Usoda vrtnih palčkov s svetilko

Približno enako toplo mi je bilo pri srcu, ko sem odkrila, da je nekdo našel moj blog po besedni zvezi vrtni palček s svetilko (pozor, to ni navaden vrtni palček!), in ko sem brala tale zapis Katje Perat, ki ima še kako prav. Tako v mimogrede izrečenem, da smo leta 1990 izglasovali nacionalizem, česar se najbrž premalokrat zavedamo, kot tudi v zarisu pozitivnih učinkov Vstaje zombijev. Dokaz za to, da je bilo v zadnjem tednu v tiskanih medijih, pa tudi na internetu verjetno objavljenih več inteligentnih člankov kot v zadnjih petih letih skupaj pa je že samo moje nenehno linkanje zapisov, ki so vsekakor vredni branja. Nekam veliko se jih je nabralo.

retro je in: modni trendi slovenstva

a se spomniš tistega listka, ki si mi ga ogorčeno potisnil v dlan, češ: lej, poglej, kako grozno; ves zaprepaden si prišel domov, ko si na neki šoli naletel na zamejske, morda celo izseljenske slovenske otroke, ki so jih našopali z domoljubjem do daljne jim domovine in jih za nastop naučili lepih pesmic, tako lepih, da nisi mogel drugače, kot da si si na listek zapisal del besedila

spomnim se samo stavka Slovenija, jaz sem tvoj otrok, kako prisrčno, kajneda, res te je šokiralo, tako ideološko slavje iz 19. stoletja, ki ga v usta potisnejo nevednim otročajem, da si rekel, Ana, faaak, k bi ti to slišala, že men se je zdel grozn

ob tem pa učiteljice orgazm … (sem se do časa ugriznila v jezik), mislim, dobijo solze v oči, ganjenosti, sreče, predvsem se jim pa zdi zelo ljubko, da pojejo slavo domovini, ki nas ima vse po vrsti tako zelo rada

spornega v tem pa ni, seveda, čisto nič, če nisi jaz ali ti ali zombi ali Matjaž Zorec, ki je tako prisrčno inu v zanj značilnem žmohtnemjeziku, ki se ne brani sočnih slovenskih, predvsem pa domoljubnih kletvic terinovativnih izpeljank iz njih, na rš-u ubesedil svoj gnev prav nad temanahronističnim fenomenom: v kurcu smo, drži

 

Mhm, še ena za delit

Potem sem se spraševala, ali gre za to, da se moramo spominjati Dolly Bell, ali pa se ona spominja nas. Kot si rekel: odvisno od vejice. Kot da bi ta določala pomen. Včasih očitno tudi. 

Kadar vsebina umanjka, kadar se zakrčiš sam vase in izza vogla opazuješ svet okoli sebe skozi manjhno režico pod zaprtimi vrati, tam, kjer vleče prepih. Veliko dretja je slišati, vodnih topov in nemih vzklikov: ti so še posebej glasni, čeprav se jih ponavadi spregleda. Zamahne z roko in gre naprej. 

Niti toplih besed ne damo, kaj šele drobiža. Stiskamo v pesti vse, za kar mislimo, da je pomembno. In drsamo po ledu, za katerega nismo najbolj prepričani, da bo zdržal. Tu smo. 

Ali pa kot veliko bolj lucidno, predvsem pa duhovito in z manj ustavljanji ob nepotrebnih vzdihih in izdihih premorov s pikami in vejicami pove Izar na temle linku. Finofajn.

Puf puf puf

Sječaš li se Dolly Bell? vseh tistih juter, ko naj bi ves spočit in sijoč hitel novim delovnim zmagam naproti, ti pa zaliman ležiš v postelji, tako polomljen, da se ti zdi sestavljanje sebe v nekaj človeku podobnega tako zelo absurdno, da samo tradicionalno zakolneš in se začneš smejati samemu sebi ...

Niti ne vem, če je to kisel smeh. Pravzaprav je neskončno iskren. Ampak rata pa iz čistega občutka nemoči. Tako sem se nasmihala ob temle članku. Ne, ker bi bilo tako zelo zabavno, ampak ker je tako zelo res. 

Berimo in se smejimo. 

božanje ušes za včeraj in za predvčerajšnjim

rada imam majhne dvorane s koncerti od blizu. glasba v živo, ki te nafila. 

