miles davis para možgane s sposojene zgoščenke in valovanje monitorja se prepleta z mojimi možgani zaposlenimi z velikim kupom listja in listov in vsega drugega kar odpada z dreves in se nabira v moji veliki črni mapi in na cesti, ki jo moram nenehno, prav po sizifovsko, pometati. takšni listi, na katerih ti lahko zdrsne, če ne paziš dovolj in tisti na katerih je zapisana beseda. beseda je človek postala in med nami prebivala, ko je aruru pljunila v glino in pljunek, pljusk in vsi lj-ji tega sveta in ll kot lj v ešpanolščini in tako napišeš pasull:) pravijo, da bo zima, in da bo svež veter potegnil iznad gora in nas odnesel na toplo v južne kraje, v kraje, kjer se horizont riše v neskončni modrini in v kraje, kjer je včeraj sijalo sonce. veliko sonce nekje še višje nad skalami in travami kot si ti, pa že ti si tako visoko, da se ti zvrti od prostranega razgleda z božje perspektive: tako mora biti, če si ptič in majhni avtomobilčki iz kinderjajčka se vozijo nekje v nižavi. burje ni, človečnjaki visijo po vrveh, z nasmehom na obrazu. ob prebujanju sem se počutila kot, da bi me nekdo pretepel. za zajtrk muesli in muesklfiber in mleko z medom. stara mati se je urezala v prst in povsod je bila kri kri kri, midve pa obe popolnoma flegmatični, eh, saj bo. ob mrs robinson se vedno spomnim na sama (samota?) borisa, hkrati pa se sprašujem kam se je udrl tisti samo, ki sem ga nekoč poznala ali za katerega sem vsaj mislila, da ga poznam, ker bi mu res rada častila kakšno kavo. tudi pri nas doma imamo lepo nebo s puhastimi oblački in jaz že ob pol šestih (sedmih, petih, jebeš to premikanje ure) popolnoma zbujena in vročična. zamenjala sem posteljo in zaspala nazaj. zvečer sem se nažirala s krekerji in mrzlim mlekom med gledajem jarmushove kave in cigaret, posebej mi je ljuba črnobelost. šahovska plošča s konji, trdnjavami in kavo in cigaretami. šah kot igra modrih in previdnih in tistih, ki znajo misliti naprej. lepa igra, ki me že celo življenje privlači pa še vedno zamenjujem pat in mat v križankah, in ali nista bila to tista dva, loleku in boleku, podobna junačka? današnji dan sem začela brez kofeina kot že toliko dni poprej in na kozini kapučino strežjo v kozarčku (wtf?!?). generacija kave in cigaret kateri ne pripadam in je odrasla brez mene (gazvoda?). všeč mi je cigaretni dim, še posebej v črnobelih filmih in vsi ljudje, ki so po bukowskem imeli stil, so po mojem morali biti kadilci. sklep: jezus je kadil in tisti napisi na škatlicah so obupni. zunaj sonce, jaz že cel ljubi dan znotraj, kot da je bilo včeraj preveč narave in sem se takoj, ko sem dospela domov pripopala na msn. dehidrirana sem, z rahlo vnetim grlom, prehlajena od noči. tisto tradicionalno prebujanje z zamašenim nosom se začenja in včasih se ni dobro hvaliti, ker na tem svetu živi en kup zlobnih ljudi, ki jih imam rada. mazohistka in sadist, mar en bi bil to popoln par? (nasmešek) in na moji random listi marley optimistično zatrjuje, da bo še vse allright, pa ga zamenjam. treba bi se bilo organizirati, spraviti v red, pokonci. mar naj ne bi bil današnji dan za uro daljši? odprla bom okno in glavo prepustila vetru, da jo prepiha. in kot sem enkrat zjutraj slišala na radiu študent: "ne išči v galvi, kar se skriva v očeh" pika

