scriptura continua

brezvelikihzačetnicnazačetku.intamkjerbimoralebitipakakšna
kartkovmesbrezpresledniceni presledkainkakšnopikododam.
kartakopotempapreberiinodkrij pomen....čeznaš

ambitious

Prehitevam datume in hkrati zamujam, ko navdahnjena brzim skozi novembrski dež. Kaplje dežja se mešajo z ljudmi in mislimi, ki mi švigajo po prepolni glavi. Misli, ki vrejo z mene, pa nimajo časa, da bi se zapisale na papir. Hitreje tipkam kot pišem in božično vzdušje nekega večera se sprevrže v prvo res pravo jesensko jutro, z meglo, dežjem, sivino, odpadlim listi in vsem tem in jaz sledim dolgi koloni velikih dežnikov ter se nasmiham nogam pred menoj. Dirjam, tečem, brzim in se ustavim v točno pravem hipu. Rdeče luči spregledam, nekaterih ljudi na srečo ne. Nekaj novih dreadov in iste oči, ki domujejo nekje zadaj v mojem spominu. Imena niso pomembna in z radovednostjo majhnega otročiča se sprehajam po domovanju ustvarjalnosti za razpadajočimi zidovi in ostanki neke civilizacije, ki je ni več. Ostanejo le smeti in prazne pločevnike piva. Glasba, ples, grafiti, slike, kipi in zamašeni wcji. Polna skleda briketov za mačke in žicanje čikov za ljudi. Nepietetno pobrane sveče z grobov, nepomita posoda in razmetana knjižnica v boleče razmetanem stanju. Hipni vtisi se mešajo z zvoki varilne mašine, hrupa mesta in odtekajoče vode v slapovih. Skozi okno se splaziva v prijetno in toplo domovanje dveh jazzistov kot nekakšno oazo sredi ruševin in smeti, dokler me ne prehitijo urni kazalci in zopet drvim, tečem, brzim. Na obrazu namešek, trip in vijolice v očeh in ušesih in v roki pero neke srake v spomin. Vsi ti svetovi v moji glavi se spontano vozljajo v velikanski vozelj in prepletajo z vozlji drugih ljudi. Preplet prepletov paralel in popolnoma nasprotnih si interesov. Življenje z vseh strani in bivanje v vseh zornih kotih dimenzij vseh črk abecede in azbuke in vseh drugih pisav tega sveta. Toliko stvari v moji glavi, da iz nje nenehno puhti. Vrem in za menoj se bo kmalu začela dvigati para ...

sranje na sranje pogača

torek kot dan za počitek, življenje in razčiščevanje na katerega se nagrmadi vse sredi vsega zgrabljeno na velikanski kup in spremenjeno v nedoločljivo gmoto, ki žre lastne otroke brez diskriminacije pod lastno težo svoje megalomanskosti. poštar zvoni samo enkrat, pa zato toliko bolj divje in z nasmeškom preverja moje zaspane oči, bose noge in pižamo, ki mi gleda izpod puloverja, ko mu na roko točno naštevam kovance. pečeni cdji in torta s smetano in višnjami oblita s čokolado, kot da imam res na pretek časa in da ta ni reka, temveč starodavni ritualni cikel, ki se večno ponavlja in nikoli ne konča. vsi ti cikli, ki sploh niso ciklični in ves ta materializem, ki ne more izničiti vesti, je ne more potolažiti, zares razveseliti. štejejo stiski roke in besede in nato se ti zamašijo žile od vseh dobrot in zdravil s katerimi naj bi to preprečili in te udari kap. roka ne stiska več in usta ne morejo govoriti in potem naj nekdo drug razčiščuje, kdo je tu najbolj prizadet. absolutna pravičnost kot nemogoč absurd sredi zaplat filozofije, o čemer pa je kljub nekončnosti in nedokončanosti in relativnosti potrebno razpravljati, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi razpravljanja samega. ni se me še popolnoma dotaknilo, to šele pride. zavijam se v vato in na se skušam pretentati na 101 način 101-ega dalmatinca z goltanjem actimela dannone za odpornost in žlic medu, a žalosten pogled ostaja in samo eden naj se obregne vanj s kakšno zadirčno frazo, pa bom začela jokati!!! res že dolgo nisem zares jokala. ne znam več. jokica, ki je jokala za vsak drek, od mavžanja do piccolo flavte, se je spremenila v trdokožnega slona. slonico, ki kljub novim pogreša stare. tiste, ki so nekoč bili. navezanost in bližina nasproti indiference in oddaljenosti, zidov, sten, pregrad. team. besedna igra ob kateri se prebudi asociacija na gertrude stein in andréja bretona. andrej, kako slovensko!:) skačem, poskakujem, preskakujem, brez reda v kaotičnem kaosu. nered je preprosto samo to, da imamo stvari urejene po naključnjem vrstnem redu in red v naravi je abstraktna količina, da jo lažje pojmujemo in se počutimo varneje. neznano razlagamo z znanim, kot bi porekel moj preljubi nietzsche in jaz k temu ne bom dodala ničesar več. še en slab dan za piknik pač in še ena noč na zemlji več. ena in ista za jima jarmuscha in zame, za vsakega svoja pod istim nebom: sonat lucit omnibus in jaz ne svetim več nikomur, pa četudi iz mene vre in četudi bi kosovel rad, da postanem obcestna svetilka. nič ne bom postala: ko bom velika, bom pač velika. zares Velika ne bom nikoli, se pa lahko včasih pošlepam na njih, ki so to bili. Dovolj bo, grem stepat smetano!

