vuuuš

kljub velikemu negodovanju, ki ga gojim do ponazarjanj z grafi in miselnimi vzorci, se mi v glavi rišejo vizualizacije hiperbol in kar je še teh krivulj z zabavnimi imeni, ampak bolj takšne, odstopanja polne, takšne, ki jih težko zajameš s formulo, ker padajo in naraščajo, kakor se jim zdi, popolnoma nepredvidljivo, labilno plavajo malo nad in malo pod vodo, v vseh razdelkih večdimenzionalnih koordinatnih sistemov se spreminjajo bolj v megličaste nebule, v neke nejasne sprejemljivke, ki gredo nekam proti neskončnosti, ki je na srečo končna in lepo po človeško zamejena z dnevom in z nočjo in spet z dnevom, dela in dnevi, ponoči pa gledamo v strop namesto v zvezde in grejemo mraz svoje notranjosti na škripajočih radiatorjih in pogrezajočih se žimnicah z našimi preobračajočimi telesi

revščina je postala tako abstraktna, gledamo jo na televiziji in dobivamo jo na položnicah in »prijaznih« pisemcih dobrodelnih organizacij, naj jim pokolonimo tistih 0,5 % dohodnine, da ne bodo izginili cekinčki v nenasitnih proračunih, žepih brez dna, jaz pa sploh ne vem, zakaj naj zapravljam, ker se mi zdi, da ničesar ne rabim, ker me preveč zalagajo z vsemi mogočimi čokoladami, piškoti, bomboni, a boš pico, lj tmle maš banane, tuki je nekaj zate, pa dobivam štumfe, kape, bone za nakupe, blokce in koledarčke, datlje, svinčnike s kristalčki, brisače z mucki, samo v knjižnici hočejo od mene zamudnino

ker če bi, bi zapravljala le za knjige, teh pa je toliko, da se ne morem odločiti in v antikavriatih jih cele kupe razvrednoteno prodajajo po en evro, da jih kar ne morem kupiti, zato dam včasih le v zameno za bencin in za avto, v katerega gredo sanke in kolo in kavči, za mehiško hrano, da fino pekoče zagreje že tako pordela lica, ki so se valjala po snegu in tam gor nekje sredi ene gozdne jase v globokem snegu parkirala sanke in z mokrimi nogami mahala soncu, naj se ne skriva za oblaki, grizljala koruzne bio vaflje, ki so užitni samo z grenkim čajem iz mete in melise in bezga in ognjiča pa koprca in kopriv, in opazovala nebo in gozd pa ptiče: a ni tko k na aljaski?

izcimljanje

iz mene se izcimlja svet skozi drobovje kot odgovor na tisto zloglasno vprašanje, a pol bruhaš, ki ga kar ne morem potlačiti dovolj globoko, da bi ga pozabila in potem okoli sebe kopičim vse mogoče – preteklost zajtrka prosene kaše, praznega kozarca, umazanih štumfov na tleh in obet prihodnosti sveže opranega perila, na pol odprte knjige in čokoladnih božičkov, ki napovedujejo tisti čas leta, ko bi bili vsi pri miru, pa vsi hitimo in si želimo, da drugo leto pa res ne bi, vmes pa med snežikami sanjam jesen z bučami, ki so kar nekam izginile, in veliko toplih barv, pa so ostala le še zardela jabolka in lesene gajbice

razpokane ustnice napovedujejo zimo, ko poljubi bolj drsijo z okusom po medu in namesto v laseh bom imela cvetni prah med zobmi: je bojda dobro za odpornost, te pa nam manjka, z upogljivimi hrbtenicami se valjamo po stolih, ki jim ne delajo nobene usluge, ampak smo se navadili na vso to pasivnost, tako nas vzgajamo, da kar obsedimo, in če že vstanemo se premaknemo le nekaj korakov do naslednjega stola

blagor fantom, ki vsaj na wcju stojijo, mi pa sedečke še tam sklonjene daleč naprej, ker je bojda tako pravilno, da čisto vse odteče, sem brala v kliničnem na urologiji neke plakate med čakanjem na pomlad, letno časje, to brezčasje, ker mi spremebe ne grejo od rok in prideš od zunaj ves zimski in lep, na, neki mam zate, s kepo v dlaneh, da jo dava v šalčko in opazujeva, kako počasi mineva, se raztaplja, spreminja agregatno stanje

kot jaz, ženšče labilno, skačem od evforije do največje potrtosti v petih minutah, se vozim z bmxom po grbinah in strminah hormonskih poskokov in se nažiram z jedilno čokolado, ko moram sama pred sabo zbrisati vse tanajbolj neumne igrice z računalnika, tiste, ki jih že po defaultu dobiš zraven oken, ker mi uničujejo večere, ko me premami spider solitaire, da ga nažigam vsaj dokler ne zmagam s 4 % verjetnostjo, ura pa gre nekam v tri krasne, nekam proti jutri, ko bom vse to, kar bi morala danes in še več, večna optimistka

kompliment

"ti prou pašeš za štedilnik" (Đ)

