ograje našega strahu so se še
nedolgo nazaj zdele bizarnost madžarskega fašizma, sedaj pa: realnost, ki
narekuje in veli, da je tisto, kar imamo med nogami skoraj tako zelo pomembno
kot božič, zato je oboje treba pisati z veliko začetnico ter verjeti, da to
določa naše občutke in čustva, da morajo imeti vse punce rade fante in si
želeti postati mlade dame, kot da oče ne more biti mati ter da oba nista osebi,
kot da je treba svobodi in pravicam drugega prirezati krila za vsako ceno, da
tvoji predsodki in stereotipne predstave ne bi bili kakorkoli prikrajšani
molite zame!
tonemo tja nekam dol proti dnu
sredozemskega morja, na prepolnem čolnu idealov o lepi evropi, ki bi pod svoje
nedrje sprejela le poštene in pridne, ki bi ločevala dobre od slabih, geje od
vseh ostalih, v imenu otrok in naravnih zakonov, v imenu vere in zabubljenosti
v lastno blagostanje, odprte meje in odprta družba postajajo stvar idealov
preteklosti, kaj pa si vi želite za praznike, v novem letu, za svojo
prihodnost?
le kdo bi si mislil, da bo 2015,
ki je bilo na začetku kot vsako sveže leto, polno upov o sreči in veselju,
prineslo toliko strahu pred drugim in drugačnim, slavljenje zatohlosti in
zaprtosti, zaplankanosti za bodečimi žicami, hujskanja, kategoriziranja ljudi, ograj,
glasov proti ...
za 2016 pa – čim manj primcev!
Ni komentarjev:
Objavite komentar