smajliji smeški in druga ropotija

zapreti si vrata in se skriti v udobno notranjost naslanjača, med meglo in izumrl svet, tega si dandanes res ne smeš dovoliti, ker je svet hiteč in izmuzljiv, in, se ve, da ničesar, zares: prav ničesar, ne smeš zamuditi; ves čas se je treba brez prestanka premikati, muvati z nasmehom na obrazu, ki ga v topšopu lahko kupite že za 9,99 evra, poleg pa dobite še kilogram sveže iztisnjenega optimizma, ki so ga posebej za Vas predelali v instant prahec – lepo ga prelijete z vrelo vodo, vse skupaj spijete in nikoli več ne boste mrkega obraza želeli zbežati pred svetom – nenehno vzhičeni in polni energije boste pozabili na vse skrbi

svet pa, skrit v predalu, je tako zelo tih in čist – nič ga ne more zmotiti v njegovi počasnosti, ko se premikajo le pletilke, ki dodajajo zanko za zanko spletenih nogavičk, in je edina skrb kosilo, da se pristavi juho že za zajtrk, ker ob poldne, ob poldne pa mora bit

omare so velike in polne preteklosti, polne nekega drugega časa, nakopičene s starimi zgodbami o vernih italijanskih vojakih, o pogorelih hišah, izgubljenih očetih, bombardiranjih, revščini – žalostne zgodbe so to, ki jih je naš čas izrnil iz svojega večnega veselja in mladosti, žalostne zgodbe brez elektrike z vero v boga z veliko začetnico, ki se riše med gubami, da bi naša generacija omagala veliko prej, ker nešteto smajlijev s fejsbuka nas pač ne bo rešilo

sploh je zanimivo, da smo tako vezani na vse te smeške, kot da brez njih ne znamo ničesar več povedati, ker bi nas lahko kdo jemal prezares, ker življenje je pa, ja, en špas, eno samo veselje, chucknorrisnedaj, da bi bil kdo zamorjen, to je greh, celo večji kot je bil nekoč ne iti k maši, zato se mi včasih sploh ne zdi tako nenavadna ta emo kultrura – morda smo določeni generaciji tako precivilizirali inu zamerikanizirali svet z yesyoucan, z oprah, zares uspešnimi shujševalnimi in plastičnimi operacijami, da na drug način sploh niso mogli postati drugačni

ker biti drugačen – to je pa še vedno nekaj, kar pali, in mesta so polna “originalov” z majicami z napisi: lepo je biti ekcentričen, lepo je vzbujati pozornost, da si središče, okrog katerega se vrti svet, ker danes tudi umetnost tekmuje za svoje konzumerje, vabi nas, kliče, je glasna, opazna in nas hoče za čim dalj časa prikleniti nase, ker pač živimo v svetu mnogoterih opcij, nešteto poti vodi do nešteto ciljev, vse je možno, vse ti lahko uspe, zato si res luzer, če ti ne uspeta niti tista dva majcena korakca, ki si se ju odločil storiti – če sploh najdeš prave čevlje zase, v vsej tej zmedi vsega

in ob vsem tem zmankuje časa za vse in se vrstijo slabe vesti kar po tekočem traku, ko bi lahko vse počeli, na koncu pa iz dneva v dan počnemo eno in isto, še vedno smo zasalotejpani med štiri stene, na relacijo postelja–avto/avtobus/vlak–šola/služba/faks in nato skoraj isto v obratnem vrstnem redu, le da se vmes vrine še kvaziprostičas in ponavadi spetprepoznospat, potem jovo na novo dan za dnem, da pretrgati verigo ni najenostavneje na svetu, čeprav so mediji (knjige niti ne, če pa že, le nekatere, take bolj izbrane in ne predebele) polni dobrohotnih nasvetov, kako lahko pa jutri čisto zares začnemo popolnoma drugače – ah, kaj bi čakali na jutri, že danes!

»Dons ma da napišeš blog«

Pa mi ni uspelo. Preveč je razsuto vse skupaj in še internet je umrl. Eni koščki od puzzlov so se moral zgubit nekje v tem kaosu in se zakotalit v kakšno režo, kam skrit, da mi sedaj manjkajo, in vmes sem očitno pozabila, ne le to, na kateri strani sem v knjigi, temveč celo, katero knjigo sem brala, ker še vedno (od nekdaj) živim v prepričanju, da je vsega preveč, čeprav svet misli, da je problem v pomankanju.

Svetovna recesija me je udarila v glavo z veliko gorjačo, češ kaj pa se greš, deklica, a si že mislila, da si premagala, zmagala vsaj na mikronivoju, ah, daj no, saj verjameš v Murphyja in v milne mehurčke in zato ljudem, ki še skušajo verjet, trobiš v glavo, da bo slejkoprej slabše. Historia vita magistria, khm.

Treba je zaklepati vrata in se stisniti ob radiator, ker so nas na nek način stlačili v kot – pasti v realnost je skoraj tako bizarno kot znajti se v kocki iz Cubea, čeprav mi res ni do tega, da tole, kar je pravkar nastalo delim s celim svetom in še s tabo za povrh – mi ne paše biti javna, ker sem bila v prejšnjem življenju pač medved, pozimi lepo zavita v svojo dekco, sem namakala misli v šalčko čaja, da je prav smešno, ko trobim o neki aktivnosti, da bi se dalo pa vse to – ne mi verjet.

Vsebine mi manjka, forme je v izobilje na vsakem koraku, da sploh ne morem, da ne bi žanrsko ločevala sveta. Klasificirala po obliki. Ampak na srečo nisem edina, ker tudi drugi ločujejo ljudi glede na to, ali uporabljajo maskaro ali pač ne. Vse je v pogledu in v majhnih lažeh, da se prebijemo skozi. Pa mi ne sede, ne paše, ni mi gut, in ti to še predobro veš.