bližnji/a

Ne sanjajte sanj s slutnjami in ne verjemite intuiciji, kajti tisto, kar verjamete se globoko zasidra v vašo podzavest in se vam zatorej lahko zgodi. Zvečer se ne da predvititi jutra, dogodki tečejo po svoje. Spanje zamenja vse kaj drugega in v normalnih okoliščinah niti topovski rafali ne bi mogli prebuditi mojega spečega jaza. Danes na vse zgodaj zjutraj polslišni "Kaj pa je?!?" kot nekakšen alarm, ki oznanja, da je nekaj narobe, da nekaj ni kul, da z nekom nekaj ni v redu. Že tako narobej obrnjeno življenje se postavi na glavo. Stiski v želodcu, cmok v grlu in bose noge na mrzlem parketu. Tresoče, pričakujoče, da si oddahnejo. Hitro bijoče srce se meša z mijavkanjem mačkona, ki čuti prežečo napetost v zraku. Nismo je rezali z nožem, pa bi jo lahko. Misli švigajo nenadzorovano in vsi postanemo tako fakin kantovsko moralni, v resnici pa nam gre v globinah našega jaza še vedno le za lastno rit. Hišica iz kart se v hipcu podre in fizično ne sposobna stati, ostati, biti v oporo z odprtimi očmi, se zvalim v posteljo. Ne spim, dremam in poslušam bitje srca, prisluškujem korakom, zvonjenjem telefona in pogovorom. V glavi vakuum. Vznemirjena vstanem, nesposobna ničesar. V tistem še kup najbolj banalno vsakdanjega, ki se je moralo zrušti name ravno tedaj. Kdo že ima rojstni dan in kdo že obletnico poroke? Čez pižamo navlečem jopico, hlače in copate in drvim. Gori doli naokoli. Za pregorevanje bo že še prišel čas. Danes ne. Danes na srečo ni še nihče umrl. Bilo pa je blizu in bližina je nekaj kar se me vedno dodakne.

Po dežju se zadiha lažje (Bronhi)

Abstraktno se preliva v konkretizacijo imaginarnega na velikem platnu in v nekem hipcu Velike zgodovine so se vloge na vsem lepem neopazno zamenjale in vsi smo postali nekdo drug. V neskončni sivini malim miškam rastejo krila navznoter in tišino, ki se je razlegala po naših neštevnih življenjih, so zamenjali zvoki. Zvokovi. Small talk, kot oblika navezovanja stika z nekom drugim, na drugi valovni dolžini, v nostalgični, prepogosto uporabljeni in živčne končiče najedajoči irčevski obliki ojskjekoksistar, je zamenjala komunikacija z veliko začetnico, ki normativno presega meje in se inovativno poigrava z vsem mogočim. Eden in edini, Jože Toporišič, bi uporabil izraz sporočanje in bi pri tem trmasto in absolutistično vztrajal do konca svojih dni, ki seveda še vedno trajajo. Vse traja, vse teče, vse nekam gre, še Heraklit se je potopil v svojo reko. Vlaki. Vlakovi. Parajo živce s svojimi zamudami, z mojimi zmotami in polno notranjostjo vseh nas, ki zjutraj gremo in se zvečer vračamo. Polni vagoni zmajšane izgube in tekanje nanje in iz njih. Na vse zgodaj zjutraj se z mačkom (takšnim pravim, kosmatim in praskajočim, konkretnim) igrava skrivalnice in sredi dneva se nasmiham sama sebi in svojim razmršenim lasem. Nasploh se veliko nasmiham. Kave spreminjam v čaje in sokove in čaji z mlekom se spreminjajo v zeleni čaj in kavo z mlekom in v vesolje te lahko popelje le Air France. Moj domači fotelj sameva s kupom uporabljenih oblačil in miza polna listov in knjig. Na tleh razgrnjeno Delo in blazina na kateri raztegujem svoje zakrčene mišice. Nenehno sedenje povsod kjer sem in ambivalenca med fizičnim, ki čaka petka in miselnimi procesi, ki bi se raje zatekli kam drugam. Glava polna vse mogočih vtisov in vedno bolj postajam filmofil in zato ni kriv le Liffe. Prevečkrat grem in nato še prevečkrat pridem. Popotnica, potnica, potovalka. Brez potovalke, z ruzakom brez nahrbtnika in s polno torbo mandarin, jogurtov in papirja. Z gajbico nezrelih kakijev. Nekje vmes slušalke in kupi smešnih izjav, ki odmevajo v ušesih. "Ljudje radi gledajo dolgočasne filme, ker se ob njih počutijo pametne" in spet se vse skupaj zapleta v veliko velikansko gmoto. Še vedno ne znam lepo zviti vrvi in še vedno trdim, da se bo dežju zadiha lažje. Lakše se diše. Bronhi.

Zatorej: naj bo dež in naj dežuje in naj hkrati ne spere ničesar, kar je bilo. Iz roda v rod, iz kraja v kraj, vsem naj raznese se glas o vsem, prek mokrih kapelj, ki polzijo po licih medtem ko se bom v notrajnosti s skodelico čaja tihotapila v svetove v katerih živim.

Kadar me ni, me ni. Ob vikendih zrem brezkončno morje. Oblečena v retro jopico v beli, modri in rdeči barvi, nekje iz časa pred mojim rojstvom, često pozabljam zapolniti tisti beli okvirček zgoraj, kjer naj bi stal naslov. Spet drugič prehitevam in že sredi jasnega četrtkovega dopoldneva spreminjam mošt v vino. S podrto deluzijo o tem, da je v vročih poletnih krajih pozimi toplo, namakam noge v ledeno hladno morje. Bunda je strašansko fajn stvar, sploh takrat, ko je nimaš. Zvečer mi izza hrbta kovanci ponesreči spolzijo v Duchampovo fontano s posthumno (hidrno?) mislijo, da menda to prinaša srečo. Nisem vraževerna, verjamem le Murphyju in temu, da je vedno lepo srečati mačka, ne glede na to, kakšne barve je. Naš je črn in zjutraj oba pijeva toplo mleko. V soboto vstanem ob pol štirih zjutraj, doma nekje med naslonkami, polkrožnimi apsidami in žuljem na ahilovi peti. S polno gajbico kakijev zbujam skomine tistih, ki so si ga že upali poskusiti. Še vedno prepričana, da kocka vse prevečkrat obvisi. Včasih se mi zdi, da bi bilo priročno v žepu skrivati majhnega biologa, ki bi mi razložil kako se reče podkolenju (?) in kako se oglašajo žirafe. J kuje načrte o premikanju Greenwicha čez Čerjabinsk in ob enem trdi, da ideja slona ni nujno slon, kot si ga predstavljam jaz. V podplatu luknja in megla, ki me popolnoma očara. Dnevi švigajo mimo, brez časa, da se enkrat zares naspim. Torek je dan za regeneracijo in vse te mišice, ki jih premorem, zakrčene čakajo kakšnega petka s trademark znakom. Prestopam se iz vlaka na vlak, iz kraja v kraj. Piš, ki premika smart buy zgoščenke na vinogradniškem griču, namenjene strašenju ptičev. Tistih pravih, letečih, z drobovino in kljuni, konkretnih, tokrat brez metaforike in za kanček abstraktenga v mojem življenju obiščem atropološko filozofijo. Sočutje človeka večinoma dela egoističnega in poraja se mi dvom o spopulariziranih avtistih. Delam vse tisto, kar mi ni treba in večino tistega, kar bi morala, spustim. Pozabljam prižgane luči in odklenjena vrata in se čudim sama sebi. Včasih se presentim in ne delam več pizdarij. Od nekega trenutka razsvetljenja na nočnem vlaku, le še kleno uganjam norčije. Ponavadi v množini. S kul četverico ljudi nekje v vukojebini v temi strašimo z zverinskim dretjem, pogreznjeni v listje. Še prej se s kupom t.i. odraslih ljudi bojimo črnega moža in bizarno se mi zdi, da poznam človeka, ki zna na pamet vse pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje. Pred menoj še vse, za menoj se nabira en velik kup. Puščam ga ob strani. Na enem gnoju ni prostora za dva petelina in pokopališča so se mi že od nekdaj zdela kul.

