prezgodaj ali prepozno?

moja želja po izjavljanju se pogrezne sama vase takoj, ko zagleda okence registracija ali prijava, zakomplicirani postopki, kot da se ne bi mogel vključiti v debato za mizo, če nisi prej izpolnil birokratskega obrazca, več svobode, manj meja, sicer se bomo utopili v lastnih strahovih, predsodki bodo tako ali tako ostali, takšni in drugačni, kot tudi gostilniške debate s tisto najbolj pristno obliko demokracije, kjer jo tisti, ki se ne strinja ali se drugi ne strinjajo z njim, pač skupi

kako je že napisal Uwe Timm o skinih, ki nekoga pretepejo, skrajno cinično, da naredijo tisto, česar si sistem sam ne upa, čeprav je to popolnoma v skladu z njim, izločiti nepotrebne, izbrisane, jih pustiti na meji, ločiti na ekonomske migrante in begunce, na slabe in dobre ljudi, na primerne in neprimerne komentarje, roman Rdeče, presenečenje tedna, zaradi katerega se zbujam z zaspanimi očmi, ker zvečer še malo poškilim med vrstice

ne zanašajmo se na politično korektnost, ker je tako prisiljeno lažna kot krščanska morala, imperativ, ki zdrži samo pri močnih žarometih, v temni ulici pa se zlomi in razleti, predvsem pa ničesar ne razreši, samo dela nas leporečniške in lepodušne, take zlate človečke, obzirne, prijazne, nikomur nič hudega sluteče, polikane in počesane, zelo malomeščansko, na tviterju so sami dobri ljudje pa te fore, zelo na površini, brez kakršnegakoli reza v globino problemov, ker smo pač že a priori proti nasilju

fela kuti ni ravno najboljša izbira za zalimana jutra, preveč energije naenkrat, se ga kar ustrašim, ko zadoni iz zvočnikov, čeprav sem vesela, da sem se spomnila nanj, včasih na kakšno glasbo kar pozabiš, medtem ko bi bilo veliko bolje pozabiti na rojstne dneve in obletnice smrti velikih mož – kot da je to pomembno, nanje se raje spomnimo v trenutkih, ko njihove besede ali dela lahko kaj povedo, sporočijo, nam presvetlijo pogled in presenetijo z aktualnostjo, ki se je pisala že pred mnogimi leti – saj veš, Borges, kako je s predhodniki in nasledniki, nima to veze s časom