»Pomagaj mi, da se bom poboljšala, « ali kako že gre tista spovedna molitev, ker moji grehi so. SO, brez dvopičja, saj sem človek, jebenti. Da se mi zdi, da je spet vse skupaj le trud za to, da spravim nekaj, pospravim v predale, razsortiram po barvah, odtenkih, dam v stavke, v povedi, strukturiram, organiziram, v bistvu pa bi rada samo počasi in malček tuhtajoče s tvojo roko v moji šla naprej. Kamorkoli, samo nočem več brcati na mestu, ker se vse to mleko nikakor noče transformirat v smetano ali pa jaz pač nisem žaba, še žabica ne, ampak ena kozica, ki nima niti za natupirano frizuro.

Ampak sj, drug let bo bolš ...

Festina lente

In moji dnevi, kam gredo? Ko bi zatacal s podplati v še nedotaknjen sneg tistih belih zaplat neskončnosti, ko se počasi dviga dan iznad megle – ti pa drviš v prihodnost po ozkem tiru, v natlačenem vlaku človeštva, tja, kamor gremo vsi, v vrsti, eni malo hitreje, drugim se malo manj mudi, ko ti zasije že lupina mandarine, da mi gre na živce do podtalnosti moje nenehno opravičevanje, češ nimam časa, oprosti, moram it.

Me vlečejo za rokave majhni otroci, ki tega še ne razumejo, ker je treba takoj razmesariti tistega prinešenega čokoladnega Miklavža, ker je treba takoj pokazati nov avion – ker ni dovolj, da o tem le govoriš, kot vsi mi, ki gledamo, beremo in sanjamo, pa smo še vedno na istem vlaku, v isti vrsti, da bi kupili karto za v pravo smer – če že strmoglavimo, dajmo skupaj, kajneda.

Da pomisliš v nekem trenutku, kako jim uspe, tistim drugim, pa zazvoni telefon: sem v gozdu, tu, kjer sem takrat srečal medveda, samo toliko, da veš, v katero smer grem, so pred mano volčje sledi v snegu. A je sneg? Ja, je sneg, medtem ko v mestih kapljajo dol debele deževne kaplje in mi v svojih čumnatah zalepljeni pred ekrane, se ravno prebujamo in jemo pogreto pico za zajtrk.

Je tako blizu včasih drug svet in bi bilo treba samo prešaltati v drugo prestavo, ker stari avtomobili pete sploh niso poznali, in je greh, je, če se vsako jutro zbudiš s pogledom na Storžič in te ne premakne za centimeter iz urnika, te ne premakne v nobeno smer, kot tisto z rdečim flumatsrom začrtano črto – mah, pejmo se lepo solit, če nismo za nobeno drugo rabo.

vrtni palček

neobvladljivo prostorje medmrežja, nepreverljive informacije, kaotičen svet, ki ga mora človeštvo še civilizirati, zakoličiti v meje urejenega vrtička s palčki – si predstvaljate naše zanamce, ko bodo med gradnjo avtocest odkrivali plast za plastjo naše ostanke – ti bradati mali možje iz keramike so imeli gotovo kakšen kulten pomen, in, seveda, bodo odkrili tudi naša prečudovita smetišča – to bodo arheologi veseli vseh tistih nerazpadlih pralnih strojev in avtomobilov!, to bo gotovo na prvi strani časopisa, medmrežnega verjetno, e-books na pohodu, tehnologija se tako naglo mladi, da morda takolele pod mizo stiskamo pesti za recesijo – sploh, ker gospodje gradilci stanovanj za majhne pare in potem prodane z mastnimi dobički, ne morejo bogateti v nedogled, ker, a veste, nekaj tiste stare še Aristotelove pravičnosti pa mora biti kljub vsemu na tem svetu …

štruklji

sem se zbudila v jutro vsaj ene dvakrat z vmesnimi prekinitvami in toliko je te beline, ki kar sije, sploh v nočeh … preveč sem flegma za žabico, čeprav sanjam moraste sanje, sami strahovi iz omare, ki kričijo, da tudi mene prebudi lastni krik

to je bilo drugič. prvič je bila budilka naštimana na nadvse nečloveško uro, sploh za nedeljo, ampak včasih je treba, je nujno potrebno skočiti iz postelje nekaj čez peto. zadnjič je bil telefon, tam nekaj čez deveto, ko se je naenkrat zgrnilo name preveč vsega, čemur s tako zaspanimi očmi enostavno nisem kos. čeravno danes celo niso zlepljene. in nekako se navajam na spanje po obrokih z vmesnimi prekinitvami, letanji z bosimi nogami po mrzlih stopnicah – ah, odgovornost, odgovornost

nisem narejena za ta svet, ki ima za vsako dejanje natančno odmerjene minute in sekunde, ker moj čas teče prepočasi in potem ga včasih še raztegnem, sploh noči, do tam nekje, kamor gre, ko se počasi začne trgati in se začno pojavljati luknjice kot na testu za štruklje, ki ga vlečeš, vlečeš po veliki mizi, pogrnjeni z veliko belo rjuho, da visi že čez robove, pa še vedno vlečeš v vse smeri – se mi ne zdi fer, da mora biti to le še nostalgija

jaz sem polž, ki hiti in teče in hodi hitro, da ne zamudi, ampak še vedno rabi vmesne pavze, da hakla kolena in ramena, da se zatakne v kakšno razpoko in strese roke, strese vse iz sebe, se skrije pod kovter, se skrije v svojo hišico, v svoje duplo pred vsem tem mrazom, pred rutino in namrgodenimi obrazi, celo lastnim namrgodenim obrazom, pred slabo voljo strešeno z rokava, pred izčrpanostjo, izmozganostjo, pred vsem tem si stiska pomaranče v sokove in kuha čaje, se zavija v objeme in sanja o daljavah preprostosti, ki le vsake toliko poblisne na plano, ker jo je pozaugalo v črno luknjo vsemira

