28 december 2006

počitniško ležerno misli letajo po svoje

nog stolov na mizi narobej obrnjene čakajo na prostor na tleh, da se razširi in jaz magično realistična na stolu zrem skozi steklo v sonce. ne priklapljam se več tako zelo pogosto. analogno ždim na mojem fotelju s spodvitimi nogami zatopljena v branje. včasih spečem kakšen kolač v starem lončenem modlu. za potico mi je zmanjkalo elana, ko je mati prinesla domov cel kup kupljenih, ki jih ne jem. v bistvu jem vse. občasno se postavim na glavo in gledam svet iz druge perspektive. spet drugič se smejem lastnim mislim preteklosti. tako patetično osladnim, da mi gre kar na bruhanje. bruhala ne bom. bruham samo po jagodnem jogurtu. in potem nič več.

21 december 2006

ljudje polni božičnih zgodb in podarjanja puloverjev. domača tla pobeljena s snegom in kuhinjska tla polna moke. jaz sedim na tleh in zrem v vse te noge (od miz in stolov). nikjer utripajočih lučk in bunkic in vsega tega. samo jaz in maček, ki pijeva vsak svoj kakav, takole nekega večera.

16 december 2006

bi šli?

dan začet z redbullom in zaprtimi očmi. nadaljuje s spuščenimi lasmi in zmago. za nagrado sijem. na animateki gledam filme. nasmejana hopsam iz dvorišča z milošom in klemnom klemnom ekipe www.strup.net in podrem osebni rekord: 15 minut z eno rdečo lučjo. točna kot ura razmišljam o ikonah moje mladosti: maček muri in klemen klemen. nikoli pozabljiva z zvončki na uri in sončnimi zahodi. škrlat za nama, ki sipa ko kepa in kozarci mleka pa še mačji kruh od peka. nostalgija in prepričevanje, da nisem pretenciozna, če mislim, da znam bolje. vsi tisti tihi, pri miru stoječi ljudje, ki mrmrajo sami sebi. neopremenljivi, medli, mlahavi ko mrtva riba. ne pustijo nobene sledi. snega tako ali tako ni, smrekove vejice prekrivajo tla, pravopisne postavljam rahlo po svoje. včasih sem znala bolje, se mi zdi, a sedaj se vračam. na oder stopam prva. navsezgodaj. popolnoma po svoje, brez koncepta, s pripravami ob polnoči. prej točno ob času zamrznjena prisopiham v subtropsko klimo. črne postave peščice ljudi, ki jih zanimajo zanimive reči: strip. jaz siva, zunaj tema in kičaste luči. pa glasna glasba četrtkove noči. grem mimo. kot piš, ki veje med vejami in vejicami. ustavljanje le ob rdeči luči in ljudeh, ki si to zaslužijo. čas brez časa, ki si ga lahko odrežem, če zares hočem in ustavim hitenje za trenutek, da izmenjam nekaj besed. majoneza, ki se cedi po tleh in nastavljanje dlani za kavo. ne spadam v ta svet. sem nekje vmes. nikjer zares doma, od kar so mi ga podrli. z ograjo zagradili in prepovedali vstop brez razloga. včasih mi prija početi reči brez razloga. še raje uživam. orada na bone in malvazija za pikico na i. srečnih oči, popolnoma srečna, spet na poti. premikanje je glavna naloga sveta*, meni pa se zdi, da grem samo zato, da pridem. z mandarinami med odmorom med odisejo in uliksesom pitam sestradane ljudi, ki so mi iz dna srca hvaležni. sedim na treh stolih hkrati, na četrem imam torbo. širina mi je bila od nekdaj ljuba in nekje vmes se odločim, da bom decembra ljudi vabila na kakav. bi šli?

opozorilo: v pločevinki raviolov lahko najdete velikega duha, ki vam izpolni željo. v bistvu dve. ampak potem ne bo znal več domov in boste morali z njim namakati noge v potoku in prepevati po francosko. ravioli so zelo zanimiva jed. sploh tisti iz pločevinke in če ne znate francosko ali nimate posluha, dobro premislite, preden jih odprete.

toliko.

______________________
* Polona Glavan: Noč v Evropi

14 december 2006

preblisk

Vrana se z vrano druži, volk z volkom, mačka pa sama s seboj.

10 december 2006

highlightening

Draftam drafte s prenakopičenimi mislimi v večih dimenzijah. Lačna.

Z zavihanimi robovi in polnim trebuhom dobrih, a presladkih kinder čokoladic. Z mačkom. Šibka.

