pa naj bo: vsaj en peharček

zeblo me je v prste na rokah in sem vlekla rokave do sredine dlani in še dlje, ampak saj mene takoalitako vedno zebe v roke in v noge in povsod, premražena stopicljam večino časa nekam naprej, ponavadi po asfaltu, ker pesek bodo kmalu izgnali iz mest, da me prav zabavajo gradbišča, okoli katerih svet sploh ni tako čist in urejen, kot bi ga radi naredili

kje pa je še kdo videl koga z nekaj črnega za nohti?!?

me zabava dejstvo, da je prav Alojz Kodre iz tiste pesmi prevedel Štoparski vodnik (in pazite! se za ponatis odpovedal delu honorarja), me jezijo razni seminarji z napihnjenimi naslovi – so še hujši kot tiste knjige, ki jih nočem na policah, raje tjakaj dam juhe z vrečke – instant, fast food kultura z velikanskimi naslovi na panojih – I don't like

pa zdravje iz stekleničke, v vseh mogočih zapakiranih embalažicah, ekovrečkah in tubicah, veganski ocvrtki, žulji na nogah, same take stvari, ki ti parajo živce, da res rabiš, da moraš, recimo zdržati tudi to, da ti vlak odpelje ne le minutko, nekaj sekundic pred nosom, ga vidiš, ko šiba, ti pa stojiš tam na postaji in čakaš in čakaš in potem zdržiš brez čokolade še cel dan, ker, ne, nisem odvisnik, nisem, you know

sem se navadila gledati s svojimi očmi za 58 evrov (novo!) svet skozi eno tako perspektivo krivih nasmeškov, ki odsevajo v izložbah, takih osvetlejnih in v računalniškem ekranu, vse sorte ekranih, ker mi misli švigajo sem in tja kot kliki na internetu, da le še sanjam lahko o kakšenem jezerskem klancu, takem neskončnim, ki se vleče kot jara kača, navzdol še bolj kot navzdol, ti pa skoncentriraš le na pedala vse svoje možgane in to je to (kot kakšni neksončni koraki navzgor, ker tisti navzdol so bolj duhamorni)

grešam

čeprav se tole sliši kot en navaden jamr, tak za sežgat v peči, taki ta pravi krušni, v kateri je kruh prava umetnost spečt

1. poskus je bil črn (izdolbana sredica je bila dokaz, da je bil okus veliko boljši od izgleda)


in v resnici je vse veliko lepše od izgleda (taka maloprinčevska, heh), samo ne vem, zakaj bi mogla to komurkoli povedat;)

parapapau

za hrbtom šušlja svet in preteklost se te dotika s svojimi ostrimi robovi, ti pa se trudiš premikati naprej, četudi je v četrtek zate še sreda in se je avgusta šele počasi začelo prebujati poletje in veš, da moraš teči, laufati, rolati, hoditi, da moraš vsaj mahati z rokami in nogami, da se bo vedelo, da si še živ in da se boš tako tudi počutil

večeri prehitro pridejo in luna je polna in vijolična in sveti v vseh mnogovezjih tega sveta in brcalce muckov bi bilo treba zapreti nekam med Skilo in Karibdo, jim iztakniti tisto eno oko, skozi katerega zrejo na svet, in v kakšni akciji najboljšega soseda kupiti znižani dve očesi za razširjen pogled, za razgledanost vsaj do naslednjega koraka, ki ga naredijo v življenju, gratis pa zraven namesto sončnih očal za v lase dobijo še očala z velikansko dioptrijo, ki jim bo povečala tisto ta dobro stran, za katero verjamem, da ni ostala le na planetu zog mojega otroštva, ampak jo je nekaj tudi še v človekih

ker tisti planet je imel dve strani in iz ene, tiste talepe, so izvažali smeti na drugo, kjer so jih prebivalci skušali čimbolj smiselno porabiti, narediti iz njih tisto, ka potrebujejo za življenje, ker to pač ni le estetika predvsem oblačilc in ličilc, ker po Baudelairu je ženska odurna, dokler je naravna, kako je to nadzabavno

klasično književnost in blebetanje o njej na sto in en način, iskanje najrazličnejših teorij in interpretacij, ker ima vsakdo lahko svojo resnico, le da so nekateri za to še plačani – nekako bežim stran v kuhanje kosila in zalivanje rož, iz intelektualizma bežim kot iz primitivizma, isti k, same skrajnosti, nobenega ravnovesja, da se svet že tako nagiba na eno stran, da bo kmalu iztiril, hitrost prevelika, da bi lahko položil ovinek in bo v najboljšem primeru priletel v kako drevo: pejmo se tisto, posekajmo hiše in posadimo drevesa, jst sm kuj za