pogorelci

peteršilj v loncu na balkonu malo zmrzuje in malo se mi suši – zaprla sem vrata ven in se potopila v svoj razsuti svet, ker mi čevlji premočijo in ker vedno oblečem pretanke hlače, ampak ne le zato, ko mi ravno na moj najljubši dan v tednu prirerajo zabave, jaz pa tako izpraznjena – da so šli v enem sunku vsi spomini, vse fotografije, crknil disk, že drugič letos in seveda me še ni izučilo, tako izpraznjena, da se res ne mislim zopet takoj napolniti, ampak bi nevezana kot po požaru še malo lebdela in se zamislila nad vsemi temi knjigami, ki jih posedujem – in nad tem, da je vse naše življenje strpano v računalnik, poslušanje glasbe, gledanje filmov, pisanje, fotografije od takrat, ko nismo za računalnikom in vse je tako lepo urejeno samo zate, samo klikaš med izbranimi možnostmi, kot pravi Aljoša Harlamov v Bildungsromanu, omreženi doma in kjerkoli, globalizirani, da marsikaj drugega pade na pogorišče zgodovine, stare knjige, ki se nabirajo v moji omari, Titova izbrana dela in nikoli brana, ampak izdana poezija, loto sistemi, kalkulač, vse sorte, prah, stara pumpa, koleščki za rolerje in imbus ključi, listki in vstopnice, stare matične plošče, plastenke, vse na pogorišču mojega sveta, ki je tak, razdrobljen: v parih mesecih sem razbila najljubšo šalco, odbila ročaj najlepšemu čajniku na svetu in si nohte na levi roki namazala s svetlečim pink lakom, rožnatim kot bodoča vinjeta, da sem v panični ihti začela iskati pozabeljeni aceton, ker kot si rekel: to res ni zate, medtem ko sem sanjala o magnetnem šraufencigarju in sem šraufala šraufe, pa zamenjala vse skupaj za eno ležanje pod Missouri Skyem, da sem prišla domov brez ruzaka in brez denarnice in brez ključev od vrat, ampak z enim kakurotom, z umetelno izrezljanim nožem za pisma izrezanim iz časopisa samo zame in vedno me fasicinira notranjost računalnikov, ne tista, ki jo vidimo preko Oken, ker sedaj imam slovenske, ampak ona iz žic in iz, kaj že, pinov pa vse sorte čipov, zatičev in šraufov – sem že povedala, da rada šraufam in da obožujem kvalitetne šraufencigarje – bi morala narediti eno tako zbirko, tako kot imam džezve na polici, ampak sedaj ne vem, kam z njimi, bakrenimi, pikčastimi, porisanimi, vse sorte in na steni imam celo mesto – matično ploščo iz časov, ko se je na računalnike igralo le tetris – to so uličice in hiše in izgleda kot tloris neke industrijske četrti s tovarnami, dimniki in kar je še tega in namesto čaja sem si za zajtrk naredila sok iz korenčka in iz ingverja in jabolk in manadarine, da sem ga pila iz vinskega kozarca, ker dan je bil tak, malo prazen in malo poln, ampak vse zares do skrajnosti, da te čustva previharijo od najvišje točke, ko vriskaš od veselja in si ves vzhičen, pa do tistega dna, ko nižje skorajda ne more iti – te zabije dol v zemljo dejstvo, da je šlo par let življenja k vragu, da so šli pomembni podatki, ure trdega dela, ker v bistvu ničesar ni, vse je tako prekleto krhko, vse je tako prekleto krhko, da se zares bojim navezati, jaz, ki se tako težko ločim od stvari in vsak papirček, ki se mi valja po žepih zaradi čustvene vrednosti nalimam na steno ali v zvezek, pha, kako sem načelna, ampak je pa en tak zanimiv občutek, kot da bi bi voda odnesla, kot da bi na novo prebelila sobo, ne da začnem ponovno od začetka – to se ne da, ker spomine še vedno nosim v sebi, rada jih imam, moji so, to sem jaz, ampak je pa tako, da se lažje zadiha, kot tisto navodilo, ko si mi zadnjič suvereno nazaj na moje jamrajoče pisanje odgovoril: uzmi bronhi. lakše se diše.

karieristka

noč je bila bleščava in mojo navdušenje so kar tako mimogrede prekrstili v samoinciativnost in ambicioznost, bruh, kakšni ogabni besedi, ki se ti kar zalepita na vetrobransko steklo in nočeta dol, ker imam preslabe brisalce, da celo pot namesto radia poslušam škrpanje gume po šipi, in sploh: ponoči se sploh ne bi smelo voziti, ker je vidljivost zares slaba, sploh v takšnihle deževnih dneh, ko je vozišče spolzko in so tisti stožci za delo na cesti tako nemarno postavljeni v oster ovinek, 40 na uro, mi kar šibamo po tisti gladki površini, drsimo naravnost, drsimo v megličasto temo

svojo mantro sem pozabila v žepu hlač, poleg papirnatih robčkov, ki bodo spet zamašili filter pralnega stroja, a kdo rabi pralni stroj? skoraj nov, še delujoč, le tako dolgo je bil na servisu, da smo bili vmes primorani kupiti novega, tako to gre danes, da hitreje kupiš kaj, kot pa popraviš staro, saj vsi poznamo te zakone potrošnje, ko tako radi mečemo stran, da naredimo prostor za novo kramo

ta se kar nabira, čeprav sem odlepila s stene vse plasti fotografij, izrezkov iz časopisov, vstopnic, risb zajcev in mačk in kar je še tega, da sem se prikopala do gole bele stene, pod katero lesni črvi ali ose delajo hrsk hrsk, najraje ponoči, ko že tako ali tako ne morem spati, potem pa se zjutraj še skušam premagovati, da ne bi spila tiste skodelice pravega čaja, ki tako nesramno vabi kot stol pred računalnikom: se z mačkom boriva za njegovo zasedbo in si ga na koncu deliva: jaz priklopljena na mrežo, on zavit v moje naročje sanja svojo belo mačko z enim zelenim in enim modrim očesom

o svobodi in še čem. o gorginah.

še vedno se grejem pri ideji poletja, čeprav se že duha cimet pa sanjam o kardamomu – morda samo zaradi imena pa zaradi marketinških potez, ko k vsem reklamam prilagajo še posušene pomarančne rezine – mi imamo eno zares grenko grenivko že od pamtiveka v košarici, morda bo tam dočakala svojo starost, morda se bo posušila, kot tista mandarina, ki sem jo enkrat dobila za darilo, in ugotovila, da tako delajo plastične – še vedno trda lupina, ohranila je barvo in obliko

zašla sem med vse te vitamine in v orrranžno, čeprav je ni veliko v teh sivih dneh: še sveče so po večini rdeče – ne vem, od kod ta moda, zato moja jutra nujno potrebujejo malo kakijev ali pa vsaj korenčkov sok in prav nobenega glavnika – si jemljem svobodo, da iz pod kupa vsega, kar se je tam nabralo, vlačim preprogo za jogo in jo postavim v kot – da se ne bo zmečkala, kaj več se mi trenutno ne ljubi, kaj več pride kdaj drugič, jeseni se zabubim in vsi ostali z elanom v krilih zletijo mimo mene, da imajo do pomladi že vse porihtano in narejeno: se poročijo, rojevajo otroke, diplomirajo, službujejo, hodijo v hribe, telovadijo in kaj vem kaj še

itak se primerjam z drugimi: brez tega ne gre, kontrastivna analiza, še knjige beremo na ta način in filme, bi pogledala kakšen res dober film in šla bi na kakšno res dobro predstavo, po kateri ne bi rabila antidoze narave in fizičnega, ker ta zakajena kultura kljub protikadilskemu zakonu, ki meče na oder jajca in granitne kocke kot našuntani dijaki v parlament, mi nekako ne steče prav po grlu, zato s polnim mehurjem bežim stran veliko prehitro po avtocestni temi mimo dela na cesti in s cmokom v grlu, ker tu je še tisti konflikt med javnim in zasebnim, en kup reči, cele gajbice jabolk, ki jih nosimo gor in dol in prebiramo in prešamo v mošt, da nas vse prav fino nažene