hladilnik v dnevni sobi in miši, ki so še vedno v hiši, jaz malo manj. jecljanje in zardevaje ob temle kazanju s prstom name sem se potuhnila nazaj v množico napolnjene dvorane z imenom medmrežje, dokler me ni želja po izražanju zopet zvabila semkaj. tu sem, zaspana, z bolečinami v križu in podočnjaki, sestavljena iz 30 % vode in 70 % kakava. velikih začetnic še nismo jemali in moj bančni račun je ubobožal. ponoči se potikam naokoli, podnevi večinoma sedim. spoznavam en kup novih obrazov in včasih srečam še kakšnega starega ali pa vsaj kakšne stare oči v kakšni noči, ko nadomeščajo luno. sploh ni nujno, da je polna. tudi prazina te lahko ubije in ubijati ni nujno slabo. slednji stavek vzemi metaforično in potem, da zdrkneš nazaj k mrtvim, pomisli na vse tiste odpadle liste jeseni nekje na travi s pivom (preberi šeenkrat: na travi s pivom) in igranje z njimi: temu se reče nekrofilija. brez pietete jim trgamo žile s kostnim mozgom v sredini (za biologijo vprašaj pio, ki pravi, da se polž prečno deli) in stopicljamo po njihovih splesnjenih ostankih. da, splesnjenih, splesnjenih kot je splesnjen fižol katje plut na prvi n'tokovi plati. lahko bi jih antigonsko in s pietete spremenili v pepel in raztresli po širjavah in travah in poljih in vsem tem, zemeljskem. zemlja kot glina iz katere je nekdo (pa najsibodi kdorkoli že) oblikoval prvega človeka ali pa ga je gea kar sama izvrgla, sama iz sebe, brez umetne oploditve in kakršnegakoli moškega in potem ni čudno, da je courbet naslikal izvor sveta tako kot ga je. paradoksalno se je emancipiranost žensk začela še preden je obstajal moški in feminizma je danes preveč. za zaprtimi vrati wcjev na filozofski, kjer je magdalena h. spremenila svojo življensko filozofijo tudi ženske lulamo stoje po vsej tisti vodi, ki smo jo po zatohlosti predavalnic polnih večkrat predihanega ogljikovega dioksida prisiljene spiti. ogljikov dioksid asociira na fotosintezo, pa še tisti listi zgoraj in klorofil nekrofil (rima). fotosinteza je spajanje vode in ogljikovega dioksida pri čemer nastaja sladkor glukoza izloča pa se plin kisik je definicija prirasla v moje možgane nekje iz petega razreda in učiteljico brez obrvi, ki nam je mazala pašteto na kruh in s katero smo šli enkrat v maribor. v življenju sem bila dvakrat v mariboru, enkrat pa sem se čezenj peljala. takrat sem šla v ruše. mogoče bi bilo bolje, da ne bi šla, hkrati pa se mi zdi, da je vseeno bolje, da kocka pade, kot pa da oblebdi v zraku. "how will we ever know, if we never try," kot je imel včeraj na majici napisano nek mladi mož na vlaku ali tista večkrat ponovljena očetova, da kdor tvega, zmaga oz. meni ljuba slovenska ljudska modrost, da poskusiti ni greh, pa četudi je, saj je tudi grešiti popolnoma človeško, kajneda? zadnje spisano se počasi nagiba k deljenju naukov o tem in onem in vsem in da ne postane vse skupaj paolochoelovsko plehko, v možgane, ki jih rahlo sili na bruhanje kot protiutež pripluje stephane mallarme z ostrivcem na prvem e-ju v imenu in na zadnjem v priimku in tisti njegov met kocke, ki menda ne more zaustavil naključja, za katerega se mi zdi veliko boljši izraz slučaj. navdušena nad ne tako zelo sladkih hruškovim sokom in pod vplivom zelenega čaja in abstraktnega pogovora s skakanjem misli in svetlo rdečo nitjo ljubo vsem udeležencem ob pol štirih zjutraj na balkonu iz ponedeljka na torek bosa kljubujem vetru. potem se strga oblak, jaz izgubljena, z neuslišanim zvonjenjem mobitela v torbi zbujam preplah. ob sredah me ni, v četrtek z bomboni rešujem življenja. občasno dobivam velike rjave kuverte, ki jih odpiram s presenečenjem na obrazu. danes je prispela zahvala za požrtvovalno delo spoznavanja permiskuitetnosti in hkratnemu razpravljanju o morali in dvourno poslušanje nekega techno popa, ki se mi je ni zdelo vredno iti iskat. zahvaljevanje za prenašanje enega kupa metalcev ali vsaj emo mladičev, ki zbujajo pozornost z nekovencionalnim tolčenjem po smetnjakih za smeti, hodijo po travi in pokadijo milijon cigaret ob zbirki roza/blond/prozornih pičk z nekaj barvnimi variacijami, ki vnašajo v svoja kvazi globoka razmišljanja en kup konkretnih primerov s kupovanjem audija, da predstavijo utilitarizem. za pomiritev živcev lepa lepa vida z zanimivo kostumografijo in žvižganjem, topotanjem, primitivizmi in vsem tem, kar naj bi že zdavnaj prerasli. predvsem pa je šlo za izrabo ljudi, za hvalisenje in "uveljavljanje šole" ob katerem se ti za 360 stopinj obračajo vsi notranji organi. če bi jo šla osebno iskati, bi menda dobila nek ruzak in te srebrne črke, pa grdi fonti in vse to, kot da še nikoli ne bi slišali za estetiko. aja, saj res, mi smo razpravljali o morali, hihi, pa čeprav je tudi ta tam nekje na severovzhodu naše domovine izgubila svojo ceno. ob ostankih razmesarjenega kakija bodi zaenkrat nostalgičnega pizdenja dovolj, nikakor pa ni dovolj nostalgije. pred menoj je namreč jutri in pojutrišnjem in ves ta konec oktobra s premikanjem ure, ki zna biti včasih tako lep. lansko leto (nostalgija) je premikanju ure sledila avantura pozabljene in izgubljene tročlanske delegacije, z mano, copatkom in prepotenčnežem v različnih kombinacijah v neki noči po čokolinu, ko smo zboljeni od nespanja, polomljeni od tal in pod velikim vplivom pregledanih sezon southparkov s toffefejem, ki ga ni hotel nihče jesti in od koder izvira moja paradigma, da ga nihče ne mara, v nedeljo okoli šestih zjutraj božali mačke, se izgubljali v temo in štopali domov. letos se vidim v mojih borealkah visoko na nizki nadmorski višini s pogledom na morje. visoko? jutri, v petek, 27. 10. ob 19.30, kulturni dom, visoko pri kranju. pridite vsi, ki vas zanima moderni izrazni ples. veverica v kaktusovem kožuhu bo dvakrat pomnožena plesala samo za vas. widra wanda obljubi, da bo ploskala, medtem ko namreva danes ponoči sanjati morje. naj tudi vam buči v sanjah (oooooooooooo:)))))

