16 april 2012

input autput – fitbek


če ni sorazmerja , simetričnosti dveh premic, ki gresta lahko v nekaterih ujetih trenutkih proti neskončnosti matematične abstraktnosti in abstraktnosti nasploh (»glava je težka na abstraktni podlagi« – Morovič), potem, potem se misli kaj hitro skrajšajo v brezvezno omejeno daljico z začetkom in koncem tukaj in zdaj, v slogu novoreka carpediem in teh for, kot da ne bi nihče bral knjige vseh knjig na lestvici svetovno prodajanih hitov bestselerjev, v kateri lepo piše, da je dnevu dovolj njegovo zlo

če obtičiš na tisti točki kratkoročnih ciljev in osnovnih potreb (moram pit, moram jest, moram plačevat davke in zavarovanje, moram seksat, moram spat, moram preživet), potem, potem se ti kaj hitro zgodi, da ti vsakdanja skodela riža povzroča predvsem nelagodje, ker z njo nisi zadovoljen, medtem ko na Kitajskem so in medtem ko v Afriki otroci stradajo in je recesija in vse to, ti pa zamejen, ujet v dan za dnem, notri, tu, kjer je precej banalen in dolgočasen svet, da ni čudno, da, dada v mislih ni idej za razmišljanje še o čem drugem kot o tem, po kaj je treba v trgovino

kruh in mleko pa banane in včasih še piškoti, to je vsa naša domišljija, iz katere se lahko razvije le koncept kolobarjenja na vrtni gredici, ne pa kakšna bolj zapletena, abstraktna mišljenja o svetu, vladajoči demokraciji kapitalizma, o tistih pogledih, ki se pnejo in klijejo iz širših njiv globalizacije, ki se napajajo direktno na čisti štrom, ne pa mi, ki se gremo provincializem, stran od vsega, stran od betona, nazaj k naravi, kot da bi živeli tam nekje v 18. stoletju

zagozdena sem in ni mi všeč. s piko na sredi stavka. s. piko. za. vsako. besedo. zabarikadirana med ograje malega sveta neke soseske postajam primestni malomeščanski vrtičkar, ki pometa samo pred lastnim pragom, zato zares pod nujno potrebujem nekoga, da me zbrca, nažene, požene v še kaj drugega kot boj za preživetje in služenje denarcev, naj dobim domačo nalogo, lepo prosim, ampak ne preveč domačo, ker se mi že malo kozla in feclja od tega pojma avtohtonega nacionalizma, ki poganja pred našo lokalno trgovino vsak dan na zanič kavi med ljudmi s preveč časa

a mi lahko kdo vzame malo časa?

11 april 2012

pisana folklora

išče se fizična delovna sila, moškim je laže, s svojimi velikimi hrbti, močnimi rokami, biološka pogojenost spola, kariere, preživetja, brez enakopravnosti in s precej tistega darwinzma, ki se ga citira kot opravičilo ali izgovor, potem pa jih stlačijo še v tehnične poklice, v naravoslovje, puncam pa v želje in sanje vgradijo ideal učiteljice, ker bo gospodinja tako ali tako, prala štumfe in gate in kuhala kosila, le da ob tem v 21. stoletju ženska pravzaprav uživa – peče potice in barva pirhe, vse domače, še malo pošiva, pokvačka, povrtnari, mimogrede diy prepleska sobo, naredi vsaj par otrok in pošmirgla kak star predalnik

moja realna tla so precej groba, takšna brezoblična, poseljena s pesimizmom boljšega jutri v stilu sječas li se dolly bell, precej premočrta, pragmatična in pobruhana tla kakšnega pajzla, umazana, s kosmi prahu, madeži vlage, plesni, da zares prav blazno verjamem v krasni novi svet, tak orwellsko mitolški, z državo v razporku hlač ali med nogami, z birokracijo v želodcu, da se v ustnem zadahu voha vsa zakisanost, zasluznjenost njenih organov

še prej se naselijo glive tja, kjer je vlaga v zraku večja od njene porabe, izdihan zrak se nabira na zarošenih mejah podalpske domovine, pa tak nacionalizem, hribe imajo tudi drugje, revolucija ne bo prav nič pomagala, niti ne akcije očiščenja smeti ali posta ali vstajenja velike noči: samo še več jajc, smeti in navlake pride na plan, pralnih strojev in gradbenega materiala v kakšnih vrtačah in jamah, lepo pokrito s polivinilom in malo zakamuflirano s kupi zemlje, da se azbest lahko lepo razkraja v pitno vodo našega naravnega bogastva, turističnih lepot in čudovitih pajsažev, ki so jih občudovali celo naši veliki impresionisti slavnih imen, ki tlijo v srcih skupaj s cerkvicami na vsakem griču: zataknjeni v anahroniji

tu nekje smo, tu nekje živimo, za to se potegujejo naši sindikati, ker smo si uravnoteženo in demokratično  za dedka mraza, božička in miklavža naprosili napačne predstave zlate zgodvine naše karantanije in habsburške monarhije, jugoslavije, odvisno od političnega prepričanja in barve velikonočnih jajc, ki se sedaj še vedno valjajo po hladilnikih širom po državi in nihče ne ve točno, kaj bi z njimi, morda v regratovo solato, kakšno mesno štruco, potem se pa naša domišljija že neha

za razširjanje žil od prazničnega holesterola, namesto zlivanja žolča na parlament, vlado in one zgoraj, kdorkoli že za kogarkoli so, pjte na ptuj v velevniku, ker se splača iti tja celo ponoči v največjem snegu, kaj šele takole na pomlad pa na liferante: 18. 4. (brez nule spredaj, lepoprosim, ker to NI osebni slog), potem pa je treba tam nekje do binkošti v kakšni uri dobesedno požreti Wernerjev Na strmini, ker ima ravno prav tistega kriminalkastega suspenza in je ravno prav kratek, da se ti ga zdi škoda pustiti za naslednji dan, hkrati pa gre za eno boljših branj zadnjega časa, lucidna kritika družbe skozi oči dveh sogovornikov z različnimi pogledi, za nagradnjo in za še večje sladkokusce pa se lepo prosim spoznajte z Ilmo Rakusa, ki se bere veliko veliko bolj počasi: ena sama poezija v proznih odlomkih spominov, neverjetno zdrav odnos do urejenega sveta in veselje ob širjenju prostorov svobode, predvsem pa slog

skratka: Life®anti na Ptuju, Werner: Na strmini, Rakusa: Morje modro moje