zamenjam novo za staro

Skrivam se dve uri za časom pred dežnimi kapljami in pred vesoljem, ki se pači pred ogledalom in smeje na ves glas, da odmeva po črnih luknjah in se izgublja vse lepo vanje, da izgine za vedno in da tega nikoli več ne bo, ker tegale gospoda Vsemira enostavno boli struna za nas, obremenjujoče se z novimi telefoni in vse mogočimi najnovejšimi tehnologijami, že integrirano fensišmensi izgledujočimi, predvsem v roza in v zlati, hitro pokvarljivo, hitro minljivo, za eno sezono, da se ga naveličaš čim prej, ker te prepričajo, da slejkoprej vse mine, vse izgine na smetišče zgodovine, v zemljo, v podtalnico, v reke in morja, v vodovode in tako ciklično naprej, pa saj to že vemo, kanede, kaj se greš, že od Heraklita dalje: vse teče ... nikoli ne stopiš v isto reko, ker ti ponujajo vsak dan novo, drugačno, v drugo embalažo zavito, še cenejšo, še lepšo, še boljšo, a kdo sploh še verjame v recesijo?

Velike začetnice so se vrnile z dvignjenimi glavami, ker se zavedajo svojega pomena v tem svetu vseh drugačnih, vseh enakopravnih, treba je napisati na transparente, na zidove: ne spreglejte nas, mi smo tukaj z vami, bodimo glasni in o nas enostavno morate imeti mnenje, ne sme vam biti vseeno, in če nas kdo spregleda, je to le zato, ker nas ne mara, ne zato, ker nas ni opazil: kako bi nas le ne, ko pa kar naprej kričimo po pozornosti, po naklonjenosti, kot mi vsi, le da sivim, tihim miškam zde pikčaste oblekice in frfotajoče kikljice preopazne, pa ne le, ker se nočejo dajati v zobe in so jim odveč vse sorte komentarji, temveč take sorte pozornost res ni nekaj, po čemer pri hlepele, česar bi si želele, ker se raje zavijejo v eno anonimo domačega fotelja, brez ambicije po čem več, take skromne, majhne, take zares ne primerne za ta svet, ko v vseh oglasih iščejo prav to: nadpovprečno sposobnnost, ambicioznost v zameno za možnost kariernega in osebnega razvoja in stimulativno plačilo, ah, kako krasna bodočnost se nam obeta!

prvorazredno

preveč besed se je usidralo v glavo v enkratnem sunku kot voda iz majhne šobe, da te prebuta v hrbet in zlelaksira, umetni užitek, vodeni, namesto sonca in dreves, ki se sklanjajo čezte, ko ležiš kje v travi, čeravno meseci z r niso ritim prijazni

si podložiš podse (čezte, podse) kaj toplega, nastaviš žarkom in opazuješ zvončkljate navadne zvončke, ki se že prav bohotno razstavljajo, in spoznaš, da ni treba plačevati za relaksacijo z množico drugih, željnih razkazovanja svojih teles v vročini savne, če hočeš svoj mir in tisti nič, ki ti tako rad uide skozi prste med vsemi obveznostmi dneva, ki si jih nalagaš – je treba le zaviti iz shojene poti v visoko travo in med štorkljami, srakami in ostalimi ptiči prisluhniti pomladi

se izgubiti med od vetra pomnendrano travo, najti zeleno reko, ki se vije skoznjo in odtrgati, natrgati najlepši šopek: suho vejico nečesa, kar je bodeče in nenavadno in bizarno pa poleg tega še eno pravkar vzcveteno, še vso v popku, da se bo razbohotila v vazi in prinesla življenje tudi mrtvi notranjosti hiše

natrgati najlepši šopek za dan žena, ker to je prvorazredna tema!, pravi naš predsednik, o oni Barbari pa nič, čeprav je ženska, žena, khm, celo predsednikova žena, ampak neka druga, morda manj drugorazredna Barbara, kdo bi vedel, je pa enkrat rekla: “Poglejte, kako je lep dan zunaj, pojdite ven, pojdite, se boste že ponoči učili!”