toffifee

usedeš se na vlak, se sprehodiš do faksa in postaneš bruc. tako opevano ležerno študentsko življenje se sprevrže v eno samo prihajanje in odhajanje in čakanje (vlakov, predavanj, bonov, hrane, ljudi ...), v posedanje (na stolih, na klopcah, na klopeh, v kafičih, na tleh), konstantno utrujenost, drenjanje, žulje na nogah in neskončno iskanje. internet sem obesila na klin, večino časa preživim po antikvariatih in knjigarnah. povprečno dvakrat na teden jem orng kosilo (z juho in sladico in vsem tem). v slabem tednu sem si kupila 4 knjige, kar tako, zase. en striptić, en strip, eno knjigo in eno knjižico. srečujem en kup ljudi - nekatere iz preteklosti, drugih od tu. večina jih je zaenkrat še brez imen. prezeble dlani si grejem s pečenim kostanjem in ne delam nobenih pizdarij (še tistih ne, za katere se odločim, da jih bom). veliko pozabljam, urnik poln lukenj in luknjic, vstajam zjutraj, prihajam zvečer. iz reklaminih lepakov, ki mi jih tlačijo v roke, zgibam cele flote ladjic in letal. drugega ne znam, zato se igram z zakrilci in jadri (modificiram). oče Cirila in Metoda je bil grški funkcionar po imenu Leon, mati pa je bila Slovanka Marija. ob torkih pavziram, nabiram informacije in sončne žarke. otroke odpravim s koščkom čokolade ali risanko - za intenzivno igranje mi zmankuje energije in časa. slabo organizirana se iščem v velikem kaosu vsega kar se je nabralo, nekje po vejah nekih jablan nekega vikenda, brez poezije in s psom, ki laja, čeprav tudi grize. tepem se z mački, msnđiram na ulici, brskam po beli vrečki pozabljeni na neki trnovski klopci in zagovarjam Nietzcheja (moj Nietzsche, kot da je v resnici (ki je seveda ni, "le interpretacije so") kaj kriv). rože uvele in s suho zemljo čakajo mene, ki s crknjenimi baterijami in toffifeejem (še vedno se mi valja nekje po sobi, nepojeden), si jih polnim na drugih. v bistvu sem prijazna. pišem v fragmentih, doma ubita spim. na trenutke razžrta, nato razbohotena od energije. pogrešam bizarne sanje in ves tisti čas, za delanje niča. živim ob večerih, ko na tleh ležeča v majhen zveščič vtiskujem sebe z mislimi drugje. ugotavljam, da preprosto nisi imel izbire. z obžalovanjem. in nato se odločim da grem.

pa sj v bistvu je čist fajn:)

Kaj naredi borka za pravice živali, ko ji po kuhinji škrta miš?

Miške, miškice in mišmaši (Pekarna Mišmaš). Takšnole škrtanje nekje po kuhinji, ki ga najprej vsi pripisujemo klokotajočemu zamašenemu odtoku, dokler enkrat iz predala ne skoči majcena sivorjava miš. Miška. Načeloma prav prijetna žival, dokler živi na polju, v kleti ali v kletki. Prosto živeča v kuhinji, kopalnici ali dnevni sobi pa zna njenim prebivalcom iti kar močno na živčne končiče. Vsi tisti majceni drekci, obžrti orehi, obgriženi predali, nenehno pomivanje posode, zapiranje hrane v steklene kozarce in nenehno škrtanje - kakšno veselje!

Naša družina živi v stari hiši in predvsem pridevnik je kriv za to, da nam nikoli ni dolgčas (khm). Ose, sršeni, mravlje, razni hroški in hroščiči, pa vsake toliko časa seveda tudi kakšna miš. Enkrat jo zagledaš, ko nič hudega sluteč sediš na wc školjki, miška pa teče iz ene strani kopalnice nekam pod pralni stroj, drugič skoči iz predala, tretjič slišiš le škrtanje, pa seveda že prej omenjeni drekci (zgoraj so bili ti oksimoronsko majceni, hehe). Navajeni vsega hudega ob videnju miške sploh ne kričimo več, le še zavdihnemo in s kislim nameškom začnemo razmišljati o živalim nič kaj prijaznih metodah. Dokler je bil pri hiši mačkon smo se zanašali nanj in na njegovo mačjo naravo (čeprav smo imeli nekoč tudi nekega takšnega, ki se za miši še zmenil ni), ko pa je ta (in potem za njim še drugi in tretji) izgnil, smo bili naenkrat prepuščeni sami sebi in svoji človeški iznajdljivosti.

Dejstvo št. 1: Klasične mišje pasti se v večini primerov ne obnesejo. Miši ponavadi uspe izbezati košček sira (ali česarkoli pač že) iz pasti, ne da bi se pri tem karkoli poškodovala. Večkrat preizkušeno.

Dejstvo št. 2: Sekundno lepilo je najboljša rešitev. Seveda pa ne gre zlahka. Potrebno je upoštevati, da so miši glodalci, ki papir zlahka preglodajo, zato je potrebno morilsko sredstvo namestiti na nepreglodljiv (khm) material - steklo, zelo debel in trden les, kovino. Z lepilom nanj "narišemo" krog, na sredo katerega postavimo mišjemu okusu primerno hrano. Naredimo več takšnih pasti in jih razpostavimo po prostoru. Nato potrpežljivo čakamo. V povprečju uspe v četrto. Seveda se po nekaj urah lepilo posuši in je postopek treba ponoviti po principu "jovo na novo".