vikend brez vikikreme z nutello

jutranjo nabiranje široko zaprtih oči z razdevičenimi bundami in doma pozabljenimi rokavicami se nadaljuje v sendviču s polnim prtljažnikom in kupovanjem bureka na prvem petrolu. v žilah kmalu kofein za katerega se drenjamo s kupom upokojencev na počivališču in veliko nikotinskih hlapov v zraku, ki se prebijajo do znaka za prepovedano kajenje. glasba: francoska, sedeži: udobni. košček morja v daljavi, lulanje ob cesti ob velikem omotičnem mačkonarju in preklinjanje tovornjaka pred nami. po prehitevanju naletimo na cel konvoj in namesto sonca se usuvajo kaplje dežja. za hribom se jasni in mi po ovinkih mimo grajskih ruševin do hišice iz pravljice sredi niča z uro na steni, ki prehiteva in drugo, ki zaostaja. lučiano pravi, da je ves čas njegov in da ima lahko rojstni dan tudi trikrat na leto, če tako želi. kmalu se spotikamo ob kamenje s polnimi nahrbtniki vsega in se utaborimo pred veliko špranjo. z nutello pride lenobnost in težkih nog se spravimo za ovinek. veter brije na višini in za nohti se nabira kri. koža poka, iz nosov teče. počasi imamo dovolj, a za ovinkom me prepričajo v še. zaupam nogam, uspeva, ne zdi se mi več tako zelo mrzlo. z nasmehom zaniham v trnjasto grmovje in še več krvi na moji roki, ko jih pobiram ven. Še ena za zaključek in domov, k toplemu kaminu. vino domače rdeče, na žaru melancani, bučke, piščanec, čevapčiči. naslednjo rundo odpovemo pogrupirani veseli zgovorni in vedno bolj ležeče nasmejani. atmosfera zadimljena, v kotu ob vratih stric v obliki velikega brata spremlja nepremično stoječ. elektrike nekajkrat zmanjka, mi dobro razpoloženi počivamo na kavču nametani in rdečeoki. po kozarcu apfelsafta se počasi odpravljamo v horiznotalo. vrsta pred izdatno pobruhanim wcjem in cela kolona blazin s spalkami na podstrehi. polna luna sveti v glavo skozi strešno okno, vonj po zatohlem in vlečenje drete. spanja bolj malo. sosed sanja čudne sanje, jaz se jih ne spominjam. zgodnji vstajalci prekinejo spanje kasnejšim. topli napitki, žemljice, zmrznjene mandarine nad ognjem in pospravljanje ostankov prejšnjega dne. odhod po makedamski cesti z velikanskim stop znakom za nad kavč v dnevni sobi in lovljenje avtomobilov pred nami nas po enosmernih cestah v napačno smer, ko se delamo francoze, pripelje do kofetkanja in čajčkanja s sončkom in pogledom na pristanišče in lepo mestno veduto. piha jugo, mi lenobni. skozi park do pografitiranih skal z veličastnim razgledom na širno morje. bolj kot ne jemo, sedimo in stojimo. mogoče bi bilo bolje, ko bi bilo res tako (z obžalovanjem in hkratnim dvomom, da so izkušnje dragocene). med vračanjem zgodbe in babici, ki iščeta vnučka. hitra cesta 14 kun, na meji osebna v prtljažniku, v rokah zdravstvena kartica. po meji majhne velike pice, izmenjava besed in dogodkov ter nabiranje preostalih denarcev. razburljiva vožnja s posebnimi taktikami počasne vožnje skozi rumeno (oranžno?), ki nam je nikoli ne uspe uresničiti in mahanje v slovo.

***

druga plat medalje: praznina glave z rahlim pretresom in nekaj stotink sekunde, ki izničijo vse ostalo. hip v katerem se vse zgodi, ti pa se ne zavedaš ničesar, nekje v zraku, odgovorna ne samo zase. kriva. "nisi ti kriva", oba objokana, vsi prebledelo šokirani. hkratno hvaležni tsitemu, ki rešuje življenja. superman, macgyver, refleksi, izkušnje, mirnost. sledi premagovanje strahu s tresavim premagovanjem same(ga) sebe. večja sila krat pospešek z višine padajočega in jaz na tleh nemočno šibka. očala kot vedno ostanejo cela, nos in ustnica me boli, v glavi doni, njegov kolk boli. na srečo nič hujšega. zjutraj se zbudim z zatečenim obrazom in modrico po očesom, z eno izkušnjo več. mačke imajo devet življenj. na srečo oz. zaradi G. Hvala.

