zagozda

zatakniti se v vakuum, ko čas strahovito počasi pronica skozi pore vsakdana, ko se premiki dogajajo v počasnem posnetku in se cel dan prevesi v polsen, v sanje, ki so jih ukradle pošasti, preživeti več kot pol vsega z zasanjanimm pogledom malček temačim in luno strahovito polno brez vejic in mejnikov kot en neskončen tok nezavesti, ničesar, ki vodi v nič, pod nič, v minus na računu konče bilance

neznosni negativizem, praznina izza Houellbecqovih besed – nikoli mi ne bo uspelo, da bi mi bile všeč, ne verjamem vanje kot ne verjamem v Paola Choela, skrajnosti niso zame, četudi me včasih ima, da bi tulila, da bi šla preskakovat stopnice in smetnjake prevračat pa luže prestopat pa da bi šla v noč ubijat presežno energijo, da bi šla kam daleč, ponavadi od grifa do grifa, brez vodnička na štop, ko mi pogled izza sudokuja v brezplačnih časopisih zdrsne med bizarne novice, ampak kljub vsemu še vedno ne verjamem v kak temačen načrt, če se pa ljudje še vedno znanjo neskončno smejati, kadar je treba

in dokler obstajajo Kurti Vonneguti, možje brez domovine, ljudje, ki ubesedujejo ta svet iz zornih kotov, v katere se zaljubiš, Izidorji Cankarji prejšnega stoletja, ljudje, ki še sanjajo Bukowskega, ljudje, ki te gledajo izza podočnjakov, malo bradati, spet drugi z rokami umazanimi od čokolade in toliko jih je, ki se jih res ne sme urejati po alinejah in tlačiti v hiše s pološčenim parketom, kaj če se po njih razsuje pepel trenutnega navdiha, kaj če se pri njih ne sme kaditi, in dokler obstajajo antikvariati in Cvetke in Komel(j)i in Franki Zappe in vsi ti ljudje, ki se znajo igrati še kaj drugega razen monopolyja, četudi smo tudi za tega, se razume, do takrat ti res ni treba biti Funes z dobrim spominom

dokler se bomo igrali z besedami brez steklenih biserov, temveč s frnikulami, brez zlatih sandalc in s pogriženimi nohti, malo žuljavi in brez na pamet naučene bibliografije, dokler bomo kuštravi, bo vse v redu, sve bude u redu, četudi se kdaj zlije kakšno pivo čez zapiske, dokler bomo imeli rajši nadrealizem kot barok, dokler se bomo malo bali psihologov, bo že še vse fajn, dokler se bomo lahko pogovarjali o Moroviču in se razumeli - poanta je v poeziji ali pa nekje tam, da se je treba zagozditi na taprave koordinate glede na ekvator

skratka, še sem živa, samo besede pišoče mi ne gredo več tako zelo z jezika, ampak nčhudga, Macgyver je še vedno nekje tu blizu;)

Čaj?

Naši ideali nas družijo in naše misli zapeljujejo na zajtrke na travi na poganskih krajih, domišljijo vodijo na pašo med črke in med stavčne strukture, ki jih nikomur ni treba identificirati, počitnice rojijo med možganskimi hemisferami, mucki se pretegujejo prav počasi, se prebujajo brez budilke, ki jo vsakič znova ugasnejo in zaspijo naprej do nadaljnjega, brez kikirikanja petelinov, ker je naš Mercator odprt 24 ur in mi, ne čisto zares civilizirani ljudje, zjutraj pijemo črni čaj, namesto cocacole zero.

Časovni pasovi se premikajo, da se nam dnevi kar izmuznejo izpod prstov in oči zaspane se pretegujejo nekje med skodelico z arašidi in dejstvom, da jutro bo zjutraj, da dan še pride, da je treba toliko reči in da bi morali, pa lepo ležimo na blazinah, si kuhamo kosila po cele dneve, ker je treba nahraniti celo družino lačnih ust z lazanjami s štirimi siri, s špinačo in dobri nameni se spreminjajo iz trenutka v trenutek, ko anything goes, ko je vedno manj razlike med umetniško akcijo in aktivizmom.

Včasih pozabim, da verjamem v dobre ljudi, in me preseneti, ko mi niti prsta ni treba dvigniti, niti odpreti ust, pa se pojavi kdo, ki ti prijazno zrihta vse, kar rabiš. Na to, da so ljudje, v dvojini in množini nadvse prijazni, da tudi samoiniciativno kaj želijo, kaj naredijo, da so tako človeški ljudje, da gremo skupaj in kar obsedimo, ko se dan podaljša, ga mi še malček zdaljšamo v noč, debatiramo dokler se ne prikažejo zvezdice na jasnem nebu, se natlačimo v avto z veliko čokolade in se razvozimo domov, prav lepo počasi, se obračamo, od giba do giba, malo zasanjani, z lesketajočimi očmi, ki včasih prav že patetično odsevajo.

Fantki se streljajo v igricah po mreži, ti napadem najprej stransko bazo, med Protosi mi kuhajo čaj, zelenega, ker smo civilizirani ljudje, in mi v sanje in med Dioniza polagajo upanje, da je vse skupaj vse več kot znosno: v bistvu je lepo, komedije, tragedije, vse je dionizija, bakhanal, ko se je na mizi znašla pojedina iz celega polnega hladilnika, da se je slišalo le še mlaskanje, ker kraja posušenih paradižničkov sploh ni greh, ker ne glede na to, v katero smer sveti sonce na nebu, ne glede na to, da me je zasulo vse tisto, kar sem odlagala, kar sem prelagala, da sem že hotela obžalovati razpotegnjene večere in popoldneve, pa ne bom, ker je bilo fajn in bi mi bilo žal, če ne bi bilo, vse drugo pa že še bo, se bodo vsaj žulji malo spočili, četudi preskočim kakšen dan, da nadoknadim, da vem, da se bom jutri spet zbudila v sonce.

(in ta zadnji stavek ni sentimetalen, ker je od ene zgodnje Svetlane in zato že apriori ne more biti tak, čeravno je takrat sicer malo bila en mal bolj mladostno čustvena kot je danes, ampak da dokažem svoje, se lahko gremo tudi po rockovsko siddhartovsko, ker rock pa res ne more biti soft, ane, ni me strah za jutrišnji dan, vem da to mora biti raj, pa presodi naj vsak sam, kje je patetika, sploh če dodam še eno zelo udarno svetopisemsko: Ne skrbite za jutrišnji dan. Dovolj je dnevu njegovo zlo. In potem včasih sploh ne verjamem, da je krščanski bog kastriran in najdem povezavo z Dionizom, ampak ne kakšno tako teorijo zarote Davincijeve šifre, filma Zeitgeist, ki predstavi prav to: duh časa je iskanje zarot z Izido Mary in dolarjem, ki ni vezan na zlato. Fun. Fun. Fun. Imam že 6 strani seminarske, torej prešpricam le še en dan. Fun.)