zanazajzanaprej (Polona in Tone Demšar)

Besede so se mi stopile na vsem tem soncu, da sem jih komaj zlepila skupaj in vkalupila v lesene modelčke, lepo izrezljane, po meri. Pa sem zares imela cel pehar idej, kaj spisati in kako in zakaj in vse to, pa je ostalo le pri draftih zadraftanih in pika. Danes iščem pogum v obliki piva, ki ga sploh ne bo, ker mi še za jesti zmankuje časa. Mogoče jutri. Danes se bo treba zanesti na lastne jajčnike in obstati pokončno kot vihrajoča zastava pred parlamentom (kot jadrnica kljubuje socialističnemu betonu, med katerega je ujeta). Rutina je le ponavljanje ikonografskih motivov, ki se jim poskušam izogniti. Mečem granitno kocko na ristanc in skačem po eni nogi do cilja. Tu nekje smo.

Tista razstava, otvorjena (otvori - zatvori) v ponedeljek, me je zapeljala predvsem z levo stranico drevesa, ker je jabolko padlo nekolikanj dlje od njega, se mi zdi. Z večno mislijo o tem, zakaj se galerije zapirajo ob šestih, ko pa ob večerih, ko se naredi poletje, šele zares zasijejo z lučmi in s prostim časom, ki ga kradeš spancu. Se potikaš brez cilja, posedaš na klopcah, kot znamenitost za japonske turiste, ki nate kažejo s prstom, smejoče, in kar naenkrat nad sabo, za steklom, zagledaš umetnost. Se prebijaš do nje skozi podhode in z druge strani vstopiš v drug svet, z zazidanimi okenskimi nišami, udrtimi žlebovi in rustikalno ometanimi stenami. Po zavitih stopnicah odmevajo trki kozarcev penine in glina je tam, vsa organska, ujeta v kubuse, valje. Baročni obraščki, ki lezejo skozi kvadratasta okna Bežigrajske soseske, kot neskončno število televizijskih zaslonov z obrnjeno perspektivo, ki jo gledalec zopet obrne sebi v prid: vabljeni vsak večer med razsvetljena okna blokovskih naselij brez zaves. Big brother zasebno. V skrinjice ujeti razpadajoči sadeži, nagubanost v nasprotju z ravnostjo sten, rjava glina kot negativ beline, ki jo obdaja in Medaljer na okenski polici, samo še čaka, da mu kdo nadene zlati častni znak (za to smo se borili).

Ne moremo govoriti o rafiniranosti, o minimalizmu in podobnih modernih pojmih, ali bolje rečeno: pojmih moderne umetnosti, temveč o nekakšni grobosti, o objemu lepote razpadajočih starih hiš, rjastih žebljev in starih knjig iz antikvariata. Vsa zloščenost, spoliranost in oblost plastike, moderne arhitekture, žive barve in čiste linije abstraktizmov – pričujoča dela Toneta Demšarja so z vsem tem ravno v nasprotju: organskost se razleze med celotami, nočejo biti klasično „antično“ popolne, temveč iščejo popolnost v njenem nasprotju, v razkroju.

Majhen razstavni prostor ni prenapolnjen, brez strahu pred praznim prostorom diha med artefakti, ki s svojim kopičenjem čevljev, sadežev, steklenic, nehote spomnijo obiskovalca na moderno tematiko recikliranja, ki pa nikakor ne izzveni moralistično. Enovitost del na eni strani in pa občutki za detajle, ki jih opazimo šele na drugi pogled: v glino ujete stelenico krasi pečat iz voska ipd. Duh občutka za lepo se prepleta tudi s humorjem: povožen megalomanski sadež na tleh z odtisom gum ali pa zmagoviti gospod Samodržec, ki z roko na srcu drži svoj suknjič in brezglavo nadzoruje dogajanje.

Na drugi strani majhnega hodnička se srečamo z avtoportretom, ki nas predvsem preseneti s popolnoma drugačnim konceptom umetnosti. Iz materialno polnih, konkretnih glinenih izdelkov, kar naenkrat prestopimo v drug svet, ki se skorajda izgubi v svoji prosojnosti med množico vtisov očetovega ustvarjanja. Ne le, da gre za drugačen pogled gledanja nase, gre tudi za drugačen pogled gledanja na umetnost samo. Ideja avtoportreta sicer navduši s svojo skoncentrirano egocentričnostjo in hkratno večplastnostjo zornih kotov, skozi katere gledamo nanj(o), a me je vsaj osebno, pustila oditi brez posebnega pečata, ker so bile prejšnje glinene stvaritve toliko močnejše. Avtorica očitno noče stopati po očetovih stopinjah, česar ji obiskovalec seveda ne samo ne more, temveč tudi ne sme, oporekati, hkrati pa ji ne more oporekati tudi ničesar drugega: ideja kot izvedba Avtoportreta, torej se skromno predstaviti z enim artefaktom, ki je hkrati narcisoistično njena celota - avtoportret, je zanimiva in obeta še zanimivejše nadaljevanje.

Zdi se, da je Polona Demšar ponudila ravno pravšnji košček sebe za začetek, da nas opozori nase, a si hkrati pusti prostor svojega nadaljnega udejstvovanja nadvse odprt, z več možnimi potmi, ki se paralelno preslikavajo tudi v večplastnem Avtoportretu. Če potegnemo še eno vzporednico neskončnih možnosti, je tudi vse to, le ena od interpretacij.

Iskreno: meni se je zdelo lepo in včasih, takolele kakšnega ponedeljka, je to popolnoma dovolj.

nekaj lepega

Tole vam mečem pod nos (z razlogom).

mp3

Topcoptop. Svet brez besed se naslika na to nebo, sestavljeno iz dežnih kapelj. Pararela med vremenoslovci in vedeževalkami se smejoče spotika ob marele (v visokih petah). Vabeča vrata nove sterilne pekarne brez slin, ki bi se cedile, medtem ko Ljubljanica pomladno teče dalje. Nekam v 3 pm:)

emo wanna be

Odrezala sem se od sveta, navdih so mi ukradli iz denarnice. Moj maček ima zlomljeno nogo. Jem večinoma le ob petkih. Zajtrkujem orehovo torto. V ponedeljek, torek, sredo in četrtek. Vmes še nekajkrat za večerjo. Dan na dan, za zdravo življenje (poltrdi sojini špageti). Dež dežuje navzdol proti mokremu asfaltu. V četrtek sem prebrala horoskop za nazaj in se mu smejala. Nikoli nisem marala pobarvank in Portoroža. Naročili smo olje, pripeljali so drva. S črnimi podočnjaki, v črnih hlačah sem se zataknila nekam med Kersnika in Stritarja. Šele ponedeljek je bil, jaz pa že tako otožna, ker so me izpustili. Jazz za večerjo in steklo v tekočem agregatnem stanju. S faktografijo, prekleto, ki uniči sijaj. Sreda je bila preveč lepa, da bi jo omenjala na tem mestu. Za prgišče riža – dbest. Danes sem bruhala za kosilo. V četrtek sem se skrila med ploščice v kopalnici. Gledališka predstava me ni zares navdušila s svojim egoizmom. Šla sem prazna, kot sem prišla. Z dežnikom, ki sem ga zamenjala za drugega, ker so mi ga ukradli. S pizzo na pol prebavljeno in črvi v trebuhu. Že šestič sem morala ubesediti isto. Popravljati bedastoče petošolcev, ki to niso. Piši briši in napiši spet in popravi, ko bi najraje vse zbrisal za vedno. Pritisnil delete, brisalko.Upičkomater. Enkrat vmes sem celo jokala, na ahilovi peti se mi je naredil žulj. Posiljena iz vseh strani od vseh teh rac in zajcev. Zjebana od nesmisla vsega sem posesala fakin stanovanje, da mi ne bo kdo spet kaj očital. Pomila posodo, da jo bom lahko jutri spet. Tudi postiljanje postelje je kot Sizifovo delo in vse kar si zares želim je le, da bi nekdo skuhal en topel čokolino samo zame.

manifestne vizualije

K prejšnjemu postu dodajam cvetke, rožice, trobentice in zvončke, natrgane na prostranih tratah interneta.

Naj motivirajo tudi vas!

manifest

za vse petunije in njih lonce pa tudi bratrance v drugem kolenu. ta je v bistvu za vse. no, skoraj vse.

bodimo enkrat za spremembo malce bolj poučni in konstruktivni (brez konstruktivizma)

razumljivi čim večji večini (plehki up)

ne bomo se razburjali (sploh ne, lepše je brez burje)

ne bomo se razburjali čez vse slengovske bloge in blogiće in sploh čez samo besedico blog

smo strpni do individualizma in subjektivnosti pa tudi do spreminjajoče se norme

strpni do različnih interpretacij, odprti za nove predloge in nasploh nezacementirani

blog kot javni prostor ponuja komunikacijo, khm, sporazumevanje, če bi hoteli biti puristični

pa nočemo biti

mi? v množini se vikamo (sami sebe)
rahlo publicistično in po svoje

kljub vsemu in temu zajetem v vsem pa pravimo, da norma mora obstajati že zato, da se jo lahko prekrši

da se ve, da obstaja in se ji zna slediti kadar je to potrebno, kadar se sporazumevamo javno, kadar pišemo članek, nastopamo pa tako naprej v tri nestične pike (v 3p z mjem, v mp3)

skratka: mi smo tu, kjer je Slovenija (khm)

mi smo pač tu (in povsod drugje)

ljubitelji klenega slovenskega jezika in vseh njegovih soglasnikov v zaporedju

ga bogatimo in siromašimo kot vsi drugi in z njim vzpostavljamo določen odnos

ga imamo radi

naša nepobožna ateistična želja: da bi znali

naj bo nebo na nebu in nebi naj sploh ne obstaja in vse to

naj bodo poševnice stične, čeprav s presledki izgledajo veliko bolj estetsko

pa narekovaji! (eden zgoraj eden spodaj lepo prosim, če se le da)

in dvojina! rodilnik! predlogi! (s Hrvaške, lepo prosim!)

naj se moja slovenistična podstat ne obrača v grobu, ko bere časopise ali celo knjige! in naj lektorski poklic postane cenjen: brez šušmarjenja in šraufanja amaterjev po njem v prepričanosti, da je tako vseeno

pa ni!

za redoljube, ki prebirajo detektivske zgodbe mi visi navzdol, zase ne, čeprav si dovolim vse kot poezija

pa se vseeno normiram, kadar želim da me razumejo

kovačeva bosonoga kobila

Apokalipsa

Nepismenost se bo sesedla na lastnih temeljih, ki jih ni (kot WTC stolpiča).
Paradoksalni dvojni w bo naredil samomor (jutri, po slovensko).
Volk iz Volka in sedmih kozličkov se bo zatrapal v Rdečo kapico in jo požrl z zobmi (izbrušenimi in naostrenimi, snežno belimi kot žvečilni gumi).
Starodavni relikviariji s kocinami svetega Petra bodo čaščeni kot megalomanski lonci petunij na tujih planetih (sredi trga).
Miške se bodo zadavile z lastnim kablovjem, sonce se bo skrilo v omaro (za vedno).
Uroš Zupan bo napisal pesem.

Fama

Menjanje identitet za vsak drek (drekecpekec), za vsak kamenček, ki se zaplete med koleščke rolerjev. Kultura dialoga se potaplja (ne mislim se pritoževati). Kot kak slinast polž se vse plazi in pušča sled, da morajo čistilke že ob šestih zjutraj pucat vse tiste ploščice po vseh tistih wcjih sveta. Menjanje identitet za vsak drek, srečevanje ljudi, za katere si ti popolnoma nekdo drug kot zase. Ne pozabi s preslednico (živce mi parajo). Cukr. Pisane pisanice pisano pismo piiii ... (se cenzuriram). Pizdenje ni nujno pritoževanje (vsekakor je bolj možato). V bistvu sploh ne vem od kod vsa ta energija, v bistvu vse prevečkrat uporabljam besedno zvezo v bistvu in vse preveč krilim z rokami (v bistvu). Realizem mi ne diši, sploh ta naš, romantični ne. Pha, kdo pa še kaj da na romantiko (fakin rdeče vrtnice). Požvižgam se nanjo, pa sploh ne znam žvižgati. Anglifikacija besed, ki vrejo (sto stopinj, izparevanje in vse to).

Drugi odstavek: strahopetci smo (jaz, recimo, prva oseba), še na MSN-ju se ne upamo poklikat. V RL se delamo nevidne. Itak nas ni.

Tretji odstavek sploh ne obstaja.

Pika.

"I like it when the red water comes out" (Salad Fingers)

udarjam s prsti po tipkovnici
(jezno, grozeče), kot bi jo hotela
s prsti raztreščit in luknjo v njej zvrtat
v enem dihu (po žensko, po ženskem principu)
mi grejo na živce besede zložene
v povedi preračuane do milimetra
jaz sem za prosti slog
in pete ahilove se mi lepijo
na podplate, na tla,ko se obesim
na vejo, grozeče rohnečo (star les, ki se lomi),
da padem na tla, se povaljam v travi,
ki še ni imela priložnosti zrast,
ker so ji vedno odsekali vrat (s kosilnico),
pa se reva še vedno naprej trudi vztrajat

kot bi rekla z iztisnjenimi ustnicami besedo
ki je ne bi nihče razumel med mrmranjem
in se mi bi ves ta humanizem zagabil
ko bi preračunavala nekončnost
in jo množila z enačbami dvojiškega sistema
normiranega aksiomatičnega v pizdo mater

pater familias na kupu peska pri šestih letih
ne slep ne gluh, kamenja očividce v glavo
otroške domišljije spletene iz vejevja časa,
ki udriha po popolni svobodi in se ji prepušča
smo se igrali nekoč z avtomobilčki igračkami
iz kinderjajčka in jih premikali ročno naprej
da je bil vedno eden prvi in zmagovalec
in naenkrat smo vsi izgubili tiste velike oči
detektorje za igrače in sladkarije

smo se izgubili

da se lahko sedaj kdaj pa kdaj spet srečamo
s tistim vljudnim nasmeškom in z živjokakosi
pati vredu (itak smo v frazah vsi vedno fajn)

križanke je treba rešiti navpično in vodoravno
z vaservago naciljati, da lahko postrani in z levo
roko v tiste kvadratke velike črke vpisuješ

pa pokracaš če se zmotiš (prečrtaš, izbrišeš)
in čez črto popišeš, ker itak nikoli nisem znala
do črte barvat pobarvank in sedaj moram pazit
da me pri štiridesetih ne bo kdo ubil
(mi je rekel moj oče)

danes se pretvarjam, da sem pridna in vljudna
in vsakemu, ki mimo pride voščim dobervečer
on pa jo pobriše izginjajoč v temo olike
in ga ni več nazaj

vedno prepozna prezgodnja pridem
da čakam in počasi odreagiram za akcijo
nedinamični gibi okostenela ne skačem
v luft še plezam več ne proti oblakom

letos je zima prišla na pomlad in se
kot snežna kepa zakotalila po klancu navzdol
da ni nikogar, ki bi jo hotel ulovit

prebiramo se kot jabolka gnijoča
in se mečemo stran in prestavljamo
na enkrat pozneje, ker sedajle pa res
nimamo časa

v bistvu smo mrtvi
dokler čez nekaj dni
spet ne oživimo

Cum grano salis

Steklen kozarec z navidez čisto in neoporečno (na videz) vodo iz pipe. Brez zlatih ribic ali sluzastih alg. Brez česarkoli plavajočega na gladini (vse pod njo). Migetajoča voda se sprevrača sama vase (brez posebnega pomena). Rdeče strehe so lepše od sivih (subjektivno), vse naše je najlepše, najbojše, najenostavnješe in najbolj fajn. Mi smo zasuti sami s sabo in z vsem, kar imam (omnia mea mecum porto – npr. zadah). Organizirane povedi se mi studijo in najraje od vsega imam krativce.