Dejstvo št. 3: Alternativa je vedno možna. Enkrat mi je uspelo miš ujeti v plastično vedro, moja mati pa jo je pokončala z metlo.

In še razplet naše današnje dogodivščine: Po enodnevni odstotnosti smo v naši kuhinji našli kar dve prilepljeni mrtvi miški. Med njuno nošnjo v smetnjak sem mi je porajalo vprašanje: Kako bi se zadevščine z naslovom "Miška v kuhinji" lotila kakšna borka za pravice živali?!?

pod s strani nekega velikega tovornjaka odškrtnjenim vogalom naše sive hiše se je našla polivinilasta vrečka polna ustekleničene instant sreče. umetne sanje, kupovanje loto listkov, deluzije. lastnik znan, vsebina tekoča. razbitine zvezd se mešajo z razbitinami ljudi njegove družine speče nekaj ulic naprej in koščki stekla, ki ostanejo tudi dan potem. poceni trenutno ugodje za kasnejšji propad, zapakirano v polivinilasti vrečki, skrito v senco naše velike stare hiše, v zavetje noči. vsakodnevni hobi, navada, nobenega spoštovanja več (do sebe, do drugih, do vina). razbrazdana jetra in votlo zijanje praznih oči z velikim trebuhom in smrdečim zadahom, ki ostaja. kislost okusa, zmajevanje z glavo, nemoč, šibkost. pomoč premaganim na način lovljenja drobcev njihovega propada in hipnih sladkosti je neperspektivno in me spominja na zgodbo nekega v vzor postavljenega župnika, ki je klošarju za novo leto podaril liter vina. pijancu vino, narkomanu hors, pedofilu otroke??? Žalostna je usoda šibkih in propadlih. Dvojnost, hinavšina, svetohlinstvo. Zakrivanje oči na obe strani, z eno roko s prstom kažemo nanje, z drugo prekrivamo njihovo usodo, brišemo sledi, ker če nečesa ne veš menda ne boli (ja valda). Bedni ljudje Dostojevskega, vsakomesečno kupovanje kraljev ulice, nekaj prijaznih nasmehov ubobožanim, prijateljevanje s prodajalcem horsa (instant sanje) in obsojanje štirinajstletnic z žvenketajočimi vrečkami jagodnih keglevich vodk samo ob petkih s ponedeljkovimi hvalisenji: "Stari, men ni blo nč jasn!" Stisnjene ustnice, pogledi v tla, mižanje na eno oko in 200 flik za flašo slovina pred mercatorjem. žalostenje nad usodo nekoč nam bližnjih, spićles stanje zmajevanja, občutenja sobolečine in nezmožnosti rešitve propadle situacije propadlih. circulus vituosis brez možnosti presekanja gordijskega vozla, ki so si ga sami zavozlali nekje nad svojimi glavami. ki smo si ga sami zavozlali nekje pod Alpami in vladavino Kralja Jacka Londona. zaprtost hlapčevskega naroda, ki jo ne more prekiniti niti cinični katjeplutovski vzklik: "Pa djmo bit introvertirani, ja," visenje z vej in skakanje z mostov zavito v veliko polivinilasto vrečko, ki je vse to kar smo, nekje pod odškrtnjenim vogalom naše hiše.

***
zjutraj je seveda ni bilo več, bilo pa je vse drugo kar sledi ... (prazna, razbita sled in rdeči madeži na tleh)

trip in vijolice

s ključi avtomobila s popravljenimi brisalci in rahlo pokvarjenimi zavorami v žepu in polno torbo knjig ter vrečko z jogurti in žemljo v vrsti za krof z marmelado, ki ni zame, ker ne maram krofov in kremšnit in indijančkov in šamrol, stoično čakam petnajst minut

v antikvariatu prijazno pobožam velikega črnega psa s točno tisto roko na kateri je še vedno vidna brazgotina pasjega ugriza

ob pogledu na sončne žarke ujete v mojih laseh in nebo v barvi sinjine nekih oči me za trenutek zgrabi želja po plezu (v naslednjem trenutku in kupu obveznosti na vse skupaj na žalost pozabim)

popoldne grem nabirati sončnice in se vrnem s šopkom ciklamnih ciklam (ciklamna barva je podobna vijolični, le da so vijolične vijolice, ciklame pa so ciklamne, še vedno pa ne vem kakšna barva je lila?)

namesto na koncertu Janija Kovačica v Križankah, zvečer doma poslušam radio Študent, pretvarjam črto kemičnega svinčnika v podobe avtobusov in avtomobilov in majhnih punčar v rožastih krilcih ter s čisto novimi plombami v ustih topim žlahtno temno čokolado (cela samo moja)

s tisočaka ob meni me opazuje France - s težavo prenašam njegov hipnotični pogled (ne maram oči, ki nepremično buljijo vame tudi takrat, ko jaz gledam stran ali mižim: nočem se počutiti nadzorovano)

grem spat in zopet sanjat kakšne bizarne sanje

pika (za danes, jutri pa je nov dan)

iz dupla

zataknjena nekam med Hadžema Hajdarevića in Jamesa Joyca sem obtičala z mrzlim čajem od včeraj namešanim po občutku z okusom nekje med božičem, jesenjo in poletjem (neprehodno)

sanjam čudno bizarne sanje in se sprašujem, zakaj sončnice cvetijo jeseni (se mi zdi, da je vse premalo sonca, da bi se obračale po njem)

za trenutek preklopljena v exploreja, namesto v mojo ljubo možillo ugotavljam, da je v njem moj blog še obupnejši

dalj od ugotovitve nisem prišla (se mi ne da)

zabubljena, s kapuco na glavi se po katjeplutovsko delam, da me ni

pa kje sem jst, ko me ni?!?

v duplu.

