11 december 2016

plansko gospodarstvo



prazni listi papirja so za zaskvotat z besedami, prazni zidovi, prazne stavbe, prazna tla, prazne vrednote, ki jih je treba nafilati kot piščanca, v lupino vgraditi vsebino, imperativ: treba, ker med kuča–posao vsakdanom, kuhanjem makaronov in lepimi rutinicami manjka marsičesa, zaradi česar se lahko tudi zboli za rakom, otopi, postane zombi, lahko pa tudi ne, čisto odvisno od človeka

neoporečni japiji z ipodi kapitalizma srčajo (searchajo) za svoje lepo prihodnostjo v trenčkotu, ki jim prihaja naproti, ker imajo v glavi začrtane točno natančne strategije, premočrtno in brez bluzenja, samo ena kavica s smetano za pavzo potem pa dalje, v ravni liniji od faksa do službe in družine z dvema otrokoma ter stanovanja ali hiše; za psa ne vem, najbrž tudi

09 december 2016

naj si kar drugi komplicirajo življenje



pojem ti uspavanko, »ko je mene jebo, umro je tužna kurca«, vedno več jem in vedno bolj sem suha, leče se mi zvečer zalepijo na oči, kar je svojevrstna oblika svobode: žabe sploh ne vedo, kaj imajo, umetne kresničke, ograje in videonadzor na popolnoma praznem ogromnem parkirišču, okrog njega pa se gnetejo avtomobili eden čez drugega bočno in čez pločnik ob cesti in povsod

šla s polnim tankom v največjem dežju gaziti po blatu in vohati neko domače vino v temni noči – ni se videlo veliko, ljudem so migotali znani obrazi pod kapucami in dežniki na ozkih potkah, do katerih se kljub šavju in izgubljanju pride čisto enostavno: po avtocesti

04 december 2016

katerega spola so pa vaši čevlji?



če moški reče, da ne bo kave ali piva, ampak kakav, ni pravi moški, bognedaj, da bi kdo vedel, da je za rojstni dan prejel lončen pekač, knjigo o princeskah in balkonsko travo – v mojem svetu se čevlji ne ločijo po spolu niti izobrazba, kako pa je pri vas?