pred dežjem

ta nizek pritisk v zraku se podeduje skupaj z mrzlimi nogami, nič več prababic, mahanje z roko in flegmatičnost, neke korenine, ki jim ne prepisuješ velikega pomena, ampak so tople in tvoje, zasidrane v družbenih danosti, o katerih bereš, poslušaš, gledaš

ženske. prvi del dokumentarca sem pogledala v treh delih, ker sem vmes med koščki prostega časa še vse tisto, kar naj bi bila vloga mojega spola, oken pred veliko nočjo nisem pomila, nisem naredila nobenega pirha, nisem spekla potice, sem pa dobila čestitko s fotografijo, ki me je užalostila – tisto, kar se dogaja pred ljubljansko porodnišnico je nasilje in pika. škoda besed

personal jesus

na našem stropu živi vesoljec Stane

morda sploh ni vesoljec, ampak duh, vsekakor pa je popolnoma neviden, ker tam na stropu ni ničesar

nič od nič, čisto nič

vidijo ga le nekateri, ki se mu na vsa usta smejijo takoj, ko se zbudijo

vsako jutro vriskanjo od sreče ter gledajo tja gor s sijočim pogledom

nekaj mora biti na tem stropu

Bom pol

SMRTNI GREH!

družinsko vzdušje

za večerjo bowie, za kosilo pa fižolova juha, lovljenje ravnotežja z meter dolgo leseno palico na nosu: lej, Ana, lej!, 'take your protein pills and put your helmet on', ko otroci zaspijo, starši počnejo pizdarije, jejo rižolino z nagrizeno čokolado in delajo stoje na glavi, se grejo prijazne izterjevalce neplačanih računov, oživljajo zamrznjene računalnike in odpisujejo na službene maile – a ni to kul komunikacija, nobenih kravatelcev, ura postaja nevarna

družinska miza mora biti prazna, to je prostor samo za hrano, na njej pa triangel, neke rute in računalnik in bogsgavedi kaj vse, da se še drobtine izgubijo, ko jemo kornflekse iz iste sklede, telefon se podloži s papirnato brisačko, da se ne umaže z barvasto kredo, čili v prahu pade za radiator

v Severnih obzorjih najdeš več feminizma kot v katerikoli seriji danes, kjer navdušenje velja že večjemu številu pomembnih ženskih vlog – waw, anede, to je treba res poudarjat!, ženska je vedno gospodinja, četudi hodi v službo, mama pa je itak ena sama

res ne vem, kje smo izgubili naša telesa, po woodstocku so jih skupaj s smetmi strpali v kontejnerje, skupaj z njimi so izginile tudi dlake, resni smo postali, maškare so biznis, nič več zajebancije, sterilno okolje pisarn s spoliranimi računalniki, ki se jih čisti s krpico iz mikrovlaken

danes grem tazadnja spat, pustim si ta luksuz, misli so malce zarjavele, ne šibajo skupaj s fotoni, zato jih je treba pognati naprej, na knjigah se je kot usedlina nabrala zamudnina, Europe poje It's final Countdown, Vili Resnik style frizurce, oprijete usnjene hlače, našminkana usta – res je, It's never be the same, migrante so izgnali skupaj z drugačnostjo, kranjska gospoda ne hodi v gledališče s klobuki in tazahmašnih gvantih le za teden slovenske drame

jezna sem, ker so mi ukradli poimenovanja za moje vrednote, recimo otroci in družina, in jih polili z gnojnico ideologije, kot da štejejo samo otroci staršev, ki uporabljajo naravne metode urejanja rojstev namesto kontracepcije, kot da bi se bilo treba poročiti, v bistvu pa bi morali z zakramentom poroke okronati dva tradicionalno zabarikadirana svetova, ki se združita v eno z mislijo: tujci ogrožajo slovenski narod s svojimi velikimi družinami, strah pred izumrtjem rešuje samo klena poljanska dolina – svetinja, kjer še živijo prave slovenske družine – veliko otrok, to je problem in to je rešitev, enostavna logika, ki nima smisla v tem, da bi bila logična

brrranje

med vrsticami se nekaj zgane, pomeni se razširijo in očesne mišice zatrzajo ter pošljejo živčnim končičem signale, ki bodo v možganih prižgali posebno stikalo za izmetavanje, ročico, ki se iztakne le ob posebnih priložnostih in začne mleti z močjo vsaj 400 w več kot 2 minuti, da se pregreje in zaiskri, kot bi nekdo presekal električni kabel z ostrim predmetom, sicer pa je vse zelo zabrisano, blur in sfumato, nobenih jasnih obrisov, sliko je treba šele izostriti

tako se rojeva čobodra pomenov, smrdeča brozga, 'da, prav imate, gospa doktor, bruham!', a le ob posebnih priložnostih, ki pridejo ne glede na vremenske razmere po zaledenelem terenu brez derez in po nespluženi cesti, ki pridejo ne glede na to, koliko ur spanca ti manjka, ne glede na to, kaj je bilo za zajtrk, potreben je le impulz trenutka miru, ko se zlekneš z občutkom, da ti sedaj pa nič ni treba – temu rečem: čas za čaj, lahko pa bi rekla tudi čas za reklame, tistih nekaj minutk odmora, ko ni programa in se pralni stroj ustavi, preden začne vrteti boben s centrifugalno silo, ki se sliši še nadstropje niže

saj kavča res ne rabim, ampak bolj udoben stol, za katerega se pretvarjam, da je fotelj, pa z veseljem uporabim kot večfunkcijsko napravo in ga zaskvotam za prav tako primarne namene kot za tiste, za katere dela dren v prostoru: branje je refleks, zato ne morem mimo črk, ne da bi jih povezovala v besede, začnem cmokati nekje znotraj, odpirati usta na stežaj kot dojenček, ki je lačen, na široko se odprejo vrata v neke čisto druge sfere, povezave, konekšne: a veš, tisti koližn, ki se ga trudiš sprogramirati, da bo tvoj striček hodil po tleh in ne bo padel v vesolje – ko berem, tega ne rabim, prosti pad iz Gardalanda nekam v tri krasne – nikoli ne veš, kje pristaneš

ruševine letala, pobiranje po tleh, angelčki v snegu in poledenelo cestišče, korenine drevesa, v katere se zapleteš z mislimi, močvirja nejasnosti, mimo katerih ne moreš zlahka, vzhičeni pogledi proti nebu, hitrostne dirke in hlastanje, ko se iz enega kvadranta v drugega premakneš nepredvideno kot Voyager skozi črvjo luknjo: s spodvitimi nogami in sključeno hrbetnico, očitno brez trebušnih mišic, ker jih do sedaj še nihče ni našel, kaj šele videl, kako jih uporabljam, s prepolno skodelico, ki se nevarno premika iz roke v roko, ker jo je težko odložiti, in s knjigo v roki – vem, tu mač romantične idile že brez snežne kulise, a ne morem pomagati: takšna je realnost – res fino je imeti čas za brrranje