ne jemljite me preresno

zasanjano me odnaša, Irena Žilić, šla bi tja dol do Vinkovcev, imela bi poletje z road tripom, travelling, asfalt, ki puhti, jug, postanki za lulanje in malicanje na razgreti pločevini avta na kaki črpalki, vse to, vmes, ko se ukvarjam s CTA, kot da živimo v vzporednem vesolju dela in jela, Damir Avdić, brez kakršnihkoli navodil, ti samo vse zrihtaj, da bo dobro, da bo prodajno, da bo uspešno!

vse te kitare, glasovi mehki, ostri, trdi, muske ne slišim dobro, ker nimam posluha, zato jo zaznavam z naježenimi dlakami, s kurjo poltjo, filingom, vzdušnjem, kot filme, najbrž, brez posebne teorije, žametno, plesnivo, zgolj instinkt, kot mačka, ki lovi miš, zelo iracionalno, ampak ne nujno samo v kategoriji všeč in ne všeč, s teorijo iz literature, iz jezika, večerne debate o kuracih in kurcih in a-jih, ki niso naglašeni, zato izpadajo, davčni zavezanci, računi, furs, telefoni, zmeda vsega, cel šmorn, ampak za kosilo bodo jutri raje palačinke

marsičesa sploh ne razumem, nekaterih postopkov, zakaj uporabljamo ta velike pekače od pečice, ki jih je težko pomiti, sploh ko se enkrat zasušijo, biznismenov, ki v neki furiji besno dirjajo naprej v svoji viziji, te ne slišijo in ne vidijo, samo oni govorijo, ti pa poslušaj, po drugi strani pa štekam, no, ja, razumem, to štekanje se mi je zamerilo, čisto dobro razumem pozabljivost, rdeče kulije, občasno počasnost, razumem polne mehurje in podočnjake, odklope od interneta, neodpisovanje na maile in smse, čisto fino je tako, kot je

duplo

grozno nemarno se zvalim na stol, ne znam lepo sedeti, nikoli ne vem, kaj naj z nogami in kaj naj z rokami, kam naj jih dam, kako naj hrbtenico njej primerno naslonim na naslonjalo, da bo imela kaj od njega, mogoče mi manjkajo obline ali pa se s tem le tolažim, priročen izgovor za lenobo in nemarnost, za zleknjenost v življenju, ki ga nikamor ne premaknem zelo načrtno in ciljno usmerjeno, ampak bolj tako, po nesreči, stvari se dogajajo, zgodijo, precej spontano, in ta občutek, da se vendarle premika, da se vendarle vrti, je najbrž kroženje zemlje, je najbrž tisto, kar nam je ostalo od Heraklita, občutek premikanja, čeprav v resnici že milijone let postopamo na enem in istem mestu

život je raj, tralalala

sem gospodinja, ki bolj malo gospodinji, domača delovna sila, prekerka s podjetjem in plačanimi prispevki, ki si jih vsak mesec plačujem sama, brez posebne luknje na računu, zato pa z luknjo v čevlju in na puloverju in še kje, ker se je včasih lažje čemu odpovedati kot pa imeti občutek, da nimaš

hlače sem podedovala od 15-letne punce, ker so ji postale premajhne, živo roza oprijete hlače z nizkim pasom, zelo zabavne, moram priznati, me prav ima, da bi jih nosila, paše malo provocirati meje lastnega okusa, se iti kič in včasih prevzeti druge identitete za nekaj trenutkov, kot v oglasih, ko sva se šla včasih tisto igrico z bratrancem: prvi oglas bo nekaj zate, drugi pa nekaj zame

nekje vmes pa se zgodi čisto nenadno, da čas obstane in samo si, ležiš na blazini, ki jo imaš namesto kavča, oranžnega kavča samostojnega življenja, ki očitno še ni tisto, kar bi moralo biti, podložen z blazinami, pokrit s kovtrčkom, gledaš poljske animirane filme, naključno se predvajajo z youtuba, lalalala, nekateri se zelo vtisnejo v spomin, zelo ostanejo, predvsem pa ti trenutki, ukradeni dnevu in hitenju od vrstice do vrstice, še 40 strani, samo še 20, še malo pa bo, še malo