prezgodaj ali prepozno?

moja želja po izjavljanju se pogrezne sama vase takoj, ko zagleda okence registracija ali prijava, zakomplicirani postopki, kot da se ne bi mogel vključiti v debato za mizo, če nisi prej izpolnil birokratskega obrazca, več svobode, manj meja, sicer se bomo utopili v lastnih strahovih, predsodki bodo tako ali tako ostali, takšni in drugačni, kot tudi gostilniške debate s tisto najbolj pristno obliko demokracije, kjer jo tisti, ki se ne strinja ali se drugi ne strinjajo z njim, pač skupi

kako je že napisal Uwe Timm o skinih, ki nekoga pretepejo, skrajno cinično, da naredijo tisto, česar si sistem sam ne upa, čeprav je to popolnoma v skladu z njim, izločiti nepotrebne, izbrisane, jih pustiti na meji, ločiti na ekonomske migrante in begunce, na slabe in dobre ljudi, na primerne in neprimerne komentarje, roman Rdeče, presenečenje tedna, zaradi katerega se zbujam z zaspanimi očmi, ker zvečer še malo poškilim med vrstice

ne zanašajmo se na politično korektnost, ker je tako prisiljeno lažna kot krščanska morala, imperativ, ki zdrži samo pri močnih žarometih, v temni ulici pa se zlomi in razleti, predvsem pa ničesar ne razreši, samo dela nas leporečniške in lepodušne, take zlate človečke, obzirne, prijazne, nikomur nič hudega sluteče, polikane in počesane, zelo malomeščansko, na tviterju so sami dobri ljudje pa te fore, zelo na površini, brez kakršnegakoli reza v globino problemov, ker smo pač že a priori proti nasilju

fela kuti ni ravno najboljša izbira za zalimana jutra, preveč energije naenkrat, se ga kar ustrašim, ko zadoni iz zvočnikov, čeprav sem vesela, da sem se spomnila nanj, včasih na kakšno glasbo kar pozabiš, medtem ko bi bilo veliko bolje pozabiti na rojstne dneve in obletnice smrti velikih mož – kot da je to pomembno, nanje se raje spomnimo v trenutkih, ko njihove besede ali dela lahko kaj povedo, sporočijo, nam presvetlijo pogled in presenetijo z aktualnostjo, ki se je pisala že pred mnogimi leti – saj veš, Borges, kako je s predhodniki in nasledniki, nima to veze s časom

doma in nazaj

spet lahko glasno udarjam po tipkovnici z na novo nazaj pridobljeno svobodo, s katero mi nič ni treba narediti, lahko jo vržem v smeti, če hočem, spet sem najstnica, vsaj tako se počutim, v tistem dobrem smislu odprte prihodnosti in občutka, da ni zaresnih meja, ker če so, jih bomo pa podrli, da ni treba paziti na držo, bonton in besede, da lahko frfotaš skozi življenje brez občutka, da si boš s tem zapravil priložnosti pri potencialnih bodočih partnerjih in na trgu dela, da lahko pišeš veliko stavkov z da-ji, veliko podredij, ki se vrstijo eno za drugim, si zelo subjektiven, prav nič znanstven, včasih nepočesan in prav nič resen, brez slabe vesti, ko si vzameš čas za branje in pisanje, te kar odnese, sanjarjenje, nepospravljen, čeprav malo popredalčkan, z malo manj kompleksov in vsega sranja, ki je bilo takrat na sporedu, v vseh pogledih in prav po heglovsko bolje, zgodovina, ki gre navzgor: ne, ne, saj ne verjamem, ampak samo to je, da mi ni treba več delati tistega, česar res nočem

ta stol

ko riž postane prepovedan sadež, veš, da si na napačni poti odpovedovanja do neke bedne vseobče askeze, ki jo v življenju res ne rabiš: dajte mi kakava in parmezana, sobota je dan, ko bobnijo pralni stroji, elektro podjetja uravnavajo naša življenja, ker smo varčni in gledamo na tistih nekaj centov nižjo porabo, en prašek za celo leto, prva lepa skodelica v moji omari po dolgem času

fino je kdaj spustiti še koga v svoj mir in ga napolniti z živžavom, ki ti para živce in te dela nemirnega že kakšen dan prej, ker veš, da boš zajebal, saj se nikoli nisi znal preveč potruditi za obiske – še posesala nisi, bi mi rekla mama ali pač kdo drug: to so vse mitološke osebe kot ta widrawanda tu na blogu, nič kaj posebno niso resnične, lahko jim pripisujem lastnosti, ki jih sploh nimajo in jih nikoli ne bodo imele

čeprav se spreminjamo. postajamo okrogli in bolj zaviti v šale svoje intime, se staknemo le včasih s kolikor toliko popedenanimi življenji, službami, posli, otroškim jokom in se pogovarjamo o streptokokih ter o napihljivih kolesih, širinah postelje in omarah z drsnimi vrati

kaj je dobro za hrbet, to je zelo pomembno vprašanje, kot da ne bi že zadnjič ugotovila, da so stole izumili čisto po nepotrebnem, risati je lažje v stoje pred stojalom, da lahko dobro premikaš celo telo in ne samo zapestja, sedenje nasploh dela naša hrbtenico zakrknjeno in najbrž enako vpliva tudi na možgane: zelo znanstvena razlaga, ki temelji na empiričnih izkušnjah in materialnih dokazih

prav nobena žoga ali ergonomski stol ne pomaga, edini stol, ki bi smel biti v stanovanju, je tisti, ki sploh ni namenjen sedenju, čeprav ne vem, kako bi potem jedli, najbrž bi se usedli na tla, pa ne zaradi tiste za lase privlečene razlage, da niti piti v stoje ni dobro, ker tako preveč obremeniš notranje organe: pha, reklama za stole, le kdo jih je izumil, morda tisti, ki so ga pred kakšnimi dobrimi 2000 leti pribili na križ – najbrž ni bil pravi, ker je ves čas propagiral hojo in ribe, skratka – zdravo življenje, ste jih ta teden že jedli? ne, ker so predrage