estetika

prazna notranjost odmeva od nabasanega materiala, kaotično razporejenega po prostranstvih uma, ki se bo slej ko prej razpočil kot kaka žemljica, razpočnica, kot koruza v popkorn, veliki pok in nastal bo svet kot ga še ni bilo – verjetno bi bilo celo bolje, če ga ne bi bilo, če se ne bi vse sesulo v morje megle, ki me grabi za noge in vleče naravnost vase, se počutim kot Alenka Šivic Dular, ko je šla po dolgem dolgem času v živalski vrt, ko si skušam zbiti slabo vest iz glave in si vzeti dve sekundi za svoj čaj

»Dajte mi lestev!«

rešuje me ritualnost šalčke, rešuje pred svetom, v katerega sem prostovoljno stopila, celo več: želela sem si ga, hrepenela, koprnela, lepovidovski motiv, da te Cankar začopati na vsakem koraku, če ne ta pa oni drugi, malček bolj okrogli, da te tvoja slovenskost, slovenceljnost malega človečka izgubljenega v vesolju tepta v poden, grabiš vse tisto listje, sizifovsko, vse na kup, da bo lepo, da bodo sosedje končno mirno spali, ker to je grozno, imeti toliko listja na cesti, na vrtu, pa še oreh, to je drevo!, dela korenine in ruje asfalt, veste, smo cesto asfaltirali na lastne stroške

rešuje me zatočišče v petem nadstropju, rešuje MacGyver iz prve sezone, ki s svojim žepnim nožičem premaga vse zlobce inu hodobce, da bi mu v srednjem veku zagotovo posvetili kakšno cerkev, katedralo, ga naslikali v fresko in čop njegovih las shranili v zlat relikviarij z motivi njegovega boja proti zlu – to bi bilo veselo, pa še nobenega vesoljnega potopa, apokalipse ali poslednje sodbe se jim ne bi bilo treba bati, še sam zlodej bi izginil v svojo luknjo, ali pač v kakšen špil, in se v RL ne bi več prikazal

rešujejo me lignji, polnjeni s sirom, pa kuskus, in to, da mi ni treba paziti na postavljanje vejic, rešujejo me glasovi in krofi od daleč, ki jih v bistvu sploh ne maram, kozarci malinovca, drobne usluge, mandarine ljubezni

rešuje me kovter, pod katerega se skrijem in pulover, da me ovije, pogledi, v katerih vidim, da se je kljub vsemu vredno boriti proti mlinom na veter in tisti drobci peska v puščavi, ki ostanejo med prsti, da postanem polna mitopoetske (!) ljubkosti, opa, osladnosti, kiča, tistih svečk pa medvedkov pa čeveljcev s cofki, da me čuvajo pred popularnim minimalizmom, same skrajnosti, ker pač živimo v svetu, ko se pojem lepega išče v Ikei

super ugodno

vrt s potmi, ki so se zlepile

stopam v ravni črti korakov, brez pogledov na levo in desno, strumno naravnost v lepšo bodočnost, ki se riše v izložbah – smrečica z lučkami v maximarketu v začetku novembra, vonj po kostanju za 3 evre in oddam kartice z nekaj dnevno zamudo, takorekoč od doma, s pretvezo, da so od nekje daleč – od tistih krajev, kjer se dobi dom z vrtom, na katerem rastejo palme in se udari v glavo še preden se natakne čelado in tudi potem – vmes ne, vmes se le toži za trdnimi tlemi, čeprav so razgledi iz življenja v vertikali tako mogočni, da se strah v očeh prikrije z željo po še

vse je v pogledu (again)

praznim si glavo na pogledih v tisto neskončno meglo, v katero dan za dnem polzim prav počasi, po možnosti še z zamudo, pritečem, prilaufam, zarošena od sape, da se mi notranja ogledalca zamažejo z izdihom in misli plapolajo med dvema možostma: zamuditi ali ne zamuditi, vmes pa seveda, usidran med oba režnja možganov in zataknjen tako zelo, da te kar spreletava, ždi celoten spekter spominov s točno določenim začetkom brez konca, vedno bolj zasidran, zaraščen vame, del mene, jaz pa mala punčka, ubežnica, bežim pred sabo, nikoli pred tabo, da si spočijem od ohlajevanja možganov z diapozitivi, da zbežim na varno v galerije na drugi konec sveta, da se mi kdaj pa kdaj še od česa drugega kot tvojih prstov zasvetlikajo učki, da ne pozabim, da sem tudi brez tebe možna tu nekje v tem vesolju, le da bi bilo neznansko težje loviti metulje sanj, da bi jim mogoče primrznila krila na kakšen železen most in ne bi nikoli zares zaplahutali, kot v barvi sinjega morja tistih kvazi rajskih plaž iz powerpointa, svetleče svetleči iskrijo svoje letenje za tvojim pogledom

diJalektika

V višjo kasto se prileze po stopnicah, ogromno čakanja v vsemogočih vrstah na štampiljke, v višjo kasto se prileze s plačano položnico za 20 evrov za birokracijo, za papirje e-demokracije in e-sveta, ki se zanaša na virtualo predvsem takrat, ko jih v reali dobi po glavi: kam s smetmi in praznimi tetrapaki, odsluženimi pralnimi stroji in starimi računali – na internet, v vzporedno vesolje, v tiste neraziskane kvadrante, ker sem že drugič (ali celo tretjič) dobila nasvet: glej star wars, dekle, tam je cel svet idej prostranih, ki ti delajo mindgame v glavi, za znanstevnofantastični moški svet – itak se strinjava, da ne marava žensk, čeprav res ne bi rada, da bi kdo to jemal osebno, raje jo s potni listom mahnite kam daleč reševat svet, ker si je treba zapomniti, da sem na koncu Šentviškega predora rekla, da v Bonda nisem nikoli verjela, v MacGyverja pač, ampak on je ostal nekje daleč v preteklosti in se v tem svetu ne bo več znašel: so še zvečilni gumiji prepolni e-jev, da bi lahko iz njih nastalo karkoli uporabnega