Razmišljam v odstavkih (v zelenih štirikotnikih). Presledki se izničujejo, izginjajo med besedami v neznano. Praznina zeva iz zenic (beločnic). Stoječe ovacije nesmrtnim v mislih in plosk plosk (ploskanje za tiste, ki se vam stripi zdijo manjvredna zvrst). Jaz imam rada noči in sedenje ubija S linijo hrbtenice (hrbtenjače?). Tisto gotsko S linijo lepote vseh tistih Marij pogostih lesenih polihromiranih cerkvenih. Majskih hroščev še ni, da bi se zapletali v spuščene lase, ki vihrajo. Lasje, lasje, po Bretonovo (ne morem jim uiti). V bistvu gre tudi brez.

Sočasno z mojimi obstajajo še druge besede. Moje se pišejo po moje, po svoje. Z obgriženim jabolkom estetsko napopanim na belino (srebrnim) ali s sivino (ni bistvene razlike v bistvu). V bistvu ni bistva (v bistvu). Pa nihilizem? Smo ga zaprli v taborišče, da se z delom osvobodi. Delo na delo pogača (vsakemu en kos). Sedem palčkov brez Sneguljčice (izgubljenih po vrtovih). Psi lajajo (grizoče) in kri je le ena od sestavin.

Tiho dete se dere na vse grlo deroče kot reka (tista tiha, ki bregove dere). Mladič golič nafilan s kavo, da ga razmetava kot razburkano morje (spenjeno mleko). Danes zvečer bom gledala film. Moje misli se boldirajo in anglifikacija ni grožnja, temveč realnost. Nihče več ne trepeče, ker smo trepetali že dovolj. Svoboda je zanka demokracije. Berite Beigbederja. Če pa ne, pa vsaj berite. Karkoli.

Bande nočnih ftičev žvižgajočih (v trenirkah). Podhodi poscani od psov in ljudi (ljudje so psi in besede niso konji). Smeti. Nadrealizem v očeh neke noči. Ponavljanje ponavljajočega, ki nam ugaja. Hrana brez značaja (kot prašiči). Jaz sploh ne znam žvižgati (kaj šele, da bi plesala).

Oči kot sova (na preži). Objedena orada zalita z vinom za ekstazo. Pete ahilove, prsti srbeči. Si pišem datume brez vsebine in igram nešteto vlog, pod različnimi imeni in v različnih čevljih (bosa, na rol(a/e)rjih, v štumfih). Pojdite se lepo solit (s presledki).

Opravljeno.

Hudimana! (en tak vzklik)

Se preobračam in v živih barvah skačem (poskakujem, nedovršnik).

Okno zaprto. Jaz odprta. Zobje vsi na svojem mestu (šestica levo čudno zaflikano zaplombirana).

Počutim se kot avto, ki je opravil tehnični pregled (s štempljom naštempljanim in nizko vrednostjo trombocitov).

V živ rob devam zelene kvadrate in ne, zares, ne maram krofov (zares zares).

Težka sem (51,7 kg). Za kilo banan brezplačno prodam avtomobilček iz kinderjajčka (podarjen). Sanjam kosilo v sede.

Strokovnjaki opozarjajo: črni torki nam obetajo sivo prihodnost (ne verjemite vsega, kar preberete). Kubrick je razprodan v nulo. Jaz niti ne.

Ali pač. Kdobivedel.

Nekdo nam je ukrao luknjać

Kratko in slaTko kot grozdje na ljubljanski tržnici. Manjka nam vetra in udobnih čevljev (takšnih, ki ti ne stisnejo prstov). Bodimo bosi (in goli, kajneda). Racionalni večnamenski pripomočki in medvedek brez jakne za 5,80 EUR (samo jakna 2,41 EUR). Tokovi se upočasnjujejo, da nas ne odnese. Pa bi bilo mogoče fajn, če bi nas.

I sold my soul and it feels great!:)

Es ist Montag z alergijo na jutranje vstajanje (z levo nogo) in geslom: ne prodajajte mi napihljivih sonc (po 2 evra). Se bom pa postavila na glavo, z nogami štrlečimi v luft, da se bo kdo spotaknil obnje (in seveda padel – drugače ne bi bilo zanimivo). In če rečem, da te pogrešam, te pogrešam, pa kakorkoli že. Vsi mi smo ljudje. Menda.

Samoironija nabreklosti

Čas nam pošlje koš timeloopčkov za dan žena, ko se enostavno prespi jutro in vse kar bi se moralo in potem se nihče več ne čudi ničemur. Podočnjaki ostanejo še od prejšnjih noči in vrtanje luknje v zid za zajtrk s kavo s sladkorjem na mrzlem balkonu in Cankar v množini s cigareto v roki in ves nasmejan zre v še en dež, ki nam je že včeraj zmočil podplate. V njegovem domovanju smo se obiskali, tisti speči vsepovsod ljudje, na tleh, v kuhinji in v posteljah drugih in povsod drugje. Karmo smo skrili pod kapo, da nam ni delala napote v polni dvorani in nekoč ženske niso nosile hlač, danes pa še čevlje ločujemo po spolih demokratični. Nič ni prav, nič ni narobe, nič ni resnično, vse je dovoljeno in obratno (na žalost). Zbolel je še en računalnik, takole na pomlad, in išče se zdravnik, da ga kot Trnuljčico prebudi iz sanj. Mi bomo še malo spali in hvala vsem ljudem za kosilo, kosila, piškote prijateljčke in koščke sira. Za tisti samoironijo bi morala spiti kakšno pivo, da bi rekla „hvala“. Če se norec iz norca norčuje, nihče več ne ve, kdo je tu zares nor (če sploh). Roke poskukajoče na vse (karkoli bi jim ponudili) populistično in v nekem trenutku se zaveš, da si tudi ti tam, čeprav gledaš malce od strani, ujet na limanice, ki pustijo grenki priokus in polno glavo misli, ko se izgubljaš na poti domov. Ob dveh zjutraj nimaš pojma kje si in hiše in ceste in ulice se ponavljajo v sivino in dežne kaplje se spuščajo navzdol po laseh. Nikogar nikjer. Bizarna groteska in noge, ki te hočejo pustiti na cedilu in v glavi kaos, ki niha med mešanimi občutki ambivalentnimi, da ne veš več, kaj naj si misliš, ko še lune ni nikjer (kaj šele zvezd za osem evrov!). Nauk: ni ga čez dobro spanje.

vigred mezopotamska

Eno veliko nebo okroglo kot zemlja okoli katere se ovija in miljoni ptičev ptičjih egoističnih mojih, ki se po bremejnem svetu sprehajajo med meglicami s tistim nekaj v očeh, kar jim nihče nikoli ne more vzeti, pa čeprav se ti včasih zdi, da so prazni. Ogledalo odseva resničen odsev neke bitnosti in substanca se skriva za njim, ko ti sonce smejoče posije direktno v glavo. Vesolje neskončno se spotika samo vase in nikamor ne more iti, ker je vedno nekje tu, kot ta zrak, ki je samo enkrat odšel, se prežvečil v notranje organe in izumrl izbruhan v ogljikov monoksid potunkan. Ljudje umirajo naravno, sploh januarja in februar je že šel mimo, da lahko veselo lahkotno z lastnimi rokami izžamemo svet kot veliko modro pomarančo in si ga z vso slastjo prižamemo k sebi, mi srečni otroci neke generacije, ki ji sploh nikoli ni bilo treba zares plavat. Kapitalizem ti ponudi rokavčke in šlauf, da ne potoneš. Mi smo v, tu, sedaj, apatično brezbrižno polni veselega pričakovanja pomadi, da nas razganja na vse strani in levo in desno in naprej in nazaj in v mislih razpočenih kot razpočenke Toporišičeve namesto češpelj. Urni kazalci sploh več ne obstajajo v tem času digitalizacije in številke se iz številke spreminajajo vsak hip za eno dalje, da lahko izskočiš, ko se ti kam mudi in četudi mi zalimate usta s selotejpom, ki si ga namesto soli, sposodiite pri sosedih (ma kaj selotejpom: uporabite vsaj izolir trak!), me ne morete prepričati, da utihnem. Še bolj se bom začela dret!!!

Ljubo doma

pa poskusimo pretentati sami sebe in izza ovinka metati senco na sosednji zid, ki razmejuje svet na dve strani, da se lahko opredelimo prepričani v svoje ječe. ptičja piča za pitanje prazne glave bobneče z desnim prilastkom z nasmehom prijaznim, da ne bo izjema, in dežne kaplje po licih brez dežnika in po laseh. včasih sem nevidna in takrat opazim le trobentice pod oknom z obcestno svetilko, ki širi svetlobo, da bučno pada po tleh (na vse strani, da se ne vidijo zvezde). praznota navdiha se širi po tihi noči, ki jo vsake toliko prekine le bobneč zvok vlaka, ki dirja mimo po svoji tirnici, naravnost po njej. premetavajoče si ob polnoči privoščim rdečo pomarančo na gole zobe na bose noge na sivem kavču s hrbtom obrnjena proti svetu, ki med tem nedolžno spi in sanja.

okus, ki traja

zgodovina kot polž, ki leze okoli žoge in se mu svet zdi vsak dan na novo napleskan poslinjen z nevidnimi vejicami, ker so meje mojega spoznanja tako ali tako meje mojih čutil in so ta so izmučeno naveličana svojih rutinskih opravil, vedno enakih, istih, ponavljajočih in včasih je zares treba oditi na kakšen čaj s preteklostjo, da se jo potem lahko za večno pomete iz praga misli posplošenih, čeprav nikoli seveda zares (prah je večen). splošna razgledanost se izgublja med mobilnimi telefoni s predigrami in stenami brez grafitov in s kupi reklamnih lepakov kot nekaj najbolj nemoralno nemoralnega na tem svetu. z in y se konstantno zamenjujeta in jaz negeekično bitjece se s tem sprijaznim, da lahko čim hitreje odhitim na kosilo kosilce jedačo pijačo pokonzumirano na tsiti brezosebni menzasti način, ki ti sploh ne prinese srečnega občutka zadovoljstva in se ti svet potem zdi čisto enak. sanjam o kosilcu skuhanem posebej zame obljubljenem enkrat kmalu, ko se skuha, ker se samo od kinder čokolad, bounteyev in makovih štručk pač ne da živeti. aksiomatično drži drži kot lim, ki se ga zalepi na prste, da obdržijo posesivno ob sebi vse kar se je nabralo na njih brez interneta in s prazno glavo stavkov stavkičev, ki jo silijo razmišljati v nematernem jeziku, ki ni njen, niti njenega očeta. mt mt mt mt mt mt v vseh šestih sklonih napisana, tista canakarijanska s skodelico kave in vsem kar ima v naročju, da ti podari in ti kupi nove hlače, ti pa napišeš, ma kaj napišeš, saj nisi zares pismen, obkrožiš, da je ne maraš, tako po slovensko kot petunije na oknih razkošno razcvetene na zidovih za katerimi se dogaja bogvekaj naskrivaj zakrito že za na sprehod in za v trgovino. tako slovensko padeš na izpitu svoje domovine, ker te nočejo, Krpana silaka, ki je premočen celo za njih: kdo ga bo pa prijel (smeje z ostrivcem na zadnjem e-ju, ki ga na tem uporabniku prijaznem macu ne znam narediti). vsa ta različna piva v množini kot javnosti in vina in moke in mladosti, ki imajo vsa enak uscan okus pa vseeno kupimo vedno enega in istega, z blagovno znamko podkovanega oglaševanega, ker naj bi bil boljši. estetski odnos do sveta se oblikuje skozi majhe otroške oči, ki jih oblačimo v flufasto rožnate volančke in jih navajamo na lepoto disneyevih risank kičastih in potem te sploh ne sme presenetiti dejstvo, da se puristično izključuje vse kar ni idealno simetrično dolgočasno enako identično palmasto s peščenimi plažami in sončnimi zahodi v ozadju barbikasto z bleščečimi nasmehi svetleče zlato srebrno okrašeno kot novoletna jelka. nič manj nemoralna kot diler s horsom ali županski kandidat preizkušam svojo nečloveško človeško indiferenco v velikem terariju s človečnjaki oblečenimi po skupnem okusu počesanimi enako dišečimi, prepričanimi v lastni individualizem. nekje s strani, pa vendar notri, ne slepimo se: bolj proti sredini kroga, drevesa spoznanja pod katerim je pokopan nek pes: dog, god, odvisno s katere strani pogledaš. strani, strani, stranice in sestavljenost sveta zmanipuliranega s sugestijami nafilanega kot paprike z rižem in jotacija polna e-jev in o-jev. mogoče pa res živimo na notranji strani sveta (slepi za okolico, slepi za vse) in zbiramo prazne skodelice kakavov in kav in čajev za naše zanamce.

S pripisom: od sedaj naprej očitno blogi brez desne poravnave, kot da moj čut za estetiko ni danes že dovolj znerviran. rahlo sem v dvomu, če ne bi bilo mogoče prav, da se zderem nad vsemi in vsem, ki so mi ga privzgojili, ampak se ne bom, ker mi ta isti privzgojeni čut to paradoksalno preprečuje. brcajoča.

