"Morš mal menat destinacije" (Ante)

Ta post bi bil lahko zelo zelo dolg, kot je bil dolg včerajšnji dan, pa ne bo, ker tudi včerajšnji dan ni bil tako zelo dolg, kot bi lahko bil.

Najprej se mi ni dalo vstati, zato sem se iz mojega toplega (v teh poletnih dneh že prav savnastega) gnezdeca skobacala šele nekaj ur kasneje kot je bilo predvideno. Tako zelo neodgovorno, tako ležerno se je vse skupaj začelo, da mi je bilo kar všeč. Malce z avtom, malce peš, brez nahrbtnika, z nekaj vode iz pipe in domačega kruha, pa obvezno knjižico in kulijem. Pa sem šla.

Vlak. Tako kot meni, se mu ni nikamor mudilo. Vse tiste hiške in hišice, pa gozdovi in travniki , ki so bežali mimo in seveda ljudje, ki jih je naplavljalo od vsepovsod. Z zanimanjem sem opazovala svojo okolico, ker treba je fotkat z OČMI, / ja, treba je fotkat / LJUDI. *

Tuji turisti, ki jih prepoznaš po belih nogavicah in sandalih, flurescentno zelena huda pička v miniču in s kosmatimi nogami in mladi fantiči s topimi pogledi zazrtimi v prazno.

Vsi na istem vlaku, namenjeni v isto smer, pa čeprav vsak izstopi na drugi postaji. Trenutek tišine, pieteta do odhajajočih. Konec piska, svet obmiruje, svet umre, dokler ne pridejo novi in novi in novi ljudje.

mahajo nam in
telefonske govorilnice se mimo
nas sprehajajo
okorno kvadratne z odprtimi okni
prepiha

Bil je en tak prav lep dan za piknik in prav je bilo, da nisem ostala doma.

***

Novo mesto je v bistvu mestece s prav prijetnim starim mestnim jedrom in še bolj prijetnimi ljudmi. V njem je vse tako zelo krožno, čeprav nimajo nobenega krožnega križišča. Hočeš priti iz enega konca na drugega, pa se zopet znajdeš tam, kjer si začel. Orientacija se mi je izgubila med vsemi tistimi, po njihovih tipičnih značilnostih poimenovanimi uličicami in trgi. Glavni trg, Strma pot in tako naprej.

Najprej sem pristala pred kapiteljsko cerkvijo in kmalu ugotovila, da vse poti ne vodijo v Rim, temveč tja, na tiste klopce in pred tisto cerkev, ki je najvišja točka mesta (vsaj tako se mi zdi). Pa taka fajn trava, pa fajn klopce, pa brez trave v drugačnem agregatnem stanju, pa je bilo vseeno strašansko fajn:)

Pa sem šla. Naprej, po tistih uličicah. Zašla v Dolenjski muzej in si ogledala vse tiste jantarne in steklene ogrlice, pa vse tisto, kar je pač tam skupaj zbrano (zanimivo, res). Vodila me je ena takšna prijazna punčara, ki je ves čas trdila, da v Novem mestu ni nič kaj zanimivega za videti in podobno mnenje sem kasneje slišala še iz premnogih ust - ampak ne, ne strinjam se, pa ne samo zato, ker ne maram biti enakega mnenja kot večina, temveč zato, ker se mi je tole mestece zdelo jako zanimivo. Sploh takole na pogled, ko sediš na kakšni od premnogih klopc, na drugi strani Krke, pa opazuješ vse tiste hišice ob njej, z vrtovi in kanuji parkiranimi ob njih ... en tak pogled za na kartico, res. Pa niti ne bi bila nujno pretirano kičasta. Tako ravno prav.

Sanjam o tisti hiši ob Krki. Taka stara, razpadajoča, tako moja, z ležalniki na balkonu, tako ležerna, kot je v Novem mestu ležerno prav vse. Pa gospod sadjar - prijazen možić, ki mi je šenkal en kup grozdja (opranega! sladkega!) in prodal 2 banani. Pa tista poštna uslužbenka, ki se ji ni nikamor mudilo, ki bi mi tri znamke prodajala cel dan. V Novem mestu je vse tako ležerno, nikomur se nikamor ne mudi, nič se ne zgodi. Tako Gogovsko se sliši.

Goga je seveda zgodba zase. Ambient: najlepša knjigarna ever, z vonjem po kavi in neko zanimivo muziko. Pa tisti kavč in vse tiste, rahlo razmetane knjigice in knjige - tako mojesobovsko sem se počutila in potem zagledam ... ja, pa saj to ni res! Špet eno naključje, ki se je zgodilo čisto po naključju, če parafraziramo Jureta, čeprav, da ne boste mislili: vedela sem, da knjigica z Vidro Vando obstaja, in ja, po njej sem dobila ime, ampak ne po točno tej knjižici, temveč po tejle in nikakor nisem pričakovala, da bom takšnole knjižico zagledala nekje v Novem mestu, kamor sem slučajno zašla. Ja.

Tudi prodajalec je bil tako gogovski, tako ležeren, lepo počasen in prikupno zmeden. V Novem mestu so celo računalniki nekako slow-motion, trajalo je namreč kar nekaj časa, da sem izvedela tisto, kar me je zanimalo. Seveda nisem mogla kar tako mimo lepo založene police s stripi in sem med njimi izbrskala Lustre Andreja Štularja, stripčić, ki ga že dolgo želim imeti. Potem sem povprašala še po Katji Plut in prijazni prodajalec, se jo je trudil poiskati med stripi. In še nekaj mi je bilo všeč: knjigi sem dobila servirani v škrniclju (kot še tople žemljice, res lepo).