Z živo oranžnimi nogavicami v 16 minutah privihram do faksa, v rokavicah in s prezeblimi nožnimi prsti. Zasedem tri stole in pojem tri mandarine zapovrstjo (iz napak se učimo:)). Tri kot pravljično število, ker simbolika števil je še kako pomembna. Včasih. Včasih pa je bila še bolj (v tistih starih časih, ko so živeli še vitezi in dinozavri in se ne ve čisto natančno kateri so bili prej). Za kosilo pojem celo škatlo mančmelovov (naj živi Vuk!). Cel dan v bistvu prebluzim. Včeraj zvečer sem bila nevidna, danes zvečer grem v goste. Mozaik najrazličnejših, z željo po novih in s starimi samo še zaradi tradicije in koristi. Prijateljstvo kot vzajemno izkoriščevalski odnos in Kantovska morala je kot socializem: lepa v teoriji, nemogoča v praksi. Ljudje smo egoisti, kaj češ.

Mraza ne bom preklinjala, ker ne preklinjam rada. Včasih mi le paše izražati se vulgarno, kar pa ni ena in ista stvar.

Menda.

Heh.

Ljudje odnehujejo, jaz trmasto kljubujem ostrini mraza in prelagam vse to na kdaj drugič. Česar ne moreš danes, preloži na jutri ali pa pač na naslednji teden, mesec, leto.


Lep začetek se je sprevrgel v horizontalen dan z željo po zabubljenosti v tople odeje, s čajčkom in Hipnosom, grškim bogom spanja ob strani, ki se nima časa uresničiti. Za vse slabo krivim kavo v La Petitu, kavo, ki me vedno spravi v čudna stanja in kavo, ki je prav zato, načelno ne pijem. Načela na čelu igrajo čelo. Počutim se nemočno in to mi ni všeč. Nemoč, nesamozadostnost, nesamostojnost, breizhodnost (nek ptič brez peruti, bi mi v času, ko jih je še imel, povedal zgodbo o velikem psu, ki ga srečaš v gozdu. Psa lahko poljubno spreminjate v medveda, volka in celo divjo svinjo. Po želji.). Mrazi me mraz in tresejo me tresljaji, pa sama sebe prepričujem in se pretvarjam, da sem kull. Fulj kulj. Dbestmegašponđazno.


Banalnost vsakodnevnosti ubija in včasih je dobro olupiti dve mandarini za povrstjo.

miles davis para možgane s sposojene zgoščenke in valovanje monitorja se prepleta z mojimi možgani zaposlenimi z velikim kupom listja in listov in vsega drugega kar odpada z dreves in se nabira v moji veliki črni mapi in na cesti, ki jo moram nenehno, prav po sizifovsko, pometati. takšni listi, na katerih ti lahko zdrsne, če ne paziš dovolj in tisti na katerih je zapisana beseda. beseda je človek postala in med nami prebivala, ko je aruru pljunila v glino in pljunek, pljusk in vsi lj-ji tega sveta in ll kot lj v ešpanolščini in tako napišeš pasull:) pravijo, da bo zima, in da bo svež veter potegnil iznad gora in nas odnesel na toplo v južne kraje, v kraje, kjer se horizont riše v neskončni modrini in v kraje, kjer je včeraj sijalo sonce. veliko sonce nekje še višje nad skalami in travami kot si ti, pa že ti si tako visoko, da se ti zvrti od prostranega razgleda z božje perspektive: tako mora biti, če si ptič in majhni avtomobilčki iz kinderjajčka se vozijo nekje v nižavi. burje ni, človečnjaki visijo po vrveh, z nasmehom na obrazu. ob prebujanju sem se počutila kot, da bi me nekdo pretepel. za zajtrk muesli in muesklfiber in mleko z medom. stara mati se je urezala v prst in povsod je bila kri kri kri, midve pa obe popolnoma flegmatični, eh, saj bo. ob mrs robinson se vedno spomnim na sama (samota?) borisa, hkrati pa se sprašujem kam se je udrl tisti samo, ki sem ga nekoč poznala ali za katerega sem vsaj mislila, da ga poznam, ker bi mu res rada častila kakšno kavo. tudi pri nas doma imamo lepo nebo s puhastimi oblački in jaz že ob pol šestih (sedmih, petih, jebeš to premikanje ure) popolnoma zbujena in vročična. zamenjala sem posteljo in zaspala nazaj. zvečer sem se nažirala s krekerji in mrzlim mlekom med gledajem jarmushove kave in cigaret, posebej mi je ljuba črnobelost. šahovska plošča s konji, trdnjavami in kavo in cigaretami. šah kot igra modrih in previdnih in tistih, ki znajo misliti naprej. lepa igra, ki me že celo življenje privlači pa še vedno zamenjujem pat in mat v križankah, in ali nista bila to tista dva, loleku in boleku, podobna junačka? današnji dan sem začela brez kofeina kot že toliko dni poprej in na kozini kapučino strežjo v kozarčku (wtf?!?). generacija kave in cigaret kateri ne pripadam in je odrasla brez mene (gazvoda?). všeč mi je cigaretni dim, še posebej v črnobelih filmih in vsi ljudje, ki so po bukowskem imeli stil, so po mojem morali biti kadilci. sklep: jezus je kadil in tisti napisi na škatlicah so obupni. zunaj sonce, jaz že cel ljubi dan znotraj, kot da je bilo včeraj preveč narave in sem se takoj, ko sem dospela domov pripopala na msn. dehidrirana sem, z rahlo vnetim grlom, prehlajena od noči. tisto tradicionalno prebujanje z zamašenim nosom se začenja in včasih se ni dobro hvaliti, ker na tem svetu živi en kup zlobnih ljudi, ki jih imam rada. mazohistka in sadist, mar en bi bil to popoln par? (nasmešek) in na moji random listi marley optimistično zatrjuje, da bo še vse allright, pa ga zamenjam. treba bi se bilo organizirati, spraviti v red, pokonci. mar naj ne bi bil današnji dan za uro daljši? odprla bom okno in glavo prepustila vetru, da jo prepiha. in kot sem enkrat zjutraj slišala na radiu študent: "ne išči v galvi, kar se skriva v očeh" pika