ždim in čakam, da pride kdo in me izbezeca venkaj (kamorkoli pač že)

tja. (kjerkoli že to je)

tako. in sedaj grem nabirat sončnice


pa vi?:)

ČE GREMO V GOSTE

Kadar si povabljen, pridi točno, raje kako minuto prej. S tem, da zamudiš, delaš iz sebe posebneža, gostitelju pa povzročiš dodatno delo. Opravičljivi so le resni izgovori.



Če pa si že zamudil, vstopi tiho in ne moti drugih pri jedi. Ne moreš namreč zahtevati, da se vs po vrsti s tabo rokujejo, posebno še, če ravno jedo ocvrte piščance "po domače".



Ne slači suknjiča, ne vihaj rokavov pri srajci in ne odlagaj kravate, če tega ni predložil gostitelj ali najstarejši član družbe. Gumb v pasu si smeš odpeti šele pozneje in neopazno.



Spij le en aperitiv.



Posebno pri večerji ne razpravljaj o dnevnih težavah in o službi. Temo razgovora naj izbere gostitelj oziroma sosed ali soseda ob tvoji strani.



Začetne jedi vzemi malo, čeprav si lačen, sicer ne boš mogel slediti celotni pogostitvi. Jemlji od kraja in ne jej samo tistega, česar nimaš doma. Juhe ne srebaj in ne zvoni z žlico po krožniku.



Ne govori in ne poj s polnimi usti.



Meso reži po malem in ga jej obenem s prikuho.



Pri mesni jedi uporabljaj vilice in nož. Pazi, da te ne bo škripal, ko z njim režeš. Če je top, ne jemlji svojega žepnega v pomoč.



Če ne ješ perutnine s kožico, jo neopazno odstrani. Tudi če v jedi kaj najdeš, kar ne sodi vanjo, tega ne kaži naokrog, ampak porini na rob krožnika in se delaj, kot da ješ naprej.



Ne smej se ljudem, ki jedo žabje krake, polže, kljunačevo drobovino in ne jemlji jim z neprimernimi pripombami apetita. S tem razkazuješ le svojo ozkost.



Vsekakor pa se prilagodi družbi in ne bodi posebno fin.



Če imaš dieto, to tiho povej in jej pač tisto, kar smeš. Gostov res ne zanima, ali imaš čir na želodcu ali na dvanajsterniku in kako je potekala tvoja zadnja operacija.



Bingljati z nogami ni lepo. Tudi sezuvati se ne smeš, čeprav te čevlji tiščijo.



Jej in pij le toliko, da ti ne bo slabo. Če pa te je pijača prevarala in ne stojiš več trdno na nogah, se potrudi, da neopazno izgineš.



Šele h kavi lahko prižgeš cigareto.



S kavo je pogostitev za naše pojme končana. In če nisi izrecno povabljen, da ostani, je prav, da oddideš. Seveda prej pohvali pogostitev in pozdravi gostitelja in navzoče.



S spodobnim vedenjem boš tudi ti pripomegel, da bo srečanje ostalo vsem v lepem spominu.



Ivan Ivančič, Kuharska knjiga, Založba Obzorja Maribor, 1967

Tudi morje včasih zaide

Plavam, potapljam se, izgubljam.

Brez oči in pogleda, plezam visoko, spuščam se počasi, pozabljam.

V mojem čajniku nesladkan žajbelj, z ločili in velikimi začetnicami, pripopana pred ekran.

Neaktivna (danes, včeraj je bil drug dan).

Z mueskelfibrom (od včeraj) in mueslimi& meusliji (od predvčerajšnjim), sama.

Ego in jaz (kašna parodija!)

Pokrita s tremi kovtri, ker je mraz (vroče mi je, v sami majici sedim in tipkam)

s cinizmom, ki rešuje svet (sploh kadar je luna)

Tu, tam, tu, tu, tu ... (v neskončnost)




Pogrešam modrino.

