzes brado v pički. Mislim, obratno. In najprej je bila v laseh, ampak gospod Freud jo je čisto resno našel v bradi, itak, Michelangelo je bil gej, das ist logisch, smrtno resno, medtem ko sva se šla midva le besedne igre:

- Težkovečka, to je češko.
- Kako se pa reče po madžarsko?
- Hidak.

Ker je to vse, kar znamo, in ker so veke padale navzdol. Težkovečka sem bila na ta dolg in razvlečen dan.

Ampak to je bilo že včeraj, danes pa je en tak zgoščen dan, vse šiba in skače, družabni smo, si pošiljamo pakete prijaznosti, veliko govorimo, kupujemo za Miklavža, za katerega Belgijci verjamejo, da pride iz Španije, tam pa ga sploh ni: ga ne poznajo.

Izložbe so polne kiča, lučke so že in kuhano vino, a december se čuti v drugih rečeh, ko sredi vrste in gneče narajmaš na dve gospe, in sploh tista starejša je zanimiva, ker zelo rada hodi v kino. Pa v gledališče. In na glasbeni abonma. Pa z vlakom na Štajersko in v Kranj pa v Helsinke. Jo vabi sestrična na Novo Zelandijo, 18 ur aviona, »Me je kar strah,« je rekla, »ampak šla pa bi«, pa pejte, anede, smo se strinjale, da je treba in o kulturi je tekla beseda pa o vrtnicah in denarju, da smo padle v debato, so se staknile tri generacije, pozabile na čas in na nihanje ure tihe, da je čakanje prav hitro minilo.

Da sem hotela napisati že, da imam vse in da rabim le še en pomarančni sok pa bo vse v redu. Sem si ga stisnila takole na večer tega predolgega dneva, nalila v kozarec in še preden bi ga popila je zletel po kuhinji, sploh ne vem, kako se je zgodilo, le maček je kar naenkrat poskočil in začel otresati s tačkami ves moker: dan se je dokončno razpočil.