hladilnik v dnevni sobi in miši, ki so še vedno v hiši, jaz malo manj. jecljanje in zardevaje ob temle kazanju s prstom name sem se potuhnila nazaj v množico napolnjene dvorane z imenom medmrežje, dokler me ni želja po izražanju zopet zvabila semkaj. tu sem, zaspana, z bolečinami v križu in podočnjaki, sestavljena iz 30 % vode in 70 % kakava. velikih začetnic še nismo jemali in moj bančni račun je ubobožal. ponoči se potikam naokoli, podnevi večinoma sedim. spoznavam en kup novih obrazov in včasih srečam še kakšnega starega ali pa vsaj kakšne stare oči v kakšni noči, ko nadomeščajo luno. sploh ni nujno, da je polna. tudi prazina te lahko ubije in ubijati ni nujno slabo. slednji stavek vzemi metaforično in potem, da zdrkneš nazaj k mrtvim, pomisli na vse tiste odpadle liste jeseni nekje na travi s pivom (preberi šeenkrat: na travi s pivom) in igranje z njimi: temu se reče nekrofilija. brez pietete jim trgamo žile s kostnim mozgom v sredini (za biologijo vprašaj pio, ki pravi, da se polž prečno deli) in stopicljamo po njihovih splesnjenih ostankih. da, splesnjenih, splesnjenih kot je splesnjen fižol katje plut na prvi n'tokovi plati. lahko bi jih antigonsko in s pietete spremenili v pepel in raztresli po širjavah in travah in poljih in vsem tem, zemeljskem. zemlja kot glina iz katere je nekdo (pa najsibodi kdorkoli že) oblikoval prvega človeka ali pa ga je gea kar sama izvrgla, sama iz sebe, brez umetne oploditve in kakršnegakoli moškega in potem ni čudno, da je courbet naslikal izvor sveta tako kot ga je. paradoksalno se je emancipiranost žensk začela še preden je obstajal moški in feminizma je danes preveč. za zaprtimi vrati wcjev na filozofski, kjer je magdalena h. spremenila svojo življensko filozofijo tudi ženske lulamo stoje po vsej tisti vodi, ki smo jo po zatohlosti predavalnic polnih večkrat predihanega ogljikovega dioksida prisiljene spiti. ogljikov dioksid asociira na fotosintezo, pa še tisti listi zgoraj in klorofil nekrofil (rima). fotosinteza je spajanje vode in ogljikovega dioksida pri čemer nastaja sladkor glukoza izloča pa se plin kisik je definicija prirasla v moje možgane nekje iz petega razreda in učiteljico brez obrvi, ki nam je mazala pašteto na kruh in s katero smo šli enkrat v maribor. v življenju sem bila dvakrat v mariboru, enkrat pa sem se čezenj peljala. takrat sem šla v ruše. mogoče bi bilo bolje, da ne bi šla, hkrati pa se mi zdi, da je vseeno bolje, da kocka pade, kot pa da oblebdi v zraku. "how will we ever know, if we never try," kot je imel včeraj na majici napisano nek mladi mož na vlaku ali tista večkrat ponovljena očetova, da kdor tvega, zmaga oz. meni ljuba slovenska ljudska modrost, da poskusiti ni greh, pa četudi je, saj je tudi grešiti popolnoma človeško, kajneda? zadnje spisano se počasi nagiba k deljenju naukov o tem in onem in vsem in da ne postane vse skupaj paolochoelovsko plehko, v možgane, ki jih rahlo sili na bruhanje kot protiutež pripluje stephane mallarme z ostrivcem na prvem e-ju v imenu in na zadnjem v priimku in tisti njegov met kocke, ki menda ne more zaustavil naključja, za katerega se mi zdi veliko boljši izraz slučaj. navdušena nad ne tako zelo sladkih hruškovim sokom in pod vplivom zelenega čaja in abstraktnega pogovora s skakanjem misli in svetlo rdečo nitjo ljubo vsem udeležencem ob pol štirih zjutraj na balkonu iz ponedeljka na torek bosa kljubujem vetru. potem se strga oblak, jaz izgubljena, z neuslišanim zvonjenjem mobitela v torbi zbujam preplah. ob sredah me ni, v četrtek z bomboni rešujem življenja. občasno dobivam velike rjave kuverte, ki jih odpiram s presenečenjem na obrazu. danes je prispela zahvala za požrtvovalno delo spoznavanja permiskuitetnosti in hkratnemu razpravljanju o morali in dvourno poslušanje nekega techno popa, ki se mi je ni zdelo vredno iti iskat. zahvaljevanje za prenašanje enega kupa metalcev ali vsaj emo mladičev, ki zbujajo pozornost z nekovencionalnim tolčenjem po smetnjakih za smeti, hodijo po travi in pokadijo milijon cigaret ob zbirki roza/blond/prozornih pičk z nekaj barvnimi variacijami, ki vnašajo v svoja kvazi globoka razmišljanja en kup konkretnih primerov s kupovanjem audija, da predstavijo utilitarizem. za pomiritev živcev lepa lepa vida z zanimivo kostumografijo in žvižganjem, topotanjem, primitivizmi in vsem tem, kar naj bi že zdavnaj prerasli. predvsem pa je šlo za izrabo ljudi, za hvalisenje in "uveljavljanje šole" ob katerem se ti za 360 stopinj obračajo vsi notranji organi. če bi jo šla osebno iskati, bi menda dobila nek ruzak in te srebrne črke, pa grdi fonti in vse to, kot da še nikoli ne bi slišali za estetiko. aja, saj res, mi smo razpravljali o morali, hihi, pa čeprav je tudi ta tam nekje na severovzhodu naše domovine izgubila svojo ceno. ob ostankih razmesarjenega kakija bodi zaenkrat nostalgičnega pizdenja dovolj, nikakor pa ni dovolj nostalgije. pred menoj je namreč jutri in pojutrišnjem in ves ta konec oktobra s premikanjem ure, ki zna biti včasih tako lep. lansko leto (nostalgija) je premikanju ure sledila avantura pozabljene in izgubljene tročlanske delegacije, z mano, copatkom in prepotenčnežem v različnih kombinacijah v neki noči po čokolinu, ko smo zboljeni od nespanja, polomljeni od tal in pod velikim vplivom pregledanih sezon southparkov s toffefejem, ki ga ni hotel nihče jesti in od koder izvira moja paradigma, da ga nihče ne mara, v nedeljo okoli šestih zjutraj božali mačke, se izgubljali v temo in štopali domov. letos se vidim v mojih borealkah visoko na nizki nadmorski višini s pogledom na morje. visoko? jutri, v petek, 27. 10. ob 19.30, kulturni dom, visoko pri kranju. pridite vsi, ki vas zanima moderni izrazni ples. veverica v kaktusovem kožuhu bo dvakrat pomnožena plesala samo za vas. widra wanda obljubi, da bo ploskala, medtem ko namreva danes ponoči sanjati morje. naj tudi vam buči v sanjah (oooooooooooo:)))))