ta teden moja mami organizira tečaj kuhanja korenčkovega soka z jabolki, ker mi smo zasvojenci, orrranžno rjuho sem pogrnila in si pripravila orrranžno prevleko za blazino, dokler nisem ugotovila, da je poušter nekam izginil, pa nič ne de, saj ga tako ali tako ne rabim, ko skušam spati na hrbtu in se premetavam, ker na hrbtu enostavno ne znam spati, potem pa se obrnem na trebuh in razmišljam, da tako ne bi šlo, če bi bila noseča, ampak to sploh ni važno, kaj pa vrat, vrat je v tem položaju tako postrani zakrčen, kot da ni dovolj otrdel že od sedenja in buljenja v ekrane, torej na hrbet, saj tako ali tako tudi na trebuhu ne morem zaspati

insomnija pa listje, ki je spolzko in klopi, od kod so se sedaj vzeli klopi, ko bi moral biti že sneg in v torto sem vrgla par kapljic jagodnega ekstrakta, da izgleda strašansko umetno barbie roza s smetano in pisanimi kičastimi mrvicami, prav za tja v ruralno okolje je: bi imela oboje in vse, Bredo Smolnikar in pristno, kmečko idilo, v vaški gostilni pa bi kajboj Pikalo igral Đonija Makaronija in fašista, ki za njim polento mešata, pa pivo bi kuhali iz ječmena in kvasa, tako domače, in korenček ni samo za zajce, ampak je za z lopato izkopati iz zemlje kot gladiole, ne, niso gladiole, ampak gorgine in kam bi pa vi postavili vejico v temle stavku: ati, kaj je to demokracija?

kaj je to, demokracija?

jesen

listje se jeseni res nespodobno obnaša, ko kar tako pada, ne da bi koga vprašalo, tako lahko postaja na jesen, ne drži se več nobenih pravil, ampak ga kar spodnaša na realna tla, padle duše na asfaltu, da se kakšna stara mama kar pokriža, ko vgre mimo in vidi vse tiste kupe, ki jih je nanesel veter čez noč, o, Marija, Jože, pejt pomest, kaj si bodo pa sosedje misll

mrtvo truplo

pri nas danes razkosavamo truplo. prinesli so nam ga včeraj zvečer v vrečki za smeti, ki na sreči ni bila prozorna, 10 kil mrtvega mesa, veliko krvi, kaj drugega pa raje ne bom rekla

za kosilo bodo seveda čevapčiči

soundtrack

fajn je, da se jutranja žareča krogla nad sivim meglenim morjem raztrešči z vonjem po mandarinah v oranžno brez predolgih kolon na avtocesti, kar naravnost, kar naravnost, se razčefukajo vse ideje nekam v prazen prostor, ker mesta se odpro šele ob devetih, ko se dvignejo tiste težke rolete in v ključavnicah zaškrtajo ključi v prezeblih rokah - vsi jih tlačimo v žepe in rokave raztegujemo čez prstke

hiteča so jutra psov na sprehodov, od vogla do vogla, izložbe so polne vabečih knjig in vonj v zraku so hrustljave žemljice, sicer pa vse tako lepo prazno in kot se spodobi za začetek tudi tiho, ker fanfare, zakaj za vraga naj bi že na začetku zadonele fanfare, tega res ne rabim, ko si v glavi špilam komade iz tarantinovih filmov, čakajoč na dogodek v mestu Gogi brez Godota in absurdnih stavkov

samo jesen in raznobarvno listje, ki obarva siv beton, sivo meglo, sive poglede, samo kostanj, ki se fino zapeče nad ognjem, eno samo veselje iz gozda, toplina, ki jo še dodatno začaraš s toplo volneno jopico in obljubo, da pridem k tebi, čeprav ni bilo časa za čaj, čeprav krmežljav dan, čeprav smrkajoče, čeprav

insajt aut

ljudje svoje obraze in telesa popajo na oglasne panoje in v izložbe, se osvetlujejo z reflektorji in s svetlečimi, utripajočimi napisi popisujejo svoje življenje do zadnje podrobnosti, kličejo po pozornosti kot artefakti na razstavah sodobne (hm, pojmi) umetnosti – utripajo kot novoletne jelke, vabijo s humorjem, s kičem, želijo si gledalca, ker današnji gledalec je vsega vajen, vsega prenavajen, nič več ga ne more šokirati, niti Fontane, mrtve kure na odru so pa dandanes takoalitako prepovedane

pri nas pa z nalepkami varnostnih sistemov in zakodiranimi sanjami, zamreženimi in skritimi nekam med platnice za zavesami, zapiraj vrata!, ki so vedno odprta, zapori v glavi, cela rešetanja o posebnih znakih v geslih, ki morajo biti tako zakomplicirana, da jih kmalu celo sam pozabiš in potem, ves, asemtireku, da se da, iz sebe, ti ga shekajo, da lahko vlomiš v lastni računalnik – niti prvič ni, seveda, saj še pomite tovariši

pa rolete morajo biti vedno dol do konca, brez špranj in za vrata se poleg zapaha zatakne še lopato pa en gojzar, da bo, ja, držalo, čeprav prepihu še vedno rata se priplaziti skozi in prodreti v vse pore našega mikrokozmosa s prijateljico plesnijo na stenah – imamo tako radi obiske, gostoljubni kot smo, s prahom v kotih in madeži na prtih: welcome

