21 april 2007

Janez Cigler (Višnjan): Zmota

Satan z babo se prepira,
Peter ju zmirit ne ve,
naglo sabljico izdira –
Preč obema so glavé.

Razserden Gospod mu pravi:
„Peter! tega ne terpim,
Berž nazaj glavé postavi!
Primete se, jaz skrbim!”

Peter zmoten kar popravi
Žensko glavo vragu da,
Ženi vragovo postavi, –
Marsikdo še to pozna.

19 april 2007

DTGMGD

Pa dajmo …

Frontalno v čelo, na violončelo, jebena picolo flavta in travme iz otroštva. Preste.

In velike začetnice, ki se kar same postavljajo, pa sploh jih ni nihče prosil

„Bi delila pustno veselje z vaškim otroki, če bi te en prosu?“

z otroci, hja? :/

eni so šli, na morje, v Kranj, skratka drugam

mi ostajamo tu, za mizo zatlačeni, z računalnikom, ki melje v neskončnost

igramo se igrico: postani optimist, igramo igrico Paris Hilton’s Diamond Quest in beremo Cvetje v jeseni

prekleti filmarji delajo iz že tako patetičnega slona celega dinozavra, da nam ja postane slabo („Kuko sm srečna!“ pa sloh ni res)

travme iz otroštva drugič in vsako jutro zlijem v odtok polno šalco čaja, ker je še prevroč in stečem po stopnicah mimo zaklenjenih vrat v copatah ven na zrak

DTGMGD

Ključ se vsakič zatakne

Samo to: DTGMGD

S ali z SMS-om?

Izziv (za smejanje in določanje nedoločljivosti, za postavljanje neskončno premičnih mej)

Za vse nas nadebudne kratkohlačne mlečnozobce

V bistvu sem izgubila formalno strukturo, obliko, pretrese, potrese

Bosa pojdiva dekle obsorej, bosa sanjaje prepatetično v maju nekam na skale, visoko ležeče, ob morje pojdiva, z martinčki in knjigo lovit se

Naprej zastave slave, v boj junaška kri, za blagor očetnjave, naj puška govori

Ali pa naj bo tudi tiho, saj se da kaj povedati tudi molče

Z retoriko izziva prepotentnih drezam (s palčko)

Mrcvarim v neskončnost, s tremi pikami šest mesecev zapored

Jáde, jáde: DTGMGD.

16 april 2007

vedute

Ko še ni vse poklepano, dokončano, pa vseeno izpustiš iz rok, da kot balon napolnjen s helijem poletí in ga nikoli več ne boš mogel zares ujeti (niti jok ne pomaga). Če spustiš, uide, kar pa še ne pomeni, da ne bi rad ušel, tudi če ga držiš, privežeš nase. Sosedova terasa je tako otožno prazna, nihče ne hodi živet tja. Jaz grem na wc s SSKJ-jem. Kako malo je potrebno za srečo!

Spidira nas na večere, pomladne, ko se sestavljamo skupaj v jutrih, polnih svetlobe, impresionističnih. Kot eni pilastri, ki ne samo, da sami ne morejo stat, ampak jih sploh ni, če ni stene, na katero bi se naslonili. Vdelali vanjo, bili njen del. Je kdo letos že videl kačjega pastirja, z mavričnimi krili? Žalostno prazne so oči človeka, ki išče kotiček zase in za svojo žlico. Žalostno prazne.

Potem pa spet en otroški nasmeh iz kinderjajčka, tak lep, z rokami od vikikreme ti paca po belih stenah (snežno belih) in poletne barve se trudijo ozelenet, nekje visoko, pod milim nebom. Obstoja ograj ne priznavam - ker potem pade žoga čez, ravno na sosedovo solato in obleži tam, da se potem šele naslednji dan z zvoncem in obilo kletvicami (vaš mulc mi je pa že spet ..., mladina nevzgojena ...) vrne. Oblaki so fajn, ker nimajo ograj in gredo lahko kamorkoli se jim zljubi. Anywhere out of the World, ane.

14 april 2007

Ne hodi po travi

Ga že vidim, kako me bo,
en kmet ubil (s pogledom
in z vilami), ker sem šla,
po njegovi visoki travi
s svojimi nogami in vanjo
vtisnila sled svojih dveh
podplatov v čevljih.
V zadoščenje kmetovo
naj oznanim, tu in zdaj,
da sem že kaznovana,
z vonjem umetnih gnojil,
ki se mi je naselil v lase,
torej naj pospravi vile
in se gre lepo solit
(meni v zadoščenje),
da bomo vsi zadovoljni,
cel svet.