spet doma

Potopljena v preteklost z njo končujem. Svobodna cvetka lila barve s pikami od peska v mesečini jem krompir. Zatopljena. Viham nos nad prežvečenim izpljunkom njega, ki je bil nekoč On. Z dvignjeno glavo, vljudna, kultivirana in z vulgarnim izrazoslovjem. Ne plesno nadarjena, ne obvladam bontona. Sproščena, spontana, gola potopljena v nočno morje. Navdušena nad vlaki komuniciram brez priprave. Z ognjem posušene trave ob luninem mrku posedam na trdnem kamnu prijateljstva in s smehom in rumenim pogledom Arkturja na osvetljenem nebu stopicljam udomačena. Plezam čez ograjo tresspassinga in preštevam kamenčke s šestindvajsetimi pikami na maturi. Za kosilo jazz z ribami prijaznega soseda. Flurestenčne kosti igel, hors in nalivanje pri trinajstih in pol - kakšna pizdarija! Spim bolj malo, vstajam zgodaj, haluciniram morje. Prepuščena sama sebi in nezrelim figam ter izpušnim hlapom obcestnih robid. Jem vse, tudi tisto česar ne maram. Gurmanka, hedonistka, veter, estet. Prepihana, prevetrena, otrok lune ob enajstih zvečer jem albert kekse in nutello s hladnim mlekom iz kozarca. Pijem jogurt, se nažrem. Včasih. Večinoma ne vem kdaj sem bila ugrabljena s strani nezemljanov, nepopolna krvavim z željo po premikih višje. Brez trupel, na leseni klopi samo s povštrom na vse zgodaj zjutraj spim. Opazovana. Sušim žajbelj, ne prodajam kopriv (po dvesto). Plačujem takse in taksije, pošteno. Dvakrat na dan si umivam zobe s kompletom najboljšega soseda in izrabljam prijaznost dobrih ljudi, preprostih, z mačjimi dlakami na foteljih in luknjami v kompostu. Lepo je biti spet doma.

Andre Breton - Ves raj le ni izgubljen

Čopasti škrjanci se spreminjajo v kristal
Roso branijo pred udarci petelinjih rož
Tedaj se očarljivo geslo bliska
Spusti na prapor ruševin
Pesek je le še svetlikajoča se ura
Ki udarja polnoč
Z rokami neke pozabljene žene
Ni več zatočišča izvijanja v boju
Ki je dvignjen med nebeške naskoke in umike
Tu se
Sinja in čvrsta senca poletnega dvorca kopajo v noči
ki odtiskuje mojo podobo
lasje lasje
Čisto blizu nas se zlo krepi
Pa bo sploh maralo za nas

tale moj blog je popolnoma zmeden

nihajoč.

moj.

nekdo je prek googla naletel nanj z vpisom besedne zveze "hrana za lep trebuh". prepričana sem, da ni našel tistega kar je iskal:)

tisto morje je bilo že zdavnaj in nekako odveč mi je zapisovati o njem (pa ne samo zato, ker kmalu pride novo (novo morje, kakšna besedna zveza!) in še en zaklepaj)

“moje življenje je včasih tako periodično predvidljivo,” sem zapisala zvečer, ko sem prišla domov od tam, kjer ti na vrata vsak dan hodi zvonit toni, ki bi rad imel motor pony (toniponytoni)

in od tam, od koder lahko iz wc školjke opazuješ mlade mačke med spanjem

pa od tam kjer muhe definitivno so.

od tam.

ja.

"trenutno sem v fazi zbiranja poguma," sem zapisala danes zjutraj, potem pa se je vse obrnilo tako, da poguma sploh nisem potrebovala (zanimivo, res)

moje življenje je tako fakin nihajoče, a s tem ne mislim tistih klišejskih vzponov in padcev, ki se alternirajoče ponavljajo.

ne, življenje ni alternirajoče zaporedje, kajti vse je v niansah

da, vse je v niansah.

to je bilo slovo

karkoli že to pomeni (poslov, zadnje videnje)

tako bedno je bilo, totalno brezveze, tako kr neki.

brezoblično, prazno

lulat me je, midva pa sva kar stala tam pod tistim peklenskim soncem na tistem še bolj peklensko razbeljenem asfaltu, kot da nekaj čakava, se hočeva nečesa oprijeti, iztrgati, pa ni šlo, ker ni bilo ničesar več

popoln nič (prazen nič)

sploh ne vem kaj naj si mislim

popoln nič

indiferenca

žal mi je za tvoje lase, Samson

"lasje, lasje, pa bo sploh maralo za nas"

dejstvo: če ptiću pristrižejo peruti, ni več ptić.


verjetno se ne vidiva nikoli več

to je bilo morje (5. dan)

dež. grmenje. bliskanje. dež. budilka. (5.00)

mi pa kar spimo

"q(u)rac (khm, falus?) pa umivanje zob, sej maš bonbone"

pa sta šli (moto in baby piškot, wannabe domaćica, jaffa keks vztraja dalje)

v resnici sem bila brez piškotov - ostal mi je le še prepečenec

brez plina, brez kruha, sem ob pol sedmih zjutraj grickala omenjeni prepečenec in reševala sudoku

potem je padal fakin dež

pa sem odpeketala v trgovino, se vrnila premočena do notranjih organov in se nažrla kruha, milkcreama, banan in čokolade

jezna sem odšla spat in se ob pol enih prebudila v sonce

"Sonca, sonca!" bi porekel Osvald iz Strahov, sama pa sem se odločila: "Grem v Piran."