je treba

v glavi si je naslikala sliko: jst sm zgarana in stara; pri svojih nekaj čez 40 letih, takorekoč na polovici življenja, ne skrbi za cel svet, primejdunej, pa unga za centralno moram poklicat pa ti boš unmu reku in tist morm pogledat, o sveta marija božja in tisti bog, v katerega verjameš, potem verjemi še, da on nadzoruje vse, da je že tako kot je, prav urejeno, božja previdnost, tako je usojeno, ampak ne, ne, ne, tupaš, ti boš spremenila prihodnost, mati tereza, na kateri stoji cel svet: nočem te dediščine razpadajočih starih hiš, vrednot delavnosti do groba in še čez in opravičevanja na težko otroštvo, ki se nam je zapisalo v kri, da ga ne moremo izprati, ker treba se je zgarati, da opravičiš svoj obstoj, ker takoj, ko se uležeš, si len, lenoba speča od devetih, ker ura je vedno že devet, že deset, nikoli šele, ker je vedno kaj še treba postoriti od zore do mraka je treba delati, je treba kar nekaj najti, se že kaj najde, kakšen nov plevel, pa drva pa polži in prebarvati je treba balkonsko ograjo, je treba premakniti mizo tja, kjer je bila prej postelja in obratno, speči potico pa iti k maši in treba je obiskati tega in tega in voščiti za rojstni dan, tudi to je treba, vse je treba, nič ni narejeno iz užitka, ker ti paše, ampak iz slabe vesti in iz tiste čudne sile, ki te žene, da brkljaš po svetu in sama nosiš tri vreče iz trgovine v ene roki v drugi pa šestkilski prašek, da potem lahko rečeš, da ženska podpira tri vogale hiše, oh, kaj le tri, ti si jih naložiš šest na pleča in še o sedmem razmišljaš, ker streho bo odneslo, če jo ne zamenjamo in ojoj, poglej, kako visoka je trava in tistale hruška se bo posušila, je treba naročti olje in položiti nove ploščice v kopalnici, je treba karkoli si izmisliš, ker nič ni tako, nič ni tako, da bi lahko v naslanjaču opazoval plapolajoč plamenček v kaminu z pledom čez noge in mačkom ob sebi pa knjigico pred seboj, to vedno ostanejo le sanje za takrat, ko ne bom mogla več ničesar, stara in onemogla in vi boste morali skrbeti zame, boste že vidl, kako je to, kaj vse je treba

vse! again

nenasitno požrešna bi imela vse, na kar pokažem s prstom, nekaj, ker mi je tako všeč – to so predvsem drevesa pa grmovje, limonovec v loncu, lesena klopca, nekaj, ker se mi zdi tako nenavadno, morda nadkičasto, da bi se vsi palčki s sneguljčicami vred poskrili pred enim takim okraskom, potem pa prav tako po svoje hočem imeti jutro in večer in večer in jutro, in ko me večer odnese s svojimi krili nekam med knjige, ki jih prestavljam po policah, ker se jih je že toliko nabralo, da je treba narediti malo selekcije, nekatere spraviti kam zad, sploh tiste, nagrabljene iz podobnih nenasitnih strasti za staro šaro kot one džezve na polici, tista stara, pikasta, obrabljena, ona bakrena, mala, stari čajniki in krožniki, uvoženi bohve iz kje, tipkovnica praračunala na steni, unega na tavelke diskete, če sploh še kdo ve, kaj to je, ko so že navadne diskete izumrle in jim otroci rečejo cd

potem ko me noč zapelje, sem polna elana in se pretvarjam, da je polna luna, čeprav nima pojma kdaj je ali je bila, ker mi le včasih prekriža pogled tam nekje nad gozdom za hišo, malo pomežikne s svojimi učmi in me nafila kot morje plima – takrat mačke še malo bolj vihravo skačejo po strehah, takrat psi še malo bolj lajajo, ljudje pa me hočejo prepričati, da se takrat zgodi več nesreč, da je skratka moja prijateljica luna kriva za to, da je svet tak, kot pač je ta naš svet

v svoji naivnosti jim ne verjamem, pa čeprav je naivnost ponavadi povezana prav z vero: nja, saj: se me da hitro zapeljati v tri krasne, samo noč mi daš in večer, ko nisem popolnoma zasapana, da kocbeka postavim poleg kocbeka, jurčiča in voranca zatlačim nekam med ene škatle in na njuno mesto postavim druge, sveže knjigice – oh, kdaj sem že rekla, da jih ne bom več kupovala, pa se kar kopičijo in iz knjižnice jih nosim, iz antikvariatov, od ljudi, ki se jih hočejo znebiti, da ti izobražen in skorajda diplomiran humanist reče, da je to stara šara za na odpad, še ločevati ti ni treba kjig od papirja, kar vse skupaj zmečeš v en smetnjak, da se potem najde Gal, ki reče: berem Ime rože, sem jo našel v smeteh, to ti res polepša dan

zjutraj me zatolče v nedrja in v trebuh in v uči, ki ostajajo zaprte, čeprav se skozi uhlje že presipavajo vse mogoči zvoki jutranjih prepirov, ker jutra so taka z nizkim pritiskom, ki ga je treba na hitro dvigniti s kakšnim kreganjem, ker zjutraj ti gre vse na živce, še posebej pa tisto, kar ti gre že tako ali tako na živce pa še zaspan si in hladilnik je prazen in kave je zmanjkalo in ne, to niso tapravi čevlji, a sem ti rekla, jutra so taka, najlepša, najlepša jutra so zjutraj

Feo, ja, se ga je treba čim večkrat spomnit

vse!

ljudje vse vedo in povsod so že bili, pa nikoli nikamor ne gredo: tam ob kavi in kremšnitah in polno obloženi mizi se snujejo debate o boksu, o boingih in antonovih, kako pristajajo, kako mu je enkrat počila guma in o svinjariji okrog letališča, o učiteljicah Zdenkah, vse sorte tekmah, o francoskih solatah, ki jih lahko vsak dan sveže kupite v trgovini, še politiko bi privlekli iz žepa pa bi bilo popolno

celiakija razsaja kot kakšna gripa, vsi jo imajo, da se ti v mislih že furajo filmi zarote proizvajalcev brezglutenskih izdelkov, ki seveda niso poceni, ker ta naš svet, je svet zaupanja, anede, zaupanja znamkam v reklamah pa skuši iz tuša, hani suralovi, samim avtoritetam, ki so tu za nas, ki jih skrbi za našo črevesno floro, za ph naše nožnice, za dolžino trepalnic in mehkost našega perila

kolo na kolesu je pa še vedno kolo, ker se ga da napumpati, če pa poči na avtu je treba menjati gumo – nič lažjega, pokazal ti bom, je rekel Melhijad, on – vseznalec, jaz pa dete, ki se je komajda naučilo ločiti ptiča od netopirja, kolesje časa se vedno hitreje premika, sploh če ti bremze ne delajo najbolje in vsi zapisujejo v svoje lične moleskine neke datume, jih obkrožajo z rdečo in plavo in počrtujejo, kolo sreče pa nič

godrnjavka

čez vse se je treba repenčiti kot stari psi na verigah, ki lajajo na vsakega ptiča, ki leti mimo pa naj bo vrabec ali jastreb, ki kroži nekje tam visoko pod oblaki, izvidnik Boga, onega z veliko začetnico, ampak jaz imam raje te male frfotave netopirčke, ki nizko preletavajo glave ob večerih