Staro mestno jedro Novega mesta je moje, vse ostalo naj si razdelijo drugi. Tisti veliki Tuš z multikinom s petimi kinodvoranami s petimi različnimi filmi, o katerih kvaliteti veliko pove dejstvo, da se mi je zdel Superman (!) še najbolj vreden ogleda. Pa ne, da bi si ga res želela videti. Nato je začel rahlo padati dež. En tak, prav lep poletni dež. Namesto domov, sem pobegnila v pizzerijo. V wcju lahko poslušaš radio in med konzumiranjem pizze uživaš ob razgledu na reklamni pano za Men's Health, ki je menda s Cosmom, najboljši poletni par. Pa dober tek!

V starem mestnem jedru najdemo vse tisto, kar v starem mestnem jedru pač mora biti. En kup starih hiš, pa muzejev, pa cerkva in seveda prodajalno burekov, pa sladoleda in eno takšno zelo luštno čajnico z zelo pestro izbiro čajev (trenutno srkam tistega z limonsko travo:). Trgovin niti ni toliko kot bi jih bilo lahko (veliko zaprtih, praznih izložb), je pa zato zanimiv javni wc, ki te pričaka z veliko zlato tablo in obratovalnim časom.

Novo mesto je mesto premnogih klopc, medtem ko smetnjakov rahlo primankuje. Imajo tudi skate park (rolkarski poligon?:)), ki sem si ga seveda morala ogledati (nostalgija po tistem rattlingu, drdranju, ki ga povzroča skejt in ob katerem se še vedno zdrznem, pa čeprav ne trdim več, da so skejterji moja najljubša rasa). En tak povprečen park, ograjen (to mi nikakor ni všeč), presenetilo pa me je, da je bil popolnoma prazen. Kandijski most, pod katerim je prav prijetno posedati in občudovati njegovo veličino, čeprav vonj Krke ni prav prijeten, a se nosnice nanj kmalu asimilirajo.

Med pohajkovanjem ob Krki sem v njej zagledala tudi prijeten prizor parjenja dveh nakupovalnih vozičkov potopljenih v mulje.

Še bom šla v Novo mesto.

***

In zvečer, sem grizla kolena v naš domači klanec, se mi je zdelo naše mestece tako lepo novomeščansko. Voda in cerkve, pa vse tiste stare hiše in mostovi.

Potem pa zagledam varnostnike v flurescentnih brezrokavnikih, v nosnice prihrumi vonj po pečenem mesu (čevapćići? ražnjići? odojek?!?) in znajdem se med vsemi tistimi ljudmi. Množica.

Bila sem preveč dobre volje, da bi na plan izbruhnila moja rahla agorafobija, zato sem pogumno koračila med vsemi tistimi tako zelo urejenimi in dišečimi ljudmi in niso mi mogli ubiti mojega razpoloženja. Zdeli so se mi zanimivi. Bila sem onstran njih in jih opazovala. Ne, lažem: bila sem med njimi in jih opazovala, kot so lahko tudi oni opazovali mene. Mene, vso pomečkano, skuštrano, utrujeno in verjetno tudi ne preveč lepo dišečo, a z nasmehom na obrazu. Vsi ti zanimivi obrazi, kretnje, besede niti ne, ker jih v vsem tistem hrupu zlahka preslišiš. Pogledi, ki ubijajo in pogledi, ki te zadenejo. Pa en kup nasmeškov in kimanja z glavo. Niso mi mogli blizu, dokler se nisem znašla na njihovem obrobju, med t.i. mojimi ljudmi. Mojimi bivšimi ljudmi, bi rekla sama. Menda smo čakali Vlada Kreslina. Tisto kar smo govorili, naj bi bil pogovor, čeprav se je meni zdelo le kup besed, ki so odmevale v noč. Nič omembe vrednega, tako prazno, tako neumno. Menda smo žurali (haha), ker se takole v petek zvečer, pa poletje in vse to, žurat enostavno mora. Za presenečenja večera je vsekakor poskrbela naša predraga propagandistična vegeterijanka, ki je dramatično povedala zgodbo o tem, kako se je zaljubila v mesarja oz. njegovo surovo moč. Kakšna telenovela! Kako dramatično! Včasih razmišljam, da si veliko boljša igralka od tiste, ki je bila sprejeta na AGRFT (da, čisto vsi že vemo in ja, res, privoščimo ti). Ampak, saj mi te tako ali tako ne poznamo kajne? (hehe, ta je bila zate P) Naenkrat se nas je nabralo cel kup, sami naši, pogovor pa še vedno za en kurc. In takole, med pomenkom, se A naenkrat spomni, obrne k meni ( s tistim njenim pogledom!): "Kaj pa je s tabo?" (in to vprašanje, izrečeno na tak način je tisto, kar me res totalno razpeezdi, češ, nekaj je narobe s teboj, res šuper)

In potem, ja, potem, je seveda sledilo zgražanje nad tem, da kar sama, da, SAMA, pohajkujem na okoli, tako nerazumljivo, pa kaj mi je? In kar takole na lepem se spomnim in grem v Novo mesto in to (!) sama? Pa kaj je z menoj?!?

in potem takole malce bolj tiho: "In kaj si delala pol tkole sama?"
(sem že imela na koncu jezika, da povem vse, kar sem hotela reči, pa nisem, ker je bilo vprašanje izrečeno na tak zaničevalen način, češ, gotovo je bilo brezveze, kajneda, takole sam hoditi naokoli; odgovor je bil že v naprej obsojen na zaničevanje, ne glede na to, kaj bi rekla)

Jaz preprosto (en tak moj nasmeh, tak pasji, bi rekel J): "Nič." (hehehe ...)

Deležna sem bila prezirljivega ubijalskega pogleda. Pha! (nasmeh)

Dobro, če ti ne razumeš mene, tudi meni ni treba razumeti tebe. In ker jaz ne težim tebi, kadar mi ne ugajaš, tudi ti nimaš pravice težiti meni. Zob za zob, oko za oko, kajpada.