Piran v soncu, s prijetnim kosilcem in zanimivimi ljudmi

po kamenčkih bosa odidem domov

zvečer berem

brez koncepta

vešča bo danes ponoči spala (noč brez lune), jutri zjutraj pa bo zaplahutala s krili in odletela nekam na jug (pa čeprav je pravi jug veliko bolj zahodno). El sur, prosto po Borgesu (ki je moj, posvojen za vedno. Grem (pa ne plavat, to pride pozneje), enostavno grem.

intermezzo

rahlo sem fakt ap

pišem neke čudne maile, ki ne bodo jasni nikomur, nalivam se s kavo in mlekom in hladnim nesladkanim kamiličnim čajem (wtf?) ter se prepiram s petletniki o tem kako se napiše D (to je P, ne ni P, ja pa je, D je, ne pa ni, če jst vem, da je, ja pa je, ne pa ni, D je, P al pa je O, O pa ni, D je)

in potem se legokockamo in se nažiramo s piškoti in bonboni do onemoglosti medtem, ko nad našimi glavami že tretji dan zapovrstjo ves čas brni vojaški helikopter (?)

morm it mal vn

(pa v bistvu ne bom šla, ker se mi ne da, ker sem utrujena in ker mi v bistvu sploh ni do tega, da bi šla, ker (spet ker) mi v bistvu (spet v bistvu) sploh ni toliko do tistega jazza, ko pa lahko doma poslušam neke bedne zmulane komade, ali pa še bolje, grem kar spat - potem pa, ko malce razmislim, ugotovim, da je vse tole nekakšno brezvezno furanje safra, samo za to, ker sem fizično tako zelo zjebana, da ne morem ničesar več, drugače pa sem čisto fajn:)

Tako.



***


In ja: Mogoče kdo ve lep slovenski prevod za "intermezzo"? Verbinčevem slovarju tujk sem sicer našla vmesni pripetljaj, ampak mogoče bi bilo primerneje vmesek, vstavek, vrivek???

Kaj pa jazst vem.

to je bilo morje (4. dan) - Po zadnji večerji ni nihče nikogar izdal

šonce, menštruacija in milkcream za zajtrk

"Francka, nareži kruh!" (uf, ta Cankar)

ozračje toplo, voda mrzla
girice (svetlikajoče v temi)
pomol occupatto/occupated/reservieren und okupieren

skvotanje ni uspelo, zato smo poležavale v travi in opazovale Mirana in njegovo družino

kruljenje v želodcu in rezanje, lupljenje, mešanje, stepanje, sekljanje, Klemen Klemen, cvrčanje, praženje in drugo, kar je pripeljalo do okusnega obeda (tih bod, pa jej)

(P je mnenja, da bi bili družinski reallity showi zagotovo uspešnica in to sprejmem z nekakšnim občutkom dejavuja, saj mi je le nekaj dni prej, isto omenil tudi J. Bi bil pa tak show gotovo popolnoma bizaren: "Če boš prdel, bomo šli kar domov," in podobne cvetke)

vonj po pečenih škampih se meša z gnitjem treh burekov (fajn je bit burek)

nanos plasti deodoranta in nato Piran. ob cesti na nasprotni strani štopa Gušti in obljubimo si, da ga poberemo za nazaj, ne glede na to kam gre ("Bejbi, ke k ti ...")


"Bil je sončni zahod ..." pa neki hipuzli na Tartiniju, nekaj mačkonov, cabriolet soba in deci rdečega (za prezeble kakav)

muzika v živo - nemec z izgledom italijana, ki angleško poje s kalifornijskim naglasom (californication)

kubanski ritmi, 1947

zadnja večerja iz dan&noč (noč&dan, to je ciklično) ob improviziranem sončnem zahodu (svetilka, ki nam sveti direktno v glavo in odseva v morju)

Guštija ni bilo več, zato smo le bočno parkirale in se spakirale v spanje

to je bilo morje (3. dan) - In 3. dan je Bog ustvaril črko F

falusi, fetusi, frače in feta sir

fajn.

***

vse se je začelo z obiskom dveh frač, Klemnom Klemnom (prva plata, Neralić odet v zimski škrlat, south side Trnow in koncept s koncem, ki je začetek) v cd playerju in kosilcem, za katerega si žličko soli sposodimo pri sosedi (khm)

in smo zaskvotale en zaliv (z morjem, skalami, školjkami in vsem tem)
idealno za snemanje videospota ali reklame. mi bi film. tak z mrtvimi ptiči, ki padajo na skale označene z X-si. potem pa kar naenkrat pade nosorog in potem spet ptiči.

nosorogi so sploh fajn (živijo v wc školjkah)

vse je fajn (najbolj fajn pa je, ko lahko koga zakoplješ)

mraz in čudne vode (vsega je kriva črka F) in čisto vse se da zaskvotat

Todorović in zelo okusna čokoladna torta nekega ježka ("Glej kit!" v stilu "Lej žirafo, se obrne, in zbeživa" by KK)

večer: Ščurek iz Medane. zelo resna sociološka debata zaide k Cankarju in se nato sprvrže v groteskno-perverzni-south-parkovski reallity show

falus, falus, falus

falus realus

dež (menda sosedje niso mogli spati zaradi "dežja". mhm ...)

meteorni dež je padal brez nas

to je bilo morje (2. dan) - "Pekel ni eden, peklova sta dva" (P)

Škofji Loki se pridružuje Izola - še en pekel pod soncem. Vlak tja sicer ne vozi, vodi pa tja stezica tik nad morjem. Po zgubanih plasteh laporja in peščenjaka, turbiditnih skalah in spodmolih naj bi se prišlo v Izolo. Pot je prečudovita, z razgledom na podvodne travnike in algne zarasti, ki modro vodo spreminjajo v sinjo, v daljavi se riše Trst; edina težava pa je, ker pot ne vozi v Izolo, temveč k glavni cesti, ki sicer res vodi v zgoraj omenjeno mesto, a sprehajanje mimo drvečih avtomobilov, avtobusov in tovornjakov res ni prijetno, sploh če pada dež. Na zemljevidu ob Strunjanskem križu je pohodna pot zarisana tik nad morjem vse do Izole in za to, da sem morala hoditi po glavni cesti, krivim:

a) sebe, ki v tistem dežju, nisem opazovala rumeno-rdečih markacij evropske peš poti;

b) lastnike parcel tik nad morjem z ograjami, zagrajenimi dovznimi potmi in oznakami "privat".

