28 december 2006

počitniško ležerno misli letajo po svoje

nog stolov na mizi narobej obrnjene čakajo na prostor na tleh, da se razširi in jaz magično realistična na stolu zrem skozi steklo v sonce. ne priklapljam se več tako zelo pogosto. analogno ždim na mojem fotelju s spodvitimi nogami zatopljena v branje. včasih spečem kakšen kolač v starem lončenem modlu. za potico mi je zmanjkalo elana, ko je mati prinesla domov cel kup kupljenih, ki jih ne jem. v bistvu jem vse. občasno se postavim na glavo in gledam svet iz druge perspektive. spet drugič se smejem lastnim mislim preteklosti. tako patetično osladnim, da mi gre kar na bruhanje. bruhala ne bom. bruham samo po jagodnem jogurtu. in potem nič več.

21 december 2006

ljudje polni božičnih zgodb in podarjanja puloverjev. domača tla pobeljena s snegom in kuhinjska tla polna moke. jaz sedim na tleh in zrem v vse te noge (od miz in stolov). nikjer utripajočih lučk in bunkic in vsega tega. samo jaz in maček, ki pijeva vsak svoj kakav, takole nekega večera.

16 december 2006

bi šli?

dan začet z redbullom in zaprtimi očmi. nadaljuje s spuščenimi lasmi in zmago. za nagrado sijem. na animateki gledam filme. nasmejana hopsam iz dvorišča z milošom in klemnom klemnom ekipe www.strup.net in podrem osebni rekord: 15 minut z eno rdečo lučjo. točna kot ura razmišljam o ikonah moje mladosti: maček muri in klemen klemen. nikoli pozabljiva z zvončki na uri in sončnimi zahodi. škrlat za nama, ki sipa ko kepa in kozarci mleka pa še mačji kruh od peka. nostalgija in prepričevanje, da nisem pretenciozna, če mislim, da znam bolje. vsi tisti tihi, pri miru stoječi ljudje, ki mrmrajo sami sebi. neopremenljivi, medli, mlahavi ko mrtva riba. ne pustijo nobene sledi. snega tako ali tako ni, smrekove vejice prekrivajo tla, pravopisne postavljam rahlo po svoje. včasih sem znala bolje, se mi zdi, a sedaj se vračam. na oder stopam prva. navsezgodaj. popolnoma po svoje, brez koncepta, s pripravami ob polnoči. prej točno ob času zamrznjena prisopiham v subtropsko klimo. črne postave peščice ljudi, ki jih zanimajo zanimive reči: strip. jaz siva, zunaj tema in kičaste luči. pa glasna glasba četrtkove noči. grem mimo. kot piš, ki veje med vejami in vejicami. ustavljanje le ob rdeči luči in ljudeh, ki si to zaslužijo. čas brez časa, ki si ga lahko odrežem, če zares hočem in ustavim hitenje za trenutek, da izmenjam nekaj besed. majoneza, ki se cedi po tleh in nastavljanje dlani za kavo. ne spadam v ta svet. sem nekje vmes. nikjer zares doma, od kar so mi ga podrli. z ograjo zagradili in prepovedali vstop brez razloga. včasih mi prija početi reči brez razloga. še raje uživam. orada na bone in malvazija za pikico na i. srečnih oči, popolnoma srečna, spet na poti. premikanje je glavna naloga sveta*, meni pa se zdi, da grem samo zato, da pridem. z mandarinami med odmorom med odisejo in uliksesom pitam sestradane ljudi, ki so mi iz dna srca hvaležni. sedim na treh stolih hkrati, na četrem imam torbo. širina mi je bila od nekdaj ljuba in nekje vmes se odločim, da bom decembra ljudi vabila na kakav. bi šli?

opozorilo: v pločevinki raviolov lahko najdete velikega duha, ki vam izpolni željo. v bistvu dve. ampak potem ne bo znal več domov in boste morali z njim namakati noge v potoku in prepevati po francosko. ravioli so zelo zanimiva jed. sploh tisti iz pločevinke in če ne znate francosko ali nimate posluha, dobro premislite, preden jih odprete.

toliko.

______________________
* Polona Glavan: Noč v Evropi

14 december 2006

preblisk

Vrana se z vrano druži, volk z volkom, mačka pa sama s seboj.

10 december 2006

highlightening

Draftam drafte s prenakopičenimi mislimi v večih dimenzijah. Lačna.

Z zavihanimi robovi in polnim trebuhom dobrih, a presladkih kinder čokoladic. Z mačkom. Šibka.

Brez krempljev, da bi z njimi podčrtavala misli, ki se mi utrnejo. Z luknjo v glavi, ki jo donenje prepolnosti le še povečuje. Rumeni nasmejani smajliji se mi zdijo ostudni. Patetični pogovori s prijaznimi gestami še bolj. Nekje vmes plavajo ljudje s perutmi in pettisočaki s podobo Ivane Kobilice se vlačijo po rokah. Od roke do roke, od denarnice do denarnice, do evrov. Cel kup besed v različnih kontekstih, ki ne bodo nikoli prebrane. Melaholija v očeh sredi kaosa, ki zna biti včasih tako zelo lepa. Ne razumem ljudi, ki ne marajo dežja, kot da je dež kriv za to, da je dež in že cela dva dni s seboj vlačim svojo "zeleno marelo". Topel kakav, fotelj, noge zavite v volnene nogavice in knjiga naključno povlečena iz mojega kupa. V resnici vse to ostaja le pobožna želja, ki v bistvu niti pobožna ni, razen če sem jaz tista, ki je bog (pretenciozno?). V resnici sem majcena pi(ć)kica, ki se premetava iz ene krožnice v drugo in namesto knjig večinoma na hitro prebiram samo še bloge.

Nauk: Če bi bog obstajal, bi zagotovo imel blog.

07 december 2006

vsega so krivi proizvajalci zobnih ščetk

smeha polna skleda:)

za:me

ugašujem se. s puljenjem kabla iz vtičnice in z odvijanjem varovalke. danes je lahko jutri, če si zares želiš. jaz bi raje, da bi bil jutri danes, ampak šele jutri, ker danes je že danes dovolj lep.

bova?

05 december 2006

precep

Razjeda me dvodelnost, ki se je ne dobi v paketu lepo zacelofanizirano in s pentljico okrašeno v Top Shopu za 9.999,99 SIT - želite, da preračunam še v evre? (ah, dajte no, saj ste dobili svoj evrokalkulator!)

Evri kot evrokrem in glava kot ogromna skodela z neskončnim dnom. Bruha. Bruhaha.

Če grem ven, grem ven. Če ne grem ven, ostanem znotraj. Če grem ven, grem lahko tudi noter.

Nagradno vprašanje: luknjica pri luknjici pa vendarle vodo drži. Kaj je to?


Nagrada je potovanje po lastni izbiri na in na lastne stroške. V tolarjih, evrih ali jenih. Namesto evrokrema v Evropi jemo Nutello in niti Čokolino ni več to kar je bil.

Zakaj se mi včasih tako zelo neumno zdi biti prijazna???

Dober dan

Dan. Dober dan. V celoti.

Cel dan nič, ničesar, nikamor. Štiri stene in še kakšna več z zaprtimi okni. Skregana z vejicami, jih izpuščam in se še v istem trenutku ujamem pri udejanjanju paradoksa. Vsako minuto se ura premakne, jaz pa se že cel dan ne premaknem niti za ped.

Dan. Dober dan. Dan brez vlakov. Še vedno jih ne sovražim, še vedno so del mojega dne.

Počutim se kot veverica, ki ji vse uide mimo. Cel dan grizljam najrazličnejše oreščke. Dan. Dober dan. Miklavž na sceni. Rahlo odvečen. Jutri v časopisu: Ženske, ki tečejo z volkovi po nakupih so linčale vse tri decembrske prinašalce. Razlog: zadekanost v tople krznene plašče in kape. Ena izmed njih je povedala: "Letos je zaradi visokih temperatur nošnja krzna še bizarnejša kot ponavadi." Dedek Mraz brez kučme pa v jok.

Dan. Dober dan, vsem vegeterijancem, lezbijkam in skinom tega sveta. Ujeta med dolge kolone črk, ki se trudijo ne biti prazne. S cmokom v grlu za nazaj. Z natrpanim urnikom za naprej. Ujeta na sredini. Pajkova mreža in muha v centru niti. Vzorec. Prenašanje vzorca na vse. Posploševanje. Včeraj zvečer sem videla polno luno, pa je načeloma sploh ne bi smelo biti, čeprav luna je tako ali tako vedno. Vsak dan. Dan. Dan na dan.

Dober dan, velecenjeni in velecenjene. Znašli ste se v resničnostnem šovu z imenom Blog. Kamera dozira samo tisto, kar želi prikazati in samocenzura se samocenzurira točno tisto, kar želi samocenzurirati. Jaz pri tem nimam nič. Ali pač?


02 december 2006

Sobóta

Z nekom, ki ga sploh ne poznam, kot dva vesoljca stojiva sredi sobotnega večera nekje ob strani glasnih množic venidočih ljudi in se zgražava nad rdečerumeno zvezdo repatico nad nama. S strašansko prepolnim mehurjem se retrospektivično prijetno utrujena spominjam mozaika delčkov današnjega utripa z neopaznim rdečim kapljanjem in hitrimi vožnjami po ozkih ovinkih, na katerih ni bilo nikomur slabo. Dan poln cigaretnega dima in s soncem v deželici pod Alpami, ki ni doseglo le doline v katero smo se prostovoljno ujeli. Ozka špilja, več dreves kot ljudi. Postanek v bazi nekega vaškega pricestnega bara s stališča mestnih otrok neverjetno nizkimi cenami našega otroštva: sadni čaj - 150 SIT, kava z mlekom 170 SIT in iskanje kofeina, teina in avtomobilov po zaspanih, zaprtih in praznih mestih. Slaba vest se izgubi med razpokami in zgodbami o napihljivih smrtonsnih osah za ogrevanje, medtem ko rokavice v decembru sploh niso najnujnejša oprema. Pasovi so. Premagovanje starih strahov in novi ljudje, ki zbujajo prijetne asociacije na stare in zamrznjene roke, med katerimi roma vrečka mandarin. Doma čaka hiša v popolnoma razsutem stanju zapuščena z dobrodošlico v obliki kupčka mačjega dreka na postelji. Zvečer pršut, olive in teran s pogovori. V splošnem: rada imam sobote.

01 december 2006

pizda. pizda. pizda.

Živim v življenju lebdečih kock kot medla bolnišnična pomaranča ali Aristotelova mlačna voda, ki še za v čevelj ni dobra in vse to se povezuje v komleksen kompleks, ki se le v hipnih hipcih momentov za kratek utrinek razblini v mit aktualizacije besednega, čes da sem sezidana vsaj iz na soncu posušene opeke, če že iz kamnitih blokov ne in veliko bolj kot na masivno romaniko se naslanjam na skleteno gradnjo francoske gotike, z velikimi okni na vse strani, ki čez poslikave s temnimi barvami spuščajo vase bore malo svetlobe. Temne globine Freudove psihoanalize na mrzlem zasneženem Dunaju me spomnijo na Christiana in njegovo raskavo nemško angleščino s trdo poudarjenimi soglasniki in z namuzljivim in hkrati resnim nasmškom izrečeno geslo: "You know, It' not just fucking, it's also sucking," v črno silhueto ujetega fana Slavoja Žižka in s prodornimi očmi nemškega nacionalista, če že prijaznega skina ne. Za zidovi ujeta navidezna svoboda me privlači s svojo namišljeno anarhijo in z revolucijami spodkopane revolucije se bodo ponavljale v večnem začaranem krogu. Mar sploh obstaja začarani krog, ki ni večen? Ujeta sredi njega, se sprepričujem, da lahko uideš pobesnelim konjem (puranom:), da te ne poteptajo s kopiti ali še bolje: da lahko ubogi konjiček uide nečloveškim rokam človeka, ki udriha po njem. Francka, ki v neskončnost teka za vozom lepovidovskih hrepenenj, bo nedopolnjena prinašala skodelice kave tistim, ki jo zavračajo in vsi ponižani in razžaljeni tega sveta se bodo za večno zataknili sami vase, v podtalje in podpodje in njihove oči bodo le še mrtvi domovi. Christian kot speči revolucionar s tlečimi idejami in pahorskokučanovskimi očmi, katerim bodo na kolesih sledile množice, kajti fuckingu in suckingu iz zgornjenega citata kraljica Urša doda še cycling. Kolo z dvema kolesoma in tako se na treh kolesih življenja odvijajo up&downsi naših pričakovanj in trenutkov premaknitve iz imaginarnega v konkretno. Poskusi metov v zrak in preračunavanja permutacij, variacij in kombinacij možne uresničitve ne premaknejo prgišča zemlje v lončku mojega kaktusa Gvozdena niti za centimeter in predolgi dnevi s prekratkimi trenutki in vse to, se sprevrača v jadikovanje, ki se ga večinoma sramujem, ker izhaja iz lastne šibkosti. Cenzura bi bila tu na mestu, a kaj, ko sem samo človek, homo sum, kot bi porekel Afer, in še vedno ne vem točno, kdo je bil to. Še marsičesa ne vem točno in vlak je čudno prazen ljudi, ki manjkajo. Zorni kot prepozne okupacije postelje se spreminja v gledišče na pol priprtih vek, ki bentijo nad prezgodnjim vstajanjem. Ne iščem špranj, razpok in vrat, ker so zidovi in stene postavljeni zato, da se preplezajo in če jih ne, raje ostanem zunaj, kot pa da silim v intimo notranjosti tuje domačnosti, ki mi ne pripada. Mačka okrog vrele kaše ali mleka, kot vedno hodim in (mi)javkam jezna sama nase, ker mi je tako težko delovati brez potke, ki bi jo kdo z briketi nasul zame, prav do tja, kamor naj bi šla in velika čokolada v moji malhi pride nepodarjena in nepojedena domov. V uteho pojem čokoladni bonbon, le zaradi ciničnega nasmeška namenjenega mitu o kompenzaciji neuresničenih hrepenenj s čokolado, šopingom ali vsaj obiskom frizerja. Vsem zanimajočim sporočam, da sem se danes zjutraj najverjetneje počesala, čeprav se dejanja ne spominjam in sintetično naštevanje realnega sploh ni v mojem slogu, čeprav ga načeloma sploh nimam. Slog je stil Charlesa Bukowskega in vseh tistih, ki jih je omenil. Jaz imam sebe namesto stila in mačka namesto sesalca, kot ima Gazvoda, avto brez bencina in sebe brez srca. Deklica z vžigalicami se spreminja v deklico z vžigalnikom in dreadi, zaradi katerih avtomatično postane upornica in hipi in v čajnici ti postrežejo s ketchupom v stekelni posodici iz maxi tube. Navajena določenega estetskega minimuma se zgražam nad letošnjo podpovprečno pentljasto in cikcakasto prestolnico, bežeče domov, kjer ugotovim, da je vedno lahko še hujše: vsakoletni naveski vsega mogočega brez rdeče, rumene ali zelene niti povsod kjer se je dalo in snežinke (!), zvončki (!), snežaki (!). Z razžaljenim estetskim čutom končujem brez moraliziranja in s srečnim koncem, kajti v tem božičnem času, se že spodobi biti vesel in tako povem samo še to, da znam(o) premalo pesmi na pamet in nekoč bodo ribe začele lajati in Svetlana Makarovič bo imela prav.