En, dva, tri, štir ...

Preplet rok popackanih in lepljivih od ananasovega soka in popotovanja levo desno in nazaj po hodnikih stopnicah brez dvigal in avtobusov s kakšnim vlakom včasih brez smetnjakov. Obilo mleka in velikih začetnic na peronu. Siv asfalt in sivi bloki pod modrim nebom, ki se ponavlja. Vsako jutro isti koraki napovedujejo rutino in vedno isti stavki od katerih se bom preselila. Pogled niha od okna k Oknom in svet skozi macove oči je bolj estetski in zaobljen. Kot kakšno jabolko neobgriženo brez reza žiletke za zraščanje s čimer koli z vsemi slovenskimi dvojinami tega sveta. Zasvojeni sami s sabo smo se speli, da lahko v velike skodele preko roba nalivamo še večje džezve kave z mlekom. "Natakar, eno kavo z mlekom prosim." Rimski zid se blešči v soncu, ko vsakodnevno sopiham mimo z željo, da bi se enkrat zares ustavila ujeta nekje med 19. stoletjem in socializmom s pionirji in janeževimi upognjenci zaprtimi v avtobuse ljubljanskega potniškega prometa. Ljubljanski z veliko? Pravila prikrajam po svoje in posvoje posvajam najrazličnejše stole (kdaj pa kdaj tudi kakšnega človeka). Patos, zagon, zanos (v kotičkih ustnic se prebuja smeh). Mački se gonijo: pomlad je, in kmalu se bodo na nogah znašli koleščki koleščniki in se bo dirkalo še z večjo hitrostjo povsod naokoli, da bodo ideje kar prekipevale kot voda za špagete za kosilo. Ležerni čaji se kompenzirano premikajo na kasneje, ko bom zaviti v lepki objem karamele ljubeče spali kot žvečilni gumiji prilepljeni na kakšne hlače s kakšnega stola, da ti polepšajo dan. "Ti pa nimaš lulčka, hahaha," po mesiču ob 7. 42 za dobro jutro v zameno za hopsanje naproti po utrujenih in ožuljenih stopalih (čevlji z luknjo za v dež). Vsi nekam gredo, jaz večinoma le prihajam. S knjigo v roki in nogami, ki hodijo v štric po kakšnem klancu za delanje ovinkov. Stric, pa pečenic in krvavic (od muhe). Bizarno groteskno z metulji ubitimi za nedolžne speče otroke, da jih bodo lahko občudovali, ko se zbude. Mi veliki ljudje. Tete, strici, bratranci, sestrične. Sosedje. Najboljši sosedje. Ščepci soli cum grano salis in mestni fetiši ob vstopu z balkonom in rožami. Tu ne morejo živeti slabi ljudje. Pa še hladilnik! (Naš hladilnik, naš ponos. Kaj je mleko, kaj je jajca?). Trenutno sem se znašla v eni takšni časovni luknji med čakanjem na potem in tistim, kar je že bilo. Za zajtrk: Moje finance, za kosilo: razkuhani špageti. Kradem jim čas. Tatica! (Kradeš, lažeš, bolhe maš, v šolo hodiš nič ne znaš). Tu nekje smo in čez pet minut se bo svet spet preobrnil na glavo in predrugačil. Jaz v nekih oranžnih hlačah potegnjenih iz omare razmišljam o kovtrih in baziliki. Naveličana zmiskih plaščev ne verjamem več v sneg, ko smučarji razveseljujejo upreženi v egotripe, ko revežem brez pogleda z viška privoščim, da so srečni vsaj na ta način. Nismo pač vsi N'toko (hehe), medtem ko trume hujšajo na vsakem koraku z željo po čevapčičih, jaz živim predvsem od jogurtov. Od krav:) Epska širina se razširja in podaljšuje v neskončnost, da si bom morala na silo nastaviti kakšno štango (drog) pred glavo, da se bo ustavila zaletavajoč se vanjo. Bumf.

Me že ni več.

7 : 2 = 43

Cela Ljubljana v nedeljo zjutraj išče dežurno lekarno (še psi!) na peš nogah in z osmrkanimi nosovi (na semaforjih si dilajo bacile). Nedoločnost in poljubnost se išče definirana na nadvse nekreativen način, da bi se ideja utelešila v moje misli in bi se materializirala pred mojimi očmi. Tu nekje je, voham jo, kot prve pomladne trobentice in brez štrika se skuša navezati na svet, ki ji polzi skozi prste. Kam pa vi? Jaz ostajam zasedena priklopljena in z nebom, ki me gleda skozi okno. Polna besed, pa nobene prave. Nerazpakirana pozabljam dežnike in izgubljam urnike. V knjižnicah plačujem zamudnino, s kupom neprebranih knjig in tekočih trakov. Bele stene bi prepleskala vsaj na bež ali pa bi poklicala trope majhnih mravelj, da bi jih potacale. Premetati bi bilo treba znake, črke, misli, ljudi (pretepsti). Cel svet se mi mota po glavi in potovanje misli je izlet v neznano. Vse imam, samo puzzlov ne znam sestavit: v mozaik, v rubikovo kocko, da bi na njej zraslo vzklilo v ljubem maternem jeziku spisano izmišljeno in nato bi se prevedlo kot elektrika naprej po žicah. Žlicah. Tistih za jogurt in tistih za juho pogreto nekje na obali večernega morja. Vmes včasih zaprem oči, da ne pozabim nanje. Včasih grizem kar tako brez razloga, ker imam zobe in zobno pasto (brez nje ne gre). Padam v časovne luknje in gledam v mlaj, ki se ga ne vidi, tam nekje nad Piranom in tisti skorajda kičasti roza sončni zahod pada samemu sebi na glavo. Včasih kupim kakšno pivo, da si ga delimo. Včeraj, danes, prejšnji teden se zlivajo v eno. Vedno obujem napačne čevlje, nikoli se ne počešem. Na živce mi gredo vedno isti obrazi na vlaku, sploh tisti, ki jih poznam in ne jedo čokolade. Sladke palačinke s kupom stepene smetane, ki je ne maram, bi si po mailu poslala v svoje možganske celice, da bi se prebudile na kakšni gugalnici sredi poletja. Bosih nog, ne bi pogledala ne levo ne desno, ko bi tekla čez cesto. Vihrala bi, brez izparevanja in vrgla bi se v vodo, da bi izolir trak naplavilo nekam na obale Hrvaške, ki sploh ne obstaja. Na Primorskem cvetijo češnje in jutro prespano vstano navsezgodaj zamujeno in prispeto ob ravno pravem času, se da premakniti za nedoločen čas naprej nekje med čokolinom in zelenim čajem iz skodelice z emblemom ekonomske fakultete. Pižame in Jezus v mačji podobi in ležernost začetega z raztreščenimi smokiji po zadnjih sedežih in peskom za na grob v prtljažniku. Ne več kot 160 na uro letimo proti skalam nafilani, z očmi na razgledu v neskončnost pripopani in z dekico za na tla, da nas ne zebe. Bil je res en tak lep dan za piknik z grisini in polnim parkiriščem v trojini nas, ki smo šli, vsem mehurjem navkljub. "Če ne boš priden, te bomo odpeljali na urgenco." Razpotegnjenost vsega skupaj se ruši v tempo stopnjevan v ponedeljkovo jutro s polnozrnatimi rogljički in čokolado ob Ljubljanici in opazovanjem rac, ki jih odnaša tok (smešne so, za njimi meglena tapiserija). Sama samcata s svojimi nogami vstopim v svet skozi vrata, ki vodijo navzgor (tista kafkovska s čuvajem) in se usedem v neko vrečo (tako se razvije nemorala, tako se razvije nemorala). Sedaj sem tu nekje v bližini, dirkam od iksa k ipsilonu in vmes včasih še v kakšno trgovino. Domenke zajebem. Vse ostalo je zgodovina, vse ostalo še pride. Za nazaj in vse to, kar se je nabralo, kot dva žvečilna in kovanci v moji torbi požvenkujejo kot misli, ki se morajo še zapisati. Kupi, kopice, kope in polno zatipkanih napak, ki se mi jih ne da popravljati. "Vse ovinke v življenju moraš zvoziti" (z ročno) in izginila bom šele, ko izparim (do takrat vas strašim). Anywhere out of the World.

oznanila

ubijte me z vsem zarečenim kruhom tega sveta, ampak res nisem rekla, da ne bom več (niti vaših žemljic nočem, si bom že sama natrosila drobtin, Drobtinic). tu sem, odpiram vrata zaprašenega dupla, da se je dvignilo nekolikanj prahu, praha, preloga, trznine, ker je vse to prav in ker je prav, da spomini poletijo. brez fanfar ali kakršnegakoli dretja v tišini in po prstkih kot Tom v risanki in izza ovinka. se odkrham (odkrh odkrh). s srbečimi prsti razbrazdanimi, razpokanimi, opraskanimi, žuljavimi, ki se počasi spet navajajo na otip vseh črkovnih znakov, pa preslednic, vračalk, izmenjalk, krmilk, vnašalk, brisalk in ubežnic tipkovnic tega sveta. lepo vzgojena po bontonu za en dan prihajam nazaj iz čistokrvne vljudnosti do domačih, da boste vedeli, da sem še. namesto razglednice sem se naslikala kar jazst pred vrati. pozvonila nisem, ključ sem izgubila. pripravljeni uvodni leporečni govor ves zmečkan stiskam med prsti in blebečem na pamet po navadi. brez železne srajce, točno tja, kamor pelje tók. "tòk tòk" potrkam na duri z ameriškimi narekovaji brez posebne simbolike in iz čiste lenobe. nalahno, ker pozdravljati pa zares ne znam. ne prav in brez očal, da bi videla vse obraze, ki mi prihajajo naproti. z ušesi in z blatnimi čevlji vstopam čez prag, praznih rok, po gorenjsko, slovensko. brez pekinezerja (sem ga pustila na plaži, da laja na mimoidoče).

odkrh odkrh (znova)

in sedaj sem tu, punčica vljudna, se vrača domov, po svoje reči, po zobno ščetko in čiste nogavice. brez kape ali klobuka vam zopet razgaljam svoje misli. v njih: zmešnjava (ne bom sesala samo zaradi obiskov). stokrat narobe vpeta vrv se je zaflenčala med sugestijami in vsem tem časom, ki nam polzi skozi prste (kljub magneziju). na zadnjih nitkah frutabel in lastnega premagovanja hudičevsko skušam svoj ego in se povzpenjam više proti modremu nebu nad menoj. Ajda, prasica! (vzklik ali eksklamacija) na dnu ljudje s katerimi se po avtocestah življenja vozimo in delamo prekrške (pregreške). vsi mi otroci istega frizerja, opice brez vžigalnika, ki panteistično lepimo na steno razpela poleg slik maršala Tita. namesto s kartico, plačujemo s prijatelji, ki jih srečamo na kakšnem pločniku, ko gredo za soncem po Partizanski ulici do mlakuže in gozdov spomina zapuščenega otroštva, ki ga puščamo za seboj in mu samo vsake toliko prižgemo kakšno svečo. iskreni priznavajo, da je še veliko ovinkov v zgodovini, ki bi jih bilo treba na novo prevoziti in to oni, ki so že od nekdaj znali plavat! ampak kulj, vse je kulj, ker so mi fajn ljudje, ki si upajo, pa čeprav jih je včasih strah. odnosi med trgovci in potrošniki, med dilerji in đanksi, med nami in vami, ko smo mi vi in vi mi in med mano in tabo in tabo in mano in med ljubitelji višine pa med tistimi, ki se je boje in med ljubitelji in neljubitelji čokolade in vsi tisti "živjo", ki odmevajo po ulicah in cestah: še vedno en velikanski šmorn. niti cesarski praženec ne, temveč en navaden fakin šmorn. jaz v njem kot kakšna rozina, izgubljena, potopljena v čežano. pa saj je fajn plavat, četudi ne veš kam boš prišel: v bistvu nimaš kaj zgubit, pa čeprav kdaj izgubiš v Monopolyju. brez posebnih priprav na Južno Afriko, z ravnimi koleni in fetišem na zajce. rastemo, zrasli smo in rože nam dobro uspevajo, čeprav jih pozabimo zalivati in roža je še vedno samo roža je še vedno roža je še vedno roža. tista mandarina tam na tleh v kotu pa je instalacija čiste umetnosti, prvinske, z oranžno sredico in je tam samo zato, da ti jo nekdo podari. brez odvečnih zgodb, ki jih bomo zaprli v čarobno knjižnico, čarobni gozd brez vrtnih palčkov, brez datumov in vsega tega kar se mora. samo zato, da ti jo nekdo podari. samo zato. Samo izginjajoči, izginuli. eden tistih iz mojega seznama, ki bi jih še. še zdaleč ne edini, ker je vse več nog, ki hodijo z menoj vzporedno. z drugimi se brcamo pod mizo v živo ali vsaj prek msnja se dregamo v uči. vsemu složnemu iz kakšnega koncerta bi ti dala tisto temno čokolado s pomarančo oranžno in čez katjeplutovski zeleni čaj, da ti bo slabo. bi te polila z njim in utopila v njem in v kakšni takšni noči z nadrealističnim recitiranjem Soči. zase, zame, za štrikanje štrikov, pa če tisti noj, ki je v bistvu emu, pride ali pač ne in četudi je zjutraj treba iti in seveda bom zopet šla, ker vedno pridem samo zato, da grem.