Brez krempljev, da bi z njimi podčrtavala misli, ki se mi utrnejo. Z luknjo v glavi, ki jo donenje prepolnosti le še povečuje. Rumeni nasmejani smajliji se mi zdijo ostudni. Patetični pogovori s prijaznimi gestami še bolj. Nekje vmes plavajo ljudje s perutmi in pettisočaki s podobo Ivane Kobilice se vlačijo po rokah. Od roke do roke, od denarnice do denarnice, do evrov. Cel kup besed v različnih kontekstih, ki ne bodo nikoli prebrane. Melaholija v očeh sredi kaosa, ki zna biti včasih tako zelo lepa. Ne razumem ljudi, ki ne marajo dežja, kot da je dež kriv za to, da je dež in že cela dva dni s seboj vlačim svojo "zeleno marelo". Topel kakav, fotelj, noge zavite v volnene nogavice in knjiga naključno povlečena iz mojega kupa. V resnici vse to ostaja le pobožna želja, ki v bistvu niti pobožna ni, razen če sem jaz tista, ki je bog (pretenciozno?). V resnici sem majcena pi(ć)kica, ki se premetava iz ene krožnice v drugo in namesto knjig večinoma na hitro prebiram samo še bloge.

Nauk: Če bi bog obstajal, bi zagotovo imel blog.

07 december 2006

vsega so krivi proizvajalci zobnih ščetk

smeha polna skleda:)

za:me

ugašujem se. s puljenjem kabla iz vtičnice in z odvijanjem varovalke. danes je lahko jutri, če si zares želiš. jaz bi raje, da bi bil jutri danes, ampak šele jutri, ker danes je že danes dovolj lep.

bova?

05 december 2006

precep

Razjeda me dvodelnost, ki se je ne dobi v paketu lepo zacelofanizirano in s pentljico okrašeno v Top Shopu za 9.999,99 SIT - želite, da preračunam še v evre? (ah, dajte no, saj ste dobili svoj evrokalkulator!)

Evri kot evrokrem in glava kot ogromna skodela z neskončnim dnom. Bruha. Bruhaha.

Če grem ven, grem ven. Če ne grem ven, ostanem znotraj. Če grem ven, grem lahko tudi noter.

Nagradno vprašanje: luknjica pri luknjici pa vendarle vodo drži. Kaj je to?


Nagrada je potovanje po lastni izbiri na in na lastne stroške. V tolarjih, evrih ali jenih. Namesto evrokrema v Evropi jemo Nutello in niti Čokolino ni več to kar je bil.

Zakaj se mi včasih tako zelo neumno zdi biti prijazna???

Dober dan

Dan. Dober dan. V celoti.

Cel dan nič, ničesar, nikamor. Štiri stene in še kakšna več z zaprtimi okni. Skregana z vejicami, jih izpuščam in se še v istem trenutku ujamem pri udejanjanju paradoksa. Vsako minuto se ura premakne, jaz pa se že cel dan ne premaknem niti za ped.

Dan. Dober dan. Dan brez vlakov. Še vedno jih ne sovražim, še vedno so del mojega dne.

Počutim se kot veverica, ki ji vse uide mimo. Cel dan grizljam najrazličnejše oreščke. Dan. Dober dan. Miklavž na sceni. Rahlo odvečen. Jutri v časopisu: Ženske, ki tečejo z volkovi po nakupih so linčale vse tri decembrske prinašalce. Razlog: zadekanost v tople krznene plašče in kape. Ena izmed njih je povedala: "Letos je zaradi visokih temperatur nošnja krzna še bizarnejša kot ponavadi." Dedek Mraz brez kučme pa v jok.

Dan. Dober dan, vsem vegeterijancem, lezbijkam in skinom tega sveta. Ujeta med dolge kolone črk, ki se trudijo ne biti prazne. S cmokom v grlu za nazaj. Z natrpanim urnikom za naprej. Ujeta na sredini. Pajkova mreža in muha v centru niti. Vzorec. Prenašanje vzorca na vse. Posploševanje. Včeraj zvečer sem videla polno luno, pa je načeloma sploh ne bi smelo biti, čeprav luna je tako ali tako vedno. Vsak dan. Dan. Dan na dan.

Dober dan, velecenjeni in velecenjene. Znašli ste se v resničnostnem šovu z imenom Blog. Kamera dozira samo tisto, kar želi prikazati in samocenzura se samocenzurira točno tisto, kar želi samocenzurirati. Jaz pri tem nimam nič. Ali pač?