28 november 2006

scriptura continua

brezvelikihzačetnicnazačetku.intamkjerbimoralebitipakakšna
kartkovmesbrezpresledniceni presledkainkakšnopikododam.
kartakopotempapreberiinodkrij pomen....čeznaš

22 november 2006

ambitious

Prehitevam datume in hkrati zamujam, ko navdahnjena brzim skozi novembrski dež. Kaplje dežja se mešajo z ljudmi in mislimi, ki mi švigajo po prepolni glavi. Misli, ki vrejo z mene, pa nimajo časa, da bi se zapisale na papir. Hitreje tipkam kot pišem in božično vzdušje nekega večera se sprevrže v prvo res pravo jesensko jutro, z meglo, dežjem, sivino, odpadlim listi in vsem tem in jaz sledim dolgi koloni velikih dežnikov ter se nasmiham nogam pred menoj. Dirjam, tečem, brzim in se ustavim v točno pravem hipu. Rdeče luči spregledam, nekaterih ljudi na srečo ne. Nekaj novih dreadov in iste oči, ki domujejo nekje zadaj v mojem spominu. Imena niso pomembna in z radovednostjo majhnega otročiča se sprehajam po domovanju ustvarjalnosti za razpadajočimi zidovi in ostanki neke civilizacije, ki je ni več. Ostanejo le smeti in prazne pločevnike piva. Glasba, ples, grafiti, slike, kipi in zamašeni wcji. Polna skleda briketov za mačke in žicanje čikov za ljudi. Nepietetno pobrane sveče z grobov, nepomita posoda in razmetana knjižnica v boleče razmetanem stanju. Hipni vtisi se mešajo z zvoki varilne mašine, hrupa mesta in odtekajoče vode v slapovih. Skozi okno se splaziva v prijetno in toplo domovanje dveh jazzistov kot nekakšno oazo sredi ruševin in smeti, dokler me ne prehitijo urni kazalci in zopet drvim, tečem, brzim. Na obrazu namešek, trip in vijolice v očeh in ušesih in v roki pero neke srake v spomin. Vsi ti svetovi v moji glavi se spontano vozljajo v velikanski vozelj in prepletajo z vozlji drugih ljudi. Preplet prepletov paralel in popolnoma nasprotnih si interesov. Življenje z vseh strani in bivanje v vseh zornih kotih dimenzij vseh črk abecede in azbuke in vseh drugih pisav tega sveta. Toliko stvari v moji glavi, da iz nje nenehno puhti. Vrem in za menoj se bo kmalu začela dvigati para ...

21 november 2006

sranje na sranje pogača

torek kot dan za počitek, življenje in razčiščevanje na katerega se nagrmadi vse sredi vsega zgrabljeno na velikanski kup in spremenjeno v nedoločljivo gmoto, ki žre lastne otroke brez diskriminacije pod lastno težo svoje megalomanskosti. poštar zvoni samo enkrat, pa zato toliko bolj divje in z nasmeškom preverja moje zaspane oči, bose noge in pižamo, ki mi gleda izpod puloverja, ko mu na roko točno naštevam kovance. pečeni cdji in torta s smetano in višnjami oblita s čokolado, kot da imam res na pretek časa in da ta ni reka, temveč starodavni ritualni cikel, ki se večno ponavlja in nikoli ne konča. vsi ti cikli, ki sploh niso ciklični in ves ta materializem, ki ne more izničiti vesti, je ne more potolažiti, zares razveseliti. štejejo stiski roke in besede in nato se ti zamašijo žile od vseh dobrot in zdravil s katerimi naj bi to preprečili in te udari kap. roka ne stiska več in usta ne morejo govoriti in potem naj nekdo drug razčiščuje, kdo je tu najbolj prizadet. absolutna pravičnost kot nemogoč absurd sredi zaplat filozofije, o čemer pa je kljub nekončnosti in nedokončanosti in relativnosti potrebno razpravljati, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi razpravljanja samega. ni se me še popolnoma dotaknilo, to šele pride. zavijam se v vato in na se skušam pretentati na 101 način 101-ega dalmatinca z goltanjem actimela dannone za odpornost in žlic medu, a žalosten pogled ostaja in samo eden naj se obregne vanj s kakšno zadirčno frazo, pa bom začela jokati!!! res že dolgo nisem zares jokala. ne znam več. jokica, ki je jokala za vsak drek, od mavžanja do piccolo flavte, se je spremenila v trdokožnega slona. slonico, ki kljub novim pogreša stare. tiste, ki so nekoč bili. navezanost in bližina nasproti indiference in oddaljenosti, zidov, sten, pregrad. team. besedna igra ob kateri se prebudi asociacija na gertrude stein in andréja bretona. andrej, kako slovensko!:) skačem, poskakujem, preskakujem, brez reda v kaotičnem kaosu. nered je preprosto samo to, da imamo stvari urejene po naključnjem vrstnem redu in red v naravi je abstraktna količina, da jo lažje pojmujemo in se počutimo varneje. neznano razlagamo z znanim, kot bi porekel moj preljubi nietzsche in jaz k temu ne bom dodala ničesar več. še en slab dan za piknik pač in še ena noč na zemlji več. ena in ista za jima jarmuscha in zame, za vsakega svoja pod istim nebom: sonat lucit omnibus in jaz ne svetim več nikomur, pa četudi iz mene vre in četudi bi kosovel rad, da postanem obcestna svetilka. nič ne bom postala: ko bom velika, bom pač velika. zares Velika ne bom nikoli, se pa lahko včasih pošlepam na njih, ki so to bili. Dovolj bo, grem stepat smetano!

bližnji/a

Ne sanjajte sanj s slutnjami in ne verjemite intuiciji, kajti tisto, kar verjamete se globoko zasidra v vašo podzavest in se vam zatorej lahko zgodi. Zvečer se ne da predvititi jutra, dogodki tečejo po svoje. Spanje zamenja vse kaj drugega in v normalnih okoliščinah niti topovski rafali ne bi mogli prebuditi mojega spečega jaza. Danes na vse zgodaj zjutraj polslišni "Kaj pa je?!?" kot nekakšen alarm, ki oznanja, da je nekaj narobe, da nekaj ni kul, da z nekom nekaj ni v redu. Že tako narobej obrnjeno življenje se postavi na glavo. Stiski v želodcu, cmok v grlu in bose noge na mrzlem parketu. Tresoče, pričakujoče, da si oddahnejo. Hitro bijoče srce se meša z mijavkanjem mačkona, ki čuti prežečo napetost v zraku. Nismo je rezali z nožem, pa bi jo lahko. Misli švigajo nenadzorovano in vsi postanemo tako fakin kantovsko moralni, v resnici pa nam gre v globinah našega jaza še vedno le za lastno rit. Hišica iz kart se v hipcu podre in fizično ne sposobna stati, ostati, biti v oporo z odprtimi očmi, se zvalim v posteljo. Ne spim, dremam in poslušam bitje srca, prisluškujem korakom, zvonjenjem telefona in pogovorom. V glavi vakuum. Vznemirjena vstanem, nesposobna ničesar. V tistem še kup najbolj banalno vsakdanjega, ki se je moralo zrušti name ravno tedaj. Kdo že ima rojstni dan in kdo že obletnico poroke? Čez pižamo navlečem jopico, hlače in copate in drvim. Gori doli naokoli. Za pregorevanje bo že še prišel čas. Danes ne. Danes na srečo ni še nihče umrl. Bilo pa je blizu in bližina je nekaj kar se me vedno dodakne.

17 november 2006

Po dežju se zadiha lažje (Bronhi)

Abstraktno se preliva v konkretizacijo imaginarnega na velikem platnu in v nekem hipcu Velike zgodovine so se vloge na vsem lepem neopazno zamenjale in vsi smo postali nekdo drug. V neskončni sivini malim miškam rastejo krila navznoter in tišino, ki se je razlegala po naših neštevnih življenjih, so zamenjali zvoki. Zvokovi. Small talk, kot oblika navezovanja stika z nekom drugim, na drugi valovni dolžini, v nostalgični, prepogosto uporabljeni in živčne končiče najedajoči irčevski obliki ojskjekoksistar, je zamenjala komunikacija z veliko začetnico, ki normativno presega meje in se inovativno poigrava z vsem mogočim. Eden in edini, Jože Toporišič, bi uporabil izraz sporočanje in bi pri tem trmasto in absolutistično vztrajal do konca svojih dni, ki seveda še vedno trajajo. Vse traja, vse teče, vse nekam gre, še Heraklit se je potopil v svojo reko. Vlaki. Vlakovi. Parajo živce s svojimi zamudami, z mojimi zmotami in polno notranjostjo vseh nas, ki zjutraj gremo in se zvečer vračamo. Polni vagoni zmajšane izgube in tekanje nanje in iz njih. Na vse zgodaj zjutraj se z mačkom (takšnim pravim, kosmatim in praskajočim, konkretnim) igrava skrivalnice in sredi dneva se nasmiham sama sebi in svojim razmršenim lasem. Nasploh se veliko nasmiham. Kave spreminjam v čaje in sokove in čaji z mlekom se spreminjajo v zeleni čaj in kavo z mlekom in v vesolje te lahko popelje le Air France. Moj domači fotelj sameva s kupom uporabljenih oblačil in miza polna listov in knjig. Na tleh razgrnjeno Delo in blazina na kateri raztegujem svoje zakrčene mišice. Nenehno sedenje povsod kjer sem in ambivalenca med fizičnim, ki čaka petka in miselnimi procesi, ki bi se raje zatekli kam drugam. Glava polna vse mogočih vtisov in vedno bolj postajam filmofil in zato ni kriv le Liffe. Prevečkrat grem in nato še prevečkrat pridem. Popotnica, potnica, potovalka. Brez potovalke, z ruzakom brez nahrbtnika in s polno torbo mandarin, jogurtov in papirja. Z gajbico nezrelih kakijev. Nekje vmes slušalke in kupi smešnih izjav, ki odmevajo v ušesih. "Ljudje radi gledajo dolgočasne filme, ker se ob njih počutijo pametne" in spet se vse skupaj zapleta v veliko velikansko gmoto. Še vedno ne znam lepo zviti vrvi in še vedno trdim, da se bo dežju zadiha lažje. Lakše se diše. Bronhi.

Zatorej: naj bo dež in naj dežuje in naj hkrati ne spere ničesar, kar je bilo. Iz roda v rod, iz kraja v kraj, vsem naj raznese se glas o vsem, prek mokrih kapelj, ki polzijo po licih medtem ko se bom v notrajnosti s skodelico čaja tihotapila v svetove v katerih živim.