 

čompe me vedno dvignejo, da lebdim nekaj centimetrov nad tlemi, zato je fino, če se ne sedi, ampak se giblje in pleše: ena taka čista sreča, ki steče po žilah, tako kot takti bosse de novo, taki mehki, nežni. skratka: me ne briga, kjer bom danes zvečer, ker sem imela že dvakratno lep zaključek leta.

zasvojljiva glasba

poslušam na repeat in ne morem nehati

na juriš!

potem pa sredi dežja, kot bi odrezal – da vejica sploh ni dovolj, rabiš pomišljaje, nanizane eden za drugim, rabiš močne zasuke, obrate, rdečico na licih, rabiš, ne potrebuješ, ker smo v času velelnikov ljudstva, od spodaj navzgor, hohoho, jih bomo 

lasten prag je precej zaprašen in se pajčevinijo možgani od popolne praznine časa in birokracije, ritem vdiha in izdiha izostaja in glasne besede so izrečene ob vsakem listu, ki pade na tla: vse pada, z dežjem vred 

torej: dost, spet ena taka revolucionarna, kratka in udarna, zrušiti sebe iz svojega položaja, ki si sploh ne zasluži imena, zdravstvenega zavarovanja, predvsem pa prihodnosti: gospodična, vaši ciliji niso realni, zato sem se odločila, da postanem princesa ali superman, morda Ljudmila Novak, kot da je važno 

kreacije domišljije bo treba malo pognojiti, počasi stopiti spet v suhe čevlje in ujeti nek navdih, ki sem ga zabetonirala globoko v temelje železojeklene konstrukcije našega oreha, podstavba, podstat, same take stvari 

tako globoko, da se ga ne vidi pod nagačenimi nasmehi samoinciativnosti, ambicioznosti in delovne vneme, ki sem jo iz križank začela prepisovati v življenjepise, pardon, cv-je, dvobarvne fasade, vrtni palčki, vse mi je všeč, navdušena sem, hvala, da ste me naučili biti vedno na voljo za kimanje z glavo (hihihi, ja, ja, seveda) 

prodajalna kiča z lučkami za okrasitev, se blešči in svetlika, zato redno obiščem zobozdravnika za zdrave in bele zobe ter si jih skrbno krtačim in umivam, ameriški optimizem reklam holivuda, ki se je sparil z diznijevskim svetom nasičenih barv, da me uči kar malo bolijo

 

ampak kaj se sploh sekiram, anede, kaj sploh, kaj, kaj, zakaj čemiš, čepiš, temniš, zakaj, zakaj – oklep čelad naj nas varuje, tak lažen, a na pogled strašen: od zunaj na noter se glej, važna je samopodoba, urejenost nohtov in lepljiv duh po božični solidarnosti, po cukrenih piškotkih, ki se ga kupi na vsakem vogalu

namesto njega si kupim najcenješi in najbolj masten čips in ga za uravnoteženost poplaknem z ostanki zelenega čaja: bulerjev nimam, samo stopala, ki so najraje bosa - ampak: a ni to na nek način isto? z veliko dvopičji, z veliko ločili. proti sprevrženosti. kakopak in itak.

naslov

brez vsebine

črvičenje prihodnosti

besede mi stečejo ven iz ust

modre so kot borovnice

ki sem jih jedla za večerjo

zamrznjeno poletje

in miselni preskoki

natisnjeni le v 100 izvodih

rada imam odtise

zakodirano življenje

a smo se zato borili, z glavo v kamn z naglasom na polglasniku, takole, stari dedi in ati in vsi naši, a smo se zato boril, s puško na rami, v hosto pa v gozd, da so se nam zaredile uši, ker vojna nič ne vpraša, kdor je pomehkužen, ne preživi

mi smo delovno ljudstvo, smo bili pod nemci in so nas naučili delovnih navad, zato ne smemo imeti nikoli tako kot pri ciganih pa na balkanu, brez dela ni jela, se je treba obrnt, madona, a smo se zato boril, da bomo imeli sedaj nepokošeno travo

na kmetih se vstaja ob petih ali pa še prej, smo pasli ovce pa krave, že od malih nog, samo v nedeljo se je lahko malo posedelo po maši pa kaj boljšega pojedlo, sicer pa ne, to je bilo trdo življenje, ja, zato da vi danes lahko zabušavate

iz roda v rod gre zabetonirano poveličevanje vsega, kar smo mi in vi ne boste nikoli, ker mi smo trpeli, vam pa vse prinesejo pod nos, ker mi smo vajeni garanja kot črna živina, da si uničimo vse sklepe, o, bo vas tudi še srečala revščina, ko nočete dati za pokojnine od svoje plače, ker nočete od svoje dediščine odškrniti varstvenega dodatka, o, boste še plačevali za domove za ostarele, tisti s službami in ta bogati, ostali boste pa nosili kahle in posrane plenice metali med mešane odpadke, kuhali za nas, starce, nas vozili k zdravniku na preglede, če bomo sploh še imeli to pravico, in v lekarno po aspirine proti strjevanju krvi