odposlanci škratov morajo biti, taki navihani in poredni, ker aveste, gospodje škrati, ki žive med koreninami dreves, oni so tisti, ki jurčke farbajo rdeče in gori bele pike devajo, potem se pa nekje tam med praprotjo hahljajo, ko kakšen polno opremljen gobar s košaro repenči čez te mušnice, ki jih je toliko in še več, jurčka pa nobenega, kaj mi bojo te lisičke, za pravega moškega je edinole tak velik goban, ampak ne spet preveč velik, da ni prestar pa potem niti za v juho ni več tako zelo dober, ker ni vse v velikosti, to mora en takšnle mož, o katerem pripoveduje naša zgodba, mož, ki je dal že veliko skoz, že nekako vedeti, ki je kostanj že daljnega leta 22 pobiral in borovnice 6 let prej in Nemce lovil po gmajnah še v plenicah, so se jagali, to je bilo, to

nasršena dlaka pri mačkih in phev glas, izbočen hrbet, da izgledajo večji in našpičena ušesa, mi potem vse to prikrijemo z nasmehom, se zabarikadiramo v eno fletno obleko in se delamo po cele dneve strpni in prijazni, pozdravljamo skoraj vse, ki jih vsaj malo poznamo in še kakšno prodajalko v trgovini pa mesarja, ki nam proda tak lep kos mesa za juho, prav nič žilav, še kakšnemu brezdomcu navržemo par kovančkov, ko nas prosi za avtobus, za zdravila za v lekarno, za kruh, karkoli, in mu navihano pomežiknemo, češ jaz že vem, zakaj rabiš, ampak ti bom vseeno dal, ker sem dober človek, ker sem human, ker jazst dam, da lahko potem v anketi v časopisu veselo oznanim, da je res veliko revščine v državi, ampak tudi solidarnosti, vsi pomagamo vsem, razen nekaterih, in, ja, 20 centov sem mu stisnil v pest, bo imel za vino

najbolj od vsega pa nas razburi, če kaj ne gre tako, kot smo pričakovali, če zmanjka recimo kakšne nujne sestavine za preživetje sodobnega človeka, mi pa ne moremo v trgovino, ker ob nedeljah niso vse odprte in potem stresamo jezo, ker mleka z 1,6 maščobe pa že ne bom pila, je rekla, vodo imam tudi sama, pha, in so se zaloputnila vrata nekega večera, naslednji dan je potem tako ali tako prav po bizarno, kot se pri nas rado dogaja, pobutalo na vrata: župnik bo kmal pršu, da res nisem vedela, kaj naj zdaj delam s temi besedami, ampak, ja, hiter servis je to, halo župnik, te spove, takoj, ko rabiš, da si lahko čisto enostavno umiješ roke z mercatorjevim tekočim milom z vonjem sintetičnega travnika naše prihodnosti brez ivanjščic in marjetic pa regrata, ker se naš najboljši sosed že celo življenje z vsem svojim zanosom trudi, da bi njegova mala zaplata trave zares ostala samo trava, prav nič potacana, sama zelena, na nekaj milimetrov pokošena trava

pomembno je imeti smisel življenja

brejk a leg

včasih pa je bolje, da si tiho, kot da okoli govoričiš in na kolenih bogove prosiš, da ti polomijo nogo, če ne najbolje obe, ker rabiš izgovore, pa četudi jih hudič na repu prinese, ker potem te notri nekje v želodcu, kje pa drugje, začne črvičiti oni dvom, kaj pa če, kaj pa če, ker pač nisem kaj prida natančna v svojih coprnijah, pa je morda moj skrivni urok brez posredovanja kake vudu lutke neke temne noči zvrnil ničhudegaslutečo mater v graben, v jarek, pa saj tja sicer padajo pijanci in oni en gvaš starčki iz vaških gostilEn s podmornicami v riti, da potem vsi obtolčeni kolobarijo po svetu, ker njih je pa v življenju že mnogo doletelo

nekam veliko teh ker vzročnih povedi sem natrosila v temle sestavku, pa sploh ne poznam nobenih vzrokov, kot da bi se v zemljo vdrli, ampak ne vem, kako je to mogoče, ker je vsa taka v kepah sprijeta kot na koncu zime, trda in neizprosna bi zapisal kakšen pesnik, ampak nima veze, morda pa so vzroki padli kam, na, ja, vse pada, pada vlada, recesija, novi župani se repenčijo s plakatov z nekimi senzacionalnimi knjigami pa bivši znani, predvsem športnike imamo slovenci radi, pa štadion imamo nov, lep, to pa, to pa

tekoče o zaustavljanju

ne vem, kaj je to, ta nizek pritisk v zraku in v moji glavi, tiščanje navzdol celega sveta in butanje z glavo ob strop iz oblakov, sami začetki, ki se pletejo nekje v mislih, preračunavanje dinarčkov, ki vedno manj cingljajo, koščki temne čokolade med zobmi, ki skušajo prikriti neko ponesrečeno čičerikasto recepturo: nauči se že, da ni vse zdravo, tudi dobro, še vedno za bose noge in sončnice, oh, te sončnice, zakaj bi jih hodila gledat tja daleč na jug, če so pa za drvarnico, tam med bučami in sanjami o prešanju domačega soka, domače, domače, tako se nam je vtakla v spomin tista reklama iz celjskih mesnin, da te res ne preseneti več, ko dobiš v dar cela prekajena svinjska rebrca, zavita v časopisni papir, kar tako pod roko, ko prideš voščit rojstni dan s torto pod roko, kupljeno v mestu, ker na vasi imajo vsega dovolj: ti zdilajo koruzne storže, kar tako: ker jih je preveč, da jih obračaš na plinu v svoji luknjasti ponvi, jo je treba spravit še za kostanj, o,. kmalu bo, se že vohajo v zraku ti dnevi z jesenskim listom in jabolka, vse je narava, mesta so itak prepredena z gradbinci in granitne kocke so modne že od rimskih časov pa kuhinje z visokim leskom: to je termin sodobnosti, za katerega so zagotovo poskrbeli kakšni mojstrovalci iz obija – poglejte na reklamah, ker je tak čas, površen in tišast, s hitenjem s kolesi, ki naoljena tečejo veliko bolje: hvala očetom in wdju in tistemu olju, katerega tube še vedno nisem odnesla v klet in ta gospodnijska dela zmorem le s premori, ker rabim buljenje v zrak in iz postelje lezem strašansko počasi, vse se nekako zaustavlja, da niti veslanje po mirni gladini ne pomaga, da se premakneš naprej: morda bi morali prenehati teči po tejle vodoravni ravnini, ker vzporednice so se mi zdele vedno tako zelo dologočasne, pa še z ravnilom jih je treba risati, brez veze ta cenjena natančnost, mene nikakor ne prepriča, zato jaz žagam malo postrani s staro zarjavelo žago iz enega še starejšega žeblja, ki zapičen v steni ždi v temni kleti in čaka, ves osamljen, ker takšna je žebljasta usoda, pa še zabit je zapovrhu, res ni fino biti žebelj

modra

Nekateri trenutki trajajo dlje kot trenutek.