14 november 2006

Kadar me ni, me ni. Ob vikendih zrem brezkončno morje. Oblečena v retro jopico v beli, modri in rdeči barvi, nekje iz časa pred mojim rojstvom, često pozabljam zapolniti tisti beli okvirček zgoraj, kjer naj bi stal naslov. Spet drugič prehitevam in že sredi jasnega četrtkovega dopoldneva spreminjam mošt v vino. S podrto deluzijo o tem, da je v vročih poletnih krajih pozimi toplo, namakam noge v ledeno hladno morje. Bunda je strašansko fajn stvar, sploh takrat, ko je nimaš. Zvečer mi izza hrbta kovanci ponesreči spolzijo v Duchampovo fontano s posthumno (hidrno?) mislijo, da menda to prinaša srečo. Nisem vraževerna, verjamem le Murphyju in temu, da je vedno lepo srečati mačka, ne glede na to, kakšne barve je. Naš je črn in zjutraj oba pijeva toplo mleko. V soboto vstanem ob pol štirih zjutraj, doma nekje med naslonkami, polkrožnimi apsidami in žuljem na ahilovi peti. S polno gajbico kakijev zbujam skomine tistih, ki so si ga že upali poskusiti. Še vedno prepričana, da kocka vse prevečkrat obvisi. Včasih se mi zdi, da bi bilo priročno v žepu skrivati majhnega biologa, ki bi mi razložil kako se reče podkolenju (?) in kako se oglašajo žirafe. J kuje načrte o premikanju Greenwicha čez Čerjabinsk in ob enem trdi, da ideja slona ni nujno slon, kot si ga predstavljam jaz. V podplatu luknja in megla, ki me popolnoma očara. Dnevi švigajo mimo, brez časa, da se enkrat zares naspim. Torek je dan za regeneracijo in vse te mišice, ki jih premorem, zakrčene čakajo kakšnega petka s trademark znakom. Prestopam se iz vlaka na vlak, iz kraja v kraj. Piš, ki premika smart buy zgoščenke na vinogradniškem griču, namenjene strašenju ptičev. Tistih pravih, letečih, z drobovino in kljuni, konkretnih, tokrat brez metaforike in za kanček abstraktenga v mojem življenju obiščem atropološko filozofijo. Sočutje človeka večinoma dela egoističnega in poraja se mi dvom o spopulariziranih avtistih. Delam vse tisto, kar mi ni treba in večino tistega, kar bi morala, spustim. Pozabljam prižgane luči in odklenjena vrata in se čudim sama sebi. Včasih se presentim in ne delam več pizdarij. Od nekega trenutka razsvetljenja na nočnem vlaku, le še kleno uganjam norčije. Ponavadi v množini. S kul četverico ljudi nekje v vukojebini v temi strašimo z zverinskim dretjem, pogreznjeni v listje. Še prej se s kupom t.i. odraslih ljudi bojimo črnega moža in bizarno se mi zdi, da poznam človeka, ki zna na pamet vse pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje. Pred menoj še vse, za menoj se nabira en velik kup. Puščam ga ob strani. Na enem gnoju ni prostora za dva petelina in pokopališča so se mi že od nekdaj zdela kul.

06 november 2006

vikend brez vikikreme z nutello

jutranjo nabiranje široko zaprtih oči z razdevičenimi bundami in doma pozabljenimi rokavicami se nadaljuje v sendviču s polnim prtljažnikom in kupovanjem bureka na prvem petrolu. v žilah kmalu kofein za katerega se drenjamo s kupom upokojencev na počivališču in veliko nikotinskih hlapov v zraku, ki se prebijajo do znaka za prepovedano kajenje. glasba: francoska, sedeži: udobni. košček morja v daljavi, lulanje ob cesti ob velikem omotičnem mačkonarju in preklinjanje tovornjaka pred nami. po prehitevanju naletimo na cel konvoj in namesto sonca se usuvajo kaplje dežja. za hribom se jasni in mi po ovinkih mimo grajskih ruševin do hišice iz pravljice sredi niča z uro na steni, ki prehiteva in drugo, ki zaostaja. lučiano pravi, da je ves čas njegov in da ima lahko rojstni dan tudi trikrat na leto, če tako želi. kmalu se spotikamo ob kamenje s polnimi nahrbtniki vsega in se utaborimo pred veliko špranjo. z nutello pride lenobnost in težkih nog se spravimo za ovinek. veter brije na višini in za nohti se nabira kri. koža poka, iz nosov teče. počasi imamo dovolj, a za ovinkom me prepričajo v še. zaupam nogam, uspeva, ne zdi se mi več tako zelo mrzlo. z nasmehom zaniham v trnjasto grmovje in še več krvi na moji roki, ko jih pobiram ven. Še ena za zaključek in domov, k toplemu kaminu. vino domače rdeče, na žaru melancani, bučke, piščanec, čevapčiči. naslednjo rundo odpovemo pogrupirani veseli zgovorni in vedno bolj ležeče nasmejani. atmosfera zadimljena, v kotu ob vratih stric v obliki velikega brata spremlja nepremično stoječ. elektrike nekajkrat zmanjka, mi dobro razpoloženi počivamo na kavču nametani in rdečeoki. po kozarcu apfelsafta se počasi odpravljamo v horiznotalo. vrsta pred izdatno pobruhanim wcjem in cela kolona blazin s spalkami na podstrehi. polna luna sveti v glavo skozi strešno okno, vonj po zatohlem in vlečenje drete. spanja bolj malo. sosed sanja čudne sanje, jaz se jih ne spominjam. zgodnji vstajalci prekinejo spanje kasnejšim. topli napitki, žemljice, zmrznjene mandarine nad ognjem in pospravljanje ostankov prejšnjega dne. odhod po makedamski cesti z velikanskim stop znakom za nad kavč v dnevni sobi in lovljenje avtomobilov pred nami nas po enosmernih cestah v napačno smer, ko se delamo francoze, pripelje do kofetkanja in čajčkanja s sončkom in pogledom na pristanišče in lepo mestno veduto. piha jugo, mi lenobni. skozi park do pografitiranih skal z veličastnim razgledom na širno morje. bolj kot ne jemo, sedimo in stojimo. mogoče bi bilo bolje, ko bi bilo res tako (z obžalovanjem in hkratnim dvomom, da so izkušnje dragocene). med vračanjem zgodbe in babici, ki iščeta vnučka. hitra cesta 14 kun, na meji osebna v prtljažniku, v rokah zdravstvena kartica. po meji majhne velike pice, izmenjava besed in dogodkov ter nabiranje preostalih denarcev. razburljiva vožnja s posebnimi taktikami počasne vožnje skozi rumeno (oranžno?), ki nam je nikoli ne uspe uresničiti in mahanje v slovo.

***

druga plat medalje: praznina glave z rahlim pretresom in nekaj stotink sekunde, ki izničijo vse ostalo. hip v katerem se vse zgodi, ti pa se ne zavedaš ničesar, nekje v zraku, odgovorna ne samo zase. kriva. "nisi ti kriva", oba objokana, vsi prebledelo šokirani. hkratno hvaležni tsitemu, ki rešuje življenja. superman, macgyver, refleksi, izkušnje, mirnost. sledi premagovanje strahu s tresavim premagovanjem same(ga) sebe. večja sila krat pospešek z višine padajočega in jaz na tleh nemočno šibka. očala kot vedno ostanejo cela, nos in ustnica me boli, v glavi doni, njegov kolk boli. na srečo nič hujšega. zjutraj se zbudim z zatečenim obrazom in modrico po očesom, z eno izkušnjo več. mačke imajo devet življenj. na srečo oz. zaradi G. Hvala.

03 november 2006

Z živo oranžnimi nogavicami v 16 minutah privihram do faksa, v rokavicah in s prezeblimi nožnimi prsti. Zasedem tri stole in pojem tri mandarine zapovrstjo (iz napak se učimo:)). Tri kot pravljično število, ker simbolika števil je še kako pomembna. Včasih. Včasih pa je bila še bolj (v tistih starih časih, ko so živeli še vitezi in dinozavri in se ne ve čisto natančno kateri so bili prej). Za kosilo pojem celo škatlo mančmelovov (naj živi Vuk!). Cel dan v bistvu prebluzim. Včeraj zvečer sem bila nevidna, danes zvečer grem v goste. Mozaik najrazličnejših, z željo po novih in s starimi samo še zaradi tradicije in koristi. Prijateljstvo kot vzajemno izkoriščevalski odnos in Kantovska morala je kot socializem: lepa v teoriji, nemogoča v praksi. Ljudje smo egoisti, kaj češ.

Mraza ne bom preklinjala, ker ne preklinjam rada. Včasih mi le paše izražati se vulgarno, kar pa ni ena in ista stvar.

Menda.

Heh.

02 november 2006

Ljudje odnehujejo, jaz trmasto kljubujem ostrini mraza in prelagam vse to na kdaj drugič. Česar ne moreš danes, preloži na jutri ali pa pač na naslednji teden, mesec, leto.


Lep začetek se je sprevrgel v horizontalen dan z željo po zabubljenosti v tople odeje, s čajčkom in Hipnosom, grškim bogom spanja ob strani, ki se nima časa uresničiti. Za vse slabo krivim kavo v La Petitu, kavo, ki me vedno spravi v čudna stanja in kavo, ki je prav zato, načelno ne pijem. Načela na čelu igrajo čelo. Počutim se nemočno in to mi ni všeč. Nemoč, nesamozadostnost, nesamostojnost, breizhodnost (nek ptič brez peruti, bi mi v času, ko jih je še imel, povedal zgodbo o velikem psu, ki ga srečaš v gozdu. Psa lahko poljubno spreminjate v medveda, volka in celo divjo svinjo. Po želji.). Mrazi me mraz in tresejo me tresljaji, pa sama sebe prepričujem in se pretvarjam, da sem kull. Fulj kulj. Dbestmegašponđazno.


Banalnost vsakodnevnosti ubija in včasih je dobro olupiti dve mandarini za povrstjo.

29 oktober 2006

miles davis para možgane s sposojene zgoščenke in valovanje monitorja se prepleta z mojimi možgani zaposlenimi z velikim kupom listja in listov in vsega drugega kar odpada z dreves in se nabira v moji veliki črni mapi in na cesti, ki jo moram nenehno, prav po sizifovsko, pometati. takšni listi, na katerih ti lahko zdrsne, če ne paziš dovolj in tisti na katerih je zapisana beseda. beseda je človek postala in med nami prebivala, ko je aruru pljunila v glino in pljunek, pljusk in vsi lj-ji tega sveta in ll kot lj v ešpanolščini in tako napišeš pasull:) pravijo, da bo zima, in da bo svež veter potegnil iznad gora in nas odnesel na toplo v južne kraje, v kraje, kjer se horizont riše v neskončni modrini in v kraje, kjer je včeraj sijalo sonce. veliko sonce nekje še višje nad skalami in travami kot si ti, pa že ti si tako visoko, da se ti zvrti od prostranega razgleda z božje perspektive: tako mora biti, če si ptič in majhni avtomobilčki iz kinderjajčka se vozijo nekje v nižavi. burje ni, človečnjaki visijo po vrveh, z nasmehom na obrazu. ob prebujanju sem se počutila kot, da bi me nekdo pretepel. za zajtrk muesli in muesklfiber in mleko z medom. stara mati se je urezala v prst in povsod je bila kri kri kri, midve pa obe popolnoma flegmatični, eh, saj bo. ob mrs robinson se vedno spomnim na sama (samota?) borisa, hkrati pa se sprašujem kam se je udrl tisti samo, ki sem ga nekoč poznala ali za katerega sem vsaj mislila, da ga poznam, ker bi mu res rada častila kakšno kavo. tudi pri nas doma imamo lepo nebo s puhastimi oblački in jaz že ob pol šestih (sedmih, petih, jebeš to premikanje ure) popolnoma zbujena in vročična. zamenjala sem posteljo in zaspala nazaj. zvečer sem se nažirala s krekerji in mrzlim mlekom med gledajem jarmushove kave in cigaret, posebej mi je ljuba črnobelost. šahovska plošča s konji, trdnjavami in kavo in cigaretami. šah kot igra modrih in previdnih in tistih, ki znajo misliti naprej. lepa igra, ki me že celo življenje privlači pa še vedno zamenjujem pat in mat v križankah, in ali nista bila to tista dva, loleku in boleku, podobna junačka? današnji dan sem začela brez kofeina kot že toliko dni poprej in na kozini kapučino strežjo v kozarčku (wtf?!?). generacija kave in cigaret kateri ne pripadam in je odrasla brez mene (gazvoda?). všeč mi je cigaretni dim, še posebej v črnobelih filmih in vsi ljudje, ki so po bukowskem imeli stil, so po mojem morali biti kadilci. sklep: jezus je kadil in tisti napisi na škatlicah so obupni. zunaj sonce, jaz že cel ljubi dan znotraj, kot da je bilo včeraj preveč narave in sem se takoj, ko sem dospela domov pripopala na msn. dehidrirana sem, z rahlo vnetim grlom, prehlajena od noči. tisto tradicionalno prebujanje z zamašenim nosom se začenja in včasih se ni dobro hvaliti, ker na tem svetu živi en kup zlobnih ljudi, ki jih imam rada. mazohistka in sadist, mar en bi bil to popoln par? (nasmešek) in na moji random listi marley optimistično zatrjuje, da bo še vse allright, pa ga zamenjam. treba bi se bilo organizirati, spraviti v red, pokonci. mar naj ne bi bil današnji dan za uro daljši? odprla bom okno in glavo prepustila vetru, da jo prepiha. in kot sem enkrat zjutraj slišala na radiu študent: "ne išči v galvi, kar se skriva v očeh" pika