toffifee

usedeš se na vlak, se sprehodiš do faksa in postaneš bruc. tako opevano ležerno študentsko življenje se sprevrže v eno samo prihajanje in odhajanje in čakanje (vlakov, predavanj, bonov, hrane, ljudi ...), v posedanje (na stolih, na klopcah, na klopeh, v kafičih, na tleh), konstantno utrujenost, drenjanje, žulje na nogah in neskončno iskanje. internet sem obesila na klin, večino časa preživim po antikvariatih in knjigarnah. povprečno dvakrat na teden jem orng kosilo (z juho in sladico in vsem tem). v slabem tednu sem si kupila 4 knjige, kar tako, zase. en striptić, en strip, eno knjigo in eno knjižico. srečujem en kup ljudi - nekatere iz preteklosti, drugih od tu. večina jih je zaenkrat še brez imen. prezeble dlani si grejem s pečenim kostanjem in ne delam nobenih pizdarij (še tistih ne, za katere se odločim, da jih bom). veliko pozabljam, urnik poln lukenj in luknjic, vstajam zjutraj, prihajam zvečer. iz reklaminih lepakov, ki mi jih tlačijo v roke, zgibam cele flote ladjic in letal. drugega ne znam, zato se igram z zakrilci in jadri (modificiram). oče Cirila in Metoda je bil grški funkcionar po imenu Leon, mati pa je bila Slovanka Marija. ob torkih pavziram, nabiram informacije in sončne žarke. otroke odpravim s koščkom čokolade ali risanko - za intenzivno igranje mi zmankuje energije in časa. slabo organizirana se iščem v velikem kaosu vsega kar se je nabralo, nekje po vejah nekih jablan nekega vikenda, brez poezije in s psom, ki laja, čeprav tudi grize. tepem se z mački, msnđiram na ulici, brskam po beli vrečki pozabljeni na neki trnovski klopci in zagovarjam Nietzcheja (moj Nietzsche, kot da je v resnici (ki je seveda ni, "le interpretacije so") kaj kriv). rože uvele in s suho zemljo čakajo mene, ki s crknjenimi baterijami in toffifeejem (še vedno se mi valja nekje po sobi, nepojeden), si jih polnim na drugih. v bistvu sem prijazna. pišem v fragmentih, doma ubita spim. na trenutke razžrta, nato razbohotena od energije. pogrešam bizarne sanje in ves tisti čas, za delanje niča. živim ob večerih, ko na tleh ležeča v majhen zveščič vtiskujem sebe z mislimi drugje. ugotavljam, da preprosto nisi imel izbire. z obžalovanjem. in nato se odločim da grem.

pa sj v bistvu je čist fajn:)

Kaj naredi borka za pravice živali, ko ji po kuhinji škrta miš?

Miške, miškice in mišmaši (Pekarna Mišmaš). Takšnole škrtanje nekje po kuhinji, ki ga najprej vsi pripisujemo klokotajočemu zamašenemu odtoku, dokler enkrat iz predala ne skoči majcena sivorjava miš. Miška. Načeloma prav prijetna žival, dokler živi na polju, v kleti ali v kletki. Prosto živeča v kuhinji, kopalnici ali dnevni sobi pa zna njenim prebivalcom iti kar močno na živčne končiče. Vsi tisti majceni drekci, obžrti orehi, obgriženi predali, nenehno pomivanje posode, zapiranje hrane v steklene kozarce in nenehno škrtanje - kakšno veselje!

Naša družina živi v stari hiši in predvsem pridevnik je kriv za to, da nam nikoli ni dolgčas (khm). Ose, sršeni, mravlje, razni hroški in hroščiči, pa vsake toliko časa seveda tudi kakšna miš. Enkrat jo zagledaš, ko nič hudega sluteč sediš na wc školjki, miška pa teče iz ene strani kopalnice nekam pod pralni stroj, drugič skoči iz predala, tretjič slišiš le škrtanje, pa seveda že prej omenjeni drekci (zgoraj so bili ti oksimoronsko majceni, hehe). Navajeni vsega hudega ob videnju miške sploh ne kričimo več, le še zavdihnemo in s kislim nameškom začnemo razmišljati o živalim nič kaj prijaznih metodah. Dokler je bil pri hiši mačkon smo se zanašali nanj in na njegovo mačjo naravo (čeprav smo imeli nekoč tudi nekega takšnega, ki se za miši še zmenil ni), ko pa je ta (in potem za njim še drugi in tretji) izgnil, smo bili naenkrat prepuščeni sami sebi in svoji človeški iznajdljivosti.

Dejstvo št. 1: Klasične mišje pasti se v večini primerov ne obnesejo. Miši ponavadi uspe izbezati košček sira (ali česarkoli pač že) iz pasti, ne da bi se pri tem karkoli poškodovala. Večkrat preizkušeno.

Dejstvo št. 2: Sekundno lepilo je najboljša rešitev. Seveda pa ne gre zlahka. Potrebno je upoštevati, da so miši glodalci, ki papir zlahka preglodajo, zato je potrebno morilsko sredstvo namestiti na nepreglodljiv (khm) material - steklo, zelo debel in trden les, kovino. Z lepilom nanj "narišemo" krog, na sredo katerega postavimo mišjemu okusu primerno hrano. Naredimo več takšnih pasti in jih razpostavimo po prostoru. Nato potrpežljivo čakamo. V povprečju uspe v četrto. Seveda se po nekaj urah lepilo posuši in je postopek treba ponoviti po principu "jovo na novo".

