28 april 2010

kjer se cedita čaj in mleko

če zjutraj prej vstanem, grem zvečer kasneje spat, to na prvi pogled seveda ni najbolj logično, a je verjetno premosorazmerno s količnimami pravega čaja, ki ga z zaspanimi očmi popijem veliko več kot običajno, vsaj dvakratno dozo, jaz, ki ob vsakem pogovoru o pitju kave, tako veselo povem, da, jaz pa ne, jaz pa že ne, kamot zdržim brez, potem pa zgodnjega jutra vstanem še nekaj minut prej, da mi bo, ja, uspelo spiti moj čajček, da ga ne bom spet prevročega zlila v odtok ali pustila na kuhinjskem pultu, in vse gre kot po maslu, dokler ne odprem hladilnika in doživim eno večjih razočaranj mojega življenja: mleka ni!

ker mleko je tako osnovno živilo za nas sesalce, esencialnega pomena, da se z mačkom zdirava eden na drugega od velike bolesti in ne vem, če jaz razumem celo zadevo kaj bolje od njega, ki se mi zaganja v nogo, češ daj mi mleka, jaz pa le nemočno piham nazaj, vsa ogorčena, to mora biti neka zarota, komajda verjamem in buljim v tisto črno brozgo od čaja, kaj naj sedaj z njo, diši še nekako, v bistvu kar lepo in potem naredim prvi požirek in niti ni slabo, ga spijem, a, seveda, ni pravega užitka, le doza teina, da potem vsaj malo manj zaspano krevsam novem dnevu naproti

kasneje je treba nadoknaditi zamujeno s celim litrom mleka, se nalivam dobesedno z njim in muc je srečen skupaj z mano, potem pa, logično, on ves sit in naspan zdirja temni noči naproti, jaz pa buljim v uro in ne morem verjeti, kako je že pozna, jaz pa še ne spim, pa tako zgodaj sem vstala, ja, pa kaj mi je, in se nažiram s preslanimi arašidi in rižem od koslila, pa take zdrave prehranjevalne navade, sploh toliko pravega čaja, to je gotovo dobro za želodec, ja

25 april 2010

danes je kdaj drugič, zato: o knjigah

obstajajo tako dobre knjige, ki ti ne dajo spati še, ko te oči pečejo v božjo mater in lahko le še na eno in postrani zaznavaš napisane vrstice in črke mešaš že malo med sabo, ampak besede so tako lepo spevno zlimane skupaj in stavki oblikovani, da odnehaš šele, ko knjiga sama od sebe zdrkne na tla ob postelji in jo pustiš kar tam, samo samcato, na tleh med prahom, ker preveč sterilno okolje ni zdravo za alergije, pa itak se tistega prahu med špranjami v starih parketih tako ali tako ne da znebiti: sizifovo delo

če bi imela nočno omarico, bi se morda knjiga znašla na njej, ampak nimam nočne omarice, samo posteljo, 90 x 200, jogi na stari, majavi konstrukciji, ki zaškripa vsakič, ko se obrneš, ker niti ne vem, kam bi dala nočno omarico, če bi jo imela in če bi jo, zagotovo na njej ne bi bilo prostora za knjige

ker nočne omarice so za lučke in za spalnice, tiste z zakonskimi posteljami in skrbno postlane že zjutraj ali vsaj sredi dopoldneva in na nočnih omaricah so poleg lučk kvečjemu (nadzabavna beseda!) še kakšni taki s čipko obrobljeni beli prtički, morda imajo izvezen še kakšen cvet in tam na prtičku je prostor le za škatlico od proteze ali pa za tisto od očal in morda za kakšen robček

seveda pa obstajajo tudi druge vrste nočnih omaric, ki so vse založene z vse sorte rečmi in morebiti se spodaj tuid skriva kakšen prtiček, ampak se ga ne vidi, ker so gor časopisi pa reklame od bauhausa, a si vidu tole lojtro kok je pocen, in knjige o obrezovanju sadnega drevja pa o balkonskem cvetju, karmični diagnostiki, hujšanju in vmes še zobna nitka pa kuliji za križanke in daljinec (še ena smešna beseda)