26 oktober 2006

hladilnik v dnevni sobi in miši, ki so še vedno v hiši, jaz malo manj. jecljanje in zardevaje ob temle kazanju s prstom name sem se potuhnila nazaj v množico napolnjene dvorane z imenom medmrežje, dokler me ni želja po izražanju zopet zvabila semkaj. tu sem, zaspana, z bolečinami v križu in podočnjaki, sestavljena iz 30 % vode in 70 % kakava. velikih začetnic še nismo jemali in moj bančni račun je ubobožal. ponoči se potikam naokoli, podnevi večinoma sedim. spoznavam en kup novih obrazov in včasih srečam še kakšnega starega ali pa vsaj kakšne stare oči v kakšni noči, ko nadomeščajo luno. sploh ni nujno, da je polna. tudi prazina te lahko ubije in ubijati ni nujno slabo. slednji stavek vzemi metaforično in potem, da zdrkneš nazaj k mrtvim, pomisli na vse tiste odpadle liste jeseni nekje na travi s pivom (preberi šeenkrat: na travi s pivom) in igranje z njimi: temu se reče nekrofilija. brez pietete jim trgamo žile s kostnim mozgom v sredini (za biologijo vprašaj pio, ki pravi, da se polž prečno deli) in stopicljamo po njihovih splesnjenih ostankih. da, splesnjenih, splesnjenih kot je splesnjen fižol katje plut na prvi n'tokovi plati. lahko bi jih antigonsko in s pietete spremenili v pepel in raztresli po širjavah in travah in poljih in vsem tem, zemeljskem. zemlja kot glina iz katere je nekdo (pa najsibodi kdorkoli že) oblikoval prvega človeka ali pa ga je gea kar sama izvrgla, sama iz sebe, brez umetne oploditve in kakršnegakoli moškega in potem ni čudno, da je courbet naslikal izvor sveta tako kot ga je. paradoksalno se je emancipiranost žensk začela še preden je obstajal moški in feminizma je danes preveč. za zaprtimi vrati wcjev na filozofski, kjer je magdalena h. spremenila svojo življensko filozofijo tudi ženske lulamo stoje po vsej tisti vodi, ki smo jo po zatohlosti predavalnic polnih večkrat predihanega ogljikovega dioksida prisiljene spiti. ogljikov dioksid asociira na fotosintezo, pa še tisti listi zgoraj in klorofil nekrofil (rima). fotosinteza je spajanje vode in ogljikovega dioksida pri čemer nastaja sladkor glukoza izloča pa se plin kisik je definicija prirasla v moje možgane nekje iz petega razreda in učiteljico brez obrvi, ki nam je mazala pašteto na kruh in s katero smo šli enkrat v maribor. v življenju sem bila dvakrat v mariboru, enkrat pa sem se čezenj peljala. takrat sem šla v ruše. mogoče bi bilo bolje, da ne bi šla, hkrati pa se mi zdi, da je vseeno bolje, da kocka pade, kot pa da oblebdi v zraku. "how will we ever know, if we never try," kot je imel včeraj na majici napisano nek mladi mož na vlaku ali tista večkrat ponovljena očetova, da kdor tvega, zmaga oz. meni ljuba slovenska ljudska modrost, da poskusiti ni greh, pa četudi je, saj je tudi grešiti popolnoma človeško, kajneda? zadnje spisano se počasi nagiba k deljenju naukov o tem in onem in vsem in da ne postane vse skupaj paolochoelovsko plehko, v možgane, ki jih rahlo sili na bruhanje kot protiutež pripluje stephane mallarme z ostrivcem na prvem e-ju v imenu in na zadnjem v priimku in tisti njegov met kocke, ki menda ne more zaustavil naključja, za katerega se mi zdi veliko boljši izraz slučaj. navdušena nad ne tako zelo sladkih hruškovim sokom in pod vplivom zelenega čaja in abstraktnega pogovora s skakanjem misli in svetlo rdečo nitjo ljubo vsem udeležencem ob pol štirih zjutraj na balkonu iz ponedeljka na torek bosa kljubujem vetru. potem se strga oblak, jaz izgubljena, z neuslišanim zvonjenjem mobitela v torbi zbujam preplah. ob sredah me ni, v četrtek z bomboni rešujem življenja. občasno dobivam velike rjave kuverte, ki jih odpiram s presenečenjem na obrazu. danes je prispela zahvala za požrtvovalno delo spoznavanja permiskuitetnosti in hkratnemu razpravljanju o morali in dvourno poslušanje nekega techno popa, ki se mi je ni zdelo vredno iti iskat. zahvaljevanje za prenašanje enega kupa metalcev ali vsaj emo mladičev, ki zbujajo pozornost z nekovencionalnim tolčenjem po smetnjakih za smeti, hodijo po travi in pokadijo milijon cigaret ob zbirki roza/blond/prozornih pičk z nekaj barvnimi variacijami, ki vnašajo v svoja kvazi globoka razmišljanja en kup konkretnih primerov s kupovanjem audija, da predstavijo utilitarizem. za pomiritev živcev lepa lepa vida z zanimivo kostumografijo in žvižganjem, topotanjem, primitivizmi in vsem tem, kar naj bi že zdavnaj prerasli. predvsem pa je šlo za izrabo ljudi, za hvalisenje in "uveljavljanje šole" ob katerem se ti za 360 stopinj obračajo vsi notranji organi. če bi jo šla osebno iskati, bi menda dobila nek ruzak in te srebrne črke, pa grdi fonti in vse to, kot da še nikoli ne bi slišali za estetiko. aja, saj res, mi smo razpravljali o morali, hihi, pa čeprav je tudi ta tam nekje na severovzhodu naše domovine izgubila svojo ceno. ob ostankih razmesarjenega kakija bodi zaenkrat nostalgičnega pizdenja dovolj, nikakor pa ni dovolj nostalgije. pred menoj je namreč jutri in pojutrišnjem in ves ta konec oktobra s premikanjem ure, ki zna biti včasih tako lep. lansko leto (nostalgija) je premikanju ure sledila avantura pozabljene in izgubljene tročlanske delegacije, z mano, copatkom in prepotenčnežem v različnih kombinacijah v neki noči po čokolinu, ko smo zboljeni od nespanja, polomljeni od tal in pod velikim vplivom pregledanih sezon southparkov s toffefejem, ki ga ni hotel nihče jesti in od koder izvira moja paradigma, da ga nihče ne mara, v nedeljo okoli šestih zjutraj božali mačke, se izgubljali v temo in štopali domov. letos se vidim v mojih borealkah visoko na nizki nadmorski višini s pogledom na morje. visoko? jutri, v petek, 27. 10. ob 19.30, kulturni dom, visoko pri kranju. pridite vsi, ki vas zanima moderni izrazni ples. veverica v kaktusovem kožuhu bo dvakrat pomnožena plesala samo za vas. widra wanda obljubi, da bo ploskala, medtem ko namreva danes ponoči sanjati morje. naj tudi vam buči v sanjah (oooooooooooo:)))))

17 oktober 2006

toffifee

usedeš se na vlak, se sprehodiš do faksa in postaneš bruc. tako opevano ležerno študentsko življenje se sprevrže v eno samo prihajanje in odhajanje in čakanje (vlakov, predavanj, bonov, hrane, ljudi ...), v posedanje (na stolih, na klopcah, na klopeh, v kafičih, na tleh), konstantno utrujenost, drenjanje, žulje na nogah in neskončno iskanje. internet sem obesila na klin, večino časa preživim po antikvariatih in knjigarnah. povprečno dvakrat na teden jem orng kosilo (z juho in sladico in vsem tem). v slabem tednu sem si kupila 4 knjige, kar tako, zase. en striptić, en strip, eno knjigo in eno knjižico. srečujem en kup ljudi - nekatere iz preteklosti, drugih od tu. večina jih je zaenkrat še brez imen. prezeble dlani si grejem s pečenim kostanjem in ne delam nobenih pizdarij (še tistih ne, za katere se odločim, da jih bom). veliko pozabljam, urnik poln lukenj in luknjic, vstajam zjutraj, prihajam zvečer. iz reklaminih lepakov, ki mi jih tlačijo v roke, zgibam cele flote ladjic in letal. drugega ne znam, zato se igram z zakrilci in jadri (modificiram). oče Cirila in Metoda je bil grški funkcionar po imenu Leon, mati pa je bila Slovanka Marija. ob torkih pavziram, nabiram informacije in sončne žarke. otroke odpravim s koščkom čokolade ali risanko - za intenzivno igranje mi zmankuje energije in časa. slabo organizirana se iščem v velikem kaosu vsega kar se je nabralo, nekje po vejah nekih jablan nekega vikenda, brez poezije in s psom, ki laja, čeprav tudi grize. tepem se z mački, msnđiram na ulici, brskam po beli vrečki pozabljeni na neki trnovski klopci in zagovarjam Nietzcheja (moj Nietzsche, kot da je v resnici (ki je seveda ni, "le interpretacije so") kaj kriv). rože uvele in s suho zemljo čakajo mene, ki s crknjenimi baterijami in toffifeejem (še vedno se mi valja nekje po sobi, nepojeden), si jih polnim na drugih. v bistvu sem prijazna. pišem v fragmentih, doma ubita spim. na trenutke razžrta, nato razbohotena od energije. pogrešam bizarne sanje in ves tisti čas, za delanje niča. živim ob večerih, ko na tleh ležeča v majhen zveščič vtiskujem sebe z mislimi drugje. ugotavljam, da preprosto nisi imel izbire. z obžalovanjem. in nato se odločim da grem.

pa sj v bistvu je čist fajn:)

08 oktober 2006

Kaj naredi borka za pravice živali, ko ji po kuhinji škrta miš?

Miške, miškice in mišmaši (Pekarna Mišmaš). Takšnole škrtanje nekje po kuhinji, ki ga najprej vsi pripisujemo klokotajočemu zamašenemu odtoku, dokler enkrat iz predala ne skoči majcena sivorjava miš. Miška. Načeloma prav prijetna žival, dokler živi na polju, v kleti ali v kletki. Prosto živeča v kuhinji, kopalnici ali dnevni sobi pa zna njenim prebivalcom iti kar močno na živčne končiče. Vsi tisti majceni drekci, obžrti orehi, obgriženi predali, nenehno pomivanje posode, zapiranje hrane v steklene kozarce in nenehno škrtanje - kakšno veselje!

Naša družina živi v stari hiši in predvsem pridevnik je kriv za to, da nam nikoli ni dolgčas (khm). Ose, sršeni, mravlje, razni hroški in hroščiči, pa vsake toliko časa seveda tudi kakšna miš. Enkrat jo zagledaš, ko nič hudega sluteč sediš na wc školjki, miška pa teče iz ene strani kopalnice nekam pod pralni stroj, drugič skoči iz predala, tretjič slišiš le škrtanje, pa seveda že prej omenjeni drekci (zgoraj so bili ti oksimoronsko majceni, hehe). Navajeni vsega hudega ob videnju miške sploh ne kričimo več, le še zavdihnemo in s kislim nameškom začnemo razmišljati o živalim nič kaj prijaznih metodah. Dokler je bil pri hiši mačkon smo se zanašali nanj in na njegovo mačjo naravo (čeprav smo imeli nekoč tudi nekega takšnega, ki se za miši še zmenil ni), ko pa je ta (in potem za njim še drugi in tretji) izgnil, smo bili naenkrat prepuščeni sami sebi in svoji človeški iznajdljivosti.

Dejstvo št. 1: Klasične mišje pasti se v večini primerov ne obnesejo. Miši ponavadi uspe izbezati košček sira (ali česarkoli pač že) iz pasti, ne da bi se pri tem karkoli poškodovala. Večkrat preizkušeno.

Dejstvo št. 2: Sekundno lepilo je najboljša rešitev. Seveda pa ne gre zlahka. Potrebno je upoštevati, da so miši glodalci, ki papir zlahka preglodajo, zato je potrebno morilsko sredstvo namestiti na nepreglodljiv (khm) material - steklo, zelo debel in trden les, kovino. Z lepilom nanj "narišemo" krog, na sredo katerega postavimo mišjemu okusu primerno hrano. Naredimo več takšnih pasti in jih razpostavimo po prostoru. Nato potrpežljivo čakamo. V povprečju uspe v četrto. Seveda se po nekaj urah lepilo posuši in je postopek treba ponoviti po principu "jovo na novo".

Dejstvo št. 3: Alternativa je vedno možna. Enkrat mi je uspelo miš ujeti v plastično vedro, moja mati pa jo je pokončala z metlo.

In še razplet naše današnje dogodivščine: Po enodnevni odstotnosti smo v naši kuhinji našli kar dve prilepljeni mrtvi miški. Med njuno nošnjo v smetnjak sem mi je porajalo vprašanje: Kako bi se zadevščine z naslovom "Miška v kuhinji" lotila kakšna borka za pravice živali?!?