02 december 2006

Sobóta

Z nekom, ki ga sploh ne poznam, kot dva vesoljca stojiva sredi sobotnega večera nekje ob strani glasnih množic venidočih ljudi in se zgražava nad rdečerumeno zvezdo repatico nad nama. S strašansko prepolnim mehurjem se retrospektivično prijetno utrujena spominjam mozaika delčkov današnjega utripa z neopaznim rdečim kapljanjem in hitrimi vožnjami po ozkih ovinkih, na katerih ni bilo nikomur slabo. Dan poln cigaretnega dima in s soncem v deželici pod Alpami, ki ni doseglo le doline v katero smo se prostovoljno ujeli. Ozka špilja, več dreves kot ljudi. Postanek v bazi nekega vaškega pricestnega bara s stališča mestnih otrok neverjetno nizkimi cenami našega otroštva: sadni čaj - 150 SIT, kava z mlekom 170 SIT in iskanje kofeina, teina in avtomobilov po zaspanih, zaprtih in praznih mestih. Slaba vest se izgubi med razpokami in zgodbami o napihljivih smrtonsnih osah za ogrevanje, medtem ko rokavice v decembru sploh niso najnujnejša oprema. Pasovi so. Premagovanje starih strahov in novi ljudje, ki zbujajo prijetne asociacije na stare in zamrznjene roke, med katerimi roma vrečka mandarin. Doma čaka hiša v popolnoma razsutem stanju zapuščena z dobrodošlico v obliki kupčka mačjega dreka na postelji. Zvečer pršut, olive in teran s pogovori. V splošnem: rada imam sobote.

01 december 2006

pizda. pizda. pizda.

Živim v življenju lebdečih kock kot medla bolnišnična pomaranča ali Aristotelova mlačna voda, ki še za v čevelj ni dobra in vse to se povezuje v komleksen kompleks, ki se le v hipnih hipcih momentov za kratek utrinek razblini v mit aktualizacije besednega, čes da sem sezidana vsaj iz na soncu posušene opeke, če že iz kamnitih blokov ne in veliko bolj kot na masivno romaniko se naslanjam na skleteno gradnjo francoske gotike, z velikimi okni na vse strani, ki čez poslikave s temnimi barvami spuščajo vase bore malo svetlobe. Temne globine Freudove psihoanalize na mrzlem zasneženem Dunaju me spomnijo na Christiana in njegovo raskavo nemško angleščino s trdo poudarjenimi soglasniki in z namuzljivim in hkrati resnim nasmškom izrečeno geslo: "You know, It' not just fucking, it's also sucking," v črno silhueto ujetega fana Slavoja Žižka in s prodornimi očmi nemškega nacionalista, če že prijaznega skina ne. Za zidovi ujeta navidezna svoboda me privlači s svojo namišljeno anarhijo in z revolucijami spodkopane revolucije se bodo ponavljale v večnem začaranem krogu. Mar sploh obstaja začarani krog, ki ni večen? Ujeta sredi njega, se sprepričujem, da lahko uideš pobesnelim konjem (puranom:), da te ne poteptajo s kopiti ali še bolje: da lahko ubogi konjiček uide nečloveškim rokam človeka, ki udriha po njem. Francka, ki v neskončnost teka za vozom lepovidovskih hrepenenj, bo nedopolnjena prinašala skodelice kave tistim, ki jo zavračajo in vsi ponižani in razžaljeni tega sveta se bodo za večno zataknili sami vase, v podtalje in podpodje in njihove oči bodo le še mrtvi domovi. Christian kot speči revolucionar s tlečimi idejami in pahorskokučanovskimi očmi, katerim bodo na kolesih sledile množice, kajti fuckingu in suckingu iz zgornjenega citata kraljica Urša doda še cycling. Kolo z dvema kolesoma in tako se na treh kolesih življenja odvijajo up&downsi naših pričakovanj in trenutkov premaknitve iz imaginarnega v konkretno. Poskusi metov v zrak in preračunavanja permutacij, variacij in kombinacij možne uresničitve ne premaknejo prgišča zemlje v lončku mojega kaktusa Gvozdena niti za centimeter in predolgi dnevi s prekratkimi trenutki in vse to, se sprevrača v jadikovanje, ki se ga večinoma sramujem, ker izhaja iz lastne šibkosti. Cenzura bi bila tu na mestu, a kaj, ko sem samo človek, homo sum, kot bi porekel Afer, in še vedno ne vem točno, kdo je bil to. Še marsičesa ne vem točno in vlak je čudno prazen ljudi, ki manjkajo. Zorni kot prepozne okupacije postelje se spreminja v gledišče na pol priprtih vek, ki bentijo nad prezgodnjim vstajanjem. Ne iščem špranj, razpok in vrat, ker so zidovi in stene postavljeni zato, da se preplezajo in če jih ne, raje ostanem zunaj, kot pa da silim v intimo notranjosti tuje domačnosti, ki mi ne pripada. Mačka okrog vrele kaše ali mleka, kot vedno hodim in (mi)javkam jezna sama nase, ker mi je tako težko delovati brez potke, ki bi jo kdo z briketi nasul zame, prav do tja, kamor naj bi šla in velika čokolada v moji malhi pride nepodarjena in nepojedena domov. V uteho pojem čokoladni bonbon, le zaradi ciničnega nasmeška namenjenega mitu o kompenzaciji neuresničenih hrepenenj s čokolado, šopingom ali vsaj obiskom frizerja. Vsem zanimajočim sporočam, da sem se danes zjutraj najverjetneje počesala, čeprav se dejanja ne spominjam in sintetično naštevanje realnega sploh ni v mojem slogu, čeprav ga načeloma sploh nimam. Slog je stil Charlesa Bukowskega in vseh tistih, ki jih je omenil. Jaz imam sebe namesto stila in mačka namesto sesalca, kot ima Gazvoda, avto brez bencina in sebe brez srca. Deklica z vžigalicami se spreminja v deklico z vžigalnikom in dreadi, zaradi katerih avtomatično postane upornica in hipi in v čajnici ti postrežejo s ketchupom v stekelni posodici iz maxi tube. Navajena določenega estetskega minimuma se zgražam nad letošnjo podpovprečno pentljasto in cikcakasto prestolnico, bežeče domov, kjer ugotovim, da je vedno lahko še hujše: vsakoletni naveski vsega mogočega brez rdeče, rumene ali zelene niti povsod kjer se je dalo in snežinke (!), zvončki (!), snežaki (!). Z razžaljenim estetskim čutom končujem brez moraliziranja in s srečnim koncem, kajti v tem božičnem času, se že spodobi biti vesel in tako povem samo še to, da znam(o) premalo pesmi na pamet in nekoč bodo ribe začele lajati in Svetlana Makarovič bo imela prav.