obe te vrsti nočnih omaric sta v hišah na kredite ali blokovskih stanovanjih in knjige so zaprte v zastekljene regale, sveto pismo je tam le včasih poleg Knjige o Titu in kakšnega leksikona ali enciklopedije iz konca prejšenga stoletja pa porcelanastih angelčkov in kristalnih kozarcev, same dragocenosti, skratka, ker knjige so drage, veš, in jih ne smeš, kar tako odlagati na tla pa na mizo pa povsod kamor te prime, do knjig moraš imeti odnos, skrbno morajo biti spravljene, zložene

včeraj zvečer mi je iz rok zdrsnila debela knjiga, ki jo takim vprašanjem sploh ne bi upala pokazati, ker ima preveč dober smisel za humor, ker je preveč duhovita in ker je imela Gospa že tako ali tako že preveč težav s svojim ostrim jezikom, ki je pa po moje ravno prav obrušen, da lahko zapiše, da je imel preCednik take lepe oči, da bo šel zagotovo v nebesa

včeraj zvečer mi je iz rok zdrsnila knjiga pisateljice, ki se jo je in se jo še ogromno vlači po zobeh, češ, saj veste, ane, saj se spomnite tega primera in vsi pokimajo, čeprav je bolj malo tistih, ki jo je bralo, tole knjigo, ki mi je včeraj zvečer iz rok zdrsnila na tla, knjigo Brede Smolnikar Zlate depuške pripovedke

21 april 2010

drimkečr

ob večerih sem čarovnica in ribam črno redkev v veliko posodo z medom in zvarke filam v kozarce, zmešane s posebnimi napoji, le tistega za dobro spanje še nisem odkrila, čeprav bi verjetno pomagalo, če bi mimo naše trgovinice s čaji hodila z zaprtimi očmi in ne bi kupovala tistih črnih, pravih, tako opojno dišečih, da si je treba magari na večer skuhati eno šalčko, če prej ni bilo časa

moje sanje na balkonu lovita dva dreamcatcherja, spletena s pomočjo marsovcev v trebuhu in police v glavi, prav nič indijanska, prepletena iz ostankov makrameja, nenošenega nakita, školjk iz morja in kamenčkov, celo nageljeve žbice in janeževe zvezdice sem vpletla vanje in pero nekega ptiča, ki mi ga je enkrat podaril gal, ko sva plezala čez zamrežene ograje svobode

oblečena sem v črtasto majico iz Themen Neu 2, tisto modro-zeleno in nadzabavajo me komentarji, ki jih včasih dobim mimo ušesa: o, kako imaš fletno bluzico, a si jo dala šivat, ne, ne, nisem, ta je spet potegnjena iz neke stare omare, taka sem, prav nič nova, včasih s kakšno luknjico od moljev, ki jih plašim z velikimi šopki sivke, ki tako opojno diši, in zunaj je sonce, jaz pa z razmršenimi lasmi jem na hitro pečenega domačega irskega bikarbonca z grozdjem inside in avokadom outside

pa čaj in jogurt in banano pa jagode že cvetijo ta gozdne in koprive moram nabrati za špinačo, ker čemaža v naših gozdovih še nisem zasledila: kot da se je v zemljo vdrl, skratka zapravljam čas, knjige mi polzijo izpod zaprtih vek na tla ob postelji in padajo dol – ampak o tem kdaj drugič

10 april 2010

Jest!

Ne, ne, to ni taka zelo egocentrična objava, ki daje sebe že v naslov, in to s klicajem, ker se, seveda, moramo ceniti in samozavestno zreti v svet. E v naslovu ni prav nič širok, ampak ozek, zatorej gre za tisti klic, ki ti tolikokrat pridrvi skozi okno okoli poldneva, ko otroci razkropljeni med hišami počenjajo svoje, matere pa na vse grlo: Jest! Kosiiiiiiiiloooooooo!