odkrh odkrh (v tretje)

sem se izpela. na dolgo in široko raztipkala, razpela. sedaj bežim od tu drugam. gujsat bi se šla, tako prav po hipuzelsko, ker itak ne morem prav nikogar pretentat, da sem zlobna. brez končnih i-jev, brez česarkoli. in vse te misli zapisane tu potrebujejo elektriko, da steče po njih žilah in Okna, da se odpro, jaz pa nimam časa čakat, zato jih zapisujem na majhne liste lističe, na karte za vlak in za Dramo in v en tak zvezek blok, ker je bil svinčnik pred Wordom in smo na računalnik igrali Tetris. nekoč, ko smo bili še majhni in smo se v peskovniku tepli za tisto zeleno lopatko, vsi porisani od flomastrov in z marmelado okoli ust. sedaj oprani z navadnimi pralnimi praški iščemo poanto. česar ni na tleh, je na zidu in namesto človeka na jezi se se odrasli otroci hočemo igrati boga. jazst bi nas, če bi bila, prav vse postavila pred zid. ne za postrelit, ampak da bi se končno naučili plezat. s štrikom ali brez, važno je da se znaš prijet in da zaupaš. edina zares privlačna reč interneta je, da je neskončen kot Borgesova knjižnica v Babilonu in da je vsaka pot milijon poti razcepljenih na vse strani in tako naprej, brez konca, ker ne znam narediti pike, zapreti vrat za vedno in se zakleniti. Z odprtimi okni na stežaj, da me prepiha, brez skrivanja, pejmo se rajš lovit! :Đ

do nadaljnega zaprto

duplo ostaja, jaz se začasno izseljujem čez meje neskončnega blodnjaka švigajočih prepletov medmrežnega prostora in časa v resnično resničnost (z glavo v oblakih, z nogami na tleh)

bolj kot tipka, se mi piše z majhnimi črkami nagrmadenimi ena poleg druge z velikim izkoristkom prostora (gorenjka pač)

piše se mi samo zame (egoistično)

nočem biti več javna (zaenkrat)

vleče me drugam (drugam drugam. ignoti nulla cupido)

ne bo nobene inventure, ker ne maram pospravljanja

samo kot dejstv0 (a?)

iz vljudnosti? (do koga že?)

zapiram se

če me kdo potrebuje, me najde tu: widrawanda@gmail.com

in sedaj nič več. (s piko).

copy /paste

OPOZORILO: tale mail je napisan okoli enih popoldne na prvi dan leta gospodovega 2007 in je bil vnovič prebran v popoldanskih urah istega dne in spoznan za popolnoma zblojenega in neprimernega za pošiljanje komurkoli zaradi mnogih mnogih točk. rahlo psihadeličen se mi zdi, amapk to je le moje subjektivno mnenje. lahko se motim. skratka: imej v mislih, da sem te opozorila, da je sledeči mail neprimeren zate, ker ga še sama v večini ne razumem :Đ
______________
dobro jutro!

ravnokar vstala pa že doma

uf

sploh nisem zaspana zares pa mi ni nič posebej jasno

tistih 5 ur, na pol na vreči, na pol na tleh, pa še novo leto smo zamudili in smo ga praznovali v drugem časovnem pasu. približno.

tale tvoj mail je tak kot da ga ne bi napisala ti, ali pa sem jaz tako nekdo drug sedajle. z mačkom. hihi. ampak takim, tem tapravim mojim. ki se je izgubil sedajle za tri dni. verjetno je ponočeval. sedaj pa je spet doma. z mano. in jaz z njim in bova pila en kakav. kaj pa boš drugega, kajneda :D ampak je revež tako suh, da se mu kar rebra čutijo, prej je bil pa res bajs, hehe

ja

sem bila tudi jazst v ljubljani včeraj danes. še ravnokar. pri P, čeprav je ni bilo. v bistvu je bila. ampak ne tam. v bistvu se je letošnje leto začelo s samimi bivanjskimi vprašanji. npr. tista, ali jaz sem, pa šta je život in godot seveda, ki ga še vedno ni bilo, čeprav smo ga čakali. je pa ob treh zjutraj prišel nek gašper, ki ni bil tvoj. ja. in smo razpravljali o vohu in brbončicah in agregatnih stanjih vode in štoparskem vodniku po galaksiji. tako nekako. pa elektrike je zmanjkalo enkrat vmes, piškotov nikoli. za zajtrk smo jedli pomarančo.

ojoj, popoloma zmedeno pisarim tole, sploh mi ni do tega, da bi se spravila v red, ker mi je všeč tale kaotični konec in začetek in vse to ... ampak če preberem to, kar sem spisala, še sama ne razumem popolnoma vsega ...

da, da

zadnjič sem se spraševala kako se v ešpanjolščini reče vino. je vino? :Đ

poskus in poizkus je eno in isto oz. niti ne :Đ bolje rečeno bi bilo takole: dve besedi, ki označujeta isto, le da je poskus lepši, veliko bolj slovenski izraz. poizkusa naj bi se po sskj sploh raje ne bi uporabljalo, tako da ni nič napačnega, če si ga izbrišeš. edigs pomaga :Đ

plez ... pa kwa jst vem, fajn mi je plezarit, sploh če je družba fajna, kar pa tista plezalska srenja še zdaleč ni. no v večini. iščem alternative in vedno obstaja možnost izhoda, če drugega ne vsaj zasilni izhod za požar, kajneda.

uf, uf

spet gre mimo

drama (hahaha)

sorž

ne bom več klatila neumnosti

v opravičilo: premalo spanca, preveč vina in preveč piškotov. pa še nek preveč na debelo narezan pršut.

N

kaj pa jazst vem. naj naredi kar želi. jaz sem tu. ima vse moje podatke. magari ji daj mail, če se ji zdi lažje pisariti kot govoriti (menda je pri internetu sem slišala) in to: pizda, to, me pa razpizdi (wtf??? počutim se kot junakinja v kakšni cankarjevi/morovičevi črtici), ta strahopetnost biti to kar se ti zdi, da si. pa zakaj ne??? kot da žrem tiste, s katerimi se ne strinjam ali pa so drugačni od mene. noup noup noup. toleriram vse. let it be. sein lassen. pusti biti. vse to. in naj bo takšna kakršna je, prokleto (oja, dajem si duška). paradoskalno, paradoksalno, paradoksalno sem se zapletla v vrv, zato prečrtujem celotni zadnji odstavek (jedeta!)

pizda (drama)

štrik

ej, ne vem. ni ti treba biti neka poštarica. ponavljam: jaz sem tu in če hoče me lahko kontaktira. lahko me vpraša vse tisto kar si me povprašala ti in odgovorila ji bom natanko enako. brez zamer ali česarkoli. naj če želi.

A. jazst imeti njo lada, kakorkoli že. za nazaj za naprej za zdaj. in se mi ne zdi najlepše ignorirati vse skupaj in vse to. osebni stik in to. ampak ok: ne bom poštarica kurirka pastirica. ne bom. razrešite same. meni je A kulj. nisem se hotela vtikati v bistvu. samo omeniti. ker se mi je zdela rahlo prizadeta. ampak en bom več mešala štren (kablov? če je tema se itak ne vidijo)

novoletni nameni? novoletne zaobljube? biti sebičnejši? ne. še zdaleč ne. držati se nazaj v lastnem egoizmu, ki ga je preveč povsod pri meni tu doma in drugje, ampak je pa vseeno lepo, potem, ko ti kdo reče, da lahko prideš še. biti dober. srednja mera. aristotel (o, fak!). ne ne bom. ampak sebičnost kot cilj se mi ne zdi fajn. solipsitično zveni. in čeprav to mogoče niti ni tako nemoralno, je pa težko za šibkejše. je težko. za njih. za nas kadar smo. in potem se vse zopet zameštra in nikomur ni jasna ta popolnost, ki je ni. nikomur ni nič jasno.

sebičnost ne reši prizadetosti s strani vseh še sebičnejših od tebe, kot tudi plačana položnica unicefa ne reši problema v afriki. ja? zdravi odnosi. razčiščeni. brez maščevanja. z zdravim egoizmom, brez posesivnosti, s tem brez sebičnosti. ne biti predpražnik, ne biti solipsist. srednja mera? (o, fak! grki so pičke, če še ne veš)

in tale stavek: " Jo bom ignorirala tako kot je ona mene" - menda sem jazst tako nekako ignorirala N, pa se sploh zavedala nisem tega. podobnosti, podobnosti. enako z enakim zamenjevati. kdo je že to? ampak, joj, oprosti, spet mešam štrene in vse skupaj. ne bom več. ne bom več. držim se nazaj (je dobro za hrbtenico pravijo - hehehe)

drama

ej, ej, ej

"život, šta je to?"

mah, sej je fajn, ane, da je?

ta tokokrog in vakuum. pa jazst imam rada interakcije z ljudmi Ljudmi in če je bila N ena izmed njih nekoč, zakaj ne bi bila sedaj? zakaj? no, zakaj? strah je znotraj votel, zunaj pa ga nič ni. naj naredi. naj kocka pade. reci ji to, lepo prosim, pa ne mislim samo tu in sedaj, ampak tako, ker ljudi ne moreš kar z edigsom prebrisati in jih še vedno nosiš s seboj in jim želiš vse najboljše: reci ji naj naredi kar se ji zdi. naj kroži in naj se ne blokira z mislimi in dejanji, ki se zagodijo in obvisijo v začaranem polkrogu (circulus vituosis na pol). skratka, bolje je, da tista kocka končno pade na tla, pa četudi se razleti, kot pa da obvisi v zraku. samo to ji polagam na srce. toliko.

in sedaj grem nekam drugam

en čuden mesić sem dobila včeraj enkrat ponoči ali kdaj pa še sedaj ne vem nič o tem

važno, da sem in da sem vse to kar sem naredila. ja.

pizda. (en tak novoletni. še v pižami stoji v preddverju)

linija. naj ostane linija. naj ostane. linija.

stik. (neo)stik. zadane.

stik. naj ostane stik na liniji zalepljen z neostikom. tako.

papa

widra

počitniško ležerno misli letajo po svoje

nog stolov na mizi narobej obrnjene čakajo na prostor na tleh, da se razširi in jaz magično realistična na stolu zrem skozi steklo v sonce. ne priklapljam se več tako zelo pogosto. analogno ždim na mojem fotelju s spodvitimi nogami zatopljena v branje. včasih spečem kakšen kolač v starem lončenem modlu. za potico mi je zmanjkalo elana, ko je mati prinesla domov cel kup kupljenih, ki jih ne jem. v bistvu jem vse. občasno se postavim na glavo in gledam svet iz druge perspektive. spet drugič se smejem lastnim mislim preteklosti. tako patetično osladnim, da mi gre kar na bruhanje. bruhala ne bom. bruham samo po jagodnem jogurtu. in potem nič več.

ljudje polni božičnih zgodb in podarjanja puloverjev. domača tla pobeljena s snegom in kuhinjska tla polna moke. jaz sedim na tleh in zrem v vse te noge (od miz in stolov). nikjer utripajočih lučk in bunkic in vsega tega. samo jaz in maček, ki pijeva vsak svoj kakav, takole nekega večera.

bi šli?

dan začet z redbullom in zaprtimi očmi. nadaljuje s spuščenimi lasmi in zmago. za nagrado sijem. na animateki gledam filme. nasmejana hopsam iz dvorišča z milošom in klemnom klemnom ekipe www.strup.net in podrem osebni rekord: 15 minut z eno rdečo lučjo. točna kot ura razmišljam o ikonah moje mladosti: maček muri in klemen klemen. nikoli pozabljiva z zvončki na uri in sončnimi zahodi. škrlat za nama, ki sipa ko kepa in kozarci mleka pa še mačji kruh od peka. nostalgija in prepričevanje, da nisem pretenciozna, če mislim, da znam bolje. vsi tisti tihi, pri miru stoječi ljudje, ki mrmrajo sami sebi. neopremenljivi, medli, mlahavi ko mrtva riba. ne pustijo nobene sledi. snega tako ali tako ni, smrekove vejice prekrivajo tla, pravopisne postavljam rahlo po svoje. včasih sem znala bolje, se mi zdi, a sedaj se vračam. na oder stopam prva. navsezgodaj. popolnoma po svoje, brez koncepta, s pripravami ob polnoči. prej točno ob času zamrznjena prisopiham v subtropsko klimo. črne postave peščice ljudi, ki jih zanimajo zanimive reči: strip. jaz siva, zunaj tema in kičaste luči. pa glasna glasba četrtkove noči. grem mimo. kot piš, ki veje med vejami in vejicami. ustavljanje le ob rdeči luči in ljudeh, ki si to zaslužijo. čas brez časa, ki si ga lahko odrežem, če zares hočem in ustavim hitenje za trenutek, da izmenjam nekaj besed. majoneza, ki se cedi po tleh in nastavljanje dlani za kavo. ne spadam v ta svet. sem nekje vmes. nikjer zares doma, od kar so mi ga podrli. z ograjo zagradili in prepovedali vstop brez razloga. včasih mi prija početi reči brez razloga. še raje uživam. orada na bone in malvazija za pikico na i. srečnih oči, popolnoma srečna, spet na poti. premikanje je glavna naloga sveta*, meni pa se zdi, da grem samo zato, da pridem. z mandarinami med odmorom med odisejo in uliksesom pitam sestradane ljudi, ki so mi iz dna srca hvaležni. sedim na treh stolih hkrati, na četrem imam torbo. širina mi je bila od nekdaj ljuba in nekje vmes se odločim, da bom decembra ljudi vabila na kakav. bi šli?

opozorilo: v pločevinki raviolov lahko najdete velikega duha, ki vam izpolni željo. v bistvu dve. ampak potem ne bo znal več domov in boste morali z njim namakati noge v potoku in prepevati po francosko. ravioli so zelo zanimiva jed. sploh tisti iz pločevinke in če ne znate francosko ali nimate posluha, dobro premislite, preden jih odprete.

toliko.

______________________
* Polona Glavan: Noč v Evropi

preblisk

Vrana se z vrano druži, volk z volkom, mačka pa sama s seboj.

highlightening

Draftam drafte s prenakopičenimi mislimi v večih dimenzijah. Lačna.

Z zavihanimi robovi in polnim trebuhom dobrih, a presladkih kinder čokoladic. Z mačkom. Šibka.

Brez krempljev, da bi z njimi podčrtavala misli, ki se mi utrnejo. Z luknjo v glavi, ki jo donenje prepolnosti le še povečuje. Rumeni nasmejani smajliji se mi zdijo ostudni. Patetični pogovori s prijaznimi gestami še bolj. Nekje vmes plavajo ljudje s perutmi in pettisočaki s podobo Ivane Kobilice se vlačijo po rokah. Od roke do roke, od denarnice do denarnice, do evrov. Cel kup besed v različnih kontekstih, ki ne bodo nikoli prebrane. Melaholija v očeh sredi kaosa, ki zna biti včasih tako zelo lepa. Ne razumem ljudi, ki ne marajo dežja, kot da je dež kriv za to, da je dež in že cela dva dni s seboj vlačim svojo "zeleno marelo". Topel kakav, fotelj, noge zavite v volnene nogavice in knjiga naključno povlečena iz mojega kupa. V resnici vse to ostaja le pobožna želja, ki v bistvu niti pobožna ni, razen če sem jaz tista, ki je bog (pretenciozno?). V resnici sem majcena pi(ć)kica, ki se premetava iz ene krožnice v drugo in namesto knjig večinoma na hitro prebiram samo še bloge.

