29 november 2012

na juriš!


potem pa sredi dežja, kot bi odrezal – da vejica sploh ni dovolj, rabiš pomišljaje, nanizane eden za drugim, rabiš močne zasuke, obrate, rdečico na licih, rabiš, ne potrebuješ, ker smo v času velelnikov ljudstva, od spodaj navzgor, hohoho, jih bomo 

lasten prag je precej zaprašen in se pajčevinijo možgani od popolne praznine časa in birokracije, ritem vdiha in izdiha izostaja in glasne besede so izrečene ob vsakem listu, ki pade na tla: vse pada, z dežjem vred 

torej: dost, spet ena taka revolucionarna, kratka in udarna, zrušiti sebe iz svojega položaja, ki si sploh ne zasluži imena, zdravstvenega zavarovanja, predvsem pa prihodnosti: gospodična, vaši ciliji niso realni, zato sem se odločila, da postanem princesa ali superman, morda Ljudmila Novak, kot da je važno 

kreacije domišljije bo treba malo pognojiti, počasi stopiti spet v suhe čevlje in ujeti nek navdih, ki sem ga zabetonirala globoko v temelje železojeklene konstrukcije našega oreha, podstavba, podstat, same take stvari 

tako globoko, da se ga ne vidi pod nagačenimi nasmehi samoinciativnosti, ambicioznosti in delovne vneme, ki sem jo iz križank začela prepisovati v življenjepise, pardon, cv-je, dvobarvne fasade, vrtni palčki, vse mi je všeč, navdušena sem, hvala, da ste me naučili biti vedno na voljo za kimanje z glavo (hihihi, ja, ja, seveda) 

prodajalna kiča z lučkami za okrasitev, se blešči in svetlika, zato redno obiščem zobozdravnika za zdrave in bele zobe ter si jih skrbno krtačim in umivam, ameriški optimizem reklam holivuda, ki se je sparil z diznijevskim svetom nasičenih barv, da me uči kar malo bolijo
 
ampak kaj se sploh sekiram, anede, kaj sploh, kaj, kaj, zakaj čemiš, čepiš, temniš, zakaj, zakaj – oklep čelad naj nas varuje, tak lažen, a na pogled strašen: od zunaj na noter se glej, važna je samopodoba, urejenost nohtov in lepljiv duh po božični solidarnosti, po cukrenih piškotkih, ki se ga kupi na vsakem vogalu

namesto njega si kupim najcenješi in najbolj masten čips in ga za uravnoteženost poplaknem z ostanki zelenega čaja: bulerjev nimam, samo stopala, ki so najraje bosa - ampak: a ni to na nek način isto? z veliko dvopičji, z veliko ločili. proti sprevrženosti. kakopak in itak.

20 november 2012

črvičenje prihodnosti



besede mi stečejo ven iz ust
modre so kot borovnice
ki sem jih jedla za večerjo

zamrznjeno poletje
in miselni preskoki
natisnjeni le v 100 izvodih

rada imam odtise