Se mi zdi, da se nam je uspelo malce preveč skregati z naravo, jo strpati v parke in živalske vrtove , lase ujeli med glavnike in si jih pripeli z nešteto špangami in jih zvili v čope in kite, da si jih le občasno razpustimo, da začutimo svobodo vetra ali klimatske naprave, ki je postala v avtu obvezna kot okus pri ustekleničeni vodi: kot, da je še kdo brez

Adam 13. septembra leta 2008 zvečer oznanil, da je našel nazaj pot v raj, a se Eva z njim ni strinjala: nenasitno si je prav po žensko firbčno želela priti še dlje in je spet hotela srečati kačo spoznanja, ker se ji je zdelo spet postati alfa strašansko nazadovanje, ki ne pelje nikamor – in on se ji spet ni mogel upreti: pa ne zaradi razvoja femnizma in emancipacije žensk, temveč iz čiste ženske zapeljivosti in moške navade, da ji v vsem ugodijo. Ker to so ti ženski in moški prav po Heraklitsko dopolnjujoči principi v pravih oblikah telesa, ki na nekem mostu iz leta 1984 (naključje?) ugotovijo, da človek ne more ustavriti pametnejšega bitja, kot je on sam, ker bi bil še vedno pametnejši od njega, ker ga je naredil.

O bogovih ne bomo, ker sta že zdavanj pozabila nanje.

ni me, pa sem

večer pa, večer, z oranžno posejanimi mandarinami med zobki, ravno hrbtenico in sijočim pogledom, ki ti nariše tiste nasmeške, pa saj nam je kljub vsemu uspelo nekako dan spraviti vkup, ga nafilati z reševanjem majhnih hroščkov iz poti v travo, z opazovanjem neletečega ptiča, ki ga vidiš le enkrat v življenju, pa skoraj nov avtomobilček smo zabili v prevrnjeno kanto in se enkrat skoraj zaleteli nekomu v rit, da je škripalo in cvililo, ampak hvala za varnostno razdaljo in oblaki so bili na nebu, da si se zazrl vanje in parket po tleh in važno je zadihati s polnimi pljuči in si v pogled zarisati neskončne poglede, da si zvečer telefonarimo polni vtisov, češ fajn je bilo in še bi, tudi ti moraš naslednjič z mano, ker skupaj nam bo uspelo, ker takolele nekako jih bomo premagali, ker na koncu se vse pošlihta, še tisto pecivo, ki je sredi dneva izpadlo tako neuvidevno zanič, glede na obilico truda, predvsem pa želje, da bi bilo, se je nekako popravilo in takolele ohlajeno prav tekne, osvežilne limone, paše k tistim orrranžnim od zgoraj, paše ta dan, ko ti ni treba biti nikjer, pa vendar vedno nekje si, skrij se k meni in izginem, oblečena v najbolj živo rdeč pulover, da res vsi mislijo, da sem nevidna

regresija

zopet bo izzvenelo v medmrežna postranstva kot ena velika kepa negodovanja, kot da je vse nekam zabasano z oblaki inu polno brezobličnega nesijaja – pohištvo s prahom brez leska, zobje z oblogami, ampak zavedati se je treba, da so to le hipni pripetljaji, ki človeka prisilijo v to, da jih iztisne iz sebe, ker nejasni pogoji in mutenje v tri krasne, je nekaj kar me lahko totalno otopi, da nič več ne vriskam veselo v nove dneve, temveč čisto tiho obsedim, ker nefer odnosi, krivice in take reči – to mi gre pa res na kurac

bi radi vsi iz mene izcimili čimveč keša, da zaslužijo za svoje žurke in zlate oblekice ali zlate cepine pač, tako primitivno so posegli v naše veselo vzdušje, kolektivno, prijateljsko, sami naši, pa prideta dva robavsa in zdereta iz sebe vso svojo slabo voljo, predvsem pa oblast, ki jima je testosteron dvignila v neizmerne višave, da je vse skupaj že prav bizarno, na meji z groteskno, da je vse skupaj eno tako teženje, ki ga zlepa ne preboliš, da kar ne morem iz svoje kože, jebemti, ker res ne verjamem v tak svet, ker res ne verjamem v razočaranja, oh, ti mala naivna optimistka!

da imaš še vedno kljub mešanju megle ene par možnosti: da jih z grebljicami počiš in padeš na njihov nivo svinj brez meha, ki niti sanjajo ne o biserih, padeš v grobost neizprosne narave, ampak to pač ni v tvoji maniri, ni nikjer v tvojem genskem zapisu, kaj šele v vzgoji, pa ne moreš, zato bi najraje vse skupaj pustil, ampak s tem jim daš zadoščenje, da so ti vzeli vso dobro voljo in voljo do progresa, a hkrati ne dobijo tvojega denarja, da bi še oni stagnirali zadoščenje – ok, kvazi srednja mera, ampak v bistvu je po sredi tista reka, ki pravi, da moraš premagati sebe, čeprav to nikakor ni fer in te bo še dolgo vrtinčilo, da si se moral vdati, a kaj boš, kajneda, ti mali človeček proti nevihti, mala siva miška, ki jo lahko z eno roko pohrustajo, zato se je včasih bolje obrniti in občutiti poraz, da preživiš

