31 marec 2017



stavki so se mi raztrgali v kratke misli, ki se končajo kar nenadoma, brez opozorila

tako kot ta

16 marec 2017

odjugasta jeguljica s plus predznakom (ponovno je treba dati vrednost vrednotam!!!)



s podnaslovom: odjeguljanje vrednot

da, da, dada, brez vejic in presledkov v glavah, z žvečilnimi zapacanimi na asfaltu in nula pesticidi, ki smo jih z olfanoži in olfamoži spraskali s kože kot s tistim malim zobčastim valjčkom za piling brazgotin od aknaste kože iz prejšnjega življenja, ker sedaj je čas za nove korake in priložnosti, pri katerih popolnega videza ne sme skvariti niti ena (sramna) dlaka!

muziko na on in gremo, akcija, s črno-belimi ekspresivnimi antikami, ki se rišejo z neko načečkano risbo, v kateri se izgubim na naši rdeči blazini, ki je stala celo premoženje, ampak je za večno: dediščina za otroke – za njih gre, vendar!, za njih vse, zanje, seine: privatno tjelo, me zdrzne in naježi se mi koža, ko v tistem miru jutra, ko nežna svetloba še počasi pripeka skozi okno, ki je bilo enkrat vmes celo zdrgnjeno in pomito iz čistega dolgčasa neke gospodinje s takrat grozno nabreklimi joški, ki je res poskusila, da bi se našla v tem, pa se pač ni

mi ne sede razmišljati o bujenjih ponoči, ker je že zjutraj cela kriza, rolete ne tesnijo več dobro, vsi po malo smrčimo, cel dren in še tako dober jogi po redni uporabi dobi vdrtine, da se mi moja od vseh sil in drugih fizikalnih zakonov premaknjena in hreščeča trtica ne uspe namestiti ali pa zaspi – jaz spim dobro, hvala, nimam stresa v življenju, nimam službe, nimam avta, nimam kredita, nimam stanovanja, samo kamenčke na parketu, ki padajo iz jakne, in po toboganih se vozi v leže, včasih z nogami naprej, včasih pa tudi direktno na glavo, čisto po navdihu

15 februar 2017

Omamljajte se! (Baudelaire)

skrito je zadaj nekje v režnju blede svetlobe, ki se izmika v megli onesnaženosti brez neke jasnosti in natančne koordinacije, šele preko trenutka nepozornosti se paradoksalno pririne na površje: tisti glasni KABUM, ki te z velikimi tiskanimi črkami lopne po glavi, da se zasvetlika in iskrice letijo kot takrat, ko pride do kratkega stika v stari napeljavi

diagnoza: premalo poezije!

(očitno bo treba manj spati)

11 december 2016

plansko gospodarstvo



prazni listi papirja so za zaskvotat z besedami, prazni zidovi, prazne stavbe, prazna tla, prazne vrednote, ki jih je treba nafilati kot piščanca, v lupino vgraditi vsebino, imperativ: treba, ker med kuča–posao vsakdanom, kuhanjem makaronov in lepimi rutinicami manjka marsičesa, zaradi česar se lahko tudi zboli za rakom, otopi, postane zombi, lahko pa tudi ne, čisto odvisno od človeka

neoporečni japiji z ipodi kapitalizma srčajo (searchajo) za svoje lepo prihodnostjo v trenčkotu, ki jim prihaja naproti, ker imajo v glavi začrtane točno natančne strategije, premočrtno in brez bluzenja, samo ena kavica s smetano za pavzo potem pa dalje, v ravni liniji od faksa do službe in družine z dvema otrokoma ter stanovanja ali hiše; za psa ne vem, najbrž tudi