Nauk: Če bi bog obstajal, bi zagotovo imel blog.

vsega so krivi proizvajalci zobnih ščetk

smeha polna skleda:)

za:me

ugašujem se. s puljenjem kabla iz vtičnice in z odvijanjem varovalke. danes je lahko jutri, če si zares želiš. jaz bi raje, da bi bil jutri danes, ampak šele jutri, ker danes je že danes dovolj lep.

bova?

precep

Razjeda me dvodelnost, ki se je ne dobi v paketu lepo zacelofanizirano in s pentljico okrašeno v Top Shopu za 9.999,99 SIT - želite, da preračunam še v evre? (ah, dajte no, saj ste dobili svoj evrokalkulator!)

Evri kot evrokrem in glava kot ogromna skodela z neskončnim dnom. Bruha. Bruhaha.

Če grem ven, grem ven. Če ne grem ven, ostanem znotraj. Če grem ven, grem lahko tudi noter.

Nagradno vprašanje: luknjica pri luknjici pa vendarle vodo drži. Kaj je to?


Nagrada je potovanje po lastni izbiri na in na lastne stroške. V tolarjih, evrih ali jenih. Namesto evrokrema v Evropi jemo Nutello in niti Čokolino ni več to kar je bil.

Zakaj se mi včasih tako zelo neumno zdi biti prijazna???

Dober dan

Dan. Dober dan. V celoti.

Cel dan nič, ničesar, nikamor. Štiri stene in še kakšna več z zaprtimi okni. Skregana z vejicami, jih izpuščam in se še v istem trenutku ujamem pri udejanjanju paradoksa. Vsako minuto se ura premakne, jaz pa se že cel dan ne premaknem niti za ped.

Dan. Dober dan. Dan brez vlakov. Še vedno jih ne sovražim, še vedno so del mojega dne.

Počutim se kot veverica, ki ji vse uide mimo. Cel dan grizljam najrazličnejše oreščke. Dan. Dober dan. Miklavž na sceni. Rahlo odvečen. Jutri v časopisu: Ženske, ki tečejo z volkovi po nakupih so linčale vse tri decembrske prinašalce. Razlog: zadekanost v tople krznene plašče in kape. Ena izmed njih je povedala: "Letos je zaradi visokih temperatur nošnja krzna še bizarnejša kot ponavadi." Dedek Mraz brez kučme pa v jok.

Dan. Dober dan, vsem vegeterijancem, lezbijkam in skinom tega sveta. Ujeta med dolge kolone črk, ki se trudijo ne biti prazne. S cmokom v grlu za nazaj. Z natrpanim urnikom za naprej. Ujeta na sredini. Pajkova mreža in muha v centru niti. Vzorec. Prenašanje vzorca na vse. Posploševanje. Včeraj zvečer sem videla polno luno, pa je načeloma sploh ne bi smelo biti, čeprav luna je tako ali tako vedno. Vsak dan. Dan. Dan na dan.

Dober dan, velecenjeni in velecenjene. Znašli ste se v resničnostnem šovu z imenom Blog. Kamera dozira samo tisto, kar želi prikazati in samocenzura se samocenzurira točno tisto, kar želi samocenzurirati. Jaz pri tem nimam nič. Ali pač?

Sobóta

Z nekom, ki ga sploh ne poznam, kot dva vesoljca stojiva sredi sobotnega večera nekje ob strani glasnih množic venidočih ljudi in se zgražava nad rdečerumeno zvezdo repatico nad nama. S strašansko prepolnim mehurjem se retrospektivično prijetno utrujena spominjam mozaika delčkov današnjega utripa z neopaznim rdečim kapljanjem in hitrimi vožnjami po ozkih ovinkih, na katerih ni bilo nikomur slabo. Dan poln cigaretnega dima in s soncem v deželici pod Alpami, ki ni doseglo le doline v katero smo se prostovoljno ujeli. Ozka špilja, več dreves kot ljudi. Postanek v bazi nekega vaškega pricestnega bara s stališča mestnih otrok neverjetno nizkimi cenami našega otroštva: sadni čaj - 150 SIT, kava z mlekom 170 SIT in iskanje kofeina, teina in avtomobilov po zaspanih, zaprtih in praznih mestih. Slaba vest se izgubi med razpokami in zgodbami o napihljivih smrtonsnih osah za ogrevanje, medtem ko rokavice v decembru sploh niso najnujnejša oprema. Pasovi so. Premagovanje starih strahov in novi ljudje, ki zbujajo prijetne asociacije na stare in zamrznjene roke, med katerimi roma vrečka mandarin. Doma čaka hiša v popolnoma razsutem stanju zapuščena z dobrodošlico v obliki kupčka mačjega dreka na postelji. Zvečer pršut, olive in teran s pogovori. V splošnem: rada imam sobote.

pizda. pizda. pizda.

Živim v življenju lebdečih kock kot medla bolnišnična pomaranča ali Aristotelova mlačna voda, ki še za v čevelj ni dobra in vse to se povezuje v komleksen kompleks, ki se le v hipnih hipcih momentov za kratek utrinek razblini v mit aktualizacije besednega, čes da sem sezidana vsaj iz na soncu posušene opeke, če že iz kamnitih blokov ne in veliko bolj kot na masivno romaniko se naslanjam na skleteno gradnjo francoske gotike, z velikimi okni na vse strani, ki čez poslikave s temnimi barvami spuščajo vase bore malo svetlobe. Temne globine Freudove psihoanalize na mrzlem zasneženem Dunaju me spomnijo na Christiana in njegovo raskavo nemško angleščino s trdo poudarjenimi soglasniki in z namuzljivim in hkrati resnim nasmškom izrečeno geslo: "You know, It' not just fucking, it's also sucking," v črno silhueto ujetega fana Slavoja Žižka in s prodornimi očmi nemškega nacionalista, če že prijaznega skina ne. Za zidovi ujeta navidezna svoboda me privlači s svojo namišljeno anarhijo in z revolucijami spodkopane revolucije se bodo ponavljale v večnem začaranem krogu. Mar sploh obstaja začarani krog, ki ni večen? Ujeta sredi njega, se sprepričujem, da lahko uideš pobesnelim konjem (puranom:), da te ne poteptajo s kopiti ali še bolje: da lahko ubogi konjiček uide nečloveškim rokam človeka, ki udriha po njem. Francka, ki v neskončnost teka za vozom lepovidovskih hrepenenj, bo nedopolnjena prinašala skodelice kave tistim, ki jo zavračajo in vsi ponižani in razžaljeni tega sveta se bodo za večno zataknili sami vase, v podtalje in podpodje in njihove oči bodo le še mrtvi domovi. Christian kot speči revolucionar s tlečimi idejami in pahorskokučanovskimi očmi, katerim bodo na kolesih sledile množice, kajti fuckingu in suckingu iz zgornjenega citata kraljica Urša doda še cycling. Kolo z dvema kolesoma in tako se na treh kolesih življenja odvijajo up&downsi naših pričakovanj in trenutkov premaknitve iz imaginarnega v konkretno. Poskusi metov v zrak in preračunavanja permutacij, variacij in kombinacij možne uresničitve ne premaknejo prgišča zemlje v lončku mojega kaktusa Gvozdena niti za centimeter in predolgi dnevi s prekratkimi trenutki in vse to, se sprevrača v jadikovanje, ki se ga večinoma sramujem, ker izhaja iz lastne šibkosti. Cenzura bi bila tu na mestu, a kaj, ko sem samo človek, homo sum, kot bi porekel Afer, in še vedno ne vem točno, kdo je bil to. Še marsičesa ne vem točno in vlak je čudno prazen ljudi, ki manjkajo. Zorni kot prepozne okupacije postelje se spreminja v gledišče na pol priprtih vek, ki bentijo nad prezgodnjim vstajanjem. Ne iščem špranj, razpok in vrat, ker so zidovi in stene postavljeni zato, da se preplezajo in če jih ne, raje ostanem zunaj, kot pa da silim v intimo notranjosti tuje domačnosti, ki mi ne pripada. Mačka okrog vrele kaše ali mleka, kot vedno hodim in (mi)javkam jezna sama nase, ker mi je tako težko delovati brez potke, ki bi jo kdo z briketi nasul zame, prav do tja, kamor naj bi šla in velika čokolada v moji malhi pride nepodarjena in nepojedena domov. V uteho pojem čokoladni bonbon, le zaradi ciničnega nasmeška namenjenega mitu o kompenzaciji neuresničenih hrepenenj s čokolado, šopingom ali vsaj obiskom frizerja. Vsem zanimajočim sporočam, da sem se danes zjutraj najverjetneje počesala, čeprav se dejanja ne spominjam in sintetično naštevanje realnega sploh ni v mojem slogu, čeprav ga načeloma sploh nimam. Slog je stil Charlesa Bukowskega in vseh tistih, ki jih je omenil. Jaz imam sebe namesto stila in mačka namesto sesalca, kot ima Gazvoda, avto brez bencina in sebe brez srca. Deklica z vžigalicami se spreminja v deklico z vžigalnikom in dreadi, zaradi katerih avtomatično postane upornica in hipi in v čajnici ti postrežejo s ketchupom v stekelni posodici iz maxi tube. Navajena določenega estetskega minimuma se zgražam nad letošnjo podpovprečno pentljasto in cikcakasto prestolnico, bežeče domov, kjer ugotovim, da je vedno lahko še hujše: vsakoletni naveski vsega mogočega brez rdeče, rumene ali zelene niti povsod kjer se je dalo in snežinke (!), zvončki (!), snežaki (!). Z razžaljenim estetskim čutom končujem brez moraliziranja in s srečnim koncem, kajti v tem božičnem času, se že spodobi biti vesel in tako povem samo še to, da znam(o) premalo pesmi na pamet in nekoč bodo ribe začele lajati in Svetlana Makarovič bo imela prav.

scriptura continua

brezvelikihzačetnicnazačetku.intamkjerbimoralebitipakakšna
kartkovmesbrezpresledniceni presledkainkakšnopikododam.
kartakopotempapreberiinodkrij pomen....čeznaš

ambitious

Prehitevam datume in hkrati zamujam, ko navdahnjena brzim skozi novembrski dež. Kaplje dežja se mešajo z ljudmi in mislimi, ki mi švigajo po prepolni glavi. Misli, ki vrejo z mene, pa nimajo časa, da bi se zapisale na papir. Hitreje tipkam kot pišem in božično vzdušje nekega večera se sprevrže v prvo res pravo jesensko jutro, z meglo, dežjem, sivino, odpadlim listi in vsem tem in jaz sledim dolgi koloni velikih dežnikov ter se nasmiham nogam pred menoj. Dirjam, tečem, brzim in se ustavim v točno pravem hipu. Rdeče luči spregledam, nekaterih ljudi na srečo ne. Nekaj novih dreadov in iste oči, ki domujejo nekje zadaj v mojem spominu. Imena niso pomembna in z radovednostjo majhnega otročiča se sprehajam po domovanju ustvarjalnosti za razpadajočimi zidovi in ostanki neke civilizacije, ki je ni več. Ostanejo le smeti in prazne pločevnike piva. Glasba, ples, grafiti, slike, kipi in zamašeni wcji. Polna skleda briketov za mačke in žicanje čikov za ljudi. Nepietetno pobrane sveče z grobov, nepomita posoda in razmetana knjižnica v boleče razmetanem stanju. Hipni vtisi se mešajo z zvoki varilne mašine, hrupa mesta in odtekajoče vode v slapovih. Skozi okno se splaziva v prijetno in toplo domovanje dveh jazzistov kot nekakšno oazo sredi ruševin in smeti, dokler me ne prehitijo urni kazalci in zopet drvim, tečem, brzim. Na obrazu namešek, trip in vijolice v očeh in ušesih in v roki pero neke srake v spomin. Vsi ti svetovi v moji glavi se spontano vozljajo v velikanski vozelj in prepletajo z vozlji drugih ljudi. Preplet prepletov paralel in popolnoma nasprotnih si interesov. Življenje z vseh strani in bivanje v vseh zornih kotih dimenzij vseh črk abecede in azbuke in vseh drugih pisav tega sveta. Toliko stvari v moji glavi, da iz nje nenehno puhti. Vrem in za menoj se bo kmalu začela dvigati para ...

sranje na sranje pogača

torek kot dan za počitek, življenje in razčiščevanje na katerega se nagrmadi vse sredi vsega zgrabljeno na velikanski kup in spremenjeno v nedoločljivo gmoto, ki žre lastne otroke brez diskriminacije pod lastno težo svoje megalomanskosti. poštar zvoni samo enkrat, pa zato toliko bolj divje in z nasmeškom preverja moje zaspane oči, bose noge in pižamo, ki mi gleda izpod puloverja, ko mu na roko točno naštevam kovance. pečeni cdji in torta s smetano in višnjami oblita s čokolado, kot da imam res na pretek časa in da ta ni reka, temveč starodavni ritualni cikel, ki se večno ponavlja in nikoli ne konča. vsi ti cikli, ki sploh niso ciklični in ves ta materializem, ki ne more izničiti vesti, je ne more potolažiti, zares razveseliti. štejejo stiski roke in besede in nato se ti zamašijo žile od vseh dobrot in zdravil s katerimi naj bi to preprečili in te udari kap. roka ne stiska več in usta ne morejo govoriti in potem naj nekdo drug razčiščuje, kdo je tu najbolj prizadet. absolutna pravičnost kot nemogoč absurd sredi zaplat filozofije, o čemer pa je kljub nekončnosti in nedokončanosti in relativnosti potrebno razpravljati, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi razpravljanja samega. ni se me še popolnoma dotaknilo, to šele pride. zavijam se v vato in na se skušam pretentati na 101 način 101-ega dalmatinca z goltanjem actimela dannone za odpornost in žlic medu, a žalosten pogled ostaja in samo eden naj se obregne vanj s kakšno zadirčno frazo, pa bom začela jokati!!! res že dolgo nisem zares jokala. ne znam več. jokica, ki je jokala za vsak drek, od mavžanja do piccolo flavte, se je spremenila v trdokožnega slona. slonico, ki kljub novim pogreša stare. tiste, ki so nekoč bili. navezanost in bližina nasproti indiference in oddaljenosti, zidov, sten, pregrad. team. besedna igra ob kateri se prebudi asociacija na gertrude stein in andréja bretona. andrej, kako slovensko!:) skačem, poskakujem, preskakujem, brez reda v kaotičnem kaosu. nered je preprosto samo to, da imamo stvari urejene po naključnjem vrstnem redu in red v naravi je abstraktna količina, da jo lažje pojmujemo in se počutimo varneje. neznano razlagamo z znanim, kot bi porekel moj preljubi nietzsche in jaz k temu ne bom dodala ničesar več. še en slab dan za piknik pač in še ena noč na zemlji več. ena in ista za jima jarmuscha in zame, za vsakega svoja pod istim nebom: sonat lucit omnibus in jaz ne svetim več nikomur, pa četudi iz mene vre in četudi bi kosovel rad, da postanem obcestna svetilka. nič ne bom postala: ko bom velika, bom pač velika. zares Velika ne bom nikoli, se pa lahko včasih pošlepam na njih, ki so to bili. Dovolj bo, grem stepat smetano!