sedaj se lahko malček vzvišeno preseravate z veganstvom, vegeterijanstvom, z brezglutensko prehrano, mlekom brez lakotoze, hrano brez maščob, bio- in ekopredelavo, potem boste pa še kuhali govejo juho iz samih kosti in z veseljem prašiča klali, če ga boste imeli, vi, vi, boste svoje skalnjake in okrasne grmičke zamenjali z njivo s krompirjem in zeljem, ampak nam ne bo hudega, saj smo navajeni vsega, smo preživeli vsaj že eno vojno, ubite očete, matere v taboriščih, brate v jamah

trdni in žilavi, taki jekleni, močni, avtoritativni starci, ker te življenje izuči, da ni nič lepega na tem svetu, le televizije nam ne vzemite, tiste oddaje ob petkih zvečer Na zdravje, da se malo poveselimo ob narodno zabavni glasbi, taki preprosti kulturi, da jo razume vsako srce, pristni, naši, domači, ne pa neke kurkume in ingverji in goji jagode in tuje, ki ni naše, nič čudnega, da smo tu, kjer smo, če smo pa vse prodali tujemu škornju, tujim zavojevalcem, nekoč je bilo vse drugače

Posluh: Mene nema

sveta resnica

iskrenost nikoli ni bila moj koncept, srca ne nosim ravno na dlani, ker se tako rada ovijam v plašč metafor, se pokrivam z dvoumnostjo in včasih mi čisto spontano uide iz ust tudi kakšna laž, lažka, ste opazili, da zanjo sploh ni pomanjševalnice, laž je laž, še greh je lahko le grehek, tak, da goljufaš sam sebe in zmešaš grenak kakav z banano pa se delaš, da je čokolada

potem se rada tudi prilagajam, konformistka se oblečem v kavbojke in majico tako kot večina ostalih, da ja ne bi štrlela iz povprečja in me ne bi kdo po glavi – zato na veliko kimam, se nasmiham vsakemu, ki pride mimo, sploh če bom imela od tega kaj koristi, in sem zares zelo prijazna in nadlepo vzgojena

pretvarjanje obvladam, neke vrste hinavščina je to, igranje vloge,  ki ne gre v štric z dejstvom, da me niso hoteli sprejeti v gledališko skupino, ah, mislim, da ne, ne, ne, nisi taprava, lutke, to že, pa angelček za miklavža, oh, kako pomenljivo, in 3. zvezda sem bila ali 2. v zvedici zaspanki, da sem v spalni srajci in z bleščicami na licah letala po hodnikih in stopnicah skupaj z vedno bolj znano igralko – a se še spomniš, Nina?

dokazi, dokazi, sami dokazi, kako prozorno se obnašam, ker tako rada kam zavijem, speljem potko v drugo smer, ker se tudi druge da hitro naštimati, da kimajo z glavo, samo pogruntati jih moraš, čisto preprosto je, brez šol retorike, čisto preprosto kot pri pokru pobiraš kupčke žetonov na kup, nihče ti ne prebre tvojih misli z obraza, ti pa tako hitro ugotoviš, točno veš, kako naivno bodo padli v past svoje predvidiljivosti

bi rekla, da je zagotovo kriva krščanska vzgoja, zanje, ne zame, mene se ni prijela, vsaj na zunaj ne, tisto slabo vest sem že podedovala, da si lahko z njo ožajfam svoje grehe, pri spovedi pa sem si jih vedno izmišljevala, ker so morali biti majhni pridni punčki primerni

bognedaj, da bi povedala po resnici, tiste taprave sem raje zadržala zase, da se mi pacajo v podzavesti in se iz njih razrašča travmatična plesen, pa sem raje rekla, da zjutraj nisem molila, da nisem ubogala, skratka, vse tisto, kar so pričakovali, samo tisto, kar so pričakovali, nič čudnega, da me ni doletela nobena katarza očiščenja in sem morala zanjo začeti hoditi v gledališče

ali pa sem brala, vse tisto, o čemer ne pripovedujem kar vsakomur, ker knjižne police tako hitro razgalijo tvojo dušo, da je bolje, da po njih brskajo samo posvečeni, blogi pa ne, anede, to je edino, kar mi preostane, da sem iskrena vsaj do papirja, če že nisem do sebe, ali pa tudi tu malo prirejam vse sorte resnice, ki sem si jih narisala v glavo, je veliko bolj zabavno, če ne veš, kaj je res

kokpor(n) (z zabavnimi dialogi)

potem sploh nisem šla spat, takole nekega večera, zarisana v napačne dimenzije, srečna, čeprav bi morala biti tečna – mislim, saj sem bila tudi tečna, seveda, kako da ne, ampak vseeno je bilo več kot sprejemljivo, tako nekako normalno, veselo, z nekaj seksa celo, zabavnih komentarjev in dopisovanja, brez kosila, sicer, ampak na to sem čisto pozabila v vsej vnemi, ki naj bi me držala pokonci, v resnici pa me je vleklo naprej le čudno občutenje zaspanosti in utrujenosti lastnega telesa, ki to noč pač ni spalo, se je premetavalo po jogiju in pizdakalo nad rjuho, vsega krivo rjuho, kot je bila v tisti šalamunovi pesmi vsega kriva čebula: kdo pa drug