ljudje imamo pač različne vrednostne lestvice

prosto po Maslowu

očitno

izpod prstov letijo le posamezne besede z odsekanimi premori, rezi kadrov filma, ki se sploh ni hotel odvrteti na velikih platnih, v glavi pa: kaos, ki se je počistil, prečistil skozi kavne filtre in očitno s kakšnim majcenim delcem zataknil med možgaske režnje, da za njim ostaja sled

očitno je bila nadmorska višina preniska in čaj presladek, očitno niso vse le vrivki kot marmelada, nafilana v krofe, ker svet je pohan in lepljiv, vse je na debelo posladkano, polno, velike količine pomfrija, pice s toliko sira in pršuta, da se ti zagabi, zapisi s preveč besed, Janković tala ciganom stotake, da se ti zdi, da se je kriza zamaskirala v blagostanje, češ: še lačni bomo, zato jejmo, jejmo, dokler imamo

ta naš postmoderni čas je prinesel toliko prenaphanosti, vse te odprte poti, ki nikamor ne vodijo, vrt s potmi, ki se cepijo v slepe ulice, zakomplicirane fuzle, šope las, ki se razpletajo v dreade, kratkotrajne občutke instant sreče, ki si jo skuhate kot juho z vrečke in ponavljanja, neskončna ponavljanja vedno enakega, čakanja na račune in plačevanje položnic ob zadnjih rokih

nato se sesuje sevrver in se sesuje svet, sesuje se povezava, da se počutimo tako majhne, da bi se skrili pod okrilje objema, razpletli vse skupaj, razčesali, spremenili, popravili, prišli na čisto, da lahko spet umažemo, ga spet polomimo in dodamo nov košček v mozaik

očitno je neskončna lahkost bivanja že od Ikarjevega padca passe, ker - kot bi rekel Murr - peruti pač nimamo priraščenih: je to morda nova ideja za plastnične kirurge?

iskanje izgubljenega časa

včasih je abstrakcija tako larpurlartistična, da je treba skozi okno pokukati v konkretnost, tisto realnost brez pretirane energije, ravno dovolj jo je, da pošpegaš malček po mimo hitečih in se zamisliš predvsem nad tistim malček nerazumljivim, skorajda nadrealističnim, le da to v vsakdanu ni vedno všečno, ker nekako vsaj domnevaš, da je res

zgražanje prerasteš vsaj v srednji šoli in potem se le posmehneš, malček zavihaš ustne kotičke, češ Leute, človeško, mnogo preveč človeško, ker je vse dovoljeno, ker je treba izraziti sebe, svojo identiteto, ker anything goes

iskanje izgubljenega časa

včasih je abstrakcija tako larpurlartistična, da je treba skozi okno pokukati v konkretnost, tisto realnost brez pretirane energije, ravno dovolj jo je, da pošpegaš malček po mimo hitečih in se zamisliš predvsem nad tistim malček nerazumljivim, skorajda nadrealističnim, le da to v vsakdanu ni vedno všečno, ker nekako vsaj domnevaš, da je res

zgražanje prerasteš vsaj v srednji šoli in potem se le posmehneš, malček zavihaš ustne kotičke, češ Leute, človeško, mnogo preveč človeško, ker je vse dovoljeno, ker je treba izraziti sebe, svojo identiteto, ker anything goes

sveže pečeno

šparam za Gatnikovo monografijo in za pomlad. prvi zvončki so se že znašli s svojimi malimi belimi glavicami na tem našem recesijskem svetu. vse je kriza, prva zapoved, ne glede na veroizpoved ali barvo las. ker ta je bistvena, čeprav nikoli nisem razumela blond pramenov

vedno sem bila nekoliko zadaj, prav počasi capljajoča za svetom, ki je venomer nekam hitel naprej proti svetlejši prihodnosti, opa, bodočnosti, čeprav naj bi bila sedanjost po Taylorju nelagodna. da bi se človek kar strinjal z njim in z lastno individualnostjo, ki te vedno znova razočara

učinkovitost je zapisana v vseh refrenih popevk, skrita za plastmi ugodja, da se želja naseli v vse pore tvojega obličja, tam nekje do končnega zloma, za katerega optimisti (khm?) trdijo, da ni več daleč pa bomo spet na začetku sveta z nepopisanimi listi iz dreves, ki morda do takrat še ne bodo umrla – kdo verjame?