(in če slučajno tole bereš, kot jazst berem tebe, pa ti seveda ne povem (heh), naj ti omenim, da te veliko raje berem, kot govorim s teboj, ker ti je pisanje bolj pisano na kožo - en tak neskončen monolog, kjer ti nihče ne more ukrasti rdeče niti, kjer si ti središče sveta (in ne bom rekla, da tole blogiranje iz istih razlogov ni všeč tudi meni. Kako perverzno kajne, da sva si zopet tako zelo podobni?) In ja, šuper pišeš, čista literatura (res). Glede Novega mesta pa: Raje sem sama kot v slabi družbi. Toliko.)

Potem je prišel Vlado in potem je začel padati dež.

Dež!

Oh, dež, kako sem ga bila vesela! Da spere zemljo in asfalt in vse tiste besede in dejanja, ki so se zagozdili sem pod te naše hribe. Da nas spere, očisti. Dež!



______________
* Katja Plut, Ej!, Založba GOGA, Novo mesto, 2001

bila sem nadlegovana II.

Ne, niso me nadlegovali šeenkrat. Tale post je samo dodatek k prejšnjemu - perspektiva naslednjega dne oz. vseh dneh potem.

Zvečer sem bila jezna, češ kako mi more nek zli neznanec kar takole zatežiti, meni, nič hudega slutečemu dekletu - mar si moram kupiti solzilec ali s seboj nositi vsaj deodorant, katerega špricanje v oči najverjetneje tudi ni prijetno???

Potem pa pride naslednji dan, ki bi prišel tudi, če se ne bi prejšnji večer ničesar zgodilo in dan, ki ni bil prav nič drugačen, kot bi bil, če se ne bi zgodilo čisto nič.

Takole kar mimo gre.

In potem si rečeš: "Pa saj se ni nič zgodilo." In če bi se: bi bilo potem kaj drugače???

Tako samoumevno se mi zdi, stvari se pač dogajajo, takšne in drugačne in sedaj se je pač nekaj takšnega neprijetnega dogodilo meni. Človek je zelo prilagodljivo bitje ali kot bi porekel Fjodor Mihajlovič: "Človek se slej ko prej vsega privadi" (rahlo parafrazirano)

Čeprav ....

Čeprav seveda ni prav, da se takšne stvari sploh dogajajo. Čeprav seveda ni prav, da kdorkoli kakorkoli komurkoli teži, ga nadleguje itd., nerealno pa bi bilo se sprenevedati, da je možno, da takšnih ne bi bilo ... ja, pa saj si vsi želimo miru na svetu, kajneda?:/

Očitno mora mlada deklica, ki ponoči sama hodi po svetu, takšne stvari vzeti v zakup, pa čeprav se ob tem dejstvu na obraz prikrade le kisel cinični nasmešek.

Kaj pa naj storim drugega???

Naj se sekiram? Naj dramatiziram? Naj povem vsem kaj se mi je zgodilo in kdo je bil, pa čeprav ga ne znam dpbro opisati, ker je bila tema in ker ga verjetno ne bi niti spoznala, če bi ga videla šeenkrat?


Kaj lahko človek v takšnem primeru sploh naredi?

Naj se slepim, da se da takšnele neprijetnosti odpraviti? S čim? Kako?

Naj preneham ponoči hoditi sama naokoli? Niti pod razno:) Še zanalašč bom šla še kdaj točno po tisti poti ob točno tisti uri, pa čeprav z malce bolj trepetajočim srcem in malce bolj ozirajoče se okoli sebe.

Mogoče pa se prepričujem, da je verjetnost, da se ti kaj takšnega zgodi dvakrat tako zelo majhna, da se mi kaj takšnega ne bo zgodilo.

Kakorkoli. Šlo je mimo in jaz sem še tu.

Pika.

bila sem nadlegovana

Včeraj, takole enkrat okoli pol enajstih zvečer, sem se vračala domov, na obrobje mesta. Bila sem bolj kot ne potopljena v misli, a vseeno nisem preslišala korakov, ki so se mi vedno hitreje približevali. Glede na to, da hodim razmeroma hitro, se mi je zdelo, da me hoče ta Nekdo za menoj prehiteti, zato sem upočasnila korak, da ga spustim naprej. Prehitel me je velik, črn neznanec, težko določljive starosti (nekje okoli 30), nato pa se obrnil k meni in z očitnim naglasom rekel: "Dober večer!" in kot dobro vzgojeno in vljudno dekle sem mu pozdrav vrnila, nato sva se še rokovala (če ti nekdo moli roko, je pač nevljudno zavrniti) in bil je že nekaj korakov pred menoj, ko se je obrnil in vprašal, če vem koliko je ura. Rekla sem, da nimam ure (kar je čisto res, mobitela pa nisem hotela vleči iz žepa, ker takole, na samotnem pločniku, mimo katerega le vsake toliko časa pripelje kakšen avtomobil, pa v čisti temi, pač nisem zaupljiva), da pa mora biti nekaj čez deseto. Nato se je postavil vštric z mano in me začel spraševati, kam grem. Sem rekla, da mu tega ne bom povedala, ker ni pomembno in ga vprašala kam gre on. "Na stan," je odvrnil. "Aha," sem rekla in ves čas hodila nekaj korakov pred njim, ker sem se počutila rahlo neugodno. Potem me je vprašal kako mi je ime, pa mu tudi tega nisem hotela povedati, rekla sem samo, da se mi mudi (kar je bilo čisto res, ker sem bila brez ključa, domači pa zgodaj hodijo spat), on pa: "Pa šta ti je to nervoza?" in potem je ta stavek ponavljal ves čas, kot kakšno mantro. Na začetku sem mu še odgovarjala, da se mi mudi, on pa kar naprej: "Pa šta ti je to nervoza?" poleg tega se me je nekajkrat skušal dotakniti in se ob tem prav nesramno smejal, kot da čudti mojo nemoč. Meni seveda ni bilo do smeha in v nekem trenutku sem mu rekla, da je nervoza stanje živčnosti in če ga res zanima kaj to je, si lahko pogleda v kakšen slovar. On se je smejal, jaz pa sem hodila vedno hitreje. Še vedno je ponavljal: "Pa šta ti je to nervoza?" Nisem mu več odgovarjala, bil je nekaj korakov za menoj, nikjer ni bilo nobenega avtomobila, ko sem zaslišala, da teče. Dohitel me je, me prijel čez ramena, jaz pa sem se mu iztrgala iz rok in rekla naj me pusti pri miru. Nekaj je govoril on nekakšni kafi, jaz pa sem z grozo strmela vanj in upala, da bo pripeljal kakšen avto. Pa ga ni bilo, zato sem mu rekla, naj me pusti pri miru in da moram iti, ker se mi mudi in potem je rekel: "Ok. Čau. Sem rekla: "Adijo," in čakala, da gre, on pa mi je molel roko, a je nisem hotela sprejeti. Ves čas sem govorila "Adijo, " in potem spet on: "Pa šta ti je to nervoza? Ja tebi čau, a ti adijo." In potem jaz, že vsega sita in strašansko naglas: "Pizda, če se mi pa mudiiiiiii!" Očitno se je zavedel, da se bom začela dreti, če me ne pusti in ga je to, glede na bližino hiš, začelo malce skrbeti, zato me je poslal v kurac in odšel v smeri odkoder sva prišla (to pomeni, da je bil tisti "stan" izmišljen in da me je ves čas zasledoval!).