Dejstvo št. 3: Alternativa je vedno možna. Enkrat mi je uspelo miš ujeti v plastično vedro, moja mati pa jo je pokončala z metlo.

In še razplet naše današnje dogodivščine: Po enodnevni odstotnosti smo v naši kuhinji našli kar dve prilepljeni mrtvi miški. Med njuno nošnjo v smetnjak sem mi je porajalo vprašanje: Kako bi se zadevščine z naslovom "Miška v kuhinji" lotila kakšna borka za pravice živali?!?

pod s strani nekega velikega tovornjaka odškrtnjenim vogalom naše sive hiše se je našla polivinilasta vrečka polna ustekleničene instant sreče. umetne sanje, kupovanje loto listkov, deluzije. lastnik znan, vsebina tekoča. razbitine zvezd se mešajo z razbitinami ljudi njegove družine speče nekaj ulic naprej in koščki stekla, ki ostanejo tudi dan potem. poceni trenutno ugodje za kasnejšji propad, zapakirano v polivinilasti vrečki, skrito v senco naše velike stare hiše, v zavetje noči. vsakodnevni hobi, navada, nobenega spoštovanja več (do sebe, do drugih, do vina). razbrazdana jetra in votlo zijanje praznih oči z velikim trebuhom in smrdečim zadahom, ki ostaja. kislost okusa, zmajevanje z glavo, nemoč, šibkost. pomoč premaganim na način lovljenja drobcev njihovega propada in hipnih sladkosti je neperspektivno in me spominja na zgodbo nekega v vzor postavljenega župnika, ki je klošarju za novo leto podaril liter vina. pijancu vino, narkomanu hors, pedofilu otroke??? Žalostna je usoda šibkih in propadlih. Dvojnost, hinavšina, svetohlinstvo. Zakrivanje oči na obe strani, z eno roko s prstom kažemo nanje, z drugo prekrivamo njihovo usodo, brišemo sledi, ker če nečesa ne veš menda ne boli (ja valda). Bedni ljudje Dostojevskega, vsakomesečno kupovanje kraljev ulice, nekaj prijaznih nasmehov ubobožanim, prijateljevanje s prodajalcem horsa (instant sanje) in obsojanje štirinajstletnic z žvenketajočimi vrečkami jagodnih keglevich vodk samo ob petkih s ponedeljkovimi hvalisenji: "Stari, men ni blo nč jasn!" Stisnjene ustnice, pogledi v tla, mižanje na eno oko in 200 flik za flašo slovina pred mercatorjem. žalostenje nad usodo nekoč nam bližnjih, spićles stanje zmajevanja, občutenja sobolečine in nezmožnosti rešitve propadle situacije propadlih. circulus vituosis brez možnosti presekanja gordijskega vozla, ki so si ga sami zavozlali nekje nad svojimi glavami. ki smo si ga sami zavozlali nekje pod Alpami in vladavino Kralja Jacka Londona. zaprtost hlapčevskega naroda, ki jo ne more prekiniti niti cinični katjeplutovski vzklik: "Pa djmo bit introvertirani, ja," visenje z vej in skakanje z mostov zavito v veliko polivinilasto vrečko, ki je vse to kar smo, nekje pod odškrtnjenim vogalom naše hiše.

***
zjutraj je seveda ni bilo več, bilo pa je vse drugo kar sledi ... (prazna, razbita sled in rdeči madeži na tleh)

trip in vijolice

s ključi avtomobila s popravljenimi brisalci in rahlo pokvarjenimi zavorami v žepu in polno torbo knjig ter vrečko z jogurti in žemljo v vrsti za krof z marmelado, ki ni zame, ker ne maram krofov in kremšnit in indijančkov in šamrol, stoično čakam petnajst minut

v antikvariatu prijazno pobožam velikega črnega psa s točno tisto roko na kateri je še vedno vidna brazgotina pasjega ugriza

ob pogledu na sončne žarke ujete v mojih laseh in nebo v barvi sinjine nekih oči me za trenutek zgrabi želja po plezu (v naslednjem trenutku in kupu obveznosti na vse skupaj na žalost pozabim)

popoldne grem nabirati sončnice in se vrnem s šopkom ciklamnih ciklam (ciklamna barva je podobna vijolični, le da so vijolične vijolice, ciklame pa so ciklamne, še vedno pa ne vem kakšna barva je lila?)

namesto na koncertu Janija Kovačica v Križankah, zvečer doma poslušam radio Študent, pretvarjam črto kemičnega svinčnika v podobe avtobusov in avtomobilov in majhnih punčar v rožastih krilcih ter s čisto novimi plombami v ustih topim žlahtno temno čokolado (cela samo moja)

s tisočaka ob meni me opazuje France - s težavo prenašam njegov hipnotični pogled (ne maram oči, ki nepremično buljijo vame tudi takrat, ko jaz gledam stran ali mižim: nočem se počutiti nadzorovano)

grem spat in zopet sanjat kakšne bizarne sanje

pika (za danes, jutri pa je nov dan)

iz dupla

zataknjena nekam med Hadžema Hajdarevića in Jamesa Joyca sem obtičala z mrzlim čajem od včeraj namešanim po občutku z okusom nekje med božičem, jesenjo in poletjem (neprehodno)

sanjam čudno bizarne sanje in se sprašujem, zakaj sončnice cvetijo jeseni (se mi zdi, da je vse premalo sonca, da bi se obračale po njem)

za trenutek preklopljena v exploreja, namesto v mojo ljubo možillo ugotavljam, da je v njem moj blog še obupnejši

dalj od ugotovitve nisem prišla (se mi ne da)

zabubljena, s kapuco na glavi se po katjeplutovsko delam, da me ni

pa kje sem jst, ko me ni?!?

v duplu.

ždim in čakam, da pride kdo in me izbezeca venkaj (kamorkoli pač že)

tja. (kjerkoli že to je)

tako. in sedaj grem nabirat sončnice


pa vi?:)

ČE GREMO V GOSTE

Kadar si povabljen, pridi točno, raje kako minuto prej. S tem, da zamudiš, delaš iz sebe posebneža, gostitelju pa povzročiš dodatno delo. Opravičljivi so le resni izgovori.