bližnji/a

Ne sanjajte sanj s slutnjami in ne verjemite intuiciji, kajti tisto, kar verjamete se globoko zasidra v vašo podzavest in se vam zatorej lahko zgodi. Zvečer se ne da predvititi jutra, dogodki tečejo po svoje. Spanje zamenja vse kaj drugega in v normalnih okoliščinah niti topovski rafali ne bi mogli prebuditi mojega spečega jaza. Danes na vse zgodaj zjutraj polslišni "Kaj pa je?!?" kot nekakšen alarm, ki oznanja, da je nekaj narobe, da nekaj ni kul, da z nekom nekaj ni v redu. Že tako narobej obrnjeno življenje se postavi na glavo. Stiski v želodcu, cmok v grlu in bose noge na mrzlem parketu. Tresoče, pričakujoče, da si oddahnejo. Hitro bijoče srce se meša z mijavkanjem mačkona, ki čuti prežečo napetost v zraku. Nismo je rezali z nožem, pa bi jo lahko. Misli švigajo nenadzorovano in vsi postanemo tako fakin kantovsko moralni, v resnici pa nam gre v globinah našega jaza še vedno le za lastno rit. Hišica iz kart se v hipcu podre in fizično ne sposobna stati, ostati, biti v oporo z odprtimi očmi, se zvalim v posteljo. Ne spim, dremam in poslušam bitje srca, prisluškujem korakom, zvonjenjem telefona in pogovorom. V glavi vakuum. Vznemirjena vstanem, nesposobna ničesar. V tistem še kup najbolj banalno vsakdanjega, ki se je moralo zrušti name ravno tedaj. Kdo že ima rojstni dan in kdo že obletnico poroke? Čez pižamo navlečem jopico, hlače in copate in drvim. Gori doli naokoli. Za pregorevanje bo že še prišel čas. Danes ne. Danes na srečo ni še nihče umrl. Bilo pa je blizu in bližina je nekaj kar se me vedno dodakne.

Po dežju se zadiha lažje (Bronhi)

Abstraktno se preliva v konkretizacijo imaginarnega na velikem platnu in v nekem hipcu Velike zgodovine so se vloge na vsem lepem neopazno zamenjale in vsi smo postali nekdo drug. V neskončni sivini malim miškam rastejo krila navznoter in tišino, ki se je razlegala po naših neštevnih življenjih, so zamenjali zvoki. Zvokovi. Small talk, kot oblika navezovanja stika z nekom drugim, na drugi valovni dolžini, v nostalgični, prepogosto uporabljeni in živčne končiče najedajoči irčevski obliki ojskjekoksistar, je zamenjala komunikacija z veliko začetnico, ki normativno presega meje in se inovativno poigrava z vsem mogočim. Eden in edini, Jože Toporišič, bi uporabil izraz sporočanje in bi pri tem trmasto in absolutistično vztrajal do konca svojih dni, ki seveda še vedno trajajo. Vse traja, vse teče, vse nekam gre, še Heraklit se je potopil v svojo reko. Vlaki. Vlakovi. Parajo živce s svojimi zamudami, z mojimi zmotami in polno notranjostjo vseh nas, ki zjutraj gremo in se zvečer vračamo. Polni vagoni zmajšane izgube in tekanje nanje in iz njih. Na vse zgodaj zjutraj se z mačkom (takšnim pravim, kosmatim in praskajočim, konkretnim) igrava skrivalnice in sredi dneva se nasmiham sama sebi in svojim razmršenim lasem. Nasploh se veliko nasmiham. Kave spreminjam v čaje in sokove in čaji z mlekom se spreminjajo v zeleni čaj in kavo z mlekom in v vesolje te lahko popelje le Air France. Moj domači fotelj sameva s kupom uporabljenih oblačil in miza polna listov in knjig. Na tleh razgrnjeno Delo in blazina na kateri raztegujem svoje zakrčene mišice. Nenehno sedenje povsod kjer sem in ambivalenca med fizičnim, ki čaka petka in miselnimi procesi, ki bi se raje zatekli kam drugam. Glava polna vse mogočih vtisov in vedno bolj postajam filmofil in zato ni kriv le Liffe. Prevečkrat grem in nato še prevečkrat pridem. Popotnica, potnica, potovalka. Brez potovalke, z ruzakom brez nahrbtnika in s polno torbo mandarin, jogurtov in papirja. Z gajbico nezrelih kakijev. Nekje vmes slušalke in kupi smešnih izjav, ki odmevajo v ušesih. "Ljudje radi gledajo dolgočasne filme, ker se ob njih počutijo pametne" in spet se vse skupaj zapleta v veliko velikansko gmoto. Še vedno ne znam lepo zviti vrvi in še vedno trdim, da se bo dežju zadiha lažje. Lakše se diše. Bronhi.

Zatorej: naj bo dež in naj dežuje in naj hkrati ne spere ničesar, kar je bilo. Iz roda v rod, iz kraja v kraj, vsem naj raznese se glas o vsem, prek mokrih kapelj, ki polzijo po licih medtem ko se bom v notrajnosti s skodelico čaja tihotapila v svetove v katerih živim.

Kadar me ni, me ni. Ob vikendih zrem brezkončno morje. Oblečena v retro jopico v beli, modri in rdeči barvi, nekje iz časa pred mojim rojstvom, često pozabljam zapolniti tisti beli okvirček zgoraj, kjer naj bi stal naslov. Spet drugič prehitevam in že sredi jasnega četrtkovega dopoldneva spreminjam mošt v vino. S podrto deluzijo o tem, da je v vročih poletnih krajih pozimi toplo, namakam noge v ledeno hladno morje. Bunda je strašansko fajn stvar, sploh takrat, ko je nimaš. Zvečer mi izza hrbta kovanci ponesreči spolzijo v Duchampovo fontano s posthumno (hidrno?) mislijo, da menda to prinaša srečo. Nisem vraževerna, verjamem le Murphyju in temu, da je vedno lepo srečati mačka, ne glede na to, kakšne barve je. Naš je črn in zjutraj oba pijeva toplo mleko. V soboto vstanem ob pol štirih zjutraj, doma nekje med naslonkami, polkrožnimi apsidami in žuljem na ahilovi peti. S polno gajbico kakijev zbujam skomine tistih, ki so si ga že upali poskusiti. Še vedno prepričana, da kocka vse prevečkrat obvisi. Včasih se mi zdi, da bi bilo priročno v žepu skrivati majhnega biologa, ki bi mi razložil kako se reče podkolenju (?) in kako se oglašajo žirafe. J kuje načrte o premikanju Greenwicha čez Čerjabinsk in ob enem trdi, da ideja slona ni nujno slon, kot si ga predstavljam jaz. V podplatu luknja in megla, ki me popolnoma očara. Dnevi švigajo mimo, brez časa, da se enkrat zares naspim. Torek je dan za regeneracijo in vse te mišice, ki jih premorem, zakrčene čakajo kakšnega petka s trademark znakom. Prestopam se iz vlaka na vlak, iz kraja v kraj. Piš, ki premika smart buy zgoščenke na vinogradniškem griču, namenjene strašenju ptičev. Tistih pravih, letečih, z drobovino in kljuni, konkretnih, tokrat brez metaforike in za kanček abstraktenga v mojem življenju obiščem atropološko filozofijo. Sočutje človeka večinoma dela egoističnega in poraja se mi dvom o spopulariziranih avtistih. Delam vse tisto, kar mi ni treba in večino tistega, kar bi morala, spustim. Pozabljam prižgane luči in odklenjena vrata in se čudim sama sebi. Včasih se presentim in ne delam več pizdarij. Od nekega trenutka razsvetljenja na nočnem vlaku, le še kleno uganjam norčije. Ponavadi v množini. S kul četverico ljudi nekje v vukojebini v temi strašimo z zverinskim dretjem, pogreznjeni v listje. Še prej se s kupom t.i. odraslih ljudi bojimo črnega moža in bizarno se mi zdi, da poznam človeka, ki zna na pamet vse pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje. Pred menoj še vse, za menoj se nabira en velik kup. Puščam ga ob strani. Na enem gnoju ni prostora za dva petelina in pokopališča so se mi že od nekdaj zdela kul.

vikend brez vikikreme z nutello

jutranjo nabiranje široko zaprtih oči z razdevičenimi bundami in doma pozabljenimi rokavicami se nadaljuje v sendviču s polnim prtljažnikom in kupovanjem bureka na prvem petrolu. v žilah kmalu kofein za katerega se drenjamo s kupom upokojencev na počivališču in veliko nikotinskih hlapov v zraku, ki se prebijajo do znaka za prepovedano kajenje. glasba: francoska, sedeži: udobni. košček morja v daljavi, lulanje ob cesti ob velikem omotičnem mačkonarju in preklinjanje tovornjaka pred nami. po prehitevanju naletimo na cel konvoj in namesto sonca se usuvajo kaplje dežja. za hribom se jasni in mi po ovinkih mimo grajskih ruševin do hišice iz pravljice sredi niča z uro na steni, ki prehiteva in drugo, ki zaostaja. lučiano pravi, da je ves čas njegov in da ima lahko rojstni dan tudi trikrat na leto, če tako želi. kmalu se spotikamo ob kamenje s polnimi nahrbtniki vsega in se utaborimo pred veliko špranjo. z nutello pride lenobnost in težkih nog se spravimo za ovinek. veter brije na višini in za nohti se nabira kri. koža poka, iz nosov teče. počasi imamo dovolj, a za ovinkom me prepričajo v še. zaupam nogam, uspeva, ne zdi se mi več tako zelo mrzlo. z nasmehom zaniham v trnjasto grmovje in še več krvi na moji roki, ko jih pobiram ven. Še ena za zaključek in domov, k toplemu kaminu. vino domače rdeče, na žaru melancani, bučke, piščanec, čevapčiči. naslednjo rundo odpovemo pogrupirani veseli zgovorni in vedno bolj ležeče nasmejani. atmosfera zadimljena, v kotu ob vratih stric v obliki velikega brata spremlja nepremično stoječ. elektrike nekajkrat zmanjka, mi dobro razpoloženi počivamo na kavču nametani in rdečeoki. po kozarcu apfelsafta se počasi odpravljamo v horiznotalo. vrsta pred izdatno pobruhanim wcjem in cela kolona blazin s spalkami na podstrehi. polna luna sveti v glavo skozi strešno okno, vonj po zatohlem in vlečenje drete. spanja bolj malo. sosed sanja čudne sanje, jaz se jih ne spominjam. zgodnji vstajalci prekinejo spanje kasnejšim. topli napitki, žemljice, zmrznjene mandarine nad ognjem in pospravljanje ostankov prejšnjega dne. odhod po makedamski cesti z velikanskim stop znakom za nad kavč v dnevni sobi in lovljenje avtomobilov pred nami nas po enosmernih cestah v napačno smer, ko se delamo francoze, pripelje do kofetkanja in čajčkanja s sončkom in pogledom na pristanišče in lepo mestno veduto. piha jugo, mi lenobni. skozi park do pografitiranih skal z veličastnim razgledom na širno morje. bolj kot ne jemo, sedimo in stojimo. mogoče bi bilo bolje, ko bi bilo res tako (z obžalovanjem in hkratnim dvomom, da so izkušnje dragocene). med vračanjem zgodbe in babici, ki iščeta vnučka. hitra cesta 14 kun, na meji osebna v prtljažniku, v rokah zdravstvena kartica. po meji majhne velike pice, izmenjava besed in dogodkov ter nabiranje preostalih denarcev. razburljiva vožnja s posebnimi taktikami počasne vožnje skozi rumeno (oranžno?), ki nam je nikoli ne uspe uresničiti in mahanje v slovo.

***

druga plat medalje: praznina glave z rahlim pretresom in nekaj stotink sekunde, ki izničijo vse ostalo. hip v katerem se vse zgodi, ti pa se ne zavedaš ničesar, nekje v zraku, odgovorna ne samo zase. kriva. "nisi ti kriva", oba objokana, vsi prebledelo šokirani. hkratno hvaležni tsitemu, ki rešuje življenja. superman, macgyver, refleksi, izkušnje, mirnost. sledi premagovanje strahu s tresavim premagovanjem same(ga) sebe. večja sila krat pospešek z višine padajočega in jaz na tleh nemočno šibka. očala kot vedno ostanejo cela, nos in ustnica me boli, v glavi doni, njegov kolk boli. na srečo nič hujšega. zjutraj se zbudim z zatečenim obrazom in modrico po očesom, z eno izkušnjo več. mačke imajo devet življenj. na srečo oz. zaradi G. Hvala.

Z živo oranžnimi nogavicami v 16 minutah privihram do faksa, v rokavicah in s prezeblimi nožnimi prsti. Zasedem tri stole in pojem tri mandarine zapovrstjo (iz napak se učimo:)). Tri kot pravljično število, ker simbolika števil je še kako pomembna. Včasih. Včasih pa je bila še bolj (v tistih starih časih, ko so živeli še vitezi in dinozavri in se ne ve čisto natančno kateri so bili prej). Za kosilo pojem celo škatlo mančmelovov (naj živi Vuk!). Cel dan v bistvu prebluzim. Včeraj zvečer sem bila nevidna, danes zvečer grem v goste. Mozaik najrazličnejših, z željo po novih in s starimi samo še zaradi tradicije in koristi. Prijateljstvo kot vzajemno izkoriščevalski odnos in Kantovska morala je kot socializem: lepa v teoriji, nemogoča v praksi. Ljudje smo egoisti, kaj češ.