Še nikoli nisem bila, "pošiljanja v kurac" tako zelo vesela.

***
Nauk na koncu zgodbe: Upaj, da se ti kaj takšnega ne zgodi.

Kaj pa vi?

Nikogar ni. Nikjer. Vsi so na morju. In ko bom prišla tja, zopet ne bo nikogar tam.

Včeraj sem se slučajno znašla na Bledu. Zvečer. Bolj kot sama fascinacija nad jezerom, me je fasciniralo to, da me je prvi pogled na jezero očaral, ker ga nisem videla že toliko časa. Kasneje sem se o tem pogovarjala še z nekom, ki kljub temu, da trdi, da ni, je vseeno navezan na svoj rojstni (?) kraj. Idila in to, pa čeprav brez nežnosti ali česarkoli že (tole me je res presenetilo, zanimalo bi me nadaljevanje, a na žalost (?) obstajajo mobilni telefoni, ki prekinejo in uničijo trenutek). Nato sva se ob konjskih figah poslovila, čes saj se še vidimo (ja, valjda).

Všeč so mi naključna naključja, ki se dogodijo čisto po naključju (parafraziram Jureta) in všeč mi je ta poletna spontanost, nenačrtnost; všeč mi je bilo da sem se premagala in stopila dogodkom naproti. Všeč mi je bilo namakati noge in voziti domov v temi.

Ničemur se ne smeš poskusiti izogniti. Nič nimaš izgubiti, lahko le pridobiš. Pika, s katero pa seveda še ni nič končano. Kot vedno ... (edino popolnoma končno ločilo, ki ga priznavam so tri pike, ker z njimi pokažeš, da konec ni končen)


*****

Danes sem bila v Ljubljani. Posedala sem na tisti kratko pristriženi travi v Tivoliju, v krilu in popolnoma nespodobno. Bilo je pasje vroče, zato sem kaj kmalu zbežala domov. Na nogi imam boleč žulj od japank (jebene japanke, a hkrati moja najljubša obutev; še raje sem bosa), domov pa sem prinesla cel kup knjig (3, ampak to je že veliko za nosit v tej vročini) in kot da mi to še ne bi bilo dovolj sem nato v Kranju zavila še v knjižnico. Morala sem dobiti eno dozo Katje Plut. Ej!

Trenutno se počutim zelo navdihnjejno (navdahnjeno?), čeprav me ves čas nekaj preganja. (ves čas me preganja čas)

Kaj pa vi?

Moj oče je danes sanjal, da ga je moja mati zaprla v prtljažnik. Bizarna grotesknost.

In nato porečem: Bodi dovolj in napišem piko.

Bodi dovolj.

ne znam se socializirati

pika.



ima kdo kakšen nasvet?

Skrivnost višenj

Najprej me ni bilo.

Nato sem bila, a mi je bil nek kuž zasadil svoje čekane v prst in zato moja roka ni bila najbolj kompatibilna z mojo računalniško mišjo in sem imela težave z nje upravljanjem, zato sem se škatle z ekranom in vseh njenih pritiklin bila nekaj časa prisiljena izogibati.

Potem sem bila, a so bile tudi strele in grom in blisk in dež. Ampak predvsem strele, ali natančneje: točno določena strela, ki je zadela točno določeno mesto, je bila kriva za to, da nisem mogla doseči svetovnega spleta in se na njem udejstvovati.