Kakorkoli, nekako mi je uspelo prispeti do Izole in potem sem se izgubila. Deževalo je, jazst v mojih fejk allstarkah, ki so se iz svetlordečih spremenile v temno rdeče, premočena do kosti, izgubljena, premražena, lačna. Hrana je bila moja prva skrb - po poti sem zaužila jogurt, nekaj narabutanih margolan, jabolk in še več obcestnih robid. Zaželela sem si nekaj toplega, zaželela sem si pizzo.

Pizzerija in avtobusna postaja, dve stavbi, ki jih zlahka najdeš v vsakem mestu, vendar ne v Izoli.

Izola je polna nekih apartmajev in stanovanjskih blokov, pa velikih trgovskih centrov, lekarn in zdravstvenih domov. Najprej sem se izgubljala med njimi, nato pa sem zašla v staro mesto jedro, ker se mi je zdelo, da bom tam lažje našla to, kar iščem. Moje razmišljanje se je izkazalo za nerealno, saj se v prepletu ulic in uličic še lažje izgubiš. Nekje med njimi sem si zaželela, da bi vedela vsak v kateri smeri je morje.

K sreči obstajajo prijazni klošarji oz. umetniki, kot so se mi predstavili, ki mi v zameno za 200 flik za liter vina povedo: "Lj, tam je morje!" + razložijo in pokažejo kam moram, da pridem prav. Seveda mi znova uspe zaiti, čeprav napredujem: najdem center, najdem TIC in prijazna gospodična mi pokaže, kje naj bi bilo oboje kar iščem. Ok, šuper, pri tisti rumeni stavbi. Pizzerijo sem našla, avtobusne pa še vedno ne. Še vedno dežuje.

"Faaaaaaaaaak," je enkrat ponoči nekje ob zahodni obali Italije pod vplivom vsega mogočega porekel neki Boris, pa tudi neki Mišo, kaj rad uporabi tale izrek, ki tako zelo prav pride v takih navidez brezizhodnih situacijah, kot je tale moja v Izoli zagotovo bila. "Naj gre vse v parlament!" pa bi porekla moja predraga Pipić. Vsega so seveda krivi Pulipulisi.

Pred Fast Foodom stoji mladenič prijetnega videza (res prijetnega videza:)) in vprašala sem ga, kje za vraga je ta avtobusna, on pa presenečeno pojasni, da je takoj za vogalom in da je res čudno, da je nisem našla.

Uspelo mi je! (in hkrati ugotovim tudi, za kaj je bilo pri iskanju toliko težav: nikjer nobenega napisa, nobenega avtobusa, samo tabla z voznimi redi in to je to. To je izolska avtobusna postaja.)

popoldne: šonček na nebu, jaz v morju, kar nekje. Voda topla, meduz ni. Splezam na nek zid in ugotovim, da sem doma pozabila knjigo. Martinčkam se med kaprami. V mislih se ukvarjam predvsem s tem, kako bom prišla dol - zid je namreč dokaj visok, tako da kar skočiti ne upam. Uspe mi, ne da bi se karkoli popraskala, uspe mi pač in ponosna sem nase in na svoje plezalne sposobnosti:) (vedno bolj me vleče, da bi zares začela plezati ...)


zvečer: rolanje in opazovanje utrinkov (?)

sklep: peezda, sem aktivna! (to mi ni čisto nič podobno, poleg tega, pa mi do sedaj ni uspelo prebrati niti ene knjige!!!)

to je bilo morje (1. dan)

Ob sončnem zahodu v Piranu jem jogurt. Ljudje stojijo v vrsti in pritiskajo na sprožilce, jaz na zidu, bosa. Zakaj ne moremo kar tako mimo sonca, ki pada v morje? Kaj je tako fascinantnega na kičastem in od uporabe izrabljenem sončnem zahodu?

Ko bom velika, si bom kupila fotoaparat (in z njim ne bom slikala nobenega fakin sončnega zahoda).

Potem zagledam: koruzni storž - 400 SIT.

"Eno koruzo bi." (ne morem se ji upreti - tisti nostalgični spomin na štedilnik na drva pri stari mami pa moj nasmeh na obrazu, ko sta starša domov iz sprehoda pod majico prinesla kakšen narabutran koruzni storž)

Fantić, ki jih peče, je rahlo neroden, a na koncu vseeno dobim svoj storž zavit v koruznem listu in s papirnim servietom.

"Mami, mami, kaj je to?" (sin)
"To je koruza. Joj, ne poznaš koruze, haha." (mati)

Pred Plestenjakovo Playo namočim noge in obujem smrdljive nogavice od prej.

Ponoči se mi tunel zdi svetlejši.

3h, 780 SIT (sladoled, koruza, Kralji ulice).

Še bom šla v Piran.