28 november 2006

scriptura continua

brezvelikihzačetnicnazačetku.intamkjerbimoralebitipakakšna
kartkovmesbrezpresledniceni presledkainkakšnopikododam.
kartakopotempapreberiinodkrij pomen....čeznaš

22 november 2006

ambitious

Prehitevam datume in hkrati zamujam, ko navdahnjena brzim skozi novembrski dež. Kaplje dežja se mešajo z ljudmi in mislimi, ki mi švigajo po prepolni glavi. Misli, ki vrejo z mene, pa nimajo časa, da bi se zapisale na papir. Hitreje tipkam kot pišem in božično vzdušje nekega večera se sprevrže v prvo res pravo jesensko jutro, z meglo, dežjem, sivino, odpadlim listi in vsem tem in jaz sledim dolgi koloni velikih dežnikov ter se nasmiham nogam pred menoj. Dirjam, tečem, brzim in se ustavim v točno pravem hipu. Rdeče luči spregledam, nekaterih ljudi na srečo ne. Nekaj novih dreadov in iste oči, ki domujejo nekje zadaj v mojem spominu. Imena niso pomembna in z radovednostjo majhnega otročiča se sprehajam po domovanju ustvarjalnosti za razpadajočimi zidovi in ostanki neke civilizacije, ki je ni več. Ostanejo le smeti in prazne pločevnike piva. Glasba, ples, grafiti, slike, kipi in zamašeni wcji. Polna skleda briketov za mačke in žicanje čikov za ljudi. Nepietetno pobrane sveče z grobov, nepomita posoda in razmetana knjižnica v boleče razmetanem stanju. Hipni vtisi se mešajo z zvoki varilne mašine, hrupa mesta in odtekajoče vode v slapovih. Skozi okno se splaziva v prijetno in toplo domovanje dveh jazzistov kot nekakšno oazo sredi ruševin in smeti, dokler me ne prehitijo urni kazalci in zopet drvim, tečem, brzim. Na obrazu namešek, trip in vijolice v očeh in ušesih in v roki pero neke srake v spomin. Vsi ti svetovi v moji glavi se spontano vozljajo v velikanski vozelj in prepletajo z vozlji drugih ljudi. Preplet prepletov paralel in popolnoma nasprotnih si interesov. Življenje z vseh strani in bivanje v vseh zornih kotih dimenzij vseh črk abecede in azbuke in vseh drugih pisav tega sveta. Toliko stvari v moji glavi, da iz nje nenehno puhti. Vrem in za menoj se bo kmalu začela dvigati para ...