tle pa lahko sam praskaš

vrtovi s potmi, ki se cepijo na sto strani in še več, so postali realnost, in če ena možnost umanjka, se nam zdi, da se je svet zaprl pred nami in strnil v premajhen prostor, ki nas utesnjuje, čeprav ga hkrati niti ne moremo zares obvladovati, prekladamo sebe in vse svoje na tisoč dvesto premikov in nobena pozicija nas ne zadovolji popolnoma, nenasitno se premikamo, da čas nekako mine, od spremembe do spremembe, eni prej eni pozneje, odvisno od zvezd in od kakšnih oči, ki se zagledajo vate, ampak po moje bi se morala samo naučiti povedati, da mi ni vse kulj, ne pa, da vsi molče poslušamo in si mislimo svoje, hkrati pa znotraj sebe kričimo v eksplozijah, ki prekašajo atomske bombe, ampak smo pozabili, kako se ubesedi muncha, kako nas v bistvu zebe od znotraj, pa ne, da bi bili depresivni, daleč od melanholije, ampak svet, v katerem ti neka neznana imena in priimki pošiljajo pozdrave iz hi5, se meni zdi bizarnejši od vsega humorja, ki ga premoremo

in včasih me je, kar sram, da toliko razmišljam, ker potem tako malo pride iz mene, a mora nekako skozi filtre pisave ven, ker je zapisal Kafka v pismu očetu, ko ga sprašuje, zakaj ga je strah, da mu tega ne more povedati, prav zato, ker ga je strah in ga ta omrtviči, ampak mi smo tam zato, da ga premagamo in bi se bilo treba malo manj kontrolirati od dobre vzgoje, lahko bi nehala, lahko bi se dobili na kavi in sklenili, da bo vse drugače, pa ne bi bilo, ker jaz morda verjamem le še v nočne vožnje, ki jih ne bo, in v skale, ki bodo, ampak ti si še mlada, mi pravijo, sem pač ene faze preskočila, neumnica, nikoli ni bila zares mlada in neumna, vedno jo je neka odgovornost in vest in stremenje pehalo nekam na čudna pota, pa ne da bi se čutila kaj fakin drugačno, to smo na srečo že prerasli, ampak enostavno se čuti na vodi, da to ni to

in ko se srečajo oči žalostne z drugimi, bodrilne besede, udarci po hrbtu in stegnih, ah, saj bo, kajneda, drugo leto bo boljše, vse bo super in fajn, nam obljubljajo, pa nihče zares ne verjame, ko se ujeti v balonu cinizma norčujemo iz lastne ironije in brez tapravega navdušenja parodiramo sami sebe, kakršni bi morali biti

morali, smo, nismo, težko se je skiniti iz kalupov, pričakovanja teže prenašaš, preveč časa imamo za misliti, preveč enega nevsakodnevnega nenorenja, preveč teh zarez v času, ki te opraskajo s svojimi kremplji, da se ujameš na limanice in se le kdaj pa kdaj preslepiš, da sve bude uredu, ampak v resnici te nekaj žre tam pod kožo kot kak pik komarja, da ne moreš, da ne bi praskal in praskal, učinka pa ni, kako je to čudovito

progresiranje

v žlebove Leningrada lahko stlačiš celo Kate Moss pa morda še princeso Diano in smo se vsi smejali, ker je bilo tako sproščeno preprosto in stoli niso bili najbolj udobni, zato je res čudno, da ni bilo stoječih ovacij, ko smo z navdušenimi nasmeški nazdravljali in ploskali shizofrenim likom, ki si jih avtorji izmislijo in potem debatirajo z njimi – zveni vonnegutsko, v resnici pa je bolj morovičevsko od moroviča, torej ontološko dokazana demagogija, skrita za bleščečimi platnicami za bornih 29 evrčkov

-A ni to mal drago? (je rekel sam avtor)

in potem je bila glasba s tistim hripavim glasom reinkrnirane Edith Piaf v kombinaciji z Billie Holiday in še spremljava tiste kitare in Atanasovskega na saksofonu – za popizdit dobr, čeprav je bila glasba v bistvu že prej, bil je vse mogoč noise, ki je prihajal od metlic za stepanje, od malih robotkov, od starega pisalnega stroja in žage, ki jo je molčeči Primus nabrusil na gong, kajti zaradi vseh teh laži črno na belem bomo kmalu vsi Zlovenci direktno iz Tuhinjske doline zbežali v Argentino in to je dokazano z ontologijo, samo ne v Afriko, v Afriko mi pa ne hodt

sem napisala v sporočilo, da je bilo fajn, da je bilo fajn vino, fajn glasba in še boljša debata

skratka: memento mori

klovnovi pogledi

svet bi bil enostavnejši brez ključavnic, da bi ključi zarjaveli na svojih žebljih in pozabljeni obležali pod lončki pa pod predpražniki, da bi se ves čas usuval rumen cvetni prah iz sončnic in posipal potke, po katerih gredo naši koraki in za nekaj več poguma, bi morali prepovedati vso sisi musko, ki najeda ušesa, ti jih zgnjavi do onemoglosti, sploh na dolgih vožnjah in med tem, ko stojiš v avtocestnih kolonah: imamo očitno še veliko vsega za razčistiti v življenju, da se nikamor ne premaknemo

si mečemo frisbi po parkiriščih, otroci iz istega bloka, in repenčimo nad avtomobili, ki nimajo po cestah kaj za iskat: cesta je igrišče, za brcat, za žogat, za nov asfalt za rolat, same take na simpl stvari, take preproste kot so objemi in moški in jajca na oko

