30 januar 2015

»ajmo škripat po snjegu, anarholiberali!«



sneg pada, ko zunaj sneži, v moji družbi Feo, Brecelj, Damir Avdić, Aphra Tesla, olupljena pomaranča, ostanki čaja, ne upam si iti na banko pogledat stanja, luknje, praznine, minusa kot predznaka, za lep začetek leta, novega dejanja

v bistvu so moje sanje premajhne in se uresničijo hitro, ko sama doma v rumenih volenih štumfih od mame francke sedim pred računalnikom in razmišljam o besedah v spremljavi glasbe, o tem, da bi namesto kakurotov in slither linka začela svoje možgane zaposlovati s spintaxi, logične uganke, matematika v osnovni šoli, tekmovanja in zlata priznanja, ki sem jih ravno ta teden s takšnim užitkom vrgla stran

pospravila sem predal.

15 januar 2015

me (1. oseba množine, ženski spol)



zrastle smo, vozimo avtomobile, jih parkiramo, tudi bočno, pucamo lastne wc školjke ali vsaj tiste v najemu, jemo olive in imamo hrapave pete ter prve sive lase, diplome, CV-je, izkušnje z zavodom za zaposlovanje, nosečniške trebuhe, prerezane presredke, smse napisane brez slenga

imamo nule in minuse na računu, prve plače, tečne tazaresne šefe, hodimo na tehnične preglede, pečemo piškotke, kruhe, torte, vsak dan kuhamo kosila za može, fante, otroke in smo pridne gospodinje, ki jim počasi zmanjkuje časa in volje za branje poezije, kupujemo tampone, kondome, folno kislino

imamo eno gobico za pomivanje posode in drugo za brisanje pulta, na živce nam gre rjava umazanija, ki se nabere pod stojalom za pomito posodo, družijo nas čaji, sadni, zeliščni, pravi ter tisti za dojenje, nekatere brez službe, druge vsak dan v hlačah, ki ne smejo biti kavbojke, tretje doma v pižami, samostojne podjetnice in samozaposlene v kulturi

za novo leto hodimo spat pred polnočjo ali pa gledamo filme, sanjamo o hiškah, se raznežimo ob očetih z dojenčki v naročjih, se manjkrat peljemo z avtobusom in vlakom, hodimo na morje v apartmaje in kampe, zdi se nam dolgočasno samo ležati na plaži in imamo dobre nahrbtnike in dobre čelke ter bi se rade gibale veliko več kot se

hodimo v ikeo in kupujemo novo posteljnino, uporabljamo skodelice, ki jih je mama ali tašča spravila pred 20 leti, ker jih je dobila za darilo in nikoli uporabila, imamo svoje računalnike in smo veliko na internetu, ne uporabljamo twitterja in facebooka, vsaj ne veliko, včasih malce pošpegamo in izvemo, kdo se je poročil in kdo je noseč, ter se malo zgrozimo nad samohvalo ali navdušenjem nad lastnim cinizmom in ironijo

še vedno imamo mozolje, tudi skoraj pri tridesetih sploh ne izginejo, boleče menstruacije, resne zveze, kredite in položnice za elektriko, vodo, komunalo, okna, ki dobro tesnijo, ker cenimo mir in idilično družinsko življenje, če pa že to ne, pa vsaj nekatere tradicije, postavljamo smrečice in jaslice, imamo za božič na mizi potico, barvamo pirhe in krasimo svoj domek s snežinkami, ki smo jih same izrezale iz belega papirja