21 november 2006

sranje na sranje pogača

torek kot dan za počitek, življenje in razčiščevanje na katerega se nagrmadi vse sredi vsega zgrabljeno na velikanski kup in spremenjeno v nedoločljivo gmoto, ki žre lastne otroke brez diskriminacije pod lastno težo svoje megalomanskosti. poštar zvoni samo enkrat, pa zato toliko bolj divje in z nasmeškom preverja moje zaspane oči, bose noge in pižamo, ki mi gleda izpod puloverja, ko mu na roko točno naštevam kovance. pečeni cdji in torta s smetano in višnjami oblita s čokolado, kot da imam res na pretek časa in da ta ni reka, temveč starodavni ritualni cikel, ki se večno ponavlja in nikoli ne konča. vsi ti cikli, ki sploh niso ciklični in ves ta materializem, ki ne more izničiti vesti, je ne more potolažiti, zares razveseliti. štejejo stiski roke in besede in nato se ti zamašijo žile od vseh dobrot in zdravil s katerimi naj bi to preprečili in te udari kap. roka ne stiska več in usta ne morejo govoriti in potem naj nekdo drug razčiščuje, kdo je tu najbolj prizadet. absolutna pravičnost kot nemogoč absurd sredi zaplat filozofije, o čemer pa je kljub nekončnosti in nedokončanosti in relativnosti potrebno razpravljati, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi razpravljanja samega. ni se me še popolnoma dotaknilo, to šele pride. zavijam se v vato in na se skušam pretentati na 101 način 101-ega dalmatinca z goltanjem actimela dannone za odpornost in žlic medu, a žalosten pogled ostaja in samo eden naj se obregne vanj s kakšno zadirčno frazo, pa bom začela jokati!!! res že dolgo nisem zares jokala. ne znam več. jokica, ki je jokala za vsak drek, od mavžanja do piccolo flavte, se je spremenila v trdokožnega slona. slonico, ki kljub novim pogreša stare. tiste, ki so nekoč bili. navezanost in bližina nasproti indiference in oddaljenosti, zidov, sten, pregrad. team. besedna igra ob kateri se prebudi asociacija na gertrude stein in andréja bretona. andrej, kako slovensko!:) skačem, poskakujem, preskakujem, brez reda v kaotičnem kaosu. nered je preprosto samo to, da imamo stvari urejene po naključnjem vrstnem redu in red v naravi je abstraktna količina, da jo lažje pojmujemo in se počutimo varneje. neznano razlagamo z znanim, kot bi porekel moj preljubi nietzsche in jaz k temu ne bom dodala ničesar več. še en slab dan za piknik pač in še ena noč na zemlji več. ena in ista za jima jarmuscha in zame, za vsakega svoja pod istim nebom: sonat lucit omnibus in jaz ne svetim več nikomur, pa četudi iz mene vre in četudi bi kosovel rad, da postanem obcestna svetilka. nič ne bom postala: ko bom velika, bom pač velika. zares Velika ne bom nikoli, se pa lahko včasih pošlepam na njih, ki so to bili. Dovolj bo, grem stepat smetano!

bližnji/a

Ne sanjajte sanj s slutnjami in ne verjemite intuiciji, kajti tisto, kar verjamete se globoko zasidra v vašo podzavest in se vam zatorej lahko zgodi. Zvečer se ne da predvititi jutra, dogodki tečejo po svoje. Spanje zamenja vse kaj drugega in v normalnih okoliščinah niti topovski rafali ne bi mogli prebuditi mojega spečega jaza. Danes na vse zgodaj zjutraj polslišni "Kaj pa je?!?" kot nekakšen alarm, ki oznanja, da je nekaj narobe, da nekaj ni kul, da z nekom nekaj ni v redu. Že tako narobej obrnjeno življenje se postavi na glavo. Stiski v želodcu, cmok v grlu in bose noge na mrzlem parketu. Tresoče, pričakujoče, da si oddahnejo. Hitro bijoče srce se meša z mijavkanjem mačkona, ki čuti prežečo napetost v zraku. Nismo je rezali z nožem, pa bi jo lahko. Misli švigajo nenadzorovano in vsi postanemo tako fakin kantovsko moralni, v resnici pa nam gre v globinah našega jaza še vedno le za lastno rit. Hišica iz kart se v hipcu podre in fizično ne sposobna stati, ostati, biti v oporo z odprtimi očmi, se zvalim v posteljo. Ne spim, dremam in poslušam bitje srca, prisluškujem korakom, zvonjenjem telefona in pogovorom. V glavi vakuum. Vznemirjena vstanem, nesposobna ničesar. V tistem še kup najbolj banalno vsakdanjega, ki se je moralo zrušti name ravno tedaj. Kdo že ima rojstni dan in kdo že obletnico poroke? Čez pižamo navlečem jopico, hlače in copate in drvim. Gori doli naokoli. Za pregorevanje bo že še prišel čas. Danes ne. Danes na srečo ni še nihče umrl. Bilo pa je blizu in bližina je nekaj kar se me vedno dodakne.