vsako stanovanje mora imeti džezvo za kuhanje kave, vsak človek bi moral kdaj sanjati o daljnih krajih in kdaj početi točno tisto, česar se boji, da premagamo doze adrenalina, da osvojimo vrhove in vrhce potrgamo – me bega tista fotografija iz časopisa kot opomin, da ne štekaš ničesar, da se ti zdi, da posedaš in nato obnemogel obsediš, namesto, da bi zlaufal v življenje čez drn in strn brez kakršnihkoli navideznih bližnjic – sem reku, ne bom, avidš, da ma te meje, enostavno sem vedu, da nočem met nč s tem, pa sem reku ne bom

ker če bi mi en kupu en hud motor, bi ga gonu tok cajta, dokler se neb razbil - vem, da bi, se ne bi znal kontrolirat - zato sem reku: ne bom

je treba še enkrat črno na rumenem povedati, da mene ni treba brati nikomur, da ni treba nikomur omnenjati ali zapisovati mojega imena, ker se skušam sezidati v sebi brez ključavnic – da bi me Hesse posvojil in zaprl prav po nemško-avstrijsko v kakšno klet – oh, kako si grozna, ali: oh, kako ostudno, ki je edino nasprotje od oh, kako čudovito, kakšne platinaste klišejsko puhle blondinke, ki je lahko tudi črnolasa

volilni golaž je skuhan, da se nam vsem kot pri govejem gabi tisto žoltavo meso neprebavljivo, pa vseeno pojemo omako in vanjo namakamo kruh, ampak ne krajčka, lepoprosim, krajčka ne maramo, mi razvajeni otroci tega sveta, ki smo ga oblikovali tako, da je treba vse na novo kupiti, da ni več starih atov v penziji, ki bi imeli dovolj časa, da popravijo naše razpadajoče stole, ki razpadejo pod mano in me takoj za dobro jutro vržejo na realna tla: bo treba kupiti nove, ali pa bomo izgnili vsak po svoje, da ne bo niti prošnje več: a boš z mano jedla, da ne bom skoz tko sam

mi mankajo eni tako Böllovi Klovnovi pogledi na vso stvar, da začutim njeno absurdnost še iz drugega zornega kota, da se zavem, da ni nič bolj neumno ali vsakdanje pobegniti in sanjati kot pa ostati tu le na pol živ – grozna si, again, kaj sploh delaš, in nikoli več ne bom zavrnila povabila na sprehod (obljubim!)

skoraj agitacija (pa ne predvolilna)

potem pa pridejo dnevi in ure in minute, ko si nenasitno želiš več vsega, kar bi kdo sproduciral iz sebe, predvsem tsitega nenadzorovanega, ne še enkrat prebranega, ker meni nikakor ne grejo v žile urniki in usklajevanja časovnih pasov, da me je vedno begalo tisto prvo vprašanje eksistencialno kaj delaš, lahko tudi v pretekliku, morebiti, da sem vedno nekoliko v zadregi navrgla kaj nebistvega in obvezno z začetkom ah, nč, ali pa je pri tem tudi ostalo.

ker meni se vedno ustavi nekje takoj po začetku, da se je treba orng zbasat tja čez čez koridor in ta problemčič je podoben tistemu iz slovnice: boječ se se je deklica približala brez vejice, juhej, kakšen neverjeten jezik je ta naša slovenščina, da sploh ne veš zares, zakaj se učiš tujih jezikov, ko je pa toliko različnih ravni že v našem, kako lahko kdo diplomira iz enega nosnika, kaj sploh imaš pri vsem tem za razsikovat, saj je že Joža vse postoril za zgodovino in za prihodnost, ampak jezik je živa tvorba in tega se na srečo še kdo zaveda, za razliko od zavedanja, da je podobno z umetnostjo in z ljudmi

da mi triplje potem življenje po prstih in odmeva v glavi geslo, da je treba biti protagonist, četudi iz čistega dologočasja in naveličanostjo nad pasivnostjo lastno, da je treba ves preznojen kot Pahor na volilnem soočanju, kar je postala že metafora današnjega časa, ampak kaj bom kot vestna državljanka točno zdaj in že predčasno začela spoštovati volilni molk – če v nekaterih režimih velja, da je treba govoriti kar drugi radi slišijo in lahko le misliš po svoje, pa sama vedno bolj slišim besede: o tem ne smeš razmišljat, torej tudi v moji glavi do nadaljnega le velika zaplata tišine in akcija kot pri kakšnem nižje razvitem bitju, da bi mi skoraj ušlo, moškem, ampak iz čistega črnega humorja, ne iz feminizma – je pač razlika, ki jo tako cenimo, celo bolj kot lorealove šampone, je pač razlika, tista bistvena, ker se že tri dni ne morem domisliti besede, ki bi to označevala

slovarji pa, slovarji, se še naprej prašijo po policah

trapa

ko bom velika, bom razumela vse črke nalepljene na prazne kuverte in v pismih pošiljala zapakirane misli v celofan vrečkah proti antraksu za varno življenje brez tveganja kot pri vzajemnih skaldih, da bi jih s kakšnimi grebljicami, ki jih imajo tako zelo radi, recimo tistimi forexovimi, en malček počohal po obrazu in zares sem si obljubila včeraj ponoči, ko sem razmišljala, da bi morale biti banke odprte tudi takrat, da bi jih našla, sem si obljubila, da ne bom več nikoli dramatizirala nobene butalskosti od vsakdanjosti, ampak kaj, ko me iracionala vedno zmaga, pa četudi, kot pravi Maruša, je to le od mraza – kedo bi vedel, ampak tisto flegmatiko bi se pa tudi šla učit, vsaj do nadaljenga in do nepomebnih reči, ki mi kradejo živce, ker ko bom velika, bom lahko le sanjala, da sem kaj takega počela, ko sem bila še mlada, ker potem pride služba in te resne stvari, da ne moreš kar tako iti za eno leto na lepše po svetu drugam, da ne moreš kar tako plavati, kamor se ti zahoče