06 oktober 2006

pod s strani nekega velikega tovornjaka odškrtnjenim vogalom naše sive hiše se je našla polivinilasta vrečka polna ustekleničene instant sreče. umetne sanje, kupovanje loto listkov, deluzije. lastnik znan, vsebina tekoča. razbitine zvezd se mešajo z razbitinami ljudi njegove družine speče nekaj ulic naprej in koščki stekla, ki ostanejo tudi dan potem. poceni trenutno ugodje za kasnejšji propad, zapakirano v polivinilasti vrečki, skrito v senco naše velike stare hiše, v zavetje noči. vsakodnevni hobi, navada, nobenega spoštovanja več (do sebe, do drugih, do vina). razbrazdana jetra in votlo zijanje praznih oči z velikim trebuhom in smrdečim zadahom, ki ostaja. kislost okusa, zmajevanje z glavo, nemoč, šibkost. pomoč premaganim na način lovljenja drobcev njihovega propada in hipnih sladkosti je neperspektivno in me spominja na zgodbo nekega v vzor postavljenega župnika, ki je klošarju za novo leto podaril liter vina. pijancu vino, narkomanu hors, pedofilu otroke??? Žalostna je usoda šibkih in propadlih. Dvojnost, hinavšina, svetohlinstvo. Zakrivanje oči na obe strani, z eno roko s prstom kažemo nanje, z drugo prekrivamo njihovo usodo, brišemo sledi, ker če nečesa ne veš menda ne boli (ja valda). Bedni ljudje Dostojevskega, vsakomesečno kupovanje kraljev ulice, nekaj prijaznih nasmehov ubobožanim, prijateljevanje s prodajalcem horsa (instant sanje) in obsojanje štirinajstletnic z žvenketajočimi vrečkami jagodnih keglevich vodk samo ob petkih s ponedeljkovimi hvalisenji: "Stari, men ni blo nč jasn!" Stisnjene ustnice, pogledi v tla, mižanje na eno oko in 200 flik za flašo slovina pred mercatorjem. žalostenje nad usodo nekoč nam bližnjih, spićles stanje zmajevanja, občutenja sobolečine in nezmožnosti rešitve propadle situacije propadlih. circulus vituosis brez možnosti presekanja gordijskega vozla, ki so si ga sami zavozlali nekje nad svojimi glavami. ki smo si ga sami zavozlali nekje pod Alpami in vladavino Kralja Jacka Londona. zaprtost hlapčevskega naroda, ki jo ne more prekiniti niti cinični katjeplutovski vzklik: "Pa djmo bit introvertirani, ja," visenje z vej in skakanje z mostov zavito v veliko polivinilasto vrečko, ki je vse to kar smo, nekje pod odškrtnjenim vogalom naše hiše.

***
zjutraj je seveda ni bilo več, bilo pa je vse drugo kar sledi ... (prazna, razbita sled in rdeči madeži na tleh)

28 september 2006

trip in vijolice

s ključi avtomobila s popravljenimi brisalci in rahlo pokvarjenimi zavorami v žepu in polno torbo knjig ter vrečko z jogurti in žemljo v vrsti za krof z marmelado, ki ni zame, ker ne maram krofov in kremšnit in indijančkov in šamrol, stoično čakam petnajst minut

v antikvariatu prijazno pobožam velikega črnega psa s točno tisto roko na kateri je še vedno vidna brazgotina pasjega ugriza

ob pogledu na sončne žarke ujete v mojih laseh in nebo v barvi sinjine nekih oči me za trenutek zgrabi želja po plezu (v naslednjem trenutku in kupu obveznosti na vse skupaj na žalost pozabim)

popoldne grem nabirati sončnice in se vrnem s šopkom ciklamnih ciklam (ciklamna barva je podobna vijolični, le da so vijolične vijolice, ciklame pa so ciklamne, še vedno pa ne vem kakšna barva je lila?)

namesto na koncertu Janija Kovačica v Križankah, zvečer doma poslušam radio Študent, pretvarjam črto kemičnega svinčnika v podobe avtobusov in avtomobilov in majhnih punčar v rožastih krilcih ter s čisto novimi plombami v ustih topim žlahtno temno čokolado (cela samo moja)

s tisočaka ob meni me opazuje France - s težavo prenašam njegov hipnotični pogled (ne maram oči, ki nepremično buljijo vame tudi takrat, ko jaz gledam stran ali mižim: nočem se počutiti nadzorovano)

grem spat in zopet sanjat kakšne bizarne sanje

pika (za danes, jutri pa je nov dan)

27 september 2006

iz dupla

zataknjena nekam med Hadžema Hajdarevića in Jamesa Joyca sem obtičala z mrzlim čajem od včeraj namešanim po občutku z okusom nekje med božičem, jesenjo in poletjem (neprehodno)

sanjam čudno bizarne sanje in se sprašujem, zakaj sončnice cvetijo jeseni (se mi zdi, da je vse premalo sonca, da bi se obračale po njem)

za trenutek preklopljena v exploreja, namesto v mojo ljubo možillo ugotavljam, da je v njem moj blog še obupnejši

dalj od ugotovitve nisem prišla (se mi ne da)

zabubljena, s kapuco na glavi se po katjeplutovsko delam, da me ni

pa kje sem jst, ko me ni?!?

v duplu.

ždim in čakam, da pride kdo in me izbezeca venkaj (kamorkoli pač že)

tja. (kjerkoli že to je)

tako. in sedaj grem nabirat sončnice


pa vi?:)

17 september 2006

ČE GREMO V GOSTE

Kadar si povabljen, pridi točno, raje kako minuto prej. S tem, da zamudiš, delaš iz sebe posebneža, gostitelju pa povzročiš dodatno delo. Opravičljivi so le resni izgovori.



Če pa si že zamudil, vstopi tiho in ne moti drugih pri jedi. Ne moreš namreč zahtevati, da se vs po vrsti s tabo rokujejo, posebno še, če ravno jedo ocvrte piščance "po domače".



Ne slači suknjiča, ne vihaj rokavov pri srajci in ne odlagaj kravate, če tega ni predložil gostitelj ali najstarejši član družbe. Gumb v pasu si smeš odpeti šele pozneje in neopazno.



Spij le en aperitiv.



Posebno pri večerji ne razpravljaj o dnevnih težavah in o službi. Temo razgovora naj izbere gostitelj oziroma sosed ali soseda ob tvoji strani.



Začetne jedi vzemi malo, čeprav si lačen, sicer ne boš mogel slediti celotni pogostitvi. Jemlji od kraja in ne jej samo tistega, česar nimaš doma. Juhe ne srebaj in ne zvoni z žlico po krožniku.



Ne govori in ne poj s polnimi usti.



Meso reži po malem in ga jej obenem s prikuho.



Pri mesni jedi uporabljaj vilice in nož. Pazi, da te ne bo škripal, ko z njim režeš. Če je top, ne jemlji svojega žepnega v pomoč.



Če ne ješ perutnine s kožico, jo neopazno odstrani. Tudi če v jedi kaj najdeš, kar ne sodi vanjo, tega ne kaži naokrog, ampak porini na rob krožnika in se delaj, kot da ješ naprej.



Ne smej se ljudem, ki jedo žabje krake, polže, kljunačevo drobovino in ne jemlji jim z neprimernimi pripombami apetita. S tem razkazuješ le svojo ozkost.



Vsekakor pa se prilagodi družbi in ne bodi posebno fin.



Če imaš dieto, to tiho povej in jej pač tisto, kar smeš. Gostov res ne zanima, ali imaš čir na želodcu ali na dvanajsterniku in kako je potekala tvoja zadnja operacija.



Bingljati z nogami ni lepo. Tudi sezuvati se ne smeš, čeprav te čevlji tiščijo.



Jej in pij le toliko, da ti ne bo slabo. Če pa te je pijača prevarala in ne stojiš več trdno na nogah, se potrudi, da neopazno izgineš.



Šele h kavi lahko prižgeš cigareto.



S kavo je pogostitev za naše pojme končana. In če nisi izrecno povabljen, da ostani, je prav, da oddideš. Seveda prej pohvali pogostitev in pozdravi gostitelja in navzoče.



S spodobnim vedenjem boš tudi ti pripomegel, da bo srečanje ostalo vsem v lepem spominu.



Ivan Ivančič, Kuharska knjiga, Založba Obzorja Maribor, 1967

13 september 2006

Tudi morje včasih zaide

Plavam, potapljam se, izgubljam.

Brez oči in pogleda, plezam visoko, spuščam se počasi, pozabljam.

V mojem čajniku nesladkan žajbelj, z ločili in velikimi začetnicami, pripopana pred ekran.

Neaktivna (danes, včeraj je bil drug dan).

Z mueskelfibrom (od včeraj) in mueslimi& meusliji (od predvčerajšnjim), sama.

Ego in jaz (kašna parodija!)

Pokrita s tremi kovtri, ker je mraz (vroče mi je, v sami majici sedim in tipkam)

s cinizmom, ki rešuje svet (sploh kadar je luna)

Tu, tam, tu, tu, tu ... (v neskončnost)




Pogrešam modrino.

11 september 2006

spet doma

Potopljena v preteklost z njo končujem. Svobodna cvetka lila barve s pikami od peska v mesečini jem krompir. Zatopljena. Viham nos nad prežvečenim izpljunkom njega, ki je bil nekoč On. Z dvignjeno glavo, vljudna, kultivirana in z vulgarnim izrazoslovjem. Ne plesno nadarjena, ne obvladam bontona. Sproščena, spontana, gola potopljena v nočno morje. Navdušena nad vlaki komuniciram brez priprave. Z ognjem posušene trave ob luninem mrku posedam na trdnem kamnu prijateljstva in s smehom in rumenim pogledom Arkturja na osvetljenem nebu stopicljam udomačena. Plezam čez ograjo tresspassinga in preštevam kamenčke s šestindvajsetimi pikami na maturi. Za kosilo jazz z ribami prijaznega soseda. Flurestenčne kosti igel, hors in nalivanje pri trinajstih in pol - kakšna pizdarija! Spim bolj malo, vstajam zgodaj, haluciniram morje. Prepuščena sama sebi in nezrelim figam ter izpušnim hlapom obcestnih robid. Jem vse, tudi tisto česar ne maram. Gurmanka, hedonistka, veter, estet. Prepihana, prevetrena, otrok lune ob enajstih zvečer jem albert kekse in nutello s hladnim mlekom iz kozarca. Pijem jogurt, se nažrem. Včasih. Večinoma ne vem kdaj sem bila ugrabljena s strani nezemljanov, nepopolna krvavim z željo po premikih višje. Brez trupel, na leseni klopi samo s povštrom na vse zgodaj zjutraj spim. Opazovana. Sušim žajbelj, ne prodajam kopriv (po dvesto). Plačujem takse in taksije, pošteno. Dvakrat na dan si umivam zobe s kompletom najboljšega soseda in izrabljam prijaznost dobrih ljudi, preprostih, z mačjimi dlakami na foteljih in luknjami v kompostu. Lepo je biti spet doma.

31 avgust 2006

Andre Breton - Ves raj le ni izgubljen

Čopasti škrjanci se spreminjajo v kristal
Roso branijo pred udarci petelinjih rož
Tedaj se očarljivo geslo bliska
Spusti na prapor ruševin
Pesek je le še svetlikajoča se ura
Ki udarja polnoč
Z rokami neke pozabljene žene
Ni več zatočišča izvijanja v boju
Ki je dvignjen med nebeške naskoke in umike
Tu se
Sinja in čvrsta senca poletnega dvorca kopajo v noči
ki odtiskuje mojo podobo
lasje lasje
Čisto blizu nas se zlo krepi
Pa bo sploh maralo za nas
tale moj blog je popolnoma zmeden

nihajoč.

moj.

nekdo je prek googla naletel nanj z vpisom besedne zveze "hrana za lep trebuh". prepričana sem, da ni našel tistega kar je iskal:)

tisto morje je bilo že zdavnaj in nekako odveč mi je zapisovati o njem (pa ne samo zato, ker kmalu pride novo (novo morje, kakšna besedna zveza!) in še en zaklepaj)

moje življenje je včasih tako periodično predvidljivo,” sem zapisala zvečer, ko sem prišla domov od tam, kjer ti na vrata vsak dan hodi zvonit toni, ki bi rad imel motor pony (toniponytoni)

in od tam, od koder lahko iz wc školjke opazuješ mlade mačke med spanjem

pa od tam kjer muhe definitivno so.

od tam.

ja.

"trenutno sem v fazi zbiranja poguma,"
sem zapisala danes zjutraj, potem pa se je vse obrnilo tako, da poguma sploh nisem potrebovala (zanimivo, res)

moje življenje je tako fakin nihajoče, a s tem ne mislim tistih klišejskih vzponov in padcev, ki se alternirajoče ponavljajo.

ne, življenje ni alternirajoče zaporedje, kajti vse je v niansah

da, vse je v niansah.







to je bilo slovo

karkoli že to pomeni (poslov, zadnje videnje)

tako bedno je bilo, totalno brezveze, tako kr neki.

brezoblično, prazno

lulat me je, midva pa sva kar stala tam pod tistim peklenskim soncem na tistem še bolj peklensko razbeljenem asfaltu, kot da nekaj čakava, se hočeva nečesa oprijeti, iztrgati, pa ni šlo, ker ni bilo ničesar več

popoln nič (prazen nič)

sploh ne vem kaj naj si mislim

popoln nič

indiferenca

žal mi je za tvoje lase, Samson

"lasje, lasje, pa bo sploh maralo za nas"

dejstvo: če ptiću pristrižejo peruti, ni več ptić.


verjetno se ne vidiva nikoli več

to je bilo morje (5. dan)

dež. grmenje. bliskanje. dež. budilka. (5.00)

mi pa kar spimo

"q(u)rac (khm, falus?) pa umivanje zob, sej maš bonbone"

pa sta šli (moto in baby piškot, wannabe domaćica, jaffa keks vztraja dalje)

v resnici sem bila brez piškotov - ostal mi je le še prepečenec

brez plina, brez kruha, sem ob pol sedmih zjutraj grickala omenjeni prepečenec in reševala sudoku

potem je padal fakin dež

pa sem odpeketala v trgovino, se vrnila premočena do notranjih organov in se nažrla kruha, milkcreama, banan in čokolade

jezna sem odšla spat in se ob pol enih prebudila v sonce

"Sonca, sonca!" bi porekel Osvald iz Strahov, sama pa sem se odločila: "Grem v Piran."