17 november 2006

Po dežju se zadiha lažje (Bronhi)

Abstraktno se preliva v konkretizacijo imaginarnega na velikem platnu in v nekem hipcu Velike zgodovine so se vloge na vsem lepem neopazno zamenjale in vsi smo postali nekdo drug. V neskončni sivini malim miškam rastejo krila navznoter in tišino, ki se je razlegala po naših neštevnih življenjih, so zamenjali zvoki. Zvokovi. Small talk, kot oblika navezovanja stika z nekom drugim, na drugi valovni dolžini, v nostalgični, prepogosto uporabljeni in živčne končiče najedajoči irčevski obliki ojskjekoksistar, je zamenjala komunikacija z veliko začetnico, ki normativno presega meje in se inovativno poigrava z vsem mogočim. Eden in edini, Jože Toporišič, bi uporabil izraz sporočanje in bi pri tem trmasto in absolutistično vztrajal do konca svojih dni, ki seveda še vedno trajajo. Vse traja, vse teče, vse nekam gre, še Heraklit se je potopil v svojo reko. Vlaki. Vlakovi. Parajo živce s svojimi zamudami, z mojimi zmotami in polno notranjostjo vseh nas, ki zjutraj gremo in se zvečer vračamo. Polni vagoni zmajšane izgube in tekanje nanje in iz njih. Na vse zgodaj zjutraj se z mačkom (takšnim pravim, kosmatim in praskajočim, konkretnim) igrava skrivalnice in sredi dneva se nasmiham sama sebi in svojim razmršenim lasem. Nasploh se veliko nasmiham. Kave spreminjam v čaje in sokove in čaji z mlekom se spreminjajo v zeleni čaj in kavo z mlekom in v vesolje te lahko popelje le Air France. Moj domači fotelj sameva s kupom uporabljenih oblačil in miza polna listov in knjig. Na tleh razgrnjeno Delo in blazina na kateri raztegujem svoje zakrčene mišice. Nenehno sedenje povsod kjer sem in ambivalenca med fizičnim, ki čaka petka in miselnimi procesi, ki bi se raje zatekli kam drugam. Glava polna vse mogočih vtisov in vedno bolj postajam filmofil in zato ni kriv le Liffe. Prevečkrat grem in nato še prevečkrat pridem. Popotnica, potnica, potovalka. Brez potovalke, z ruzakom brez nahrbtnika in s polno torbo mandarin, jogurtov in papirja. Z gajbico nezrelih kakijev. Nekje vmes slušalke in kupi smešnih izjav, ki odmevajo v ušesih. "Ljudje radi gledajo dolgočasne filme, ker se ob njih počutijo pametne" in spet se vse skupaj zapleta v veliko velikansko gmoto. Še vedno ne znam lepo zviti vrvi in še vedno trdim, da se bo dežju zadiha lažje. Lakše se diše. Bronhi.

Zatorej: naj bo dež in naj dežuje in naj hkrati ne spere ničesar, kar je bilo. Iz roda v rod, iz kraja v kraj, vsem naj raznese se glas o vsem, prek mokrih kapelj, ki polzijo po licih medtem ko se bom v notrajnosti s skodelico čaja tihotapila v svetove v katerih živim.