10 april 2007

smo šli (čez mejo)

Z zapečenimi hrbti, nogami, očmi, smo prišli. Vzvratno ogledalo se je premaknilo vertikalno in edino saloteljp je lahko rešil pogled nazaj. Retrospektiva. S čemažem obloženi smo vonjali žajbelj nekje nad našim mestom (Trst je naš!), pa meto limeto in šparglje (jih bomo nabrali za nazaj, smo rekli).

Eno takšno poletje je bilo, ko smo šli, z vrvjo in vsem tem, se spuščali navzdol, navzgor. Bosi smo zidali hiške hišice iz kamenja kamenčkov, ko so martinčki lazili vsepovsod in psi in mačke plezalke. Takšne majhne hiške, kamen na kamen jama, kako pa ste mislili da so nastale??? Vanje naseliš še kakšnega pračloveka, da jih poslika, pa je. Hitro in enostavno.

Smo imeli cele litre pijače vodene s seboj in razgled na morje vodeno. Smo ga gledali vsi žejni, ker nam je sonce popilo energijo in zadnje kaplje potu, da nam je ostala samo še ena pomaranča (pa še ta je bila oranžna, pha) in smo rekli, kaj nas brigajo šparglji, kruha in vode nam dajte, pa bomo srečni. Vode!

In bila je voda, mogoče ne pitna, pa smo jo pili, iz pipe, na parkirišču. Smo prišli na pamet, zavij levo, se mi zdi, ampak možno, da tudi ni, prav, pa je bilo. Kar tako, nam je uspelo. Z dijaško izkaznico čez mejo, itak smo v Evropi (Krško do Labe!), japajade. En tak lep velikonočni ponedeljek je bil, brez vseh teh ceramonij opirhovanja po bontonu in jajc nasploh in zajcev in potico smo pustili kar lepo zavito v alufolijo in jedli rio mare. Ga poglodali do kosti, da se je svetil v svoji konzervativnosti (je pač konzerva) in štrik se je spet sflenčal v en tak tokokrog kvadraten.

Pa smo se naučili narisati sidro in žarnice in igrali križce in krožce vodoravno in navpično na neki skali polni zemlje in prahu. Listek za avtocesto šparaj kot punčico svojega očesa in če ga izgubiš, poglej pod sedež in vzemi kakšen fajn cd: pomaga. Če ti je slabo, bruhaj po lastnih nogah in zakrij z zemljo, da bo zločin prikrit (in se bo kdo tja usedel).

Tako je bilo to.

07 april 2007

anekdota (priloga k manifestu)

Širna ulica Kranjska, petek zvečer. L-ji so trdi.

Oseba A: Pjd tle!
Oseba B: Pa ne morš rečt „Pjd tle!“

„Prid tle,“ se reče!

05 april 2007

zanazajzanaprej (Polona in Tone Demšar)

Besede so se mi stopile na vsem tem soncu, da sem jih komaj zlepila skupaj in vkalupila v lesene modelčke, lepo izrezljane, po meri. Pa sem zares imela cel pehar idej, kaj spisati in kako in zakaj in vse to, pa je ostalo le pri draftih zadraftanih in pika. Danes iščem pogum v obliki piva, ki ga sploh ne bo, ker mi še za jesti zmankuje časa. Mogoče jutri. Danes se bo treba zanesti na lastne jajčnike in obstati pokončno kot vihrajoča zastava pred parlamentom (kot jadrnica kljubuje socialističnemu betonu, med katerega je ujeta). Rutina je le ponavljanje ikonografskih motivov, ki se jim poskušam izogniti. Mečem granitno kocko na ristanc in skačem po eni nogi do cilja. Tu nekje smo.