Sedaj menda sem in imam opravljeno maturo in poslušam radio študent in se nažiram z višnjevim pecivom med čakanjem na koslio. Sedaj sem in tole višnjevo pecivo je res dobro. Višnje so zelo skrivnostno sadje. Na prvi pogled so tako zelo podobne češnjam, a za razliko od slednjih, ki so najboljše sveže narabutane, pojedene čim višje v njih krošnji, pa so višnje takoj z drevesa popolnoma zanič. ZANIČ. Kisle, pa ne samo kisle, temveč taklo zelo kisle, da se ti ob njih zaužitju skremži obraz in da te mine vsaka želja, da bi pokonzumiral še kakšno. Ampak potem pa, ko jih takole vse po vrsti razkoščičiš (kar vsekakor ni prijetno delo in zahteva obilo vztrajnosti), jih položiš na prej narejeno testo, ki naj bi bilo biskvintno, ampak je narejeno bolj kot ne po spominu (količine so seveda izmerjene na oko, zato se zgodi, da testo ni tekoče spljoh, jajc pa ni več, zato sem se znašla tako, da sem vanj vlila en sadni jogurt, ki je bil ravno pri roki) ... no, ja, ko se vse to skupaj lepo zapeče na nekaj manj kot 200 stopinj celzija (seveda ne enakomerno, ker je naša pečica stara toliko kot jaz) vse skupaj postane tako zelo okusno, da sem prav ponosna na svoje kulinarične sposobnosti:) Mljask!

widra wanda goes brumm brrrum:)

Hehe, uspelo mi je. Sedaj moram pa samo še nafehtat očeta, da mi posodi avtomobilček, potem bom pa res šla brumm brrrum;)

gurmansko

mmmm, mljask, mljask ... cipelj (da, to je tista slavna piranskozalivska riba) v marinadi moje matere (limonin sok in razne začimbe, ki ostajajo njena skrivnost) z dodatki limonine mete, bazlike in origana, pa še nekaj lanenega semena po vrhu, poleg pa mlad krompirček, včeraj pobran z vrta, vse lepo zapečeno, dišeče, pa kozarec vina, sicer ne kakšnega belega, ki bi ustezal ribi, ampak rdečega, domačega kraškega terana, ki je tako ljub mojemu očetu in ker je bila pač ravno ta steklenica odprta, kakšnega chardonnaya, rizlinga ali zlate radgonske pa se mi za en kozarček ni splačalo odpirati. Seveda je bilo kljub "napačnemu" (čeprav je o teranu to skorajda bogokletno reči) vinu, kosilo odlično. Takšnole kosilce ti res polpša dan:)

ščurek

Danes sem si na majico naslikala ščurka. Bolje rečeno, nekakšnega kafkofskega mrčesa Gregorjeve metamorfoze. Groteskno. Še bolj groteskno pa je, da sem z njim zakrila dve veliki zvezdi, obdani z bodečo žico, ki sta se bohotili na prav lepi črni majici - ena zvezda rdeča, druga rumena. Za slednjo mi še vedno ni popolnoma jasno kaj je predstavljala, o rdeči pa raje ne bomo, da se ne zapletemo v neskončne ideološke boje, ki so tako priljubljeni v naši mali deželici. Omenim naj še enkrat le to, da se mi je zdelo groteskno slikati čeznjo. Motiv mi pač ni bil všeč. Preveč revolucionaren, preveč megalomanski in pretenciozen. Dolgo časa sem razmišljala s čim naj ga prekrijem - takšna grozna oblika, potem pa sem se domislila ščurka. Takšnega velikega, negravžnega ščurka, živali, ki ti zbuja nelagodje, ti ne more biti všeč, lahko pa te fascinira, prav zaradi te svoje ogabnosti. Estetika grdega, takšna dekadenčna lepota. Velik je, ker sta bili tudi zvezdi veliki, čeprav so menda tudi pravi ščurki nekako takšni. Na srečo nisem imela še nobenega priložnost videti v živo. V bistvu je to ena redkih živali, ki jih tudi nočem srečati. Razni pajkci, črvički, hroščki, kobilice pa tudi kače, kuščarji in miške, znajo biti neprijetni, a mi ne pridejo do živega. Odpor do njih so mi sicer privzgojili, a ga velikokrat premagam in tem živalcam dopustim, da lazijo nekje v moji bližini ali celo po meni, ob predstavi, da bi to počel ščurek pa me rahlo zmrazi. Fascinantna žival, ni kaj. Slikala sem ga med poslušanjem floydovih animalsov, pa čeprav tam nastopajo bolj orwellovske živali: vse tiste ovčke, konji in seveda prašiči, nekemu mojemu prijatelju najljubše živali, ki se jim ni odrekel celo po branju Živalske farme. Po njegovem mnenju delo le dokazuje njihovo inteligenco: znajo poskrbeti zase, znašli so se, zavladali, imajo moč, niso uklonljivi. Kdor tega ne zna, pač ne more biti pameten. In zopet se spomnim nekega drugega prijatelja, ki si ves čas beli glavo s tem, kako bo poskrbel zase, za svojo prihodnost, fur Zukunft. Študiral ne bo: se ne splača, raje bo služil keš. Dominanten, neuklonljiv samec, ki zna poskrbeti zase, za svojo rit, ali bolje in malce vulgarneje (včasih mi je všeč, se izražati vulgarno) izrečeno, za svoj kurec (ne kurac, kurec, po slovensko!), tak inteligenten prašič oz. samo: prašić (sus scrofa, bolj redko domesticus), ker je v tem pojmu zajeta že tudi njegova inteligenca. Prašiči so namreč eni najpametnejših živali, kot mi velikokrat pove tisti amicus #1. In ob vseh teh spominih na prijatelje se domislim še, da jih sicer imam kar nekaj, takšnih za različne priložnosti, kot bi se temu lahko reklo, manjka pa mi kakšen tak, za vsako priložnost. Takšen, ki ga lahko pokličeš v petek in svetek, kadarkoli, any time, takrat ko vsi ostali odpovejo in veš, da lahko računaš nanj. Pa ne, da takšnih prijateljev nekoč ne bi bilo, da, da - so bili, so, ampak kar naenkrat so se potuhnili, izpuhteli, vezi z njimi so se iz takšnih ali drugačnih razlogov razlahljale. Zgodovina se ponavlja, historia vitae magistra (se opravičujem, ampak trenuno berem nek postmodernistični roman, poln metafikcije in mešanja različnih jezikov). Moji problemi s socialno relavantnimi razmeriji, predvsem pa njihovim ohranjanjem, niso od danes; vsaka navezanost prinese pretirano navezanost in vsaka pretirana navezanost vodi v posesivnost na eni in utesnjenost na drugi strani. Jaz pa sem rada free in potem se svobodna pritožujem nad tem, da nimam takšnih prijateljev, na katere bi bila vezana in oni name. Čperav tole ni mišljenoi kot tarnanje. Gre le spoznanje, dejstvo, ki me je prešinilo v trenutku, ko sem želela nekam iti in pač nisem hotela iti sama, pa kar naenkrat v imeniku svojega mobilnega telefona, nisem našla osebe, ki bi jo lahko poklicala in bi šla lahko z menoj. Ne vem še, kakšen odnos imam do tega dejstva, me pa fascinira in se mi zdi, da bi bilo o tem vredno premisliti. Toliko o ščurkih.