lahno

vse, kar potrebuješ, je majhen balkon in že imaš poletje

za velikimi, hladnimi rjuhami se skriva senčni kotiček, mala mizica s knjigo in dva stola samo zate

(drugi, da iztegneš noge)

lubenica se hladi v hladilniku za čase, ko se bo jutro prevesilo v vroč dan, ti pa še z bosimi nogami zaliješ svojo meliso in žajbelj pa kapucinke, pobožaš vedno bolj rdečelično papriko, poduhaš baziliko in prešteješ paradižničke, če se je čez noč morda pojavil kakšen nov, vmes pa se že skuha tvoja kaša, vržeš vanjo nekaj koščkov temne čokolade z arancini, maček je zavzel celo posteljo, ampak nič ne de, naj uživa v zaroletani temi, naj se naspi, spočije, jaz že brskam med starimi revijami, ker se mi ne ljubi začeti s knjigo: ne eno, ne drugo, ne tretjo, več jih odprtih počiva povsod, kjer sem jaz doma – tako udomačujem prostore in puščam šalce od kakava in kozarce od ribezovega soka in kozarce od limonade in kozarce vsepovsod

bolj malo se mi ljubi iti kam, kamorkoli, ker se tako hitro udomim, zlezem v svoje udobno duplo in nočem ven, vidra pač, mnenja, da je doma najlepše, sploh, kadar ni nikogar, ki bi te motil, sploh, kadar gredo vsi sosedje na dopust z izjemo enega, ki vsako jutro ŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠ zaliva trato in rože

meni se ne da vsak dan niti ven na vrt, zato me je treba kot kakšnega psička vsakodnevno peljati na sprehod, ker sama takšnle podvige le načrtujem, pomalo sanjava, taka poletna, pa saj veš, kako je to

pa saj veš

jutrovečer (ne nujno v tem zaporedju)

za zajtrk sanjam o kosilu, jazst, ki bom, ko bom velika, debela!

potem pa grem v trgovino brez listka in brez glave očitno, ker prihajavši tja (tada, nek tak kvazi nedovršni deležnik, deležje? kako že gre?) opazim parikirana kolesa in se spomnim, da sem peš pa ne vem točno zakaj: doma sem pozabila tudi kolo

nihajoč med ananasom (beh, to je uvoženo sadje v podzemlju ladijskih kontejnerjev, nezrelo prepeljano, bohve, kok ma sploh vitaminov), lubenico (jedla včeraj, jedla jutri, ampak ne danes, ko ni tako zelo vroče in je še večer) in tortilla chipsom, kupim slednjega kljub opozorilu brez kakršnihkoli odprtih možnosti z dodatkom besedice lahko, ki bi še puščala upanje, ampak kar kot dejstvo: vsebuje sledi glutena, trapa

in ne le to, kupila sem cel nacho tips paket, v katerem zraven dobiš še eno tako rdečo omako, za katero nikjer ne piše, da je pekoča, kar je zagotovo dobro za želodec, in še okus, blah, vedno bolj sem neučakana, da moji paradižniki pordečijo in iz njih kaj scumpram, ko se jih nabere zadostno količino, ampak kaj, ko vsakega posebej sproti pojem

vrgla sem jo stran, omako, ker je nihče ni hotel niti je ne bo hotel jesti in ob tem pristanku v smeti je špricnilo skoraj do stropa po okenski šipi in po rožah in pravkar pomiti posodi in pravkar pospravljeni kuhinji še po stenah: ni mi bila usojena

dežek

skušam premagati svoje predsodke do graha, ker grah je tak, tak zelen in nič kaj ugleden, tak brezvezen, kaj naj z njim, še štorklja ne po hiši kot to počne čebula, ampak samo leži tam v svoji posodici in čaka na boljše čase poleg rdeče pese in stročjega fižola, ker mi smo razvajeni otroci in v vsako hrano tlačimo koruzo iz konzerve in papriko pa paradižnik imamo radi, ker sta lepa in rdeča, ker so nas v reklamah nafilali z idejo, da so le tista tanjabolj rdeča jabolka zdrava, ker se svetijo in ker smo do danes že pozabili pravljico o Sneguljčici, da se mačeha veselo hihita, saj se ji niti v čarovnico ni treba več preoblačiti: svoje strupe lepo lično zapakira z napisom »pesticid« pa ga že ljudje sami uporabijo, da bodo njihove češnje manj piškave in jagod ne bodo jedli polži

ker ti polži, ti so pa od hudiča, veliki, rjavi, brez hišic lazijo še med žajbljom, ki naj bi se ga bali in odpirajo svoja velika polžja usta, da bi človek pomislil, da se zagrizejo čisto v vse, kar jim pride na pot, ampak ne! s svojimi tipalkami, ker vohajo pa verjetno ravno ne (hmm, Urška???), nekako zaznajo točno najslajše jagode, bognedaj, da bi se lotili njihovih listov, pha, to jih ne briga

so približno tako izbirčni kot jaz pa ti (saj veš: krajček;), ker jaz se ves čas sprašujem le o hrani, kaj naj jem, kaj naj sploh jem? potem pa se ustavljam v trgovinah z najbolj eksotičnimi policami, berem deklaracije v drobnem tisku, da me potem na večer bolijo oči in težko berem o Konstantinu pa o Adamu in kar je še teh zgodb, v katere padam čisto povsod, še v napihljiv čoln tlačim debele knjige in sem zaradi njih bolj v skrbeh kot zaradi ključev od avta in osebne: kaj če se prevrne, ne bo se, kaj pa če se, lj valovi pa dež bo, ampak potem se gladina umiri in v njej odsevajo oblaki in hribi in Bog je! res, skozi oblake posije snop njegovega obličja, da je že tako kičasto lepo, ah, ah, ah