   

najbolj fino je, ker je kolo skoraj zastonj, deluje na lasten znoj, mišice in včasih trmo, ko prevoziš zadnji klanec do zadnjega atoma se spomniš zgodb: ko sem bil poštar ali pa tistih, kako sem s ponijem dirkal čez korenine iz jošta in temu rekel downhill (pot postane avantura)

v bistvu: prazni listi so se spremenili v blokec, kar je organizacijo precej olajšalo, čeprav tega kar nisem mogla verjeti in se še vedno čudim, ker z izjemo prahu in nekaj nepomite posode ter podočnjakov vse deluje brezhibno, le še kakšen strahec je treba malo prestrašiti z vso mirnostjo, ki jo premorejo zen budisti ali pač tisti, ki so pač trenuten vzor (ne bodimo picajlasti v stremljenju po idealih, boljših od nas je pač kar precej, anede)

no, skratka, z veliko medmeti sem se pretihotapila na začetek noči in si rekla, da se je pravzaprav začelo kar fino: nekam družabno, celo, kar je presenetilo predvsem mene, vsi drugi pa so prepričano zatrdili, da so moje predstave o sivih miškah iz predala ne le zastarelo zarjavele, ampak nikoli niso bile v veljavi, tako da sem svojo identiteto zaenkrat stlačila pod etiketo partibrejker, v nadaljevanju bomo pa videli kaj bo (obrazložitev: ker ga ne duzlam)

do takrat atome moči pretvarjam v valuto za zavarovanje, telefon in brikete za mačka, medtem ko se hranim predvsem z jurčki za zajtrk, kosilo in večerjo, da sem jih že kar malo sita, še malo krompirja iz kleti in stopljena čokolada iz skrivnih zalog pomešana z vodo namesto kakava (nenadjebljivo v tej kategoriji), da kupujem le banane, ker brez njih zaenkrat še ne gre: jaz, odvisnica

vmes  se trudim priti do naziva intelektualna kurba s.p (obvezno brez vejic in presledkov), čeprav mi po glavi hodijo veliko bolj eksistencialna vprašanja, recimo tisto od roberta, ali je brane potem šel pogledat mrtvega soseda ali ne, o vonju prešvicanih štumfov in francoskega sira ter o tisti besedi, ki se je cel dan nisva mogla spomniti in še vedno ne veva, kaj je

sva pa prišla kam drugam, čeprav sva morala nekatere poti prehoditi dvakrat, da je soseda rekla tisto znano, kdor nima v glavi, ima pa v petah, ker seveda ni vedela, da govori s tehnično dodelano kurbo osebno – idealen opis za tvoj cv

back to the future, v sedemdeseta, osemdeseta: čaka nas lepa prihodnost, dolly bell

za konec

eni se razpočijo navzven, drugi navznoter, nekateri glasneje, drugi tišje, vsa ta vročina, ki puhti iz ljudi na vsakem koraku, vse te misli, širine, dolžine, kračine, predvsem, polglasniki, ki se jih navije do konca, da se jih sliši, tako primitivno, s kozarci, oj, živijo, žveketajoče špikajo, brenčijo ose, vse sorte so, da loviš vmes oblike in vsebine, lepiš koščke v celote, gradiš hišice iz legokock in paličic mikada, vmes sestaviš še eno ploskev rubikove kocke

matematika privlači, ker je kljub svoji abstraktni zapletenosti tako enostavna: en točno določen pomen, aksiomi, definicije, rezultat je x in ni y, vse se da umeriti, izračunati, določiti, natančno posredovati, medtem ko povsod drugje lovimo zlate sredine in neke rdeče niti, ki so pri meni rumene kljub cinizmu, javkanju na čase in baročnemu kiču

izpeljava: a ni b, veš, to ne gre, ne gre to tako, ampak če hočeš, lahko tudi: 1 + 1 = 3, 15, 27, odloči se sam, čeprav je škoda loviti odlomke, ulomke, delčke, fragmente, zato da ti dajo slab rezultat: škoda časa, sudokujev sem naveličana in prelahkih kakurotov ter slabe literature, zato jih prepuščam drugim, me ne zanima, svet si skušam razširiti v drugo smer, tja proti severu in proti jugu

geografija ni slaba beseda za sanjat, kratki nedoločniki so bolj odločni, prihodnost pa taka, malo siva in malo rožnata kot večerno nebo