iti

Včasih si enostavno zaželim iti in potem včasih tudi zares grem. Čez drn in strn, skozi gozdič, pa naprej po sveže pokošenem travniku, pa skozi neprehodno džunglo podrasti iz kopriv, bodičaste golazni in ostale gozdne zverjadi se prebijam neopremljena za takšen podvig, v kratki majici, hlačah, japankah (nekajkrat tudi bosa), brez vode, brez puloverja, brez smokijev, pa tudi brez brisače, ki bi jo moral imeti človek, po nasvetu štoparskega vodnika, vedno seboj. Potem brodim čez mrzlo deročo reko, stopam na drseče kamne, pa blato, vsake toliko časa kakšna pločevinka piva (vedno rdeča, čeprav to še ne pomeni, da zelenih ni - le bolj se zlijejo z okoljem in jih zato ne opazim), potem plezam po drevesih in čeznja, ki jih je tetka zima podrla na tla, pa pod njimi in se prebijem nekam v še globljo goščavo, ko nekje pred menoj nekaj zašumi, jazst pa sama sredi niča, če začnem vpiti me ne bo nihče slišal, srce mi razbija, šit, vsi spolni organi in tisoč dvesto šestnajst bengalskih tigrov, kaj naj sedaj!?!

Potem pa v grmovju zopet završi in iz njega nalepem skoči ogromna srna in se požene v dir. Kakšno olajšanje! Smejim se lastni strahopetnosti, a za ovinkom me čaka novo presenečenje - velik kup odpadkov, ki jih ovohava še večji črn psić. Zagleda me, bolšči vame, jaz vanj. Čas se za trenutek ustavi, pa ne, da bi se bala psov, čeprav z njimi nimam najlepših izkušenj, ampak izkušnja srečanja psa, zveri, v samotnem gozdu ni prav prijetna in po mnenju nekega mojega prijatelja je to ena redkih stvari, ki bi se jih človek moral bati. Pogumno sem stopila pasjemu prijatelju naproti, ker so me vedno učili, da psu ne smeš pokazati svojega strahu, on pa še vedno bolšči vame, tak velik črn je, sicer malo manjši kot tisti, ki je enkrat, ko sem bila še majhna, skočil takole od zadaj name, njegove tace na mojih ramenih in je kar stal tam, njegova vroč zadah na mojem licu, lastnik pa: pri miru bodi, da te ne ugrizne. In smo čakali, takrat, dokler se psić ni odločil odmakniti svoji tac iz mene, ki se bila od njega veliko manjša, danes pa ni bilo časa čakati. Šla sem proti njemu, takrat pa se je oglasil predrljiv žvižg ob katerem se je pasja pošast zdrznila in stekla stran, verjetno k svojim lastnikom, meni pa se je zopet oddahnilo. Prišla sem iz gozda, korak od civilizacije in se ogledala ob dnevni svetlobi, si očistila pajčevino z nog, odstranila nekaj listkov, ki so se mi zapletli v lase in se rahlo utrujena, z nekaj novimi žulji, še več praskami, pa tudi kakšna modrica se najde na mojih nožicah, po trotoarju odpravila domači hiši naproti.

lahkotna kot perešček
z vonjem po meloni

svobodna, srečna

s svojim novim stripom, šalico (da, ŠALICO!) nadevano s sladoledom, sem se zavlekla v svet domišljije, črnega humorja in vsega tistega kar sem v zadnjih nekaj tednih tako zelo pogrešala.

This is the End, kot bi zapeli Doorsi ...

...

odpiram okna na stežaj
zatohlost z vonjem po jagodah

osemdeseta v ušesih
tista macgyverska osemdeseta
razdrti drobci

duran duran the clash

pa sem vedno mislila, da so mi sedemdeseta ljubša

paradoks

"Ne maram se izpostavljati," zapišem v blog.

danes sem tako lepo slovenistično slovenistična. srečna? niti ne. (ali pač)
z občutkom, da imam vso književnost tega sveta v malem prstu
(varljivi občutek!)

brez logike.

in potem se pretvarjam ... in moti me ... lastna amoralnost. ambivalentnost.
ali pa niti ne in sem v bistvu to jaz

hehe, zakaj že?

tok zavesti. pisoča sem. nič me ne izraža


včeraj sem bila cel dan prepričana, da je sreda.

živim v brezčasnosti, a s premalo časa. nato grem.
čeprav v resnici že dolgo nisem šla.

navdaja me želja po komuniciranju. nemško. (germansko skorajda ne znam)

še raje pa bi v nemščini sanjala. domnevam, da bi bilo vulgarno.




ali pač?