14 november 2006

Kadar me ni, me ni. Ob vikendih zrem brezkončno morje. Oblečena v retro jopico v beli, modri in rdeči barvi, nekje iz časa pred mojim rojstvom, često pozabljam zapolniti tisti beli okvirček zgoraj, kjer naj bi stal naslov. Spet drugič prehitevam in že sredi jasnega četrtkovega dopoldneva spreminjam mošt v vino. S podrto deluzijo o tem, da je v vročih poletnih krajih pozimi toplo, namakam noge v ledeno hladno morje. Bunda je strašansko fajn stvar, sploh takrat, ko je nimaš. Zvečer mi izza hrbta kovanci ponesreči spolzijo v Duchampovo fontano s posthumno (hidrno?) mislijo, da menda to prinaša srečo. Nisem vraževerna, verjamem le Murphyju in temu, da je vedno lepo srečati mačka, ne glede na to, kakšne barve je. Naš je črn in zjutraj oba pijeva toplo mleko. V soboto vstanem ob pol štirih zjutraj, doma nekje med naslonkami, polkrožnimi apsidami in žuljem na ahilovi peti. S polno gajbico kakijev zbujam skomine tistih, ki so si ga že upali poskusiti. Še vedno prepričana, da kocka vse prevečkrat obvisi. Včasih se mi zdi, da bi bilo priročno v žepu skrivati majhnega biologa, ki bi mi razložil kako se reče podkolenju (?) in kako se oglašajo žirafe. J kuje načrte o premikanju Greenwicha čez Čerjabinsk in ob enem trdi, da ideja slona ni nujno slon, kot si ga predstavljam jaz. V podplatu luknja in megla, ki me popolnoma očara. Dnevi švigajo mimo, brez časa, da se enkrat zares naspim. Torek je dan za regeneracijo in vse te mišice, ki jih premorem, zakrčene čakajo kakšnega petka s trademark znakom. Prestopam se iz vlaka na vlak, iz kraja v kraj. Piš, ki premika smart buy zgoščenke na vinogradniškem griču, namenjene strašenju ptičev. Tistih pravih, letečih, z drobovino in kljuni, konkretnih, tokrat brez metaforike in za kanček abstraktenga v mojem življenju obiščem atropološko filozofijo. Sočutje človeka večinoma dela egoističnega in poraja se mi dvom o spopulariziranih avtistih. Delam vse tisto, kar mi ni treba in večino tistega, kar bi morala, spustim. Pozabljam prižgane luči in odklenjena vrata in se čudim sama sebi. Včasih se presentim in ne delam več pizdarij. Od nekega trenutka razsvetljenja na nočnem vlaku, le še kleno uganjam norčije. Ponavadi v množini. S kul četverico ljudi nekje v vukojebini v temi strašimo z zverinskim dretjem, pogreznjeni v listje. Še prej se s kupom t.i. odraslih ljudi bojimo črnega moža in bizarno se mi zdi, da poznam človeka, ki zna na pamet vse pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje. Pred menoj še vse, za menoj se nabira en velik kup. Puščam ga ob strani. Na enem gnoju ni prostora za dva petelina in pokopališča so se mi že od nekdaj zdela kul.

06 november 2006

vikend brez vikikreme z nutello

jutranjo nabiranje široko zaprtih oči z razdevičenimi bundami in doma pozabljenimi rokavicami se nadaljuje v sendviču s polnim prtljažnikom in kupovanjem bureka na prvem petrolu. v žilah kmalu kofein za katerega se drenjamo s kupom upokojencev na počivališču in veliko nikotinskih hlapov v zraku, ki se prebijajo do znaka za prepovedano kajenje. glasba: francoska, sedeži: udobni. košček morja v daljavi, lulanje ob cesti ob velikem omotičnem mačkonarju in preklinjanje tovornjaka pred nami. po prehitevanju naletimo na cel konvoj in namesto sonca se usuvajo kaplje dežja. za hribom se jasni in mi po ovinkih mimo grajskih ruševin do hišice iz pravljice sredi niča z uro na steni, ki prehiteva in drugo, ki zaostaja. lučiano pravi, da je ves čas njegov in da ima lahko rojstni dan tudi trikrat na leto, če tako želi. kmalu se spotikamo ob kamenje s polnimi nahrbtniki vsega in se utaborimo pred veliko špranjo. z nutello pride lenobnost in težkih nog se spravimo za ovinek. veter brije na višini in za nohti se nabira kri. koža poka, iz nosov teče. počasi imamo dovolj, a za ovinkom me prepričajo v še. zaupam nogam, uspeva, ne zdi se mi več tako zelo mrzlo. z nasmehom zaniham v trnjasto grmovje in še več krvi na moji roki, ko jih pobiram ven. Še ena za zaključek in domov, k toplemu kaminu. vino domače rdeče, na žaru melancani, bučke, piščanec, čevapčiči. naslednjo rundo odpovemo pogrupirani veseli zgovorni in vedno bolj ležeče nasmejani. atmosfera zadimljena, v kotu ob vratih stric v obliki velikega brata spremlja nepremično stoječ. elektrike nekajkrat zmanjka, mi dobro razpoloženi počivamo na kavču nametani in rdečeoki. po kozarcu apfelsafta se počasi odpravljamo v horiznotalo. vrsta pred izdatno pobruhanim wcjem in cela kolona blazin s spalkami na podstrehi. polna luna sveti v glavo skozi strešno okno, vonj po zatohlem in vlečenje drete. spanja bolj malo. sosed sanja čudne sanje, jaz se jih ne spominjam. zgodnji vstajalci prekinejo spanje kasnejšim. topli napitki, žemljice, zmrznjene mandarine nad ognjem in pospravljanje ostankov prejšnjega dne. odhod po makedamski cesti z velikanskim stop znakom za nad kavč v dnevni sobi in lovljenje avtomobilov pred nami nas po enosmernih cestah v napačno smer, ko se delamo francoze, pripelje do kofetkanja in čajčkanja s sončkom in pogledom na pristanišče in lepo mestno veduto. piha jugo, mi lenobni. skozi park do pografitiranih skal z veličastnim razgledom na širno morje. bolj kot ne jemo, sedimo in stojimo. mogoče bi bilo bolje, ko bi bilo res tako (z obžalovanjem in hkratnim dvomom, da so izkušnje dragocene). med vračanjem zgodbe in babici, ki iščeta vnučka. hitra cesta 14 kun, na meji osebna v prtljažniku, v rokah zdravstvena kartica. po meji majhne velike pice, izmenjava besed in dogodkov ter nabiranje preostalih denarcev. razburljiva vožnja s posebnimi taktikami počasne vožnje skozi rumeno (oranžno?), ki nam je nikoli ne uspe uresničiti in mahanje v slovo.

