tovarišija

me bega vprašanje, kaj bolj rabim mp3 ali čevlje, vmes pa sem fasala že dva klopa (da vsaj borelije ne bi, kane)

kajpada je treba nekje začeti in to potrošništvo zna včasih tako zelo osrečiti človeka, ko dirja s kolesom in nazdravlja z žarečimi učki in fehta (ne)znance za vse sorte sladkorčkov in je kar naenkrat z vsemi prjatu v tako veselem pričakovanju vsega tistega, kar še pride

eni taki otroci smo, v enem čisto svojem mikrosvetu, ki ni od nikogar, četudi ga nam prodajo po akcijski ceni, ker v njem so vsi tako človeški, da še tisti, ki niso poniknejo nekam in nimajo kaj za rečt – jih pač pustimo nekje za sabo, pa v bistvu seveda ni res, kot tudi ni res, da na svetu ni klopov in vojn, ker to je le moja mala iluzija pravljičnega z roza obarvanega sveta puhastih croxov – sem malo preveč naivno slepaška, da bi si verjela čisto zares, ampak kaj, ko res ne verjamem v ignoranco in v to, da isti ljudje, s katerimi si lahko deliš zobno ščetko ob drugem koraku ali pa koga drugega, kar pohodijo, četudi zato, ker si ti baje njih – to pa mojim frendom ni dober

nekje med tem sem staknila še blog nekega nič posebnega klasičnega povprečneža (če bi bili vsi povprečneži taki, bi skakala do lufta in še čez pa še misice bi lahko izumrle namesto dinozavrov)

naprej gre seveda neumestno, ker nima zveze, ni rdeče niti, ki bi nas vodila, ker v bistvu svet sploh ni enoumen, kar smo vsi že stodvaidvajsetkart ugotovili, sploh tu v postmodernizmu, kjer so vse celote le navidezno skonstruirane, kjer je sistem le komplet za vpenjanje, ampak kljub temu moja mala malenkost teži k temu, da se ti čimvečkrat vse poveže, zato pa ne rabiš velik: dovolj je en štrik, in niti frendov ne rabm, če mam pa prjatle

in so me učili, da ti more bit gut in me tudi naučili, da sem si vtisnila v možgane in sedaj kuham samo še po tem receptu in če mi kaj ni všeč povem ali vsaj utihnem in grem in me že ni več – izginem: bolje, da me ni, kot pa da sem, in sem prezrta

v resnici se mi zdi zabavno predvsem to, da koga iz virtuale srečam v reali, ali da nekoga realnega od včeraj danes zjutraj srečam na netu in to v isti majci!

se mi je zdelo prav posrečeno, skoraj tako kot vsi tisti trije litri mleka v hladilniku s pretečenim rokom, da si ga celo upaš en malo kapljic zliti v čaj, da preživiš s kolikor toliko odprtmi očmi – insomnia, pač, ker od ceodnevnega sedenja pred knjigo pač en morem biti zares fizično utrujena

bo treba v hribe pa na kolo pa po bezeg in po nove klope zvečer pa še na koncertić moveknowledgementov za posladek (Izbruhov bazen, Kr, 4 eur, 31. 5. ob 22:00)

bo treba, je treba

ker v bistvu sploh ne vem kdo in kdaj je izumil kolo z dvema kolesoma, kdo je ugotovil, da se na njem da loviti ravnotežje, ker že tisto eno okroglo je bilo izum in svaka čast Egipčanom, ena dva fanteta v Škofji Loki sta se pa fuzbal po več tisoč letih kar s kocko podajala

ker Prometej in njegov ogenj ni bil nič proti pomenu, ki ga je imel za človeštvo in za človečka en navaden PREMIk

patos

Da bi besede spet poletele, jim je treba krila podmazati s čarobnimi napoji in jim v uho zašepetati čudežne besede, se je treba bos sprehajati po travi in po gozdnih jasah skakljati in klope nabirati med smrekovimi vršički in se dreti na stežaj, da prepodimo vse medvede in ostale zveri, je treba okna odpreti, da mucki poskačejo na dvorišče in sonce ujeti že za zajtrk v skodelico čaja in cel dan naj diši po jagodah, ko se spet zavem, da res ne vem, kaj mi je bilo, da sem pavzirala.

Pa to je to, to je to, to, da me prsti skelijo, da grem s čim manj skrbmi, da se usedem v fotelj in preberem Borgesa, ker je rekel moj oče: ko bom velik, bom pa živel z naravo in imel veliko knjižnico in vsi smo se zastrmeli nekam proti horizontu, ki se je z našim daljnim pogledom širil navzven in še dalj, tja dol proti jugu, tja dol, kamor neodvisno od letnega časa letijo čebele in včasih metuljčki prav kičasti in kačji pastirji naših sanj.