Čopasti škrjanci se spreminjajo v kristal, roso branijo pred udarci petelinjih rož (André Breton, Ves raj še ni izgubljen)

So stvari, predvsem pa ljudje, ki jim pripisujemo večji pomen, kot ga v resnici imajo. Kar naenkrat pa se zaveš, da je vse kristal in steklo in da je vse možno razbiti, razdrobiti na koščke, da izgubi prvotno obliko in s tem prvotni pomen, izgubi sebe, svojo jaznost, svoje bistvo. Vsi smo kristalni, vsi smo stekleni. Vse stvari so iz stekla. Prevečkrat pozabimo na to n'tokovo resnico in smo potem presenečeni, ko se nam na videz trdne stvari začno spreminjati v prah. Razni ptički in ptičice, na videz nepogrešljivi, kar naenkrat polete in se zgube v kristalu, v katerega so se razdrobili. Indiferentni so mi, nepomembni, stekleni. S kakšno lahkoto in s kakšno spontanostjo lahko postanemo brezbrižni do nekdaj tako ljubih nam stvari! Do ljudi, brez katerih si življenja mogoče nekoč sploh nismo znali predstavljati. S kakšno lahkoto in spontanostjo včasih lahko pridemo do velikih resnic. Če so sploh velike. Veličina velikih stvari namreč ni v tem, da se zavedamo njihove velikosti, temveč že samo v tem, da so. Razdrobljenost drugih me naredi močnejšo, ker se zavem, da so vse te opore na katere se zanašam le moje lastne paradigme katere si izmišljujem, da mi je lažje, da se mi ni treba zanašati le nase, na mojo lastno krhkost. Da nimam nikogar, ki bi mene kristalno roso, branil pred udarci petelinjih rož, marveč se lahko zanesem le na sebe. Vsaka sesuta deluzija ti odpre vrata kletke v katero si se sam ujel. Ali kakor je ob neki priložnosti rekel že zgoraj omenjeni: Če nimaš nobene opore, potem lahko počneš karkoli. Da.

perverzni ekshibicionizem

pisanje bloga in deljenje velikega dela svojega življenja, svoje zasebnosti in predvsem sebe inu svojih misli z vsemi ljudmi tega medmrežja je jako ekshibicionistično in ker ima že res vsak vsaj en blog ali dva, smo očitno vsi vsaj malo ekshibicionisti. resnica je vedno perverzna. zamislite se.

moja travmatična nočna mora

zopet jazst:)

kdo pa bo drug, ane? da, da. mogoče bom pa kdaj koga povabila v goste, da mi spiše en list (?) mojega spletnega dnevnika. mogoče. ampak enkrat drugič.

danes bo tema moja nočna mora, kot ste tisti bolje izobraženi lahko ugotovili že po naslovu:)

včeraj ali predvčerajšnim (občutek za čas je ena od mojih šibkih točk) se mi je v sanjah prikazala grozljiva inu strašna podoba, ki je nikakor ne morem zbrisati iz spomina. Preganjanje te podobe je zelo travmatično, zato sem se odločila, da izlijem svojo izkušnjo na ekran, jo delim s svetovnim občestvom in tako preložim to breme iz mojih šibkih ramen, torej se je na ta način otresem in ponovno začnem misliti še na kaj drugega.

Domnevam, da ste tudi vsi vi, ki to berete (če spljoh kdo), v mladosti kdaj gledali humoristično nanizanko Nora hiša (Full House): nanizanka o veliki družini v kateri ne manjka zapletov, ki pa jim jih na koncu vedno uspe srečno razrešiti. nekaj podobnega ala Seventh Heaven, ki še vedno straši po televizijskih programih (vem, ker je moja mati redna gledalka) ali pač še ena družinska nadaljevanka (spada v zvrst družinskega filma, torej filma, ki bi ga pri katoliškem mesečniku Ognjišče označili kot primernega za družine - brez nasilja, prizorov spolnosti, vulgarizmov, kletev, obscenosti, krutega humorja ali kakršnih koli namigovanj na vse to, skratka brez nekaterih bistvenih delov resničnega življenja).

Torej, v sanjah se mi je prikazal eden izmed nastopajočih v nanizanki Nora hiša, in sicer njihov prijazni (fucking nice) očka Danny in to s tistim svojim psihopatskim večnim nasmeškom, ki je glavni razlog za mojo travmo. Samo poglejte ga:
Nato ga glejte in glejte in si ob tem predstavljate, da se vam pojavi v sanjah in se vam na približno tak način (boljše slike nisem našla) smeje v obraz.

Zanimalo bi me, če njegova slika še pri komu povzroča podobne občutke kot meni - zdi se mi grozljiv. Če vam jih ne, potem ga glejte še malo dlje, si ga povečajte, sprintajte in kmalu boste ugotovili, da prijazni Danny ni tako lahko prebavljiv kot izgleda na prvi pogled: osebno me njegov namešek psihira, povzročatravme, ne zdi se mi normalen. Tako kot vsi nastopajoči v Seventh Heaven - "Can you see their happy faces smiling back at me" kot gre njihova uvodna špica. In potem si predstavljam, da bi se mi v sanjah začeli pojavljati ti. Baah, kar srh me spreletava!

učim se za maturo :) yeah right

Medmaturantsko vzdušje je pripomoglo k temu, da se mi ne da ubadati s trakuljami in drugimi stvori, ki me zajedajo, temveč se raje prepuščam svetu neenačb, težiščnic in integralnega računa. Moja nizkotežnost, občasno slabo počutje in bolečine v trebuhu so lahko povezani tudi s čim drugim in po pravici povedano me sploh ne zanima s čim. Skrb za moje zdravstveno stanje je pri meni porazna, odhod k zdravniku se zgodi res le v nujnih primerih, to se pravi enkrat na leto, dve, tri:) Pa ne zato, da mi ne bi bilo mar, ampak se mi enostavno ne da laziti do zdravstenega doma, pa po stopnicah, pa čakati, pa čakati, pa čakati, zato da ti na koncu povedo, da ne vedo točno kaj je s tabo (to se mi vedno zgodi!) in ti dajo kakšno čudno zdravilo z milijon stranskimi učinki, ki ga moraš nato še doplačati ipd.