Mraza ne bom preklinjala, ker ne preklinjam rada. Včasih mi le paše izražati se vulgarno, kar pa ni ena in ista stvar.

Menda.

Heh.

Ljudje odnehujejo, jaz trmasto kljubujem ostrini mraza in prelagam vse to na kdaj drugič. Česar ne moreš danes, preloži na jutri ali pa pač na naslednji teden, mesec, leto.


Lep začetek se je sprevrgel v horizontalen dan z željo po zabubljenosti v tople odeje, s čajčkom in Hipnosom, grškim bogom spanja ob strani, ki se nima časa uresničiti. Za vse slabo krivim kavo v La Petitu, kavo, ki me vedno spravi v čudna stanja in kavo, ki je prav zato, načelno ne pijem. Načela na čelu igrajo čelo. Počutim se nemočno in to mi ni všeč. Nemoč, nesamozadostnost, nesamostojnost, breizhodnost (nek ptič brez peruti, bi mi v času, ko jih je še imel, povedal zgodbo o velikem psu, ki ga srečaš v gozdu. Psa lahko poljubno spreminjate v medveda, volka in celo divjo svinjo. Po želji.). Mrazi me mraz in tresejo me tresljaji, pa sama sebe prepričujem in se pretvarjam, da sem kull. Fulj kulj. Dbestmegašponđazno.


Banalnost vsakodnevnosti ubija in včasih je dobro olupiti dve mandarini za povrstjo.

miles davis para možgane s sposojene zgoščenke in valovanje monitorja se prepleta z mojimi možgani zaposlenimi z velikim kupom listja in listov in vsega drugega kar odpada z dreves in se nabira v moji veliki črni mapi in na cesti, ki jo moram nenehno, prav po sizifovsko, pometati. takšni listi, na katerih ti lahko zdrsne, če ne paziš dovolj in tisti na katerih je zapisana beseda. beseda je človek postala in med nami prebivala, ko je aruru pljunila v glino in pljunek, pljusk in vsi lj-ji tega sveta in ll kot lj v ešpanolščini in tako napišeš pasull:) pravijo, da bo zima, in da bo svež veter potegnil iznad gora in nas odnesel na toplo v južne kraje, v kraje, kjer se horizont riše v neskončni modrini in v kraje, kjer je včeraj sijalo sonce. veliko sonce nekje še višje nad skalami in travami kot si ti, pa že ti si tako visoko, da se ti zvrti od prostranega razgleda z božje perspektive: tako mora biti, če si ptič in majhni avtomobilčki iz kinderjajčka se vozijo nekje v nižavi. burje ni, človečnjaki visijo po vrveh, z nasmehom na obrazu. ob prebujanju sem se počutila kot, da bi me nekdo pretepel. za zajtrk muesli in muesklfiber in mleko z medom. stara mati se je urezala v prst in povsod je bila kri kri kri, midve pa obe popolnoma flegmatični, eh, saj bo. ob mrs robinson se vedno spomnim na sama (samota?) borisa, hkrati pa se sprašujem kam se je udrl tisti samo, ki sem ga nekoč poznala ali za katerega sem vsaj mislila, da ga poznam, ker bi mu res rada častila kakšno kavo. tudi pri nas doma imamo lepo nebo s puhastimi oblački in jaz že ob pol šestih (sedmih, petih, jebeš to premikanje ure) popolnoma zbujena in vročična. zamenjala sem posteljo in zaspala nazaj. zvečer sem se nažirala s krekerji in mrzlim mlekom med gledajem jarmushove kave in cigaret, posebej mi je ljuba črnobelost. šahovska plošča s konji, trdnjavami in kavo in cigaretami. šah kot igra modrih in previdnih in tistih, ki znajo misliti naprej. lepa igra, ki me že celo življenje privlači pa še vedno zamenjujem pat in mat v križankah, in ali nista bila to tista dva, loleku in boleku, podobna junačka? današnji dan sem začela brez kofeina kot že toliko dni poprej in na kozini kapučino strežjo v kozarčku (wtf?!?). generacija kave in cigaret kateri ne pripadam in je odrasla brez mene (gazvoda?). všeč mi je cigaretni dim, še posebej v črnobelih filmih in vsi ljudje, ki so po bukowskem imeli stil, so po mojem morali biti kadilci. sklep: jezus je kadil in tisti napisi na škatlicah so obupni. zunaj sonce, jaz že cel ljubi dan znotraj, kot da je bilo včeraj preveč narave in sem se takoj, ko sem dospela domov pripopala na msn. dehidrirana sem, z rahlo vnetim grlom, prehlajena od noči. tisto tradicionalno prebujanje z zamašenim nosom se začenja in včasih se ni dobro hvaliti, ker na tem svetu živi en kup zlobnih ljudi, ki jih imam rada. mazohistka in sadist, mar en bi bil to popoln par? (nasmešek) in na moji random listi marley optimistično zatrjuje, da bo še vse allright, pa ga zamenjam. treba bi se bilo organizirati, spraviti v red, pokonci. mar naj ne bi bil današnji dan za uro daljši? odprla bom okno in glavo prepustila vetru, da jo prepiha. in kot sem enkrat zjutraj slišala na radiu študent: "ne išči v galvi, kar se skriva v očeh" pika

hladilnik v dnevni sobi in miši, ki so še vedno v hiši, jaz malo manj. jecljanje in zardevaje ob temle kazanju s prstom name sem se potuhnila nazaj v množico napolnjene dvorane z imenom medmrežje, dokler me ni želja po izražanju zopet zvabila semkaj. tu sem, zaspana, z bolečinami v križu in podočnjaki, sestavljena iz 30 % vode in 70 % kakava. velikih začetnic še nismo jemali in moj bančni račun je ubobožal. ponoči se potikam naokoli, podnevi večinoma sedim. spoznavam en kup novih obrazov in včasih srečam še kakšnega starega ali pa vsaj kakšne stare oči v kakšni noči, ko nadomeščajo luno. sploh ni nujno, da je polna. tudi prazina te lahko ubije in ubijati ni nujno slabo. slednji stavek vzemi metaforično in potem, da zdrkneš nazaj k mrtvim, pomisli na vse tiste odpadle liste jeseni nekje na travi s pivom (preberi šeenkrat: na travi s pivom) in igranje z njimi: temu se reče nekrofilija. brez pietete jim trgamo žile s kostnim mozgom v sredini (za biologijo vprašaj pio, ki pravi, da se polž prečno deli) in stopicljamo po njihovih splesnjenih ostankih. da, splesnjenih, splesnjenih kot je splesnjen fižol katje plut na prvi n'tokovi plati. lahko bi jih antigonsko in s pietete spremenili v pepel in raztresli po širjavah in travah in poljih in vsem tem, zemeljskem. zemlja kot glina iz katere je nekdo (pa najsibodi kdorkoli že) oblikoval prvega človeka ali pa ga je gea kar sama izvrgla, sama iz sebe, brez umetne oploditve in kakršnegakoli moškega in potem ni čudno, da je courbet naslikal izvor sveta tako kot ga je. paradoksalno se je emancipiranost žensk začela še preden je obstajal moški in feminizma je danes preveč. za zaprtimi vrati wcjev na filozofski, kjer je magdalena h. spremenila svojo življensko filozofijo tudi ženske lulamo stoje po vsej tisti vodi, ki smo jo po zatohlosti predavalnic polnih večkrat predihanega ogljikovega dioksida prisiljene spiti. ogljikov dioksid asociira na fotosintezo, pa še tisti listi zgoraj in klorofil nekrofil (rima). fotosinteza je spajanje vode in ogljikovega dioksida pri čemer nastaja sladkor glukoza izloča pa se plin kisik je definicija prirasla v moje možgane nekje iz petega razreda in učiteljico brez obrvi, ki nam je mazala pašteto na kruh in s katero smo šli enkrat v maribor. v življenju sem bila dvakrat v mariboru, enkrat pa sem se čezenj peljala. takrat sem šla v ruše. mogoče bi bilo bolje, da ne bi šla, hkrati pa se mi zdi, da je vseeno bolje, da kocka pade, kot pa da oblebdi v zraku. "how will we ever know, if we never try," kot je imel včeraj na majici napisano nek mladi mož na vlaku ali tista večkrat ponovljena očetova, da kdor tvega, zmaga oz. meni ljuba slovenska ljudska modrost, da poskusiti ni greh, pa četudi je, saj je tudi grešiti popolnoma človeško, kajneda? zadnje spisano se počasi nagiba k deljenju naukov o tem in onem in vsem in da ne postane vse skupaj paolochoelovsko plehko, v možgane, ki jih rahlo sili na bruhanje kot protiutež pripluje stephane mallarme z ostrivcem na prvem e-ju v imenu in na zadnjem v priimku in tisti njegov met kocke, ki menda ne more zaustavil naključja, za katerega se mi zdi veliko boljši izraz slučaj. navdušena nad ne tako zelo sladkih hruškovim sokom in pod vplivom zelenega čaja in abstraktnega pogovora s skakanjem misli in svetlo rdečo nitjo ljubo vsem udeležencem ob pol štirih zjutraj na balkonu iz ponedeljka na torek bosa kljubujem vetru. potem se strga oblak, jaz izgubljena, z neuslišanim zvonjenjem mobitela v torbi zbujam preplah. ob sredah me ni, v četrtek z bomboni rešujem življenja. občasno dobivam velike rjave kuverte, ki jih odpiram s presenečenjem na obrazu. danes je prispela zahvala za požrtvovalno delo spoznavanja permiskuitetnosti in hkratnemu razpravljanju o morali in dvourno poslušanje nekega techno popa, ki se mi je ni zdelo vredno iti iskat. zahvaljevanje za prenašanje enega kupa metalcev ali vsaj emo mladičev, ki zbujajo pozornost z nekovencionalnim tolčenjem po smetnjakih za smeti, hodijo po travi in pokadijo milijon cigaret ob zbirki roza/blond/prozornih pičk z nekaj barvnimi variacijami, ki vnašajo v svoja kvazi globoka razmišljanja en kup konkretnih primerov s kupovanjem audija, da predstavijo utilitarizem. za pomiritev živcev lepa lepa vida z zanimivo kostumografijo in žvižganjem, topotanjem, primitivizmi in vsem tem, kar naj bi že zdavnaj prerasli. predvsem pa je šlo za izrabo ljudi, za hvalisenje in "uveljavljanje šole" ob katerem se ti za 360 stopinj obračajo vsi notranji organi. če bi jo šla osebno iskati, bi menda dobila nek ruzak in te srebrne črke, pa grdi fonti in vse to, kot da še nikoli ne bi slišali za estetiko. aja, saj res, mi smo razpravljali o morali, hihi, pa čeprav je tudi ta tam nekje na severovzhodu naše domovine izgubila svojo ceno. ob ostankih razmesarjenega kakija bodi zaenkrat nostalgičnega pizdenja dovolj, nikakor pa ni dovolj nostalgije. pred menoj je namreč jutri in pojutrišnjem in ves ta konec oktobra s premikanjem ure, ki zna biti včasih tako lep. lansko leto (nostalgija) je premikanju ure sledila avantura pozabljene in izgubljene tročlanske delegacije, z mano, copatkom in prepotenčnežem v različnih kombinacijah v neki noči po čokolinu, ko smo zboljeni od nespanja, polomljeni od tal in pod velikim vplivom pregledanih sezon southparkov s toffefejem, ki ga ni hotel nihče jesti in od koder izvira moja paradigma, da ga nihče ne mara, v nedeljo okoli šestih zjutraj božali mačke, se izgubljali v temo in štopali domov. letos se vidim v mojih borealkah visoko na nizki nadmorski višini s pogledom na morje. visoko? jutri, v petek, 27. 10. ob 19.30, kulturni dom, visoko pri kranju. pridite vsi, ki vas zanima moderni izrazni ples. veverica v kaktusovem kožuhu bo dvakrat pomnožena plesala samo za vas. widra wanda obljubi, da bo ploskala, medtem ko namreva danes ponoči sanjati morje. naj tudi vam buči v sanjah (oooooooooooo:)))))

toffifee

usedeš se na vlak, se sprehodiš do faksa in postaneš bruc. tako opevano ležerno študentsko življenje se sprevrže v eno samo prihajanje in odhajanje in čakanje (vlakov, predavanj, bonov, hrane, ljudi ...), v posedanje (na stolih, na klopcah, na klopeh, v kafičih, na tleh), konstantno utrujenost, drenjanje, žulje na nogah in neskončno iskanje. internet sem obesila na klin, večino časa preživim po antikvariatih in knjigarnah. povprečno dvakrat na teden jem orng kosilo (z juho in sladico in vsem tem). v slabem tednu sem si kupila 4 knjige, kar tako, zase. en striptić, en strip, eno knjigo in eno knjižico. srečujem en kup ljudi - nekatere iz preteklosti, drugih od tu. večina jih je zaenkrat še brez imen. prezeble dlani si grejem s pečenim kostanjem in ne delam nobenih pizdarij (še tistih ne, za katere se odločim, da jih bom). veliko pozabljam, urnik poln lukenj in luknjic, vstajam zjutraj, prihajam zvečer. iz reklaminih lepakov, ki mi jih tlačijo v roke, zgibam cele flote ladjic in letal. drugega ne znam, zato se igram z zakrilci in jadri (modificiram). oče Cirila in Metoda je bil grški funkcionar po imenu Leon, mati pa je bila Slovanka Marija. ob torkih pavziram, nabiram informacije in sončne žarke. otroke odpravim s koščkom čokolade ali risanko - za intenzivno igranje mi zmankuje energije in časa. slabo organizirana se iščem v velikem kaosu vsega kar se je nabralo, nekje po vejah nekih jablan nekega vikenda, brez poezije in s psom, ki laja, čeprav tudi grize. tepem se z mački, msnđiram na ulici, brskam po beli vrečki pozabljeni na neki trnovski klopci in zagovarjam Nietzcheja (moj Nietzsche, kot da je v resnici (ki je seveda ni, "le interpretacije so") kaj kriv). rože uvele in s suho zemljo čakajo mene, ki s crknjenimi baterijami in toffifeejem (še vedno se mi valja nekje po sobi, nepojeden), si jih polnim na drugih. v bistvu sem prijazna. pišem v fragmentih, doma ubita spim. na trenutke razžrta, nato razbohotena od energije. pogrešam bizarne sanje in ves tisti čas, za delanje niča. živim ob večerih, ko na tleh ležeča v majhen zveščič vtiskujem sebe z mislimi drugje. ugotavljam, da preprosto nisi imel izbire. z obžalovanjem. in nato se odločim da grem.

pa sj v bistvu je čist fajn:)

Kaj naredi borka za pravice živali, ko ji po kuhinji škrta miš?