Piran v soncu, s prijetnim kosilcem in zanimivimi ljudmi

po kamenčkih bosa odidem domov

zvečer berem

26 avgust 2006

brez koncepta

vešča bo danes ponoči spala (noč brez lune), jutri zjutraj pa bo zaplahutala s krili in odletela nekam na jug (pa čeprav je pravi jug veliko bolj zahodno). El sur, prosto po Borgesu (ki je moj, posvojen za vedno. Grem (pa ne plavat, to pride pozneje), enostavno grem.

24 avgust 2006

intermezzo

rahlo sem fakt ap

pišem neke čudne maile, ki ne bodo jasni nikomur, nalivam se s kavo in mlekom in hladnim nesladkanim kamiličnim čajem (wtf?) ter se prepiram s petletniki o tem kako se napiše D (to je P, ne ni P, ja pa je, D je, ne pa ni, če jst vem, da je, ja pa je, ne pa ni, D je, P al pa je O, O pa ni, D je)

in potem se legokockamo in se nažiramo s piškoti in bonboni do onemoglosti medtem, ko nad našimi glavami že tretji dan zapovrstjo ves čas brni vojaški helikopter (?)

morm it mal vn

(pa v bistvu ne bom šla, ker se mi ne da, ker sem utrujena in ker mi v bistvu sploh ni do tega, da bi šla, ker (spet ker) mi v bistvu (spet v bistvu) sploh ni toliko do tistega jazza, ko pa lahko doma poslušam neke bedne zmulane komade, ali pa še bolje, grem kar spat - potem pa, ko malce razmislim, ugotovim, da je vse tole nekakšno brezvezno furanje safra, samo za to, ker sem fizično tako zelo zjebana, da ne morem ničesar več, drugače pa sem čisto fajn:)

Tako.



***


In ja: Mogoče kdo ve lep slovenski prevod za "intermezzo"? Verbinčevem slovarju tujk sem sicer našla vmesni pripetljaj, ampak mogoče bi bilo primerneje vmesek, vstavek, vrivek???

Kaj pa jazst vem.

22 avgust 2006

to je bilo morje (4. dan) - Po zadnji večerji ni nihče nikogar izdal

šonce, menštruacija in milkcream za zajtrk

"Francka, nareži kruh!" (uf, ta Cankar)

ozračje toplo, voda mrzla
girice (svetlikajoče v temi)
pomol occupatto/occupated/reservieren und okupieren

skvotanje ni uspelo, zato smo poležavale v travi in opazovale Mirana in njegovo družino

kruljenje v želodcu in rezanje, lupljenje, mešanje, stepanje, sekljanje, Klemen Klemen, cvrčanje, praženje in drugo, kar je pripeljalo do okusnega obeda (tih bod, pa jej)

(P je mnenja, da bi bili družinski reallity showi zagotovo uspešnica in to sprejmem z nekakšnim občutkom dejavuja, saj mi je le nekaj dni prej, isto omenil tudi J. Bi bil pa tak show gotovo popolnoma bizaren: "Če boš prdel, bomo šli kar domov," in podobne cvetke)

vonj po pečenih škampih se meša z gnitjem treh burekov (fajn je bit burek)

nanos plasti deodoranta in nato Piran. ob cesti na nasprotni strani štopa Gušti in obljubimo si, da ga poberemo za nazaj, ne glede na to kam gre ("Bejbi, ke k ti ...")


"Bil je sončni zahod ..." pa neki hipuzli na Tartiniju, nekaj mačkonov, cabriolet soba in deci rdečega (za prezeble kakav)

muzika v živo - nemec z izgledom italijana, ki angleško poje s kalifornijskim naglasom (californication)

kubanski ritmi, 1947

zadnja večerja iz dan&noč (noč&dan, to je ciklično) ob improviziranem sončnem zahodu (svetilka, ki nam sveti direktno v glavo in odseva v morju)

Guštija ni bilo več, zato smo le bočno parkirale in se spakirale v spanje

to je bilo morje (3. dan) - In 3. dan je Bog ustvaril črko F

falusi, fetusi, frače in feta sir

fajn.

***

vse se je začelo z obiskom dveh frač, Klemnom Klemnom (prva plata, Neralić odet v zimski škrlat, south side Trnow in koncept s koncem, ki je začetek) v cd playerju in kosilcem, za katerega si žličko soli sposodimo pri sosedi (khm)

in smo zaskvotale en zaliv (z morjem, skalami, školjkami in vsem tem)
idealno za snemanje videospota ali reklame. mi bi film. tak z mrtvimi ptiči, ki padajo na skale označene z X-si. potem pa kar naenkrat pade nosorog in potem spet ptiči.

nosorogi so sploh fajn (živijo v wc školjkah)

vse je fajn (najbolj fajn pa je, ko lahko koga zakoplješ)

mraz in čudne vode (vsega je kriva črka F) in čisto vse se da zaskvotat

Todorović in zelo okusna čokoladna torta nekega ježka ("Glej kit!" v stilu "Lej žirafo, se obrne, in zbeživa" by KK)

večer: Ščurek iz Medane. zelo resna sociološka debata zaide k Cankarju in se nato sprvrže v groteskno-perverzni-south-parkovski reallity show

falus, falus, falus

falus realus

dež (menda sosedje niso mogli spati zaradi "dežja". mhm ...)

meteorni dež je padal brez nas

21 avgust 2006

to je bilo morje (2. dan) - "Pekel ni eden, peklova sta dva" (P)

Škofji Loki se pridružuje Izola - še en pekel pod soncem. Vlak tja sicer ne vozi, vodi pa tja stezica tik nad morjem. Po zgubanih plasteh laporja in peščenjaka, turbiditnih skalah in spodmolih naj bi se prišlo v Izolo. Pot je prečudovita, z razgledom na podvodne travnike in algne zarasti, ki modro vodo spreminjajo v sinjo, v daljavi se riše Trst; edina težava pa je, ker pot ne vozi v Izolo, temveč k glavni cesti, ki sicer res vodi v zgoraj omenjeno mesto, a sprehajanje mimo drvečih avtomobilov, avtobusov in tovornjakov res ni prijetno, sploh če pada dež. Na zemljevidu ob Strunjanskem križu je pohodna pot zarisana tik nad morjem vse do Izole in za to, da sem morala hoditi po glavni cesti, krivim:

a) sebe, ki v tistem dežju, nisem opazovala rumeno-rdečih markacij evropske peš poti;

b) lastnike parcel tik nad morjem z ograjami, zagrajenimi dovznimi potmi in oznakami "privat".

Kakorkoli, nekako mi je uspelo prispeti do Izole in potem sem se izgubila. Deževalo je, jazst v mojih fejk allstarkah, ki so se iz svetlordečih spremenile v temno rdeče, premočena do kosti, izgubljena, premražena, lačna. Hrana je bila moja prva skrb - po poti sem zaužila jogurt, nekaj narabutanih margolan, jabolk in še več obcestnih robid. Zaželela sem si nekaj toplega, zaželela sem si pizzo.

Pizzerija in avtobusna postaja, dve stavbi, ki jih zlahka najdeš v vsakem mestu, vendar ne v Izoli.

Izola je polna nekih apartmajev in stanovanjskih blokov, pa velikih trgovskih centrov, lekarn in zdravstvenih domov. Najprej sem se izgubljala med njimi, nato pa sem zašla v staro mesto jedro, ker se mi je zdelo, da bom tam lažje našla to, kar iščem. Moje razmišljanje se je izkazalo za nerealno, saj se v prepletu ulic in uličic še lažje izgubiš. Nekje med njimi sem si zaželela, da bi vedela vsak v kateri smeri je morje.

K sreči obstajajo prijazni klošarji oz. umetniki, kot so se mi predstavili, ki mi v zameno za 200 flik za liter vina povedo: "Lj, tam je morje!" + razložijo in pokažejo kam moram, da pridem prav. Seveda mi znova uspe zaiti, čeprav napredujem: najdem center, najdem TIC in prijazna gospodična mi pokaže, kje naj bi bilo oboje kar iščem. Ok, šuper, pri tisti rumeni stavbi. Pizzerijo sem našla, avtobusne pa še vedno ne. Še vedno dežuje.

"Faaaaaaaaaak," je enkrat ponoči nekje ob zahodni obali Italije pod vplivom vsega mogočega porekel neki Boris, pa tudi neki Mišo, kaj rad uporabi tale izrek, ki tako zelo prav pride v takih navidez brezizhodnih situacijah, kot je tale moja v Izoli zagotovo bila. "Naj gre vse v parlament!" pa bi porekla moja predraga Pipić. Vsega so seveda krivi Pulipulisi.

Pred Fast Foodom stoji mladenič prijetnega videza (res prijetnega videza:)) in vprašala sem ga, kje za vraga je ta avtobusna, on pa presenečeno pojasni, da je takoj za vogalom in da je res čudno, da je nisem našla.

Uspelo mi je! (in hkrati ugotovim tudi, za kaj je bilo pri iskanju toliko težav: nikjer nobenega napisa, nobenega avtobusa, samo tabla z voznimi redi in to je to. To je izolska avtobusna postaja.)

popoldne: šonček na nebu, jaz v morju, kar nekje. Voda topla, meduz ni. Splezam na nek zid in ugotovim, da sem doma pozabila knjigo. Martinčkam se med kaprami. V mislih se ukvarjam predvsem s tem, kako bom prišla dol - zid je namreč dokaj visok, tako da kar skočiti ne upam. Uspe mi, ne da bi se karkoli popraskala, uspe mi pač in ponosna sem nase in na svoje plezalne sposobnosti:) (vedno bolj me vleče, da bi zares začela plezati ...)


zvečer: rolanje in opazovanje utrinkov (?)

sklep: peezda, sem aktivna! (to mi ni čisto nič podobno, poleg tega, pa mi do sedaj ni uspelo prebrati niti ene knjige!!!)

to je bilo morje (1. dan)

Ob sončnem zahodu v Piranu jem jogurt. Ljudje stojijo v vrsti in pritiskajo na sprožilce, jaz na zidu, bosa. Zakaj ne moremo kar tako mimo sonca, ki pada v morje? Kaj je tako fascinantnega na kičastem in od uporabe izrabljenem sončnem zahodu?

Ko bom velika, si bom kupila fotoaparat (in z njim ne bom slikala nobenega fakin sončnega zahoda).

Potem zagledam: koruzni storž - 400 SIT.

"Eno koruzo bi." (ne morem se ji upreti - tisti nostalgični spomin na štedilnik na drva pri stari mami pa moj nasmeh na obrazu, ko sta starša domov iz sprehoda pod majico prinesla kakšen narabutran koruzni storž)

Fantić, ki jih peče, je rahlo neroden, a na koncu vseeno dobim svoj storž zavit v koruznem listu in s papirnim servietom.

"Mami, mami, kaj je to?" (sin)
"To je koruza. Joj, ne poznaš koruze, haha." (mati)

Pred Plestenjakovo Playo namočim noge in obujem smrdljive nogavice od prej.

Ponoči se mi tunel zdi svetlejši.

3h, 780 SIT (sladoled, koruza, Kralji ulice).

Še bom šla v Piran.

05 avgust 2006

s tabo, rokoko, gre k vragu svet

tako pisoče se počutim pa ne da se mi govort

(daj, daj, ljudje presenečajo)

kakorkoli.

zdi se mi, da sem se zagozdila v osemdesetih. včeraj sem poslušala oddajo o vplivu svetlobe na plodnost svinj in preblisnilo me je, da moraš kondome, zato hraniti v temi, da ne postanejo plodni (hraniti, hehe - daj kondomom jesti, da ne počijo ali pa ravno obratno: ne daj jim jesti, ne hrani jih preveč in predolgo, da jim ne poči trebuh, no, khm)

pa vsi tisti ptiči, ki jih ni (pravi, imaginarni, kakršnikoli!). vsi tisti ptiči, ki se hranijo z nektarji, ker se menda ne morem zapret (to ti misliš, ker si nek fakin biolog. ja, NEK!)

morala bi te it pogledat, ker sem menda vljudna, ampak se mi ne da. ne da se mi preoblečt, pa obut pa it pa vse to pa tako in tale sleng je čisto lep, ker je moj, tak oseben, intimen, ker tudi copati so ena taka zelo intimna zadeva kot bi porekel J

On ni ptič (ptiči so namreč eni taki vase usmerjeni ljudje, ki znajo letet, medtem ko si lastijo svet in vse kar je na njem in jim tega nihče ne oporeka)

kako je že rekel? "ne moti me, če ne dominiram, nočem pa biti podrejen"

eh, ekzekli. nekolikanj smo si podobni, mi ljudje, ki se po polževsko plazimo po tej od suše razpokani in od dežja namočeni zemljici. točno tako: po polževsko, s svojimi hišicami polnimi vsega, ker "Omnia mea mecum porto", kot bi porekel Cicero in to se mi je vedno zdelo ustrezno besedilo za nek tak rahlo techno orientalski komad.

šuper. lulat me. to je ves ta čaj s katerim se nalivam na hektolitre pa še vedno nisem ugotovila na kaj me spominja njegov okus. pa se mi ne da vstat in it in vse to kar je treba. nikoli se mi ne da tistega, kar naj bi bilo treba. tisto kar se mora je najtežje.

in veš zakaj te nočem iti pogledat? ker mi je nelagodno, ker se bom morala zagovarjat ali pa še hujše: ker se mi ne bo treba in se bomo zopet vsi delali kot da ničesar ni bilo.

hej, zakaj sem tako fakin takšna kakršna sem?