Če pa si že zamudil, vstopi tiho in ne moti drugih pri jedi. Ne moreš namreč zahtevati, da se vs po vrsti s tabo rokujejo, posebno še, če ravno jedo ocvrte piščance "po domače".



Ne slači suknjiča, ne vihaj rokavov pri srajci in ne odlagaj kravate, če tega ni predložil gostitelj ali najstarejši član družbe. Gumb v pasu si smeš odpeti šele pozneje in neopazno.



Spij le en aperitiv.



Posebno pri večerji ne razpravljaj o dnevnih težavah in o službi. Temo razgovora naj izbere gostitelj oziroma sosed ali soseda ob tvoji strani.



Začetne jedi vzemi malo, čeprav si lačen, sicer ne boš mogel slediti celotni pogostitvi. Jemlji od kraja in ne jej samo tistega, česar nimaš doma. Juhe ne srebaj in ne zvoni z žlico po krožniku.



Ne govori in ne poj s polnimi usti.



Meso reži po malem in ga jej obenem s prikuho.



Pri mesni jedi uporabljaj vilice in nož. Pazi, da te ne bo škripal, ko z njim režeš. Če je top, ne jemlji svojega žepnega v pomoč.



Če ne ješ perutnine s kožico, jo neopazno odstrani. Tudi če v jedi kaj najdeš, kar ne sodi vanjo, tega ne kaži naokrog, ampak porini na rob krožnika in se delaj, kot da ješ naprej.



Ne smej se ljudem, ki jedo žabje krake, polže, kljunačevo drobovino in ne jemlji jim z neprimernimi pripombami apetita. S tem razkazuješ le svojo ozkost.



Vsekakor pa se prilagodi družbi in ne bodi posebno fin.



Če imaš dieto, to tiho povej in jej pač tisto, kar smeš. Gostov res ne zanima, ali imaš čir na želodcu ali na dvanajsterniku in kako je potekala tvoja zadnja operacija.



Bingljati z nogami ni lepo. Tudi sezuvati se ne smeš, čeprav te čevlji tiščijo.



Jej in pij le toliko, da ti ne bo slabo. Če pa te je pijača prevarala in ne stojiš več trdno na nogah, se potrudi, da neopazno izgineš.



Šele h kavi lahko prižgeš cigareto.



S kavo je pogostitev za naše pojme končana. In če nisi izrecno povabljen, da ostani, je prav, da oddideš. Seveda prej pohvali pogostitev in pozdravi gostitelja in navzoče.



S spodobnim vedenjem boš tudi ti pripomegel, da bo srečanje ostalo vsem v lepem spominu.



Ivan Ivančič, Kuharska knjiga, Založba Obzorja Maribor, 1967

Tudi morje včasih zaide

Plavam, potapljam se, izgubljam.

Brez oči in pogleda, plezam visoko, spuščam se počasi, pozabljam.

V mojem čajniku nesladkan žajbelj, z ločili in velikimi začetnicami, pripopana pred ekran.

Neaktivna (danes, včeraj je bil drug dan).

Z mueskelfibrom (od včeraj) in mueslimi& meusliji (od predvčerajšnjim), sama.

Ego in jaz (kašna parodija!)

Pokrita s tremi kovtri, ker je mraz (vroče mi je, v sami majici sedim in tipkam)

s cinizmom, ki rešuje svet (sploh kadar je luna)

Tu, tam, tu, tu, tu ... (v neskončnost)




Pogrešam modrino.

spet doma

Potopljena v preteklost z njo končujem. Svobodna cvetka lila barve s pikami od peska v mesečini jem krompir. Zatopljena. Viham nos nad prežvečenim izpljunkom njega, ki je bil nekoč On. Z dvignjeno glavo, vljudna, kultivirana in z vulgarnim izrazoslovjem. Ne plesno nadarjena, ne obvladam bontona. Sproščena, spontana, gola potopljena v nočno morje. Navdušena nad vlaki komuniciram brez priprave. Z ognjem posušene trave ob luninem mrku posedam na trdnem kamnu prijateljstva in s smehom in rumenim pogledom Arkturja na osvetljenem nebu stopicljam udomačena. Plezam čez ograjo tresspassinga in preštevam kamenčke s šestindvajsetimi pikami na maturi. Za kosilo jazz z ribami prijaznega soseda. Flurestenčne kosti igel, hors in nalivanje pri trinajstih in pol - kakšna pizdarija! Spim bolj malo, vstajam zgodaj, haluciniram morje. Prepuščena sama sebi in nezrelim figam ter izpušnim hlapom obcestnih robid. Jem vse, tudi tisto česar ne maram. Gurmanka, hedonistka, veter, estet. Prepihana, prevetrena, otrok lune ob enajstih zvečer jem albert kekse in nutello s hladnim mlekom iz kozarca. Pijem jogurt, se nažrem. Včasih. Večinoma ne vem kdaj sem bila ugrabljena s strani nezemljanov, nepopolna krvavim z željo po premikih višje. Brez trupel, na leseni klopi samo s povštrom na vse zgodaj zjutraj spim. Opazovana. Sušim žajbelj, ne prodajam kopriv (po dvesto). Plačujem takse in taksije, pošteno. Dvakrat na dan si umivam zobe s kompletom najboljšega soseda in izrabljam prijaznost dobrih ljudi, preprostih, z mačjimi dlakami na foteljih in luknjami v kompostu. Lepo je biti spet doma.

Andre Breton - Ves raj le ni izgubljen

Čopasti škrjanci se spreminjajo v kristal
Roso branijo pred udarci petelinjih rož
Tedaj se očarljivo geslo bliska
Spusti na prapor ruševin
Pesek je le še svetlikajoča se ura
Ki udarja polnoč
Z rokami neke pozabljene žene
Ni več zatočišča izvijanja v boju
Ki je dvignjen med nebeške naskoke in umike
Tu se
Sinja in čvrsta senca poletnega dvorca kopajo v noči
ki odtiskuje mojo podobo
lasje lasje
Čisto blizu nas se zlo krepi
Pa bo sploh maralo za nas