Miške, miškice in mišmaši (Pekarna Mišmaš). Takšnole škrtanje nekje po kuhinji, ki ga najprej vsi pripisujemo klokotajočemu zamašenemu odtoku, dokler enkrat iz predala ne skoči majcena sivorjava miš. Miška. Načeloma prav prijetna žival, dokler živi na polju, v kleti ali v kletki. Prosto živeča v kuhinji, kopalnici ali dnevni sobi pa zna njenim prebivalcom iti kar močno na živčne končiče. Vsi tisti majceni drekci, obžrti orehi, obgriženi predali, nenehno pomivanje posode, zapiranje hrane v steklene kozarce in nenehno škrtanje - kakšno veselje!

Naša družina živi v stari hiši in predvsem pridevnik je kriv za to, da nam nikoli ni dolgčas (khm). Ose, sršeni, mravlje, razni hroški in hroščiči, pa vsake toliko časa seveda tudi kakšna miš. Enkrat jo zagledaš, ko nič hudega sluteč sediš na wc školjki, miška pa teče iz ene strani kopalnice nekam pod pralni stroj, drugič skoči iz predala, tretjič slišiš le škrtanje, pa seveda že prej omenjeni drekci (zgoraj so bili ti oksimoronsko majceni, hehe). Navajeni vsega hudega ob videnju miške sploh ne kričimo več, le še zavdihnemo in s kislim nameškom začnemo razmišljati o živalim nič kaj prijaznih metodah. Dokler je bil pri hiši mačkon smo se zanašali nanj in na njegovo mačjo naravo (čeprav smo imeli nekoč tudi nekega takšnega, ki se za miši še zmenil ni), ko pa je ta (in potem za njim še drugi in tretji) izgnil, smo bili naenkrat prepuščeni sami sebi in svoji človeški iznajdljivosti.

Dejstvo št. 1: Klasične mišje pasti se v večini primerov ne obnesejo. Miši ponavadi uspe izbezati košček sira (ali česarkoli pač že) iz pasti, ne da bi se pri tem karkoli poškodovala. Večkrat preizkušeno.

Dejstvo št. 2: Sekundno lepilo je najboljša rešitev. Seveda pa ne gre zlahka. Potrebno je upoštevati, da so miši glodalci, ki papir zlahka preglodajo, zato je potrebno morilsko sredstvo namestiti na nepreglodljiv (khm) material - steklo, zelo debel in trden les, kovino. Z lepilom nanj "narišemo" krog, na sredo katerega postavimo mišjemu okusu primerno hrano. Naredimo več takšnih pasti in jih razpostavimo po prostoru. Nato potrpežljivo čakamo. V povprečju uspe v četrto. Seveda se po nekaj urah lepilo posuši in je postopek treba ponoviti po principu "jovo na novo".

Dejstvo št. 3: Alternativa je vedno možna. Enkrat mi je uspelo miš ujeti v plastično vedro, moja mati pa jo je pokončala z metlo.

In še razplet naše današnje dogodivščine: Po enodnevni odstotnosti smo v naši kuhinji našli kar dve prilepljeni mrtvi miški. Med njuno nošnjo v smetnjak sem mi je porajalo vprašanje: Kako bi se zadevščine z naslovom "Miška v kuhinji" lotila kakšna borka za pravice živali?!?

pod s strani nekega velikega tovornjaka odškrtnjenim vogalom naše sive hiše se je našla polivinilasta vrečka polna ustekleničene instant sreče. umetne sanje, kupovanje loto listkov, deluzije. lastnik znan, vsebina tekoča. razbitine zvezd se mešajo z razbitinami ljudi njegove družine speče nekaj ulic naprej in koščki stekla, ki ostanejo tudi dan potem. poceni trenutno ugodje za kasnejšji propad, zapakirano v polivinilasti vrečki, skrito v senco naše velike stare hiše, v zavetje noči. vsakodnevni hobi, navada, nobenega spoštovanja več (do sebe, do drugih, do vina). razbrazdana jetra in votlo zijanje praznih oči z velikim trebuhom in smrdečim zadahom, ki ostaja. kislost okusa, zmajevanje z glavo, nemoč, šibkost. pomoč premaganim na način lovljenja drobcev njihovega propada in hipnih sladkosti je neperspektivno in me spominja na zgodbo nekega v vzor postavljenega župnika, ki je klošarju za novo leto podaril liter vina. pijancu vino, narkomanu hors, pedofilu otroke??? Žalostna je usoda šibkih in propadlih. Dvojnost, hinavšina, svetohlinstvo. Zakrivanje oči na obe strani, z eno roko s prstom kažemo nanje, z drugo prekrivamo njihovo usodo, brišemo sledi, ker če nečesa ne veš menda ne boli (ja valda). Bedni ljudje Dostojevskega, vsakomesečno kupovanje kraljev ulice, nekaj prijaznih nasmehov ubobožanim, prijateljevanje s prodajalcem horsa (instant sanje) in obsojanje štirinajstletnic z žvenketajočimi vrečkami jagodnih keglevich vodk samo ob petkih s ponedeljkovimi hvalisenji: "Stari, men ni blo nč jasn!" Stisnjene ustnice, pogledi v tla, mižanje na eno oko in 200 flik za flašo slovina pred mercatorjem. žalostenje nad usodo nekoč nam bližnjih, spićles stanje zmajevanja, občutenja sobolečine in nezmožnosti rešitve propadle situacije propadlih. circulus vituosis brez možnosti presekanja gordijskega vozla, ki so si ga sami zavozlali nekje nad svojimi glavami. ki smo si ga sami zavozlali nekje pod Alpami in vladavino Kralja Jacka Londona. zaprtost hlapčevskega naroda, ki jo ne more prekiniti niti cinični katjeplutovski vzklik: "Pa djmo bit introvertirani, ja," visenje z vej in skakanje z mostov zavito v veliko polivinilasto vrečko, ki je vse to kar smo, nekje pod odškrtnjenim vogalom naše hiše.

***
zjutraj je seveda ni bilo več, bilo pa je vse drugo kar sledi ... (prazna, razbita sled in rdeči madeži na tleh)

trip in vijolice

s ključi avtomobila s popravljenimi brisalci in rahlo pokvarjenimi zavorami v žepu in polno torbo knjig ter vrečko z jogurti in žemljo v vrsti za krof z marmelado, ki ni zame, ker ne maram krofov in kremšnit in indijančkov in šamrol, stoično čakam petnajst minut

v antikvariatu prijazno pobožam velikega črnega psa s točno tisto roko na kateri je še vedno vidna brazgotina pasjega ugriza

ob pogledu na sončne žarke ujete v mojih laseh in nebo v barvi sinjine nekih oči me za trenutek zgrabi želja po plezu (v naslednjem trenutku in kupu obveznosti na vse skupaj na žalost pozabim)

popoldne grem nabirati sončnice in se vrnem s šopkom ciklamnih ciklam (ciklamna barva je podobna vijolični, le da so vijolične vijolice, ciklame pa so ciklamne, še vedno pa ne vem kakšna barva je lila?)

namesto na koncertu Janija Kovačica v Križankah, zvečer doma poslušam radio Študent, pretvarjam črto kemičnega svinčnika v podobe avtobusov in avtomobilov in majhnih punčar v rožastih krilcih ter s čisto novimi plombami v ustih topim žlahtno temno čokolado (cela samo moja)

s tisočaka ob meni me opazuje France - s težavo prenašam njegov hipnotični pogled (ne maram oči, ki nepremično buljijo vame tudi takrat, ko jaz gledam stran ali mižim: nočem se počutiti nadzorovano)

grem spat in zopet sanjat kakšne bizarne sanje

pika (za danes, jutri pa je nov dan)

iz dupla

zataknjena nekam med Hadžema Hajdarevića in Jamesa Joyca sem obtičala z mrzlim čajem od včeraj namešanim po občutku z okusom nekje med božičem, jesenjo in poletjem (neprehodno)

sanjam čudno bizarne sanje in se sprašujem, zakaj sončnice cvetijo jeseni (se mi zdi, da je vse premalo sonca, da bi se obračale po njem)

za trenutek preklopljena v exploreja, namesto v mojo ljubo možillo ugotavljam, da je v njem moj blog še obupnejši

dalj od ugotovitve nisem prišla (se mi ne da)

zabubljena, s kapuco na glavi se po katjeplutovsko delam, da me ni

pa kje sem jst, ko me ni?!?

v duplu.

ždim in čakam, da pride kdo in me izbezeca venkaj (kamorkoli pač že)

tja. (kjerkoli že to je)

tako. in sedaj grem nabirat sončnice


pa vi?:)

ČE GREMO V GOSTE

Kadar si povabljen, pridi točno, raje kako minuto prej. S tem, da zamudiš, delaš iz sebe posebneža, gostitelju pa povzročiš dodatno delo. Opravičljivi so le resni izgovori.



Če pa si že zamudil, vstopi tiho in ne moti drugih pri jedi. Ne moreš namreč zahtevati, da se vs po vrsti s tabo rokujejo, posebno še, če ravno jedo ocvrte piščance "po domače".



Ne slači suknjiča, ne vihaj rokavov pri srajci in ne odlagaj kravate, če tega ni predložil gostitelj ali najstarejši član družbe. Gumb v pasu si smeš odpeti šele pozneje in neopazno.



Spij le en aperitiv.



Posebno pri večerji ne razpravljaj o dnevnih težavah in o službi. Temo razgovora naj izbere gostitelj oziroma sosed ali soseda ob tvoji strani.



Začetne jedi vzemi malo, čeprav si lačen, sicer ne boš mogel slediti celotni pogostitvi. Jemlji od kraja in ne jej samo tistega, česar nimaš doma. Juhe ne srebaj in ne zvoni z žlico po krožniku.



Ne govori in ne poj s polnimi usti.



Meso reži po malem in ga jej obenem s prikuho.



Pri mesni jedi uporabljaj vilice in nož. Pazi, da te ne bo škripal, ko z njim režeš. Če je top, ne jemlji svojega žepnega v pomoč.



Če ne ješ perutnine s kožico, jo neopazno odstrani. Tudi če v jedi kaj najdeš, kar ne sodi vanjo, tega ne kaži naokrog, ampak porini na rob krožnika in se delaj, kot da ješ naprej.



Ne smej se ljudem, ki jedo žabje krake, polže, kljunačevo drobovino in ne jemlji jim z neprimernimi pripombami apetita. S tem razkazuješ le svojo ozkost.



Vsekakor pa se prilagodi družbi in ne bodi posebno fin.



Če imaš dieto, to tiho povej in jej pač tisto, kar smeš. Gostov res ne zanima, ali imaš čir na želodcu ali na dvanajsterniku in kako je potekala tvoja zadnja operacija.



Bingljati z nogami ni lepo. Tudi sezuvati se ne smeš, čeprav te čevlji tiščijo.



Jej in pij le toliko, da ti ne bo slabo. Če pa te je pijača prevarala in ne stojiš več trdno na nogah, se potrudi, da neopazno izgineš.



Šele h kavi lahko prižgeš cigareto.



S kavo je pogostitev za naše pojme končana. In če nisi izrecno povabljen, da ostani, je prav, da oddideš. Seveda prej pohvali pogostitev in pozdravi gostitelja in navzoče.



S spodobnim vedenjem boš tudi ti pripomegel, da bo srečanje ostalo vsem v lepem spominu.



Ivan Ivančič, Kuharska knjiga, Založba Obzorja Maribor, 1967

Tudi morje včasih zaide

Plavam, potapljam se, izgubljam.

Brez oči in pogleda, plezam visoko, spuščam se počasi, pozabljam.

V mojem čajniku nesladkan žajbelj, z ločili in velikimi začetnicami, pripopana pred ekran.

Neaktivna (danes, včeraj je bil drug dan).

Z mueskelfibrom (od včeraj) in mueslimi& meusliji (od predvčerajšnjim), sama.

Ego in jaz (kašna parodija!)

Pokrita s tremi kovtri, ker je mraz (vroče mi je, v sami majici sedim in tipkam)

s cinizmom, ki rešuje svet (sploh kadar je luna)

Tu, tam, tu, tu, tu ... (v neskončnost)




Pogrešam modrino.

spet doma

Potopljena v preteklost z njo končujem. Svobodna cvetka lila barve s pikami od peska v mesečini jem krompir. Zatopljena. Viham nos nad prežvečenim izpljunkom njega, ki je bil nekoč On. Z dvignjeno glavo, vljudna, kultivirana in z vulgarnim izrazoslovjem. Ne plesno nadarjena, ne obvladam bontona. Sproščena, spontana, gola potopljena v nočno morje. Navdušena nad vlaki komuniciram brez priprave. Z ognjem posušene trave ob luninem mrku posedam na trdnem kamnu prijateljstva in s smehom in rumenim pogledom Arkturja na osvetljenem nebu stopicljam udomačena. Plezam čez ograjo tresspassinga in preštevam kamenčke s šestindvajsetimi pikami na maturi. Za kosilo jazz z ribami prijaznega soseda. Flurestenčne kosti igel, hors in nalivanje pri trinajstih in pol - kakšna pizdarija! Spim bolj malo, vstajam zgodaj, haluciniram morje. Prepuščena sama sebi in nezrelim figam ter izpušnim hlapom obcestnih robid. Jem vse, tudi tisto česar ne maram. Gurmanka, hedonistka, veter, estet. Prepihana, prevetrena, otrok lune ob enajstih zvečer jem albert kekse in nutello s hladnim mlekom iz kozarca. Pijem jogurt, se nažrem. Včasih. Večinoma ne vem kdaj sem bila ugrabljena s strani nezemljanov, nepopolna krvavim z željo po premikih višje. Brez trupel, na leseni klopi samo s povštrom na vse zgodaj zjutraj spim. Opazovana. Sušim žajbelj, ne prodajam kopriv (po dvesto). Plačujem takse in taksije, pošteno. Dvakrat na dan si umivam zobe s kompletom najboljšega soseda in izrabljam prijaznost dobrih ljudi, preprostih, z mačjimi dlakami na foteljih in luknjami v kompostu. Lepo je biti spet doma.