torek kot dan za počitek, življenje in razčiščevanje na katerega se nagrmadi vse sredi vsega zgrabljeno na velikanski kup in spremenjeno v nedoločljivo gmoto, ki žre lastne otroke brez diskriminacije pod lastno težo svoje megalomanskosti. poštar zvoni samo enkrat, pa zato toliko bolj divje in z nasmeškom preverja moje zaspane oči, bose noge in pižamo, ki mi gleda izpod puloverja, ko mu na roko točno naštevam kovance. pečeni cdji in torta s smetano in višnjami oblita s čokolado, kot da imam res na pretek časa in da ta ni reka, temveč starodavni ritualni cikel, ki se večno ponavlja in nikoli ne konča. vsi ti cikli, ki sploh niso ciklični in ves ta materializem, ki ne more izničiti vesti, je ne more potolažiti, zares razveseliti. štejejo stiski roke in besede in nato se ti zamašijo žile od vseh dobrot in zdravil s katerimi naj bi to preprečili in te udari kap. roka ne stiska več in usta ne morejo govoriti in potem naj nekdo drug razčiščuje, kdo je tu najbolj prizadet. absolutna pravičnost kot nemogoč absurd sredi zaplat filozofije, o čemer pa je kljub nekončnosti in nedokončanosti in relativnosti potrebno razpravljati, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi razpravljanja samega. ni se me še popolnoma dotaknilo, to šele pride. zavijam se v vato in na se skušam pretentati na 101 način 101-ega dalmatinca z goltanjem actimela dannone za odpornost in žlic medu, a žalosten pogled ostaja in samo eden naj se obregne vanj s kakšno zadirčno frazo, pa bom začela jokati!!! res že dolgo nisem zares jokala. ne znam več. jokica, ki je jokala za vsak drek, od mavžanja do piccolo flavte, se je spremenila v trdokožnega slona. slonico, ki kljub novim pogreša stare. tiste, ki so nekoč bili. navezanost in bližina nasproti indiference in oddaljenosti, zidov, sten, pregrad. team. besedna igra ob kateri se prebudi asociacija na gertrude stein in andréja bretona. andrej, kako slovensko!:) skačem, poskakujem, preskakujem, brez reda v kaotičnem kaosu. nered je preprosto samo to, da imamo stvari urejene po naključnjem vrstnem redu in red v naravi je abstraktna količina, da jo lažje pojmujemo in se počutimo varneje. neznano razlagamo z znanim, kot bi porekel moj preljubi nietzsche in jaz k temu ne bom dodala ničesar več. še en slab dan za piknik pač in še ena noč na zemlji več. ena in ista za jima jarmuscha in zame, za vsakega svoja pod istim nebom: sonat lucit omnibus in jaz ne svetim več nikomur, pa četudi iz mene vre in četudi bi kosovel rad, da postanem obcestna svetilka. nič ne bom postala: ko bom velika, bom pač velika. zares Velika ne bom nikoli, se pa lahko včasih pošlepam na njih, ki so to bili. Dovolj bo, grem stepat smetano!
Ni komentarjev:
Objavite komentar