zamenjam novo za staro

Skrivam se dve uri za časom pred dežnimi kapljami in pred vesoljem, ki se pači pred ogledalom in smeje na ves glas, da odmeva po črnih luknjah in se izgublja vse lepo vanje, da izgine za vedno in da tega nikoli več ne bo, ker tegale gospoda Vsemira enostavno boli struna za nas, obremenjujoče se z novimi telefoni in vse mogočimi najnovejšimi tehnologijami, že integrirano fensišmensi izgledujočimi, predvsem v roza in v zlati, hitro pokvarljivo, hitro minljivo, za eno sezono, da se ga naveličaš čim prej, ker te prepričajo, da slejkoprej vse mine, vse izgine na smetišče zgodovine, v zemljo, v podtalnico, v reke in morja, v vodovode in tako ciklično naprej, pa saj to že vemo, kanede, kaj se greš, že od Heraklita dalje: vse teče ... nikoli ne stopiš v isto reko, ker ti ponujajo vsak dan novo, drugačno, v drugo embalažo zavito, še cenejšo, še lepšo, še boljšo, a kdo sploh še verjame v recesijo?

Velike začetnice so se vrnile z dvignjenimi glavami, ker se zavedajo svojega pomena v tem svetu vseh drugačnih, vseh enakopravnih, treba je napisati na transparente, na zidove: ne spreglejte nas, mi smo tukaj z vami, bodimo glasni in o nas enostavno morate imeti mnenje, ne sme vam biti vseeno, in če nas kdo spregleda, je to le zato, ker nas ne mara, ne zato, ker nas ni opazil: kako bi nas le ne, ko pa kar naprej kričimo po pozornosti, po naklonjenosti, kot mi vsi, le da sivim, tihim miškam zde pikčaste oblekice in frfotajoče kikljice preopazne, pa ne le, ker se nočejo dajati v zobe in so jim odveč vse sorte komentarji, temveč take sorte pozornost res ni nekaj, po čemer pri hlepele, česar bi si želele, ker se raje zavijejo v eno anonimo domačega fotelja, brez ambicije po čem več, take skromne, majhne, take zares ne primerne za ta svet, ko v vseh oglasih iščejo prav to: nadpovprečno sposobnnost, ambicioznost v zameno za možnost kariernega in osebnega razvoja in stimulativno plačilo, ah, kako krasna bodočnost se nam obeta!

prvorazredno

preveč besed se je usidralo v glavo v enkratnem sunku kot voda iz majhne šobe, da te prebuta v hrbet in zlelaksira, umetni užitek, vodeni, namesto sonca in dreves, ki se sklanjajo čezte, ko ležiš kje v travi, čeravno meseci z r niso ritim prijazni

si podložiš podse (čezte, podse) kaj toplega, nastaviš žarkom in opazuješ zvončkljate navadne zvončke, ki se že prav bohotno razstavljajo, in spoznaš, da ni treba plačevati za relaksacijo z množico drugih, željnih razkazovanja svojih teles v vročini savne, če hočeš svoj mir in tisti nič, ki ti tako rad uide skozi prste med vsemi obveznostmi dneva, ki si jih nalagaš – je treba le zaviti iz shojene poti v visoko travo in med štorkljami, srakami in ostalimi ptiči prisluhniti pomladi

se izgubiti med od vetra pomnendrano travo, najti zeleno reko, ki se vije skoznjo in odtrgati, natrgati najlepši šopek: suho vejico nečesa, kar je bodeče in nenavadno in bizarno pa poleg tega še eno pravkar vzcveteno, še vso v popku, da se bo razbohotila v vazi in prinesla življenje tudi mrtvi notranjosti hiše

natrgati najlepši šopek za dan žena, ker to je prvorazredna tema!, pravi naš predsednik, o oni Barbari pa nič, čeprav je ženska, žena, khm, celo predsednikova žena, ampak neka druga, morda manj drugorazredna Barbara, kdo bi vedel, je pa enkrat rekla: “Poglejte, kako je lep dan zunaj, pojdite ven, pojdite, se boste že ponoči učili!”

