23 avgust 2018

komponiranje

nekaj se tke, nekaj vzhaja iz sestavin zmešanih od oka, malo kvasa in nekaj soli, tri črke in dve besedi, šestero stavkov, plima in oseka, veliki valovi in prav nobene poezije. trdo delo in izmučena glava, napenjanje možganov kot kot strun na kitari ali violini, švicanje kot pri štihanju vrta ali kopanju luknje za orehe, ki bodo zrasla enkrat mogoče, če jih biki, ki niso prav nič veliki in črni, ne bodo spet poteptali

tako rastejo sanje
ali pač ne
kakor kdaj rata

06 december 2017

od tega se dobi čir na želodcu



mali padci in zatlačeni občutki, ki se kot cimet in drobci koriandra raztresejo nekam med kose jagenjčka v omaki drekaste barve in ves ta praznični božični čas: toliko kariere pa nobene zmage, celo leto tekanja in podočnjakov za ugotovitev, da ni bilo vredno, da je bila odločitev napačna in da moraš kakšni priložnosti kdaj reči tudi NE, četudi te mamljivo privlači in četudi na koncu ne pride le nagrada v obliki odličij in priznanja, ampak tudi preseganja lastnih pričakovanj: dobro sem opravila, to si že lahko priznam

kdo se na ogled postavi, komu uspe delovati iz ozadja, kam so uperjene oči in kdo se zna promovirati tako zelo dobro, da se ti zagabi: neskončne pijačke iz neke vljudnostne navade, stiski rok iz bontona, ki se razsuje že v naslednjem trenutku, ko se razvije absurdna burka zasuvanja z očitki, ki nastanejo iz napačnih predstav o svetu, iz predstav o tem, da je zemlja ravna – pa čisto slučajno na moje rame, ker se ne znam upreti in ker sem bila ravno tam

kot tisto žrelo kolektiva taf telovadk, ki prav po aerobično raztrgajo s pogledi vsakega s povešenimi rameni, ko se ta že itak počuti samo še za zjokat, kot tista uslužbenka na pošti, ki si avtoriteto pribori na šibkejših od sebe in jih po polurnem čakanju pošlje v drugo, še daljšo vrsto, kot razočarani jezdeci apokalipse, ki se dobijo na pivu, prepričani, da so drugi krivi za to, da iz punkerjev niso odrasli v še večje šminkse

nazaj v pozabo, iz malih padcev v še bolj mini gverilske akcije, se še bolj zapreti vase, odleteti v svoj domišljijski svet in v knjige, se izogniti otvoritvam, gomazeči komunikaciji, ki te celega požre, še preden se zares razgledaš po prostoru – najraje bi se odmaknila, a to vodi v pasivnost, brezvezno udobje, ki se zateka v estetske bombončke malih vsakdanjosti ter otroških nasmeškov in zataji kakršno koli potrebo po boju, zato se tega ne grem več: se vidimo na odru

03 september 2017

vsesplošne epidemije javne jaz intime



izvijanje iz dušeče intime: nekaj manj osebnega rabim!, osebno je, neosebno je, neosebnega ni, vse je osebno, rabim novo osebno! in manj klicajev, manj dušečega in več dušenega, nič brezdušnega, ker se utapljam v onesnaževanju z besedami in stavki, da dobivam alergijo na puhlice in računalnik, na neprenesene pomene in napihnjenost stavkov, na leporečje, na besede brez teže in brez neprimernosti, na politično korektno politično korektnost, ki se ji reče pozitiva, ki se sonči na vsakem koraku, ki se utaplja sama vase z vonjem po kiki bombonih – sladkobno za popizdit!

rabim več soli?, mogoče bazilike, limono je treba prestavit z balkona, prati na 90 stopinj, da se dobro izpere vsa umazanija izmozganih dni in začne na novo, ker jutri pa res neham kadit, anede, vedno znova nas ta perfekcionizem nekega jutra, ko bo vse drugače, lopne po glavi, da pozabimo živeti vmes in se v pižami prepričujemo, da še ne moremo res začeti, ker je še zgodaj, pa čeprav je že čez dvanajsto

oh, ja!, spet s klicajem, ker iz svoje kože ne moreš, ne moreš z enim samim zamahom izbrisati vse plesni na fugah, četudi uporabiš ubitačni cilit killer gel, ki smrdi po bazenskih kompleksih, da izpere jaz iz sebe in iz tebe, ki se zalepi na sramne dlake kot sperma in tisti sokovi, ki nimajo pravega imena – kaj med spolnim odnosom izloča ženska, če to niso le vaginalni ali nožnični izcedki in izločki, nekaj ostudnega in smrdljivega kot usmrajene ribe: jezik je zelo šovinističen

rabimo novo besedo za to, da bodo imele astrofizičarke in piske na jeziku sled nečesa, kar je njim lastno kot jaz, v katerega se izvijejo v trenutkih intime, ker so v tam v velikem belem svetu zakoračile objektivno in pogumno v prevelikih čevljih, natlačenih s časopisnim papirjem, v katerem so jazi napihnjeni s helijem in botoksi ter prepleskani z marcipanom kot idoli, ki čisto od daleč malo premalo spominjajo na willendorfsko venero

videz v resnici seveda vara približno tako kot resnica sama, sploh če jo napišemo z veliko začetnico in še malo ozaljšamo kot se spodobi za politično kampanjo, čas novih obrazov, novih imen, naših tovarišev v mokasinkah, ki se borijo za delavske pravice in zrejo v sončno prihodnost 19. stoletja kot najbolj pristni malomeščani, ki svoje nepristno življenje razkazujejo na instagramu – ni samo eden med njimi barbika, nima samo eden med njimi težave z jazom

31 marec 2017



stavki so se mi raztrgali v kratke misli, ki se končajo kar nenadoma, brez opozorila

tako kot ta