sicer pa, novosti: v mesto je prišel Chagall, domnevam, da oni zagrebški, spimo malo manj in pečemo kruhke iz testa in iz semen za ptičke, take vse sorte kruhke, ki dišijo in so dobri za pojest in potem objameš jutro z razprtimi rokami in ga preliješ s pomarančnim sokom, ker se ti zdi, da morda bi se pa le nekako dalo …

sončni pogon

svet je včasih tako rumen in prav nič ne bode, ko ti hrustlja pod nogami kot skorja pravkar pečenega kruha in zadiši iz nosnic vonj pomladi, ki se je hotela potuhniti pod globokim snegom, ampak smo jo samo z lahnim pišem in celo brez cepinov in derez, spravili na plano, vsaj za trenutek, za trkanje kozarcev, polnih čaš radosti, da bi sedaj pobegnil čisto v drugo smer, se zleknil pod kakšno drevo, po možnosti kruhovec ali kaj podobno pravljičnega, kaj nenavadno neresničnega, kaj takšnega, kar bi ti z eno samo potezo zarisalo pot po stopnicah navzgor brez dvigala, ampak tako z nogami pa brez vsega tega, česar ne rabiš pa se je nabralo: bi bilo treba prepucati omaro, najti tiste lahne srajčke, si razpustiti lase, da veter razčese vse tiste dreade in vozle brez vsakih j-jev, ker so že tako dovolj zmeštrani, da se vse skupaj razplete, razpiha na vse strani dol do ekvartorja in še čez, da ponese puščavski pesek čez drn in strm pozdrave naprej do morskih psov in jim pove, da lahko v miru zaspijo, divjajo, počnejo, kar hočejo, si zidajo gradove v oblakih, prepustijo toku, da jih nosi, ker, aveš, edino pingvini lahko stojijo na mrazu celo zimo, pa še to le, če se stiskajo skupaj, cela truma, mi pa, individualisti, egoisti, narcisti, skratka: čudoviti primerki tele naše civilizacije, niti ne precivilizirani, kvazi zreli z dokazanim zrelostnim izpitom in vsemi ostalimi pisnimi dokazi, inteligentni, lepi, urejeni, zdravi se gremo lahko lepo solit, ker: brez soli niti kruha ni, kajneda

življenje brez iztegnjenih kazalcev

V življenju je treba po koledarju iskati polne lune in po zemljevidu najvišje vrhove, iskalci težav sredi največje ravnine, si sestavljajo smeri in poti, ker smo ugotovili nekega večera, po francoski pici in litru vina, da plana še vedno ni, kljub vsemu, kakšen je plan, brezciljni, ker pomembna je pot, ampak največja modrost je v tem, da je najprej sploh treba priti do poti.

Smo se spotikali po sivem pločniku, kakšen je pol plan, kam gremo, kam bomo šli, a vemo, kje mamo avto, a vemo, a razumemo, aštekaš. Tako zatopljeni v debato, tako nekje drugje, v eni vzporedni resničnosti, ko ne opaziš malih polen pod nogami, ki drugim predstavljajo konce sveta.

Ker ti veš, da je pot navzgor in navzdol ena in ista, četudi nikoli ne stopiš na isti stop, četudi je rekel nekega jazzy večera še en iz tiste druge scene neke preteklosti, ko so se vsi poznali in so vsi imeli dolge lase, da ko prideš gor pa samo na desno, samo na desno, desno, desno, no, al pa na levo, odvisn s kere strani prideš.

Je težko razložiti in odgovoriti, ampak enkrat zaradi filinga zaštekaš, to je nekaj, kar vse presega, te obnori, nafila, hkrati pa je tako nerazumljivo, da še sam ne veš zakaj ti je tega treba, ko pa bi lahko mirno živel s službo v pisarni, 8 ur na dan, 20 dni dopusta.

Če iščeš težave, iščeš priložnost in trmo v sebi in neko moč, ki jo zbereš iz zadnjih kotičkov – ves tisti egoizem, ki ga trosiš naokoli, ker si naporen, težak za prenašanje kot ruzak nafilan z vsem, kar rabiš, ampak sili te, moraš, greš, te ni več.

Čeprav je tudi res, da ne moreš imeti večera in jutra enega dneva v celoti samo zase, da bi spočit ob sončnem vzhodu klatil roso bosonog po travi zarana, večerjal pa jazz, čeprav bi ga morali včasih prepovedati, takega ta razvlečenega iz saksofona, ki ti privleče vsa čustva na plano, takrat nikoli ne smeš biti sam, da zdržiš do naslednjega veselega komada in rečeš: dobr je blo.