ljudje imamo pač različne vrednostne lestvice

prosto po Maslowu

očitno

izpod prstov letijo le posamezne besede z odsekanimi premori, rezi kadrov filma, ki se sploh ni hotel odvrteti na velikih platnih, v glavi pa: kaos, ki se je počistil, prečistil skozi kavne filtre in očitno s kakšnim majcenim delcem zataknil med možgaske režnje, da za njim ostaja sled

očitno je bila nadmorska višina preniska in čaj presladek, očitno niso vse le vrivki kot marmelada, nafilana v krofe, ker svet je pohan in lepljiv, vse je na debelo posladkano, polno, velike količine pomfrija, pice s toliko sira in pršuta, da se ti zagabi, zapisi s preveč besed, Janković tala ciganom stotake, da se ti zdi, da se je kriza zamaskirala v blagostanje, češ: še lačni bomo, zato jejmo, jejmo, dokler imamo

ta naš postmoderni čas je prinesel toliko prenaphanosti, vse te odprte poti, ki nikamor ne vodijo, vrt s potmi, ki se cepijo v slepe ulice, zakomplicirane fuzle, šope las, ki se razpletajo v dreade, kratkotrajne občutke instant sreče, ki si jo skuhate kot juho z vrečke in ponavljanja, neskončna ponavljanja vedno enakega, čakanja na račune in plačevanje položnic ob zadnjih rokih

nato se sesuje sevrver in se sesuje svet, sesuje se povezava, da se počutimo tako majhne, da bi se skrili pod okrilje objema, razpletli vse skupaj, razčesali, spremenili, popravili, prišli na čisto, da lahko spet umažemo, ga spet polomimo in dodamo nov košček v mozaik

očitno je neskončna lahkost bivanja že od Ikarjevega padca passe, ker - kot bi rekel Murr - peruti pač nimamo priraščenih: je to morda nova ideja za plastnične kirurge?

iskanje izgubljenega časa

včasih je abstrakcija tako larpurlartistična, da je treba skozi okno pokukati v konkretnost, tisto realnost brez pretirane energije, ravno dovolj jo je, da pošpegaš malček po mimo hitečih in se zamisliš predvsem nad tistim malček nerazumljivim, skorajda nadrealističnim, le da to v vsakdanu ni vedno všečno, ker nekako vsaj domnevaš, da je res

zgražanje prerasteš vsaj v srednji šoli in potem se le posmehneš, malček zavihaš ustne kotičke, češ Leute, človeško, mnogo preveč človeško, ker je vse dovoljeno, ker je treba izraziti sebe, svojo identiteto, ker anything goes

iskanje izgubljenega časa

včasih je abstrakcija tako larpurlartistična, da je treba skozi okno pokukati v konkretnost, tisto realnost brez pretirane energije, ravno dovolj jo je, da pošpegaš malček po mimo hitečih in se zamisliš predvsem nad tistim malček nerazumljivim, skorajda nadrealističnim, le da to v vsakdanu ni vedno všečno, ker nekako vsaj domnevaš, da je res

zgražanje prerasteš vsaj v srednji šoli in potem se le posmehneš, malček zavihaš ustne kotičke, češ Leute, človeško, mnogo preveč človeško, ker je vse dovoljeno, ker je treba izraziti sebe, svojo identiteto, ker anything goes

sveže pečeno

šparam za Gatnikovo monografijo in za pomlad. prvi zvončki so se že znašli s svojimi malimi belimi glavicami na tem našem recesijskem svetu. vse je kriza, prva zapoved, ne glede na veroizpoved ali barvo las. ker ta je bistvena, čeprav nikoli nisem razumela blond pramenov

vedno sem bila nekoliko zadaj, prav počasi capljajoča za svetom, ki je venomer nekam hitel naprej proti svetlejši prihodnosti, opa, bodočnosti, čeprav naj bi bila sedanjost po Taylorju nelagodna. da bi se človek kar strinjal z njim in z lastno individualnostjo, ki te vedno znova razočara

učinkovitost je zapisana v vseh refrenih popevk, skrita za plastmi ugodja, da se želja naseli v vse pore tvojega obličja, tam nekje do končnega zloma, za katerega optimisti (khm?) trdijo, da ni več daleč pa bomo spet na začetku sveta z nepopisanimi listi iz dreves, ki morda do takrat še ne bodo umrla – kdo verjame?

sicer pa, novosti: v mesto je prišel Chagall, domnevam, da oni zagrebški, spimo malo manj in pečemo kruhke iz testa in iz semen za ptičke, take vse sorte kruhke, ki dišijo in so dobri za pojest in potem objameš jutro z razprtimi rokami in ga preliješ s pomarančnim sokom, ker se ti zdi, da morda bi se pa le nekako dalo …