kratka

še vedno ne ločim kajaka od kanuja, še vedno se je treba hladiti z ležanjem na mrzlem parketu – biti na tleh v teh časih sploh ni slaba rešitev, itak je recesija – vprašajte mojega mačka, ki z vsemi štirimi od sebe pada, kamorkoli že pade, jazst očitno padam na pomišljaje, vezaji so se mi vedno zdeli bolj ali manj nepotrebni, ampak danes je tudi tako, da so, že prav

praktični kotiček

v svojem velikem abstraktnem svetu vsemogočih preigravanj, če uporabimo to aktualno fuzbalsko terminologijo, sem si namestila en mali vrtiček – čisto tako po kandidovsko, da bo tale naš svet, ki je najboljši od vseh mogočih, zacvetel s potonkami in sivko – niti ne oplet, ker sem prelena novodobna punčara, ki se ji zdi čez dan klečati na sparjeni zemlji in trgati iz nje zeleno življenje pač sizifovsko delo, ki se ga raje izogne, kaj šele, da bi zaradi takšnega mučenja prezgodaj vstala

pa saj smo šli že skozi postmodernizem in te let it be, anythnig goes fore, da bi morali tudi plevel pustiti živeti – vsi drugačni, vsi enakopravni, parade ponosnega plevela, to bi lahko kdo razumel že za homofobno, jaz pa se le rada igram z besedami, v svetu, kjer je možno vse, pač morda le zato, ker me včasih tudi kruti črni vici nasmejijo, da mi kiklica in nedolžni pogled pa roza pižama z belimi pikicami prav nič ne pomaga: o, te že poznam, dekle

sploh zadnje čase kot kakšna sedemletnica – tule je treba povedati (treba + glagol, ne potrebno!, če smo že v praktičnem kotičku), da nisem ravno na tekočem z vsakdanjostjo in da domnevam, da so sedemletnice danes veliko bolj odrasle, kot so bile, smo bile v mojih davnih časih, ko sem tiste konfete v čipkasti vrečki z roza svilenimi vrtnicami na njej, ki sem jih dobila za obhajilno darilo, čuvala kot zaklad in ga pokazala na skrivaj le najboljši prijateljici, potem pa sosedov fantin kupuje pivo v trgovini in izgleda že cel najstnik, čeprav ima kakšnih 10 let, pa pri devetih mi je rekla ena deklica, da je šola bedna pa barbike so za dojenčke, itak, da sploh ne omenjam, kdaj se že začenjo nositi tangice, mamice prezgodaj odraslih punčar pa naokrog skačejo s hallo kitty majicami, opa: majicami hallo kitty, da zadovoljim desnoprilastkovno pridevniško slovensko pravilo

ampak nisem hotela o tem in o tem, da morajo znati v tretjem razredu na pamet že ves notni sistem in neke glasbene finte, ki se jih mi nismo nikoli učili: a naj ne bi bila glasba v osnovni šoli bolj taka – poslušanjska, uživaška, sproščujoča, ne pa zatežena, kot nikoli ne bom razumela, zakaj je treba pri likovnem pouku razlagati o teoriji: naj rišejo, ker to ponavadi vsi radi počno, žal pa potem skozi nadaljni razvoj v kompetetno mlado bitje (vir: knjiga Kompetentni otrok) to vse prevečkrat izgubijo in glede na vse to sploh ni čudno, da na anketo ob koncu šolskega leta tisti vseh osem/devet let odlični odgovarjajo, da so se morali zelo truditi, da so se odločili za uspeh, da so ponosni nase in da čakajo na nove izzive v srednji šoli – petnajstletniki! – ampak, saj, tak kader se išče: samozavesten, ambiciozen, samoiniciativen

morda se ob takšnihle »oh, ta mladina, ki je ne razumem« počutim staro in zato, da nadaljujem tisto primerjavo s sedemletnicami – padam na rožnate odtenke: nja, pa niso to le hortenizije in sivka pa vsesorte vrtnice, ampak tudi cunje, še teve vlečejo nekam na lila, marjetice, ki so sicer bele, si pa že od nekdaj tlačim v lase pa še v kiklice se oblačim, le češem se ne v lepe frizurce, ampak o praksi bomo pa rajši kdaj drugič

če

kar čutila sem stres, ki se je spojil z adrenalinom in tisto prigovarjanje, ostani miren, je bilo bolj ali ne neuporabno: saj ne, da bi paničarila, ker so to dovolj dobro počeli že vsi okoli mene, ampak včasih so dogodki takšni, da ob njih ravno ne moreš doseči nirvane in še potem, ko pridejo tisti s profesionalno pomirjujočim glasom nezavedno pikaš z vilico rižke iz posode, ampak, yes, je bolje, kot v samih copatah laufat gori doli, klicariti rešilca čisto takoj, še preden vidiš zadevo malce bolj celovito, reagirati kot orkan, ker jaz sem rajši najprej samo obsedela, držala za roko in napeljevala teme na vse drugo kot na tisto črno: tega je že tako ali tako preveč

se zgodi, kriv je zamah metuljevih kril ali cepivo proti otroški paralizi, pa pride nesreča, ko najmanj pričakuješ, bomg, prid hit dol, malo sem že navajena teh nujinih situacij, telefoniad in čakanj, da mine – pride z leti, hm, pa tableti, ker slejkoprej ti jih predpišejo, priporočijo, kakšno pa vzameš kar tako za preventivo, ker je bojda dobro, ker tako ali tako vsem primankuje vitamina B – včasih se ti kar smešno zdi, kako zares nerealni so filmski prizori katastrofe: vse dirja in teče in curlja, jaz pa sem šla v organizacijo, pograbila otročka in ga napitala z brokolijem – vsaj eden, ki ne bo jokal in ne bo lačen, ker včasih res nima nihče nič od tega, če si ves na fedrih in nestrpno s telefonom v roki pričakuješ, da se kaj premakne, da kdo da kak pameten nasvet, ker ne moremo biti vsi hkrati na istem mestu, ker res ne pomaga že v glavi sproducirati vseh najbolj črnih scenarijev: ja, kaj pa če

nič, tako ali tako je vse nepredvidljivo, čeprav včasih nekje v mislih poblisne kakšen dejavu za prihodost, ki mu pravimo intuicija in včasih zadene direktno v srce, ampak tega, da sem danes srečala orla z zavitim rumenim kljunom, pač ni bilo na urniku, ker urnik je bil zelo natančno predviden, a kaj, ko gre marsikaj svojo pot: po navdihu nekega boga, ki najverjetneje sploh ne obstaja

potrošnik (to je ena roža)