Poleg vseh tistih, vsakodnevno klikajočih, ki jih vsi poznamo in kjer se dobro je - od pivopoznavalke coprnice z najboljšim sladoledom na svetu (pejte v Koper probat!), dobrot Celjanke pa do najbolj slavnega Kruha in vina, ki bo kmalu celo v knjigi, sem v zadnjem času odkrila še tele, ki jih hočem deliti z vami:

Njami njami, mi smo vegani


Foodista

Huferka

Za sline cedit!

Sicer me je pa zgrabilo pomladansko čiščenje, da prah kar šviga skozi okna in je bilo zatorej treba - preden me želja po urejanju sveta okoli mene mine - malce popedenati tudi blog. Hint: glej desni stolpić. Upam, da nisem koga pozabila v svoji popredalčkasti vnemi, so pa vsi taki, da se jih zagotovo splača obiskati.

Tko.

06 april 2010

cajtjir

z Marsa sem padla na svet, v katerem te zbudijo stavki, kaj pomeni cajt jir, brez dobrojutro ali trkanja, bognedaj, pa še luč prižgejo, da najprej vprašaš, ves šokiran, a to je v nemščini ali angleščini, v nemščini, aha, jahr, ta cajt se pa seit napiše, aha, pojma nimam, pust me pr mir – to je že od takrat, ko malo prideš k sebi, obrneš se na desni bok in se delaš jezno in brezbrižno v božjo mater

seveda imam posteljo obrnjeno tako, da VEDNO najprej spustim na tla levo nogo, tako da tu sploh ne more priti do kakšnih odstopanj, razlike so le v tem, s kako zaspanim očmi zamežikaš v svet, kolikokrat si se med spanjem prebudil in kako dolgo si iskal pravo lego, da kočno zaspiš: skoraj vedno traja

včasih se počutim kot najbolj jamrajoče in občutljivo bitje na svetu in takile zapisi m gredo v bistvu totalno na živce, ampak včasih enostavno moraš ves svoj gnev izliti čez cel internet, tisto malo kar ga še ostane na koži pa sprati z vodo, pa si, pripravljen za nov dan, čeprav bolj čmerikav, nima veze

itak je bil zame najdogodek prejšnega tedna posedanje na Lidlovem parkirišču z flašo jabolčnega soka za 69 centov in opazovanjem ljudi, ki te, zatopljeni v svoje nakupe, vozičke in med iskanjem avtomoblia, sploh ne opazijo, čeprav kukaš nanje iz prtljažnika avtomobila

ko bom velika, se bom zbudila polna energije kot iz kakšnega naslova v revijah: Polni energije v nov dan, in laufat bom šla, to je sedaj v modi, ne pa da se takoj zjutraj zasedim pred računalom še v pižami s šalco čaja, ki ga itak prehitro zmanjka

pomlad? pha, nima veze

05 april 2010

barok, prehrana naroda

pisat sem pozabila med vsemi temi pisanicami, ki jim mi rečemo enostavno pirhi in se talajo naokoli kot kosi potice – pehtranke pa orehove, rožičeve in razni čokoladno-kokosovi eksperimenti, povsod so, jaz pa imam do potice približno podoben odnos kot do krofov in kremšnit, ker mi enostavno ne grejo, sploh tiste kupljene, vse istega okusa

le indijančki se mi zdijo od takih »slovenskih« slaščic še bolj neprebavljivi, čeravno bojda jazst tako ali tako že od vrtca ne prebavljam hrane tako kot bi bilo treba, taka sem, morda tudi zato tako prekljata in suhljata, seveda z anoreksijo, potlej, ko me vidijo lomastiti makarone za dve osebi, pa vsaj z bulimijo, ker mi je rekla zdravnica: a potem bruhaš? sevede, anede, kaj pa drugega, mediji pa manekenkasti ideali so krivi

velikonočni zajtrk je bil tradicionalno vsakdanji: korniči z banano v jogurtu in še žlica medu in cimeta čez za praznični dan – vse tiste šunke in hrene in kaplje krvi kristusove smo požrli že v soboto, žrli zares, da zares v teh dneh niti enkrat ne pomisliš na lačne otroke v Afriki (to je metafora za vse lačne, povsod!), ker si poln vsega, hladilniki založeni do fula in krače, šunke, prate, potice, jajca, vsega preveč