Pa seveda sem spet nasedla na iste čeri kot že neštetokrat poprej in se nisem znala izkopati, ko sem se zavedla, da bi vsi radi isto, pa nihče ne zna do tja, in malček predolgo sem obstala na tej isti točki teka za vozom, ker tekla pa res nisem nikoli kaj prida in nesramnost mi je dobro uspevala tudi le ob posebnih priložnostih.

Vse te potrgane niti in mostovi, ki jih pustiš za seboj bolj kot ne ponesreči, ker zanalašč pa že ne bi nikomur preluknjala gume na kolesu, vse te pretgane niti bolijo in včasih jih morje naplavi prav blizu, preblizu, z jazzom in čustvi, da izbruhnejejo in le z veliko distance, češ vse je le nadaljevanje onega bizarnega filma, se obvaruješ, da zbereš pogum in se soočiš, jebemti, pa kaj sem ti naredila, da me tako grdo ignoriraš, vsa ta patetika igralska mi preseda in je že bolje, ko ne molčiš, ko poveš tisto, kar je viselo v zraku.

Se pomije posoda, kupi nova gobica in cet, se spedena vse skupaj v eno prav lično celoto in v glavi odmevajo taki prav morovičevski stavki, da res nisem mogla, da ga ne bi spet od začetka do konca prebrala, če je bil pa že pri roki – in taka igrivost pa čokoladice rešujejo svet, ker je rekla Pia, da so življenje vse tiste pizdarijice vmes in res ni treba ničesar več dodajat (ker četudi zaviješ levo, greš še vedno naravnost za očmi).

Za človeke!

Namesto palačink z marmelado ...

Svet bi se moral vrteti okrog ... svet bi se moral vrteti.

Da bo danes od mene vsaj kaj koristnega, če so me že zaprli v hladilnik:

I lajk. V bistvu celoten sajt. Sploh v primerjavi s srednjeveškimi cerkvami in temo in remo.

Pa tale za lačne otroke v Afriki namesto vseh teh misic.

To je vse, kar sem imela za povedat.

to je enostavno to

Spet se mi v glavi flenčajo neskončni dolgi procesi in med spominčicami in vonjem španskega bezga me premetava po valovih zunanjega sveta, me vleče, da se spotikam čez korenine in kamenčke in hodim in se obešam po drevesih bosih nog in s strganimi hlačami kot kakšen mulc prejšnega stoletja iz kakšnih unih še črnobelih fotk. Predvsem razgledi skozi očke različnih perspektiv, na različne smeri neba, z različnimi matematičnimi funkcijami zarisane, raznorazne krivulje vej in vejic in tam, glej, oprimek, in tam mravljice, ki se bodo nalepile na velike rumene plahte in torta je bila presladka kot sam hudič, ampak sem si vseeno oblizovala prste v mojih prevelikih rdečih hlačah brez elastike, da te prav nič ne veže, da ne bi na tisti sveže pokošeni trati naredil kakšnega kolesa pa preval pa se z nogami obesil na eno deblo, da ti glava lepo opleta navzdol in se vse postavi na glavo. Da si rečeš, ma tolele je to, točno tole, pa še toliko rukole je zraslo na vrtu in jo vmes malo žvečiš in bi se dal na kakšno od tistih klopc in zaspal ali si zarisal kakšno novo črto na horizontu, magari takšno irealno, le v domišljiji kakšne knjige. Izmišljije nekje na jugu, niti morja ti ni treba, če imaš pa rožmarin in tisto sinje plavo farbo nad seboj, nad vsem vlada in pol se od nekje vzame kakih pet psov in laufajo eden za drugim, da pokazijo rožice, ampak nčhudga, težko je samo ostati pri miru, težko je ostati pri poeziji in črno-belih svetovih, če je pa naokoli toliko vonja rastlinic in jasmin je že v popkih, da se bo vsak čas razcvetel in jaz sploh ne vem, kaj še čakam, ko je tudi maj že prišel in je tu, oprejemljiv, da bi se morala usesti dol, ampak raje bežim tja dol, dol, stran, ker reka ni reka, če jo zajezijo in Heraklit na stopnicah Atenske šole je imel še kako prav, da bi mu dala zlato medaljo. Če enkrat zgrešiš smer v labirintu, še ne pomeni, da ne moreš po isti poti nazaj.

To je enostavno, kako bi rekla, en drug način življenja, in to je enostavno to