jaz sem še majhna – citat, in si nikoli ne želim odrasti, če pa že, bom imela, skupaj z očetom in drugimi velikimi, ki so bili nekoč davno davno majhni, poln skedenj legokock za igrat in spet bom zamudila vlak, če se ne strpam v nogavice in v čevlje in zaloputnem pravočasno z vrati, da bi bodo podočnjaki od prostovoljnega nespanja zaplahutali v vetru, ki brije od mraza prav do kosti in zares hvala vsem tem kravam, ki dan za dnem prežvekujejo travo, za globalno segrevanje, ker sicer, sicer bi pa zares primrznila in ne bi nikoli več verjela v zgodbe in v male hišice iz pravljice za škratke z vinsko trto ovite in grozdjem in dekicami za pogret, ne bi več vrejela, da te zna kdo pogreti samo z besedo, ampak sedaj sem še majhna in se lahko po cel dan vrtim po polju, vrtim, vrtim, vrtim in sanjam o žabah in mrazu na Aljaski – dokler sem še mahjna lahko delam neumnosti in mislim na mraz, ker v resnici me sploh ne zebe

bmx

težka sem, teŠka ubožjomater, četudi brez gobic za večerjo, brez gobove juhe, brez tartufov, četudi me vsakdo potežka, pretežka, da swingam po nebu in še tja malo čez do grmovja, do klopov, paziii, se gujsava galujsava, nihava približno tako kot moja razpoloženja, obvisiva na štriku in čakava, da naju nekdo spet postavi na realna tla, da spet lahko zasovražim izpuh in smog in zaprte prostore in podočnjaki so spet pribežali pod moje oči, da lahko navsezgodaj zjutraj ugotavljam, da smo postavljeni v okvire za slike in razobešeni po stenah sveta, mi, mali nebogljeni mladiči, katerim so vile rojenice namenile lepo prihodnost in jo zapisale, oni pa, uporniki brez razloga so z lastno trmo hoteli celo kuglo od zemlje podreti na glavo in jo z enim samim udarcem raztreščiti, predvsem zaradi mode postmodernizma

če bi Derridaju že v zibko zapisali aksiome kaosa, bi zagotovo hotel sistematizirati svet, tako pa se lahko kdaj morda iz čistega klišeja začudimo dejstvu, da ni bil kvazi pedanten Nemec, oh, stereotipi naše precej balkanske mentalitete, ki kar ne morejo sneti iz tradicije dejstva, da je bil cesar naš, četudi bi moral biti kdaj nag, ampak kaj, ko je to takooooooo nespodobno

bi rekla, da bi mi moral kdo zliti čaj za vrat in v glavo vreči kakšno debelo bukvo, da bi se mi kljub dioptriji pred očmi jasno skristaliziralo dejstvo, da sem skoraj desni prilastek Ivana Groznega na deseto potenco

ampak to samo včasih in takrat si grem sama najbolj na jetra (prosto po cirozi)

sem imela v mislih povedati le notico o nasičenosti zasičenosti, o umetnosti in gibanju, o velikih konceptih, ki ti jih starši v dobri veri prosto po Larkinu želijo strpati v glavo, ker te imajo radi, da ti jih zagabijo dokler jih ne preboliš – enako je z dedki in babicami in tetami in učiteljicami v vrtcu in potem nikoli ne greš v hribe ali pač galerijo

izkušenj s klavirjem nimam

sama na precej sokrastični točki rousseaujevskega nenehnega dvoma, niti ne toliko v druge kot vase, soglašam z vsemi, ki trdijo, da precej na baročno sipam besede izpod prstov, da ne rečem prav rokokojsko, ker tega pa prav zares sovražim, in z njimi zasičim vse kotičke volje nekoga, ki bi vse to mogoče iz nekega lastnega čudnega nagiba, ki bi znal biti podoben tistemu, zaradi katerega bi metulj hotel sanjati človeka, da ga mine vse skupaj vsaj do takrat, dokler ne preboli

in iz lastnih izkušenj, predvsem pa zato, ker ne morem iz svoje kože, da pridam še kakšen stavek priključka (vsi, ki poznate moja pisma z neskončnimi P. S.-i) z iztisnjeno še čisto vso vsaj šilingovsko dobrohotno zlobo (ho ho ho), ki jo premorem, sledi dodatek nasveta: mi nismo za tablete, četudi so te samo lekadoli

je treba počakati kot pri cmokih z napisom, da so skuhani, ko priplavajo na površje, da se poleže, izteče, da gre Teta Meta spet nabirat marjetice nekam v Provanso in odnese s seboj še podočnjake, da bom mirne vesti lahko sanjarila o grških otokih, na katere morda sploh nikoli ne bom šla

do nadaljnega pač tabla: grizem

jedilnik

ponedeljek: lazanja z bučkami
torek: makaroni z bučkami
sreda: riž z bučkami
četrtek: testenine z bučkami
petek: bučke s sirom


se morda bere kot kakšna volaričeva pesem, fea volariča, ne tistega z železnimi skulpturami pred bajto, zlato ženo in haikuji v glavi. vsak potrebuje svoj ventil izražanja v tem brutalno realističnem svetu, ki v virtuali ni nič manj resničen: there are too much reality in this world Primoža Mahneta, again. tumač reale, stari, zato bi bilo treba ideje iz glave, ki nastajajo pod vtisi ulic vsakdana, naphanega z bučkami in realo, spraviti nazaj tja, od koder so prišle. mi je žal za drobce časa izgubljene, ukradene od vrst v banki in v trgovini s sedmimi blagajnami dela samo ena. če bi mi bil bog časa naklonjen bi šla prelepit vse stene mesta s poezijo.