Nazadnje, ko sem bila pri zdravniku je bilo enkrat lansko leto v začetku poletja, če ne štejem kasnejših obiskov zaradi sistematskega pregleda in pregleda za izpit za avto. No, pa saj ne da bi šlo za kaj blazno nujnega, bilo pa je tako, da so se mi pojavili na nogah neki čudni izpuščaji - taki veliki, rdeči in predvsem srbeči. Ni izgledalo kot alergija, pa tudi ne pikom žuželk, ker so bili razporejeni nekako v vzorec (?). Sama sem se z njimi sprijaznila, a moja predraga mati je bila zaradi njih v velikih skrbeh. Po določenem času so izpuščaji popolnoma izginili, a glej ga zlomka, po enem tednu so se pojavili ponovno. Mati me je bila prepričala v odhod k zdravniku, kjer so mi povedali, da ne vedo od česa imam te izpuščaje, da me je verjetno pičila kakšna žival (ja, seveda: najprej me je popikala po obeh nogah in nato čez en teden spet na isto mesto?) in mi napisali recept za kremo proti srbenju. In to je to. Kot da ne bi mogla sama oditi v lekarno in tam kupiti kreme, ne, prej sem morala k zdravniku. What's the point?

Popolnoma drugačna zgodba pa je, kadar odidem k zobozdravniku - to mi ni nikoli odveč. Lepo si naročen, prideš, počakaš kakšno minuto, dve, vstopiš, se udobno namestiš na tistem "fotelju", odpreš usta in uživaš ob razgledu skozi okno. Poleg tega me navdušujejo tudi vse tiste napravice z svojimi značilnimi zvoki, pa vonj zobozdravniške ordinacije. Vse se mi zdi super in od zobarja vedno odidem z nasmehom na ustnah. Prenašanje bolečine mi ni tak grozen problem: malce potrpiš, pa je.

Ampak, ok, zašla sem. Moj namen ob začetku pisanja tegale posta je bil čisto drugačen. Matura. Z njo te strašijo celo življenje, ampak ne vem zakaj se mi zdi, da sploh ni tako zelo grozno. Vsi tisti, ki jih poznam in naj bi se trenutno pripravljali nanjo, visijo na msn-ju, internetu, igrajo igrice na računalnik, skratka, delajo vse drugo, samo učijo se ne. Ajde, dobro malo že pogledaš vse tiste knjige, ki si si jih nakupil skozi leto, a nikoli ne popolnoma. Mogoče nam manjka samodiscipline, tega da bi nas nekdo priganjal, kot smo bili vajeni doslej ali pa vsega skupaj ne jemljemo dovolj resno. Neambiciozno smo sprijaznjeni s tem, da kar bo, bo. Bomo pa študirali gozdarstvo, ane:)

Skratka, preseneča me, da nisem tako zelo napsihirana kot bi lahko bila oz. kot sem mislila, da bom in da je tako tudi z vsemi ostalimi. Ob preveliki obremenitvi človek otopi in rata mu vseeno. Razen seveda tistih treh izjem, ki bodo maturo naredile z 34 točkami. Takšnih ljudi, pa po pravici povedano, ne razumem. Kako so lahko tako samodisciplinirani, da so se sposobni prisiliti v to, da dajo res vse od sebe? To sploh niso več ljudje, to so stroji. To so takšni natančni, precizni ljudje, ki vsa jutro posteljejo posteljo, ki zložijo pulover ob tem, ko ga slečejo, pri katerih se ob postelji nikoli ne valjajo umazane nogavice in takšni, ki si naredijo urnik učenja, delanja domačih nalog in vsega, da ja ne bi po nepotrebnem trošili predragocenega časa. Organizacija, organizacija. Takšnih je teh nekaj izjem, vsi drugi pa bluzimo in se zanašamo na srečo. Mogoče si celo naredimo urnik, kako naj bi se učili in pripravljali, a se nam ga nikoli ne uspe držati, ker vedno zabluzimo. Nismo se sposobni skoncentrirati, nismo sposobni dati vsega od sebe, se prisiliti in premagati, odrgati stran od računalnika, od hladilnika ali se preprosto usesti za mizo in učiti, če pa je v bližini postelja ali kavč, na katerem je tako lepo poležati in pustiti, da misli odtavajo po svoje ...

trakulja?

ravnokar sem zašla na sviščev blog in naletela na tale ćlanćić. nato sem se zamislila.

že po naravi sem zelo shujšano bitje, v zadnjem času pa je moja nizkotežnost presegla vse meje in ostala je le še kost in koža (malce pretiravam :)). res je sicer, da nisem vsejed, predvsem pa nisem obilicoinmnogojed, a vseeno je takšno padanje teže zaskrbljujoče. že nekaj časa se sprašujem: kaj je temu vzrok?

stres? neurejeno prehranjevanje? preveč gibanja? kakšna bolezen?

in ko sem prebrala sviščev ćlanćić: trakulja????

to bi bilo jako neugodno.

pa je sploh možno? da v meni prebiva ta čudni stvor in me zajeda?

hmmmmmmmm ...

začenjam. brez inspiracije in s pomankanjem prostega časa. z novo identiteto, s katero se še nisem popolnoma identificirala, torej bo trajalo kar lep kos časa (obupna metafora!), da widra wanda postane jazst. in zakaj? mogoče zato, ker je eden tistih, katerega misli sem z veseljem prebirala, prenehal z izlivanjem le teh na svetovni splet. da vidim, koliko časa bom zdržala jaz. koliko časa? kaj pa sploh je čas? dovolj za danes.