Če sta čas in prostor neločljivo povezana, sta Widra in čas zagotovo skregana: enostavno ne gre mi, čas mi vedno uide po svoje in pri tem mu pomagajo še vsi ostali, ko prestavljajo ure naprej, da me ja spet zajebejo, ker jazst tega seveda ne vem.
Nimam pojma in vstanem in grem in se na nekem križišču zagledam v veliko digitalno uro (na tistih analognih gledam le od do, tako da sploh ne porajtam). Najprej ji ne verjamem, nato dojamem: vstala sem eno uro prezgodaj in pri tem še nič zajtrkovala, ker ni bilo časa, pa neizmerno hitela, da ne zamudim, zato da sem potlej lahko še eno uro zmrzovala in se smejala, ker tolele je bil pa res prvovrsten samozajeb.
2 komentarja:
:)
in kaj boš zdej s tisto urico, ki jo maš v dobrem?
uf, še to se mora domisliti, čeprav imam občutek, da mi jo je že uspelo izgubiti in se je odkotalila skozi kakšno luknjo v žepu, tatata, če jo kje kdo vidi, naj jo priem za ušesa in koristno porabi
tko. pa upam, da od danes na jutri ne bo šel nihče premikat ure
pustimo času čas
Objavite komentar