volilna kampanja

toliko nekih neopaznih korakcev z majhnimi stopinjicami v pesku, da njihovih obrisov sploh več ne opaziš, ko skačeš od informacij čez vsemogoče kolebnice in zanke, poskakuješ skakljajoče vedno po istih krajih, tisti sivi bloki, ki jih frabajo na roza in jim zidajo podzemne garaže, da ni več otroških igrišč, čeprav so štorklje letos okrepile svoje vrste in gredo vozički zagotovo dobro v prodajo

se vprašaš, če se splača besede metati v koške za druge junake, ki bodo prebirali in iz sebe izstiskali nove resnice o tebi, te poznajo samo prek telefona, prek spleta, “ti mene sploh ne poznaš” modre misli, te prodajalec sladoleda pozna bolje, ko se ti vedno nasmehne in naloži še malo več, da je res težko vse skupaj pojesti, ampak kaj, ko je tako dober tisti jogurt-višnja za 80 centov

glavni hit življenja je zagotovo potovanje, ker vsi bi šli, nekam, kjer niso doma, čim dlje, tem bolje na vse mogoče načine in naša prihodnost je zapisana v turizmu, položenem v zibko, vedno novi izzivi, nekaj kar ne bo izumrlo vsaj do prve recesije, vojne, ko se ves luksus začne počasi umikati nekam pod površje umrlih rumenkastih nagubanih mask (tega si ne želimo od Miklavža)

kupi si šotor, pozimi odleti kot ptica v tople kraje, jug te privlači s svojimi rumenimi krili, s toploto, na drugi strani samota severnih neksončnih step, neskončnih zaplat snega, Himalaja, vsi ti očaki, sveže prepleskane smrti in ujetost malega človeka, ko se gora ni hotela ukloniti in seveda polne skladovnice debat čez živo mejo in ob kavi: kaj pa morjo rint ke gor pa še tok dnarja je šlo za reševalno; je spisal nekdo v komentarjih na gore-ljudje: gotovo bolje porabljen denar kot tisti za volilne kampanje, ki te prepričajo, da se ne splača verjeti v prihodnost, če je takšna kot je bila do sedaj ali v visokih petkah bivših manekenov – ne bi, hvala

me navdaja dvom, če se splača svoj ego obešati na panoje, in kje je potem ta altruizem, v katerega ne verjamem, ker se sprašujem le, če je bolj vase zaverovano, da se povsod siliš zraven ali, češ I’m too big, prav potiho spizdiš nekam v tri krasne s sloganom: beg je najboljša rešitev, ki vedno preostane (in če greš prostovoljno, še ego zraven)

mogoče bom začela verjeti v smrkce

smokiji

svet v malem nekega stanovanja, sivo modri mački ti pihajo na dušo s kremplji in obračanjem hrbta in zunaj je orkan in prepih in deževna doba, da niti Rambo ne bi znal premagati tistega zlega duha, ki sili čez kakšno poko razpoko na površje, da se potopiš v bananino mleko in vanj namečeš še koščke sladoleda in posuješ s kakavom, da nimaš pojma, kaj bi naredil Macgyver, če bi se znašel na poti brez dežnika in s tistimi črnimi oblaki nad glavo in vonjem, ki pravi, da bo prišel naliv

da si rečeš, da hujšega kot da se zmočiš (in naučiš plavati) ne more biti, pa pejva še malo, pa pejva še dlje tja dol do robid, da se delajo stoje na glavi in se teče, spreobrača tirnice od vlakov, da reče ena punca tam v travi: komi čakam, da začne padat

se usuje v trenutku, da laufaš v varno zavetje in veter brije, da ga čutiš v ledvice in do kosti te premelje, skratka idealne razmere za prehladit in moja ušesa vsa mrzla in noge in roke, to je naravno, mi manjka prekrvavitve, in ne, ne pijem kave, razen včasih, in tudi, ko gremo za lepim vremenom izgleda tako zelo obetavno, vse oblačni in sivo in rečemo, daj, pokadi že en čik, če že zaradi tebe sedimo tu zunaj in spet nam uspe naleteti na strašansko fajn natakarja s kavo z mlekom z mlekom s kavo in šečerom od kaukaua

pa zadnje čase so tako ali tako vsi tako prijazni, razne prodajalke, h katerim greš po 15 dag salame brez občutka koliko je to in tisti sladoledar s kepico za 80 centov, ki jo naloži gospod iz čebelce tako na veliko, da sploh ne verjameš, pa ravno še toliko drobižkov se je našlo, sem ti rekla, da je vsega dovolj v mojem žepu, pa ne vem zakaj šmarjetna, samo zato, ker je blizu in lahko greš lepo peš od doma po samem asfaltu, še umazati se ti ni treba od blata, je kot en tak ljublanski grad, da sem imela vedno rada tiste, ki so si izmišljali svoja poimenovanja in besede in so mi mešali misli na vse mogoče načine: se morem naučiti sestavljati rubikovo kocko, tazadnih 27 potez in za vedno sem se odpovedala smokijem v svojem želodcu

piškoti pa, ja, piškoti, to je že druga zgodba, in samo še enkat mi naj nekdo reče, da sem tista, ki nič ne je, če pa že je, pa nič kaj takega, karkoli že to pomeni, pa ga bom, ker, ker, sem že sita te mitologije, ki je kodvekdaj prišla kodvekomu na misel in se usidrala v mojo zrcalno podobo, ki odseva v očeh drugih, po možnosti so mi skušali naprtiti še anoreksijo, jaz pa še izbirčna nisem več in to, da pojem za zajtrk isto kosov kruha kot eni fantki in za kosilo odneham tri žlice prej, že ne more biti neješčost, da sploh ni treba spraševati, kam je izginila nutella

sem videla enkrat v eni trgovini tako taveliko – 5 kil