toffifee

usedeš se na vlak, se sprehodiš do faksa in postaneš bruc. tako opevano ležerno študentsko življenje se sprevrže v eno samo prihajanje in odhajanje in čakanje (vlakov, predavanj, bonov, hrane, ljudi ...), v posedanje (na stolih, na klopcah, na klopeh, v kafičih, na tleh), konstantno utrujenost, drenjanje, žulje na nogah in neskončno iskanje. internet sem obesila na klin, večino časa preživim po antikvariatih in knjigarnah. povprečno dvakrat na teden jem orng kosilo (z juho in sladico in vsem tem). v slabem tednu sem si kupila 4 knjige, kar tako, zase. en striptić, en strip, eno knjigo in eno knjižico. srečujem en kup ljudi - nekatere iz preteklosti, drugih od tu. večina jih je zaenkrat še brez imen. prezeble dlani si grejem s pečenim kostanjem in ne delam nobenih pizdarij (še tistih ne, za katere se odločim, da jih bom). veliko pozabljam, urnik poln lukenj in luknjic, vstajam zjutraj, prihajam zvečer. iz reklaminih lepakov, ki mi jih tlačijo v roke, zgibam cele flote ladjic in letal. drugega ne znam, zato se igram z zakrilci in jadri (modificiram). oče Cirila in Metoda je bil grški funkcionar po imenu Leon, mati pa je bila Slovanka Marija. ob torkih pavziram, nabiram informacije in sončne žarke. otroke odpravim s koščkom čokolade ali risanko - za intenzivno igranje mi zmankuje energije in časa. slabo organizirana se iščem v velikem kaosu vsega kar se je nabralo, nekje po vejah nekih jablan nekega vikenda, brez poezije in s psom, ki laja, čeprav tudi grize. tepem se z mački, msnđiram na ulici, brskam po beli vrečki pozabljeni na neki trnovski klopci in zagovarjam Nietzcheja (moj Nietzsche, kot da je v resnici (ki je seveda ni, "le interpretacije so") kaj kriv). rože uvele in s suho zemljo čakajo mene, ki s crknjenimi baterijami in toffifeejem (še vedno se mi valja nekje po sobi, nepojeden), si jih polnim na drugih. v bistvu sem prijazna. pišem v fragmentih, doma ubita spim. na trenutke razžrta, nato razbohotena od energije. pogrešam bizarne sanje in ves tisti čas, za delanje niča. živim ob večerih, ko na tleh ležeča v majhen zveščič vtiskujem sebe z mislimi drugje. ugotavljam, da preprosto nisi imel izbire. z obžalovanjem. in nato se odločim da grem.

pa sj v bistvu je čist fajn:)