tovarišija

me bega vprašanje, kaj bolj rabim mp3 ali čevlje, vmes pa sem fasala že dva klopa (da vsaj borelije ne bi, kane)

kajpada je treba nekje začeti in to potrošništvo zna včasih tako zelo osrečiti človeka, ko dirja s kolesom in nazdravlja z žarečimi učki in fehta (ne)znance za vse sorte sladkorčkov in je kar naenkrat z vsemi prjatu v tako veselem pričakovanju vsega tistega, kar še pride

eni taki otroci smo, v enem čisto svojem mikrosvetu, ki ni od nikogar, četudi ga nam prodajo po akcijski ceni, ker v njem so vsi tako človeški, da še tisti, ki niso poniknejo nekam in nimajo kaj za rečt – jih pač pustimo nekje za sabo, pa v bistvu seveda ni res, kot tudi ni res, da na svetu ni klopov in vojn, ker to je le moja mala iluzija pravljičnega z roza obarvanega sveta puhastih croxov – sem malo preveč naivno slepaška, da bi si verjela čisto zares, ampak kaj, ko res ne verjamem v ignoranco in v to, da isti ljudje, s katerimi si lahko deliš zobno ščetko ob drugem koraku ali pa koga drugega, kar pohodijo, četudi zato, ker si ti baje njih – to pa mojim frendom ni dober

nekje med tem sem staknila še blog nekega nič posebnega klasičnega povprečneža (če bi bili vsi povprečneži taki, bi skakala do lufta in še čez pa še misice bi lahko izumrle namesto dinozavrov)

naprej gre seveda neumestno, ker nima zveze, ni rdeče niti, ki bi nas vodila, ker v bistvu svet sploh ni enoumen, kar smo vsi že stodvaidvajsetkart ugotovili, sploh tu v postmodernizmu, kjer so vse celote le navidezno skonstruirane, kjer je sistem le komplet za vpenjanje, ampak kljub temu moja mala malenkost teži k temu, da se ti čimvečkrat vse poveže, zato pa ne rabiš velik: dovolj je en štrik, in niti frendov ne rabm, če mam pa prjatle

in so me učili, da ti more bit gut in me tudi naučili, da sem si vtisnila v možgane in sedaj kuham samo še po tem receptu in če mi kaj ni všeč povem ali vsaj utihnem in grem in me že ni več – izginem: bolje, da me ni, kot pa da sem, in sem prezrta

v resnici se mi zdi zabavno predvsem to, da koga iz virtuale srečam v reali, ali da nekoga realnega od včeraj danes zjutraj srečam na netu in to v isti majci!

se mi je zdelo prav posrečeno, skoraj tako kot vsi tisti trije litri mleka v hladilniku s pretečenim rokom, da si ga celo upaš en malo kapljic zliti v čaj, da preživiš s kolikor toliko odprtmi očmi – insomnia, pač, ker od ceodnevnega sedenja pred knjigo pač en morem biti zares fizično utrujena

bo treba v hribe pa na kolo pa po bezeg in po nove klope zvečer pa še na koncertić moveknowledgementov za posladek (Izbruhov bazen, Kr, 4 eur, 31. 5. ob 22:00)

bo treba, je treba

ker v bistvu sploh ne vem kdo in kdaj je izumil kolo z dvema kolesoma, kdo je ugotovil, da se na njem da loviti ravnotežje, ker že tisto eno okroglo je bilo izum in svaka čast Egipčanom, ena dva fanteta v Škofji Loki sta se pa fuzbal po več tisoč letih kar s kocko podajala

ker Prometej in njegov ogenj ni bil nič proti pomenu, ki ga je imel za človeštvo in za človečka en navaden PREMIk