***

druga plat medalje: praznina glave z rahlim pretresom in nekaj stotink sekunde, ki izničijo vse ostalo. hip v katerem se vse zgodi, ti pa se ne zavedaš ničesar, nekje v zraku, odgovorna ne samo zase. kriva. "nisi ti kriva", oba objokana, vsi prebledelo šokirani. hkratno hvaležni tsitemu, ki rešuje življenja. superman, macgyver, refleksi, izkušnje, mirnost. sledi premagovanje strahu s tresavim premagovanjem same(ga) sebe. večja sila krat pospešek z višine padajočega in jaz na tleh nemočno šibka. očala kot vedno ostanejo cela, nos in ustnica me boli, v glavi doni, njegov kolk boli. na srečo nič hujšega. zjutraj se zbudim z zatečenim obrazom in modrico po očesom, z eno izkušnjo več. mačke imajo devet življenj. na srečo oz. zaradi G. Hvala.

03 november 2006

Z živo oranžnimi nogavicami v 16 minutah privihram do faksa, v rokavicah in s prezeblimi nožnimi prsti. Zasedem tri stole in pojem tri mandarine zapovrstjo (iz napak se učimo:)). Tri kot pravljično število, ker simbolika števil je še kako pomembna. Včasih. Včasih pa je bila še bolj (v tistih starih časih, ko so živeli še vitezi in dinozavri in se ne ve čisto natančno kateri so bili prej). Za kosilo pojem celo škatlo mančmelovov (naj živi Vuk!). Cel dan v bistvu prebluzim. Včeraj zvečer sem bila nevidna, danes zvečer grem v goste. Mozaik najrazličnejših, z željo po novih in s starimi samo še zaradi tradicije in koristi. Prijateljstvo kot vzajemno izkoriščevalski odnos in Kantovska morala je kot socializem: lepa v teoriji, nemogoča v praksi. Ljudje smo egoisti, kaj češ.

Mraza ne bom preklinjala, ker ne preklinjam rada. Včasih mi le paše izražati se vulgarno, kar pa ni ena in ista stvar.

Menda.

Heh.

02 november 2006

Ljudje odnehujejo, jaz trmasto kljubujem ostrini mraza in prelagam vse to na kdaj drugič. Česar ne moreš danes, preloži na jutri ali pa pač na naslednji teden, mesec, leto.


Lep začetek se je sprevrgel v horizontalen dan z željo po zabubljenosti v tople odeje, s čajčkom in Hipnosom, grškim bogom spanja ob strani, ki se nima časa uresničiti. Za vse slabo krivim kavo v La Petitu, kavo, ki me vedno spravi v čudna stanja in kavo, ki je prav zato, načelno ne pijem. Načela na čelu igrajo čelo. Počutim se nemočno in to mi ni všeč. Nemoč, nesamozadostnost, nesamostojnost, breizhodnost (nek ptič brez peruti, bi mi v času, ko jih je še imel, povedal zgodbo o velikem psu, ki ga srečaš v gozdu. Psa lahko poljubno spreminjate v medveda, volka in celo divjo svinjo. Po želji.). Mrazi me mraz in tresejo me tresljaji, pa sama sebe prepričujem in se pretvarjam, da sem kull. Fulj kulj. Dbestmegašponđazno.


Banalnost vsakodnevnosti ubija in včasih je dobro olupiti dve mandarini za povrstjo.