Tista razstava, otvorjena (otvori - zatvori) v ponedeljek, me je zapeljala predvsem z levo stranico drevesa, ker je jabolko padlo nekolikanj dlje od njega, se mi zdi. Z večno mislijo o tem, zakaj se galerije zapirajo ob šestih, ko pa ob večerih, ko se naredi poletje, šele zares zasijejo z lučmi in s prostim časom, ki ga kradeš spancu. Se potikaš brez cilja, posedaš na klopcah, kot znamenitost za japonske turiste, ki nate kažejo s prstom, smejoče, in kar naenkrat nad sabo, za steklom, zagledaš umetnost. Se prebijaš do nje skozi podhode in z druge strani vstopiš v drug svet, z zazidanimi okenskimi nišami, udrtimi žlebovi in rustikalno ometanimi stenami. Po zavitih stopnicah odmevajo trki kozarcev penine in glina je tam, vsa organska, ujeta v kubuse, valje. Baročni obraščki, ki lezejo skozi kvadratasta okna Bežigrajske soseske, kot neskončno število televizijskih zaslonov z obrnjeno perspektivo, ki jo gledalec zopet obrne sebi v prid: vabljeni vsak večer med razsvetljena okna blokovskih naselij brez zaves. Big brother zasebno. V skrinjice ujeti razpadajoči sadeži, nagubanost v nasprotju z ravnostjo sten, rjava glina kot negativ beline, ki jo obdaja in Medaljer na okenski polici, samo še čaka, da mu kdo nadene zlati častni znak (za to smo se borili).

Ne moremo govoriti o rafiniranosti, o minimalizmu in podobnih modernih pojmih, ali bolje rečeno: pojmih moderne umetnosti, temveč o nekakšni grobosti, o objemu lepote razpadajočih starih hiš, rjastih žebljev in starih knjig iz antikvariata. Vsa zloščenost, spoliranost in oblost plastike, moderne arhitekture, žive barve in čiste linije abstraktizmov – pričujoča dela Toneta Demšarja so z vsem tem ravno v nasprotju: organskost se razleze med celotami, nočejo biti klasično „antično“ popolne, temveč iščejo popolnost v njenem nasprotju, v razkroju.

Majhen razstavni prostor ni prenapolnjen, brez strahu pred praznim prostorom diha med artefakti, ki s svojim kopičenjem čevljev, sadežev, steklenic, nehote spomnijo obiskovalca na moderno tematiko recikliranja, ki pa nikakor ne izzveni moralistično. Enovitost del na eni strani in pa občutki za detajle, ki jih opazimo šele na drugi pogled: v glino ujete stelenico krasi pečat iz voska ipd. Duh občutka za lepo se prepleta tudi s humorjem: povožen megalomanski sadež na tleh z odtisom gum ali pa zmagoviti gospod Samodržec, ki z roko na srcu drži svoj suknjič in brezglavo nadzoruje dogajanje.

Na drugi strani majhnega hodnička se srečamo z avtoportretom, ki nas predvsem preseneti s popolnoma drugačnim konceptom umetnosti. Iz materialno polnih, konkretnih glinenih izdelkov, kar naenkrat prestopimo v drug svet, ki se skorajda izgubi v svoji prosojnosti med množico vtisov očetovega ustvarjanja. Ne le, da gre za drugačen pogled gledanja nase, gre tudi za drugačen pogled gledanja na umetnost samo. Ideja avtoportreta sicer navduši s svojo skoncentrirano egocentričnostjo in hkratno večplastnostjo zornih kotov, skozi katere gledamo nanj(o), a me je vsaj osebno, pustila oditi brez posebnega pečata, ker so bile prejšnje glinene stvaritve toliko močnejše. Avtorica očitno noče stopati po očetovih stopinjah, česar ji obiskovalec seveda ne samo ne more, temveč tudi ne sme, oporekati, hkrati pa ji ne more oporekati tudi ničesar drugega: ideja kot izvedba Avtoportreta, torej se skromno predstaviti z enim artefaktom, ki je hkrati narcisoistično njena celota - avtoportret, je zanimiva in obeta še zanimivejše nadaljevanje.

Zdi se, da je Polona Demšar ponudila ravno pravšnji košček sebe za začetek, da nas opozori nase, a si hkrati pusti prostor svojega nadaljnega udejstvovanja nadvse odprt, z več možnimi potmi, ki se paralelno preslikavajo tudi v večplastnem Avtoportretu. Če potegnemo še eno vzporednico neskončnih možnosti, je tudi vse to, le ena od interpretacij.

Iskreno: meni se je zdelo lepo in včasih, takolele kakšnega ponedeljka, je to popolnoma dovolj.

03 april 2007

nekaj lepega

Tole vam mečem pod nos (z razlogom).

02 april 2007

mp3

Topcoptop. Svet brez besed se naslika na to nebo, sestavljeno iz dežnih kapelj. Pararela med vremenoslovci in vedeževalkami se smejoče spotika ob marele (v visokih petah). Vabeča vrata nove sterilne pekarne brez slin, ki bi se cedile, medtem ko Ljubljanica pomladno teče dalje. Nekam v 3 pm:)