+++

tako razvajena sem, tako neučakana v nenehnem hitenju, da me znervira vsak računalnik, ki melje le stotinko prepočasi, ker hočem vse takoj, zdaj, tako so nas naučili, vse se da dobiti v enem šusu, z eno potezo hočem zmagati pri šahu brez razmišljanja o kmetih in konjih, tako kot vsi drugi, zato računalniške igrice postajajo le še kliki po miški, brez vprašanj, samo še odgovori, navidezni varni svet, v katerega si ujet, krasni novi svet, ki se ga da kupiti v vsaki novi trgovini že od leta 1984

svet je poln pozitivizma, kako pozitivno, pa tako žalostno hkati, se haklati na same podatke, informacije, ker je nadvse pomembno, ali je Mušič šel v Pariz za dva ali tri mesece, je šel petega avgusta ali morda osmega, hja, kakšen strokovnjak pa je tisti, ki tega ne ve, to so dejstva, to je znanje, da znaš rešiti vsako križanko, Aristotel ljubkovalno, arak, oje, take stvari, ne pa interpretacije, vrednotenja, ah, kaj bi tisto

strokovnjaki nabirajo točke po žepih in mapah, za eno razpravo, za drugo razpravo, kvantitativno je treba izmeriti njihov pomen, članek v angleščini vreden še enkrat več kot v slovenščini, važno, da si viden, ne da kaj zares veš in znaš, mene pa zanimajo le take takole po žensko in nestrokovnjaško napaberkovane anekdotice, recimo tista o stolu Antona Ocvirka, na katerega se je po mnogih letih usedla Štefka Drolc in se je podrl

jutro za dan

začelo se je z jutrom, kot se vedno začne, le da je bil potlej še vzklik, skorajda Munchov Krik, Ni cimeta! Ni cimeta! manjka osnovna stvar za preživetje človeka v sodobnem svetu, porušen svet, melanholija, otožnost v očeh celega dneva, take stvari, ki zaznamujejo dan in ga porušijo zaradi prvega jutranjega razočaranja

in potem še ena: danes je zadnji dan sonca, zato v rokovnik z velikimi črkami že včeraj spiši SONCE – to je en tak rokovnik poslovneža s kravato, čeprav pravzaprav ne nosi kravate, ampak srajce pa kljub temu in take tapolikane hlače pa čevlje iz usnja in na vezaVke

pa torbo ima, več takih črnih torb, ena je bila 150 evrov, kar je verjetno še nižji poslovni razred, anede, ker ti poslovneži, ki vsako jutro namesto zajtrka preberejo Finance, so velike živine s še večjimi avtomobili in hišo doma in hišo na morju in jahto in kravato za celo premoženje

tega nisem nikoli razumela

pa naj bo: vsaj en peharček

zeblo me je v prste na rokah in sem vlekla rokave do sredine dlani in še dlje, ampak saj mene takoalitako vedno zebe v roke in v noge in povsod, premražena stopicljam večino časa nekam naprej, ponavadi po asfaltu, ker pesek bodo kmalu izgnali iz mest, da me prav zabavajo gradbišča, okoli katerih svet sploh ni tako čist in urejen, kot bi ga radi naredili

kje pa je še kdo videl koga z nekaj črnega za nohti?!?

me zabava dejstvo, da je prav Alojz Kodre iz tiste pesmi prevedel Štoparski vodnik (in pazite! se za ponatis odpovedal delu honorarja), me jezijo razni seminarji z napihnjenimi naslovi – so še hujši kot tiste knjige, ki jih nočem na policah, raje tjakaj dam juhe z vrečke – instant, fast food kultura z velikanskimi naslovi na panojih – I don't like

pa zdravje iz stekleničke, v vseh mogočih zapakiranih embalažicah, ekovrečkah in tubicah, veganski ocvrtki, žulji na nogah, same take stvari, ki ti parajo živce, da res rabiš, da moraš, recimo zdržati tudi to, da ti vlak odpelje ne le minutko, nekaj sekundic pred nosom, ga vidiš, ko šiba, ti pa stojiš tam na postaji in čakaš in čakaš in potem zdržiš brez čokolade še cel dan, ker, ne, nisem odvisnik, nisem, you know

sem se navadila gledati s svojimi očmi za 58 evrov (novo!) svet skozi eno tako perspektivo krivih nasmeškov, ki odsevajo v izložbah, takih osvetlejnih in v računalniškem ekranu, vse sorte ekranih, ker mi misli švigajo sem in tja kot kliki na internetu, da le še sanjam lahko o kakšenem jezerskem klancu, takem neskončnim, ki se vleče kot jara kača, navzdol še bolj kot navzdol, ti pa skoncentriraš le na pedala vse svoje možgane in to je to (kot kakšni neksončni koraki navzgor, ker tisti navzdol so bolj duhamorni)

grešam

čeprav se tole sliši kot en navaden jamr, tak za sežgat v peči, taki ta pravi krušni, v kateri je kruh prava umetnost spečt

1. poskus je bil črn (izdolbana sredica je bila dokaz, da je bil okus veliko boljši od izgleda)


in v resnici je vse veliko lepše od izgleda (taka maloprinčevska, heh), samo ne vem, zakaj bi mogla to komurkoli povedat;)