(da, hej, ker je bil tako unikaten, da ga nikoli ne bom pozabila. en tak katjeplutovski "Ej" s h-jem, ker ima tudi H-man spredaj H, zato ker je H kulj in ker DJ na koncu vedno reče (zavpije?) H!)

pa potem? včasih se vprašam, če bi šel tudi brez črke R svet k vragu, kajti brez rokokoja bi zagotovo preživeli.

še lepše bi bilo (pha, pa ta rokoko!)

sploh ne znam biti več sama doma

glava me boli. zaspana sem od preobilice spanca. danes sem po dolgem dolgem času spala na svoji postelji. ozki. prekratki. moji. nisem se zbudila ob jutranjem svitu, temveč zaradi ropota sostanovalcev. v temi, zaroletana in v en tak mraz (nadela sem si žametne hlače. sredi avgusta!)

vsi so odšli, pa je vseeno zatohlo in hkrati prepih. spotaknem se ob mobi polnilec, ki nemarno leži na tleh. očitno se je tam znaše ponoči, ko sem iskala kovter (jah, ta mraz).

rahlo zablurano se počutim. moram pod tuš, da se dokončno zbudim. moram prenehati poslušati te led zeppeline, ki mi nabijajo v glavo.

ne znajdem se. na nek način je vse isto kot je bilo, na nek drug način pa tega nisem več vajena. povsod imamo polno prahu, kot bi vse čakalo name, da pospravim. ne znajdem se dobro.

kotliček v wcju je spet pokvarjen. povsod neki papirji, pa neke nerazpakirane potovalke, ki jih že nekaj časa prinašam domov. nimam časa se spravljati v red. ne da se mi.

čez nekaj dni oddidem na morje in morala bi počasi začeti pakirati pa preverjati če imam vse tisto kar tam potrebujem. pa še to sonce. čisto me je vrglo s tira.

en tak tok zavesti.

vsi vihramo nekam. vsi nekam gremo in potem se po mazzinijevo vprašaš, kdaj imamo sploh čas, da pridemo, ali kako že gre. Gre. Se gre. Gremo. Greš?

pijem čaj. ne vem od kod tiste velike začetnice tam zgoraj. ne maram velikih začetnic. oči mi lezejo skupaj.

na pultu se nabirajo razni lončki in lončići z zelenimi in rdečimi tekočinami (vsak čaj pač ni za
vsak dan). takole vsega je polno. preveč. pa to oranžno utripanje v orodni (?) vrstici. pa dej umir se že! (ta msn!)

ena taka jeza na cel svet. kar tako, ker zunaj sije sonce. ker sem se v tem tednu ali koliko me že ni bilo ruralirizirala. ker je ves teden padal dež in sem cel teden brskala po starih zaprašenih omarah z molji. ker so na vrtu zrasle rožnate gladiole.

manjka mi en tak kolovoz. pa to ubočeno sonce, ki ni ničesar krivo.

morala bi pospraviti sobo, pa se končno spraviti v red, pa iti kam ven, pa ...

že res dolgo me ni bilo doma

in čez nekaj dni spet grem

na morje

in moram še vse spakirati

res naporno biti sam doma

Ej!

Mar je to, kar gledam skozi okno, sonce?:)

29 julij 2006

"Morš mal menat destinacije" (Ante)

Ta post bi bil lahko zelo zelo dolg, kot je bil dolg včerajšnji dan, pa ne bo, ker tudi včerajšnji dan ni bil tako zelo dolg, kot bi lahko bil.

Najprej se mi ni dalo vstati, zato sem se iz mojega toplega (v teh poletnih dneh že prav savnastega) gnezdeca skobacala šele nekaj ur kasneje kot je bilo predvideno. Tako zelo neodgovorno, tako ležerno se je vse skupaj začelo, da mi je bilo kar všeč. Malce z avtom, malce peš, brez nahrbtnika, z nekaj vode iz pipe in domačega kruha, pa obvezno knjižico in kulijem. Pa sem šla.

Vlak. Tako kot meni, se mu ni nikamor mudilo. Vse tiste hiške in hišice, pa gozdovi in travniki , ki so bežali mimo in seveda ljudje, ki jih je naplavljalo od vsepovsod. Z zanimanjem sem opazovala svojo okolico, ker treba je fotkat z OČMI, / ja, treba je fotkat / LJUDI. *

Tuji turisti, ki jih prepoznaš po belih nogavicah in sandalih, flurescentno zelena huda pička v miniču in s kosmatimi nogami in mladi fantiči s topimi pogledi zazrtimi v prazno.

Vsi na istem vlaku, namenjeni v isto smer, pa čeprav vsak izstopi na drugi postaji. Trenutek tišine, pieteta do odhajajočih. Konec piska, svet obmiruje, svet umre, dokler ne pridejo novi in novi in novi ljudje.

mahajo nam in
telefonske govorilnice se mimo
nas sprehajajo
okorno kvadratne z odprtimi okni
prepiha

Bil je en tak prav lep dan za piknik in prav je bilo, da nisem ostala doma.

***

Novo mesto je v bistvu mestece s prav prijetnim starim mestnim jedrom in še bolj prijetnimi ljudmi. V njem je vse tako zelo krožno, čeprav nimajo nobenega krožnega križišča. Hočeš priti iz enega konca na drugega, pa se zopet znajdeš tam, kjer si začel. Orientacija se mi je izgubila med vsemi tistimi, po njihovih tipičnih značilnostih poimenovanimi uličicami in trgi. Glavni trg, Strma pot in tako naprej.

Najprej sem pristala pred kapiteljsko cerkvijo in kmalu ugotovila, da vse poti ne vodijo v Rim, temveč tja, na tiste klopce in pred tisto cerkev, ki je najvišja točka mesta (vsaj tako se mi zdi). Pa taka fajn trava, pa fajn klopce, pa brez trave v drugačnem agregatnem stanju, pa je bilo vseeno strašansko fajn:)

Pa sem šla. Naprej, po tistih uličicah. Zašla v Dolenjski muzej in si ogledala vse tiste jantarne in steklene ogrlice, pa vse tisto, kar je pač tam skupaj zbrano (zanimivo, res). Vodila me je ena takšna prijazna punčara, ki je ves čas trdila, da v Novem mestu ni nič kaj zanimivega za videti in podobno mnenje sem kasneje slišala še iz premnogih ust - ampak ne, ne strinjam se, pa ne samo zato, ker ne maram biti enakega mnenja kot večina, temveč zato, ker se mi je tole mestece zdelo jako zanimivo. Sploh takole na pogled, ko sediš na kakšni od premnogih klopc, na drugi strani Krke, pa opazuješ vse tiste hišice ob njej, z vrtovi in kanuji parkiranimi ob njih ... en tak pogled za na kartico, res. Pa niti ne bi bila nujno pretirano kičasta. Tako ravno prav.

Sanjam o tisti hiši ob Krki. Taka stara, razpadajoča, tako moja, z ležalniki na balkonu, tako ležerna, kot je v Novem mestu ležerno prav vse. Pa gospod sadjar - prijazen možić, ki mi je šenkal en kup grozdja (opranega! sladkega!) in prodal 2 banani. Pa tista poštna uslužbenka, ki se ji ni nikamor mudilo, ki bi mi tri znamke prodajala cel dan. V Novem mestu je vse tako ležerno, nikomur se nikamor ne mudi, nič se ne zgodi. Tako Gogovsko se sliši.

Goga je seveda zgodba zase. Ambient: najlepša knjigarna ever, z vonjem po kavi in neko zanimivo muziko. Pa tisti kavč in vse tiste, rahlo razmetane knjigice in knjige - tako mojesobovsko sem se počutila in potem zagledam ... ja, pa saj to ni res! Špet eno naključje, ki se je zgodilo čisto po naključju, če parafraziramo Jureta, čeprav, da ne boste mislili: vedela sem, da knjigica z Vidro Vando obstaja, in ja, po njej sem dobila ime, ampak ne po točno tej knjižici, temveč po tejle in nikakor nisem pričakovala, da bom takšnole knjižico zagledala nekje v Novem mestu, kamor sem slučajno zašla. Ja.

Tudi prodajalec je bil tako gogovski, tako ležeren, lepo počasen in prikupno zmeden. V Novem mestu so celo računalniki nekako slow-motion, trajalo je namreč kar nekaj časa, da sem izvedela tisto, kar me je zanimalo. Seveda nisem mogla kar tako mimo lepo založene police s stripi in sem med njimi izbrskala Lustre Andreja Štularja, stripčić, ki ga že dolgo želim imeti. Potem sem povprašala še po Katji Plut in prijazni prodajalec, se jo je trudil poiskati med stripi. In še nekaj mi je bilo všeč: knjigi sem dobila servirani v škrniclju (kot še tople žemljice, res lepo).

Staro mestno jedro Novega mesta je moje, vse ostalo naj si razdelijo drugi. Tisti veliki Tuš z multikinom s petimi kinodvoranami s petimi različnimi filmi, o katerih kvaliteti veliko pove dejstvo, da se mi je zdel Superman (!) še najbolj vreden ogleda. Pa ne, da bi si ga res želela videti. Nato je začel rahlo padati dež. En tak, prav lep poletni dež. Namesto domov, sem pobegnila v pizzerijo. V wcju lahko poslušaš radio in med konzumiranjem pizze uživaš ob razgledu na reklamni pano za Men's Health, ki je menda s Cosmom, najboljši poletni par. Pa dober tek!

V starem mestnem jedru najdemo vse tisto, kar v starem mestnem jedru pač mora biti. En kup starih hiš, pa muzejev, pa cerkva in seveda prodajalno burekov, pa sladoleda in eno takšno zelo luštno čajnico z zelo pestro izbiro čajev (trenutno srkam tistega z limonsko travo:). Trgovin niti ni toliko kot bi jih bilo lahko (veliko zaprtih, praznih izložb), je pa zato zanimiv javni wc, ki te pričaka z veliko zlato tablo in obratovalnim časom.

Novo mesto je mesto premnogih klopc, medtem ko smetnjakov rahlo primankuje. Imajo tudi skate park (rolkarski poligon?:)), ki sem si ga seveda morala ogledati (nostalgija po tistem rattlingu, drdranju, ki ga povzroča skejt in ob katerem se še vedno zdrznem, pa čeprav ne trdim več, da so skejterji moja najljubša rasa). En tak povprečen park, ograjen (to mi nikakor ni všeč), presenetilo pa me je, da je bil popolnoma prazen. Kandijski most, pod katerim je prav prijetno posedati in občudovati njegovo veličino, čeprav vonj Krke ni prav prijeten, a se nosnice nanj kmalu asimilirajo.

Med pohajkovanjem ob Krki sem v njej zagledala tudi prijeten prizor parjenja dveh nakupovalnih vozičkov potopljenih v mulje.

Še bom šla v Novo mesto.

***

In zvečer, sem grizla kolena v naš domači klanec, se mi je zdelo naše mestece tako lepo novomeščansko. Voda in cerkve, pa vse tiste stare hiše in mostovi.

Potem pa zagledam varnostnike v flurescentnih brezrokavnikih, v nosnice prihrumi vonj po pečenem mesu (čevapćići? ražnjići? odojek?!?) in znajdem se med vsemi tistimi ljudmi. Množica.

Bila sem preveč dobre volje, da bi na plan izbruhnila moja rahla agorafobija, zato sem pogumno koračila med vsemi tistimi tako zelo urejenimi in dišečimi ljudmi in niso mi mogli ubiti mojega razpoloženja. Zdeli so se mi zanimivi. Bila sem onstran njih in jih opazovala. Ne, lažem: bila sem med njimi in jih opazovala, kot so lahko tudi oni opazovali mene. Mene, vso pomečkano, skuštrano, utrujeno in verjetno tudi ne preveč lepo dišečo, a z nasmehom na obrazu. Vsi ti zanimivi obrazi, kretnje, besede niti ne, ker jih v vsem tistem hrupu zlahka preslišiš. Pogledi, ki ubijajo in pogledi, ki te zadenejo. Pa en kup nasmeškov in kimanja z glavo. Niso mi mogli blizu, dokler se nisem znašla na njihovem obrobju, med t.i. mojimi ljudmi. Mojimi bivšimi ljudmi, bi rekla sama. Menda smo čakali Vlada Kreslina. Tisto kar smo govorili, naj bi bil pogovor, čeprav se je meni zdelo le kup besed, ki so odmevale v noč. Nič omembe vrednega, tako prazno, tako neumno. Menda smo žurali (haha), ker se takole v petek zvečer, pa poletje in vse to, žurat enostavno mora. Za presenečenja večera je vsekakor poskrbela naša predraga propagandistična vegeterijanka, ki je dramatično povedala zgodbo o tem, kako se je zaljubila v mesarja oz. njegovo surovo moč. Kakšna telenovela! Kako dramatično! Včasih razmišljam, da si veliko boljša igralka od tiste, ki je bila sprejeta na AGRFT (da, čisto vsi že vemo in ja, res, privoščimo ti). Ampak, saj mi te tako ali tako ne poznamo kajne? (hehe, ta je bila zate P) Naenkrat se nas je nabralo cel kup, sami naši, pogovor pa še vedno za en kurc. In takole, med pomenkom, se A naenkrat spomni, obrne k meni ( s tistim njenim pogledom!): "Kaj pa je s tabo?" (in to vprašanje, izrečeno na tak način je tisto, kar me res totalno razpeezdi, češ, nekaj je narobe s teboj, res šuper)

In potem, ja, potem, je seveda sledilo zgražanje nad tem, da kar sama, da, SAMA, pohajkujem na okoli, tako nerazumljivo, pa kaj mi je? In kar takole na lepem se spomnim in grem v Novo mesto in to (!) sama? Pa kaj je z menoj?!?

in potem takole malce bolj tiho: "In kaj si delala pol tkole sama?"
(sem že imela na koncu jezika, da povem vse, kar sem hotela reči, pa nisem, ker je bilo vprašanje izrečeno na tak zaničevalen način, češ, gotovo je bilo brezveze, kajneda, takole sam hoditi naokoli; odgovor je bil že v naprej obsojen na zaničevanje, ne glede na to, kaj bi rekla)

Jaz preprosto (en tak moj nasmeh, tak pasji, bi rekel J): "Nič." (hehehe ...)

