Usoda vrtnih palčkov s svetilko

Približno enako toplo mi je bilo pri srcu, ko sem odkrila, da je nekdo našel moj blog po besedni zvezi vrtni palček s svetilko (pozor, to ni navaden vrtni palček!), in ko sem brala tale zapis Katje Perat, ki ima še kako prav. Tako v mimogrede izrečenem, da smo leta 1990 izglasovali nacionalizem, česar se najbrž premalokrat zavedamo, kot tudi v zarisu pozitivnih učinkov Vstaje zombijev. Dokaz za to, da je bilo v zadnjem tednu v tiskanih medijih, pa tudi na internetu verjetno objavljenih več inteligentnih člankov kot v zadnjih petih letih skupaj pa je že samo moje nenehno linkanje zapisov, ki so vsekakor vredni branja. Nekam veliko se jih je nabralo.

retro je in: modni trendi slovenstva

a se spomniš tistega listka, ki si mi ga ogorčeno potisnil v dlan, češ: lej, poglej, kako grozno; ves zaprepaden si prišel domov, ko si na neki šoli naletel na zamejske, morda celo izseljenske slovenske otroke, ki so jih našopali z domoljubjem do daljne jim domovine in jih za nastop naučili lepih pesmic, tako lepih, da nisi mogel drugače, kot da si si na listek zapisal del besedila

spomnim se samo stavka Slovenija, jaz sem tvoj otrok, kako prisrčno, kajneda, res te je šokiralo, tako ideološko slavje iz 19. stoletja, ki ga v usta potisnejo nevednim otročajem, da si rekel, Ana, faaak, k bi ti to slišala, že men se je zdel grozn

ob tem pa učiteljice orgazm … (sem se do časa ugriznila v jezik), mislim, dobijo solze v oči, ganjenosti, sreče, predvsem se jim pa zdi zelo ljubko, da pojejo slavo domovini, ki nas ima vse po vrsti tako zelo rada

spornega v tem pa ni, seveda, čisto nič, če nisi jaz ali ti ali zombi ali Matjaž Zorec, ki je tako prisrčno inu v zanj značilnem žmohtnemjeziku, ki se ne brani sočnih slovenskih, predvsem pa domoljubnih kletvic terinovativnih izpeljank iz njih, na rš-u ubesedil svoj gnev prav nad temanahronističnim fenomenom: v kurcu smo, drži

 

Mhm, še ena za delit

Potem sem se spraševala, ali gre za to, da se moramo spominjati Dolly Bell, ali pa se ona spominja nas. Kot si rekel: odvisno od vejice. Kot da bi ta določala pomen. Včasih očitno tudi. 

Kadar vsebina umanjka, kadar se zakrčiš sam vase in izza vogla opazuješ svet okoli sebe skozi manjhno režico pod zaprtimi vrati, tam, kjer vleče prepih. Veliko dretja je slišati, vodnih topov in nemih vzklikov: ti so še posebej glasni, čeprav se jih ponavadi spregleda. Zamahne z roko in gre naprej. 

Niti toplih besed ne damo, kaj šele drobiža. Stiskamo v pesti vse, za kar mislimo, da je pomembno. In drsamo po ledu, za katerega nismo najbolj prepričani, da bo zdržal. Tu smo. 

Ali pa kot veliko bolj lucidno, predvsem pa duhovito in z manj ustavljanji ob nepotrebnih vzdihih in izdihih premorov s pikami in vejicami pove Izar na temle linku. Finofajn.

Puf puf puf

Sječaš li se Dolly Bell? vseh tistih juter, ko naj bi ves spočit in sijoč hitel novim delovnim zmagam naproti, ti pa zaliman ležiš v postelji, tako polomljen, da se ti zdi sestavljanje sebe v nekaj človeku podobnega tako zelo absurdno, da samo tradicionalno zakolneš in se začneš smejati samemu sebi ...

Niti ne vem, če je to kisel smeh. Pravzaprav je neskončno iskren. Ampak rata pa iz čistega občutka nemoči. Tako sem se nasmihala ob temle članku. Ne, ker bi bilo tako zelo zabavno, ampak ker je tako zelo res. 

Berimo in se smejimo.