Deležna sem bila prezirljivega ubijalskega pogleda. Pha! (nasmeh)

Dobro, če ti ne razumeš mene, tudi meni ni treba razumeti tebe. In ker jaz ne težim tebi, kadar mi ne ugajaš, tudi ti nimaš pravice težiti meni. Zob za zob, oko za oko, kajpada.

(in če slučajno tole bereš, kot jazst berem tebe, pa ti seveda ne povem (heh), naj ti omenim, da te veliko raje berem, kot govorim s teboj, ker ti je pisanje bolj pisano na kožo - en tak neskončen monolog, kjer ti nihče ne more ukrasti rdeče niti, kjer si ti središče sveta (in ne bom rekla, da tole blogiranje iz istih razlogov ni všeč tudi meni. Kako perverzno kajne, da sva si zopet tako zelo podobni?) In ja, šuper pišeš, čista literatura (res). Glede Novega mesta pa: Raje sem sama kot v slabi družbi. Toliko.)

Potem je prišel Vlado in potem je začel padati dež.

Dež!

Oh, dež, kako sem ga bila vesela! Da spere zemljo in asfalt in vse tiste besede in dejanja, ki so se zagozdili sem pod te naše hribe. Da nas spere, očisti. Dež!



______________
* Katja Plut, Ej!, Založba GOGA, Novo mesto, 2001



26 julij 2006

bila sem nadlegovana II.

Ne, niso me nadlegovali šeenkrat. Tale post je samo dodatek k prejšnjemu - perspektiva naslednjega dne oz. vseh dneh potem.

Zvečer sem bila jezna, češ kako mi more nek zli neznanec kar takole zatežiti, meni, nič hudega slutečemu dekletu - mar si moram kupiti solzilec ali s seboj nositi vsaj deodorant, katerega špricanje v oči najverjetneje tudi ni prijetno???

Potem pa pride naslednji dan, ki bi prišel tudi, če se ne bi prejšnji večer ničesar zgodilo in dan, ki ni bil prav nič drugačen, kot bi bil, če se ne bi zgodilo čisto nič.

Takole kar mimo gre.

In potem si rečeš: "Pa saj se ni nič zgodilo." In če bi se: bi bilo potem kaj drugače???

Tako samoumevno se mi zdi, stvari se pač dogajajo, takšne in drugačne in sedaj se je pač nekaj takšnega neprijetnega dogodilo meni. Človek je zelo prilagodljivo bitje ali kot bi porekel Fjodor Mihajlovič: "Človek se slej ko prej vsega privadi" (rahlo parafrazirano)

Čeprav ....

Čeprav seveda ni prav, da se takšne stvari sploh dogajajo. Čeprav seveda ni prav, da kdorkoli kakorkoli komurkoli teži, ga nadleguje itd., nerealno pa bi bilo se sprenevedati, da je možno, da takšnih ne bi bilo ... ja, pa saj si vsi želimo miru na svetu, kajneda?:/

Očitno mora mlada deklica, ki ponoči sama hodi po svetu, takšne stvari vzeti v zakup, pa čeprav se ob tem dejstvu na obraz prikrade le kisel cinični nasmešek.

Kaj pa naj storim drugega???

Naj se sekiram? Naj dramatiziram? Naj povem vsem kaj se mi je zgodilo in kdo je bil, pa čeprav ga ne znam dpbro opisati, ker je bila tema in ker ga verjetno ne bi niti spoznala, če bi ga videla šeenkrat?


Kaj lahko človek v takšnem primeru sploh naredi?

Naj se slepim, da se da takšnele neprijetnosti odpraviti? S čim? Kako?

Naj preneham ponoči hoditi sama naokoli? Niti pod razno:) Še zanalašč bom šla še kdaj točno po tisti poti ob točno tisti uri, pa čeprav z malce bolj trepetajočim srcem in malce bolj ozirajoče se okoli sebe.

Mogoče pa se prepričujem, da je verjetnost, da se ti kaj takšnega zgodi dvakrat tako zelo majhna, da se mi kaj takšnega ne bo zgodilo.

Kakorkoli. Šlo je mimo in jaz sem še tu.

Pika.

25 julij 2006

bila sem nadlegovana

Včeraj, takole enkrat okoli pol enajstih zvečer, sem se vračala domov, na obrobje mesta. Bila sem bolj kot ne potopljena v misli, a vseeno nisem preslišala korakov, ki so se mi vedno hitreje približevali. Glede na to, da hodim razmeroma hitro, se mi je zdelo, da me hoče ta Nekdo za menoj prehiteti, zato sem upočasnila korak, da ga spustim naprej. Prehitel me je velik, črn neznanec, težko določljive starosti (nekje okoli 30), nato pa se obrnil k meni in z očitnim naglasom rekel: "Dober večer!" in kot dobro vzgojeno in vljudno dekle sem mu pozdrav vrnila, nato sva se še rokovala (če ti nekdo moli roko, je pač nevljudno zavrniti) in bil je že nekaj korakov pred menoj, ko se je obrnil in vprašal, če vem koliko je ura. Rekla sem, da nimam ure (kar je čisto res, mobitela pa nisem hotela vleči iz žepa, ker takole, na samotnem pločniku, mimo katerega le vsake toliko časa pripelje kakšen avtomobil, pa v čisti temi, pač nisem zaupljiva), da pa mora biti nekaj čez deseto. Nato se je postavil vštric z mano in me začel spraševati, kam grem. Sem rekla, da mu tega ne bom povedala, ker ni pomembno in ga vprašala kam gre on. "Na stan," je odvrnil. "Aha," sem rekla in ves čas hodila nekaj korakov pred njim, ker sem se počutila rahlo neugodno. Potem me je vprašal kako mi je ime, pa mu tudi tega nisem hotela povedati, rekla sem samo, da se mi mudi (kar je bilo čisto res, ker sem bila brez ključa, domači pa zgodaj hodijo spat), on pa: "Pa šta ti je to nervoza?" in potem je ta stavek ponavljal ves čas, kot kakšno mantro. Na začetku sem mu še odgovarjala, da se mi mudi, on pa kar naprej: "Pa šta ti je to nervoza?" poleg tega se me je nekajkrat skušal dotakniti in se ob tem prav nesramno smejal, kot da čudti mojo nemoč. Meni seveda ni bilo do smeha in v nekem trenutku sem mu rekla, da je nervoza stanje živčnosti in če ga res zanima kaj to je, si lahko pogleda v kakšen slovar. On se je smejal, jaz pa sem hodila vedno hitreje. Še vedno je ponavljal: "Pa šta ti je to nervoza?" Nisem mu več odgovarjala, bil je nekaj korakov za menoj, nikjer ni bilo nobenega avtomobila, ko sem zaslišala, da teče. Dohitel me je, me prijel čez ramena, jaz pa sem se mu iztrgala iz rok in rekla naj me pusti pri miru. Nekaj je govoril on nekakšni kafi, jaz pa sem z grozo strmela vanj in upala, da bo pripeljal kakšen avto. Pa ga ni bilo, zato sem mu rekla, naj me pusti pri miru in da moram iti, ker se mi mudi in potem je rekel: "Ok. Čau. Sem rekla: "Adijo," in čakala, da gre, on pa mi je molel roko, a je nisem hotela sprejeti. Ves čas sem govorila "Adijo, " in potem spet on: "Pa šta ti je to nervoza? Ja tebi čau, a ti adijo." In potem jaz, že vsega sita in strašansko naglas: "Pizda, če se mi pa mudiiiiiii!" Očitno se je zavedel, da se bom začela dreti, če me ne pusti in ga je to, glede na bližino hiš, začelo malce skrbeti, zato me je poslal v kurac in odšel v smeri odkoder sva prišla (to pomeni, da je bil tisti "stan" izmišljen in da me je ves čas zasledoval!).

Še nikoli nisem bila, "pošiljanja v kurac" tako zelo vesela.

***
Nauk na koncu zgodbe: Upaj, da se ti kaj takšnega ne zgodi.


21 julij 2006

Kaj pa vi?

Nikogar ni. Nikjer. Vsi so na morju. In ko bom prišla tja, zopet ne bo nikogar tam.

Včeraj sem se slučajno znašla na Bledu. Zvečer. Bolj kot sama fascinacija nad jezerom, me je fasciniralo to, da me je prvi pogled na jezero očaral, ker ga nisem videla že toliko časa. Kasneje sem se o tem pogovarjala še z nekom, ki kljub temu, da trdi, da ni, je vseeno navezan na svoj rojstni (?) kraj. Idila in to, pa čeprav brez nežnosti ali česarkoli že (tole me je res presenetilo, zanimalo bi me nadaljevanje, a na žalost (?) obstajajo mobilni telefoni, ki prekinejo in uničijo trenutek). Nato sva se ob konjskih figah poslovila, čes saj se še vidimo (ja, valjda).

Všeč so mi naključna naključja, ki se dogodijo čisto po naključju (parafraziram Jureta) in všeč mi je ta poletna spontanost, nenačrtnost; všeč mi je bilo da sem se premagala in stopila dogodkom naproti. Všeč mi je bilo namakati noge in voziti domov v temi.

Ničemur se ne smeš poskusiti izogniti. Nič nimaš izgubiti, lahko le pridobiš. Pika, s katero pa seveda še ni nič končano. Kot vedno ... (edino popolnoma končno ločilo, ki ga priznavam so tri pike, ker z njimi pokažeš, da konec ni končen)


*****

Danes sem bila v Ljubljani. Posedala sem na tisti kratko pristriženi travi v Tivoliju, v krilu in popolnoma nespodobno. Bilo je pasje vroče, zato sem kaj kmalu zbežala domov. Na nogi imam boleč žulj od japank (jebene japanke, a hkrati moja najljubša obutev; še raje sem bosa), domov pa sem prinesla cel kup knjig (3, ampak to je že veliko za nosit v tej vročini) in kot da mi to še ne bi bilo dovolj sem nato v Kranju zavila še v knjižnico. Morala sem dobiti eno dozo Katje Plut. Ej!

Trenutno se počutim zelo navdihnjejno (navdahnjeno?), čeprav me ves čas nekaj preganja. (ves čas me preganja čas)

Kaj pa vi?

Moj oče je danes sanjal, da ga je moja mati zaprla v prtljažnik. Bizarna grotesknost.

In nato porečem: Bodi dovolj in napišem piko.

Bodi dovolj.

20 julij 2006

19 julij 2006

Skrivnost višenj

Najprej me ni bilo.

Nato sem bila, a mi je bil nek kuž zasadil svoje čekane v prst in zato moja roka ni bila najbolj kompatibilna z mojo računalniško mišjo in sem imela težave z nje upravljanjem, zato sem se škatle z ekranom in vseh njenih pritiklin bila nekaj časa prisiljena izogibati.

Potem sem bila, a so bile tudi strele in grom in blisk in dež. Ampak predvsem strele, ali natančneje: točno določena strela, ki je zadela točno določeno mesto, je bila kriva za to, da nisem mogla doseči svetovnega spleta in se na njem udejstvovati.

Sedaj menda sem in imam opravljeno maturo in poslušam radio študent in se nažiram z višnjevim pecivom med čakanjem na koslio. Sedaj sem in tole višnjevo pecivo je res dobro. Višnje so zelo skrivnostno sadje. Na prvi pogled so tako zelo podobne češnjam, a za razliko od slednjih, ki so najboljše sveže narabutane, pojedene čim višje v njih krošnji, pa so višnje takoj z drevesa popolnoma zanič. ZANIČ. Kisle, pa ne samo kisle, temveč taklo zelo kisle, da se ti ob njih zaužitju skremži obraz in da te mine vsaka želja, da bi pokonzumiral še kakšno. Ampak potem pa, ko jih takole vse po vrsti razkoščičiš (kar vsekakor ni prijetno delo in zahteva obilo vztrajnosti), jih položiš na prej narejeno testo, ki naj bi bilo biskvintno, ampak je narejeno bolj kot ne po spominu (količine so seveda izmerjene na oko, zato se zgodi, da testo ni tekoče spljoh, jajc pa ni več, zato sem se znašla tako, da sem vanj vlila en sadni jogurt, ki je bil ravno pri roki) ... no, ja, ko se vse to skupaj lepo zapeče na nekaj manj kot 200 stopinj celzija (seveda ne enakomerno, ker je naša pečica stara toliko kot jaz) vse skupaj postane tako zelo okusno, da sem prav ponosna na svoje kulinarične sposobnosti:) Mljask!

04 julij 2006

widra wanda goes brumm brrrum:)

Hehe, uspelo mi je. Sedaj moram pa samo še nafehtat očeta, da mi posodi avtomobilček, potem bom pa res šla brumm brrrum;)