ko se spet najdeš - to se sliši ravno prav njuejđevsko, da je zabavno - ko se spet najdeš, se sploh ne prepoznaš, da nadaljujem v istem slogu, ker bojda so moje rdeče niti preveč potrgane in nikoli ne veš, kam te bodo zapeljale - če greš plezat kakšno dolgo smer, se ponavadi vmes vsaj enkrat izgubiš v steni, zgrešiš, ker tole pa že ni petka, to je že naslednji ratežaj ali pa prejšnji, kdo pa bi tam nekje sredi skale vedel, ko so važni samo vozli in oprimki, da niti na koncu nisi več prepričan, da si na vrhu, če pa ni nikjer nobene potke, nobenega dostopa - se spremeniš v kozo, privežeš za drevo, da boš vsaj zabingljal nad steno, namesto letel v prepad in tvegaš - itak, da rata

ampak tega ne delam več, kot tudi nič več ne pijem mleka, tega živila esencialnega pomena, brez katerega je črni čaj tako zanič - ampak kaj mi bo mleko brez čaja in jogurt brez kosmičev, hvala svetu za globalizacijo, da imamo riž, čeprav po rajž smo pa že med vojno hodili v Italijo, je bila čisto blizu meja in nas je bilo strah, ampak italijanski vojaki so bili taki živi in so radi pogledali za mladimi puncami, ja, pa sem nesla puter ke, pa dobila rajž

mama je imela pruh, a to sem ti že povedala, da je imela tok fajn lase pa Francka tud, jst pa take zanč, in je imela še k je umrla tako dolgo kito - brat jo je odrezal pa spravil, ja, k je imela pa pruh, jo je pa tuko bolel, smo jo z lojtrnim vozom čez mejo peljal, lir pa nismo mel in je Pepa, nečakinja od naših sosedov, posodila lire, da smo lahko zdravnika plačal, tuko je blo, ja

danes pa nobene blagovne menjave, nobenih lir, samo vedno manj vredne ojre in police v trgovinah rabiš, pa že imaš riž na sto in en način na krožniku - riževo mleko, riževa moka, riževi rezanci, da že pomisliš na kakšne daljne azijske korenine, čeprav prehitro zmanjka izbire: v prepolnih trgovinah, nafilanih z mlečnimi izdelki in glutenom, najdem komaj kaj, kar je zate užitno - sadni sojin jogurt pa rižolino

je pa zanimivo, da kljub le eni majhni vrečki, vedno zapravim skorajda toliko kot gospa pred menoj, ki je kupila 3 kile moke, 2 litra olja, meso, pariško salamo, 2 kili krompirja, baterije, jabolka, zenf in 3 litre mleka pa še kaj bi se gotovo našlo - za 2 veliki torbi vsega, jaz pa eno malo, niti ne polno vrečko pa taka cena za dol past - seveda, ko je pa moderno živeti zdravo in je treba natur bio eko znamke tudi drago plačati

na srečo so gozdne jagode z vrta še zastonj in včeraj sem že videla njihove pordele obrazke, ki jih morajo še malček nastaviti soncu, pa bo, moja tanajljubša hrana, ki jo lahko takolele malček na skrivaj pohrustam, ker verjetno je ne bi smela, ampak saj nihče ne bo vedel, saj nihče ne bo videl

kjer se cedita čaj in mleko

če zjutraj prej vstanem, grem zvečer kasneje spat, to na prvi pogled seveda ni najbolj logično, a je verjetno premosorazmerno s količnimami pravega čaja, ki ga z zaspanimi očmi popijem veliko več kot običajno, vsaj dvakratno dozo, jaz, ki ob vsakem pogovoru o pitju kave, tako veselo povem, da, jaz pa ne, jaz pa že ne, kamot zdržim brez, potem pa zgodnjega jutra vstanem še nekaj minut prej, da mi bo, ja, uspelo spiti moj čajček, da ga ne bom spet prevročega zlila v odtok ali pustila na kuhinjskem pultu, in vse gre kot po maslu, dokler ne odprem hladilnika in doživim eno večjih razočaranj mojega življenja: mleka ni!

ker mleko je tako osnovno živilo za nas sesalce, esencialnega pomena, da se z mačkom zdirava eden na drugega od velike bolesti in ne vem, če jaz razumem celo zadevo kaj bolje od njega, ki se mi zaganja v nogo, češ daj mi mleka, jaz pa le nemočno piham nazaj, vsa ogorčena, to mora biti neka zarota, komajda verjamem in buljim v tisto črno brozgo od čaja, kaj naj sedaj z njo, diši še nekako, v bistvu kar lepo in potem naredim prvi požirek in niti ni slabo, ga spijem, a, seveda, ni pravega užitka, le doza teina, da potem vsaj malo manj zaspano krevsam novem dnevu naproti

kasneje je treba nadoknaditi zamujeno s celim litrom mleka, se nalivam dobesedno z njim in muc je srečen skupaj z mano, potem pa, logično, on ves sit in naspan zdirja temni noči naproti, jaz pa buljim v uro in ne morem verjeti, kako je že pozna, jaz pa še ne spim, pa tako zgodaj sem vstala, ja, pa kaj mi je, in se nažiram s preslanimi arašidi in rižem od koslila, pa take zdrave prehranjevalne navade, sploh toliko pravega čaja, to je gotovo dobro za želodec, ja

danes je kdaj drugič, zato: o knjigah

obstajajo tako dobre knjige, ki ti ne dajo spati še, ko te oči pečejo v božjo mater in lahko le še na eno in postrani zaznavaš napisane vrstice in črke mešaš že malo med sabo, ampak besede so tako lepo spevno zlimane skupaj in stavki oblikovani, da odnehaš šele, ko knjiga sama od sebe zdrkne na tla ob postelji in jo pustiš kar tam, samo samcato, na tleh med prahom, ker preveč sterilno okolje ni zdravo za alergije, pa itak se tistega prahu med špranjami v starih parketih tako ali tako ne da znebiti: sizifovo delo

če bi imela nočno omarico, bi se morda knjiga znašla na njej, ampak nimam nočne omarice, samo posteljo, 90 x 200, jogi na stari, majavi konstrukciji, ki zaškripa vsakič, ko se obrneš, ker niti ne vem, kam bi dala nočno omarico, če bi jo imela in če bi jo, zagotovo na njej ne bi bilo prostora za knjige

ker nočne omarice so za lučke in za spalnice, tiste z zakonskimi posteljami in skrbno postlane že zjutraj ali vsaj sredi dopoldneva in na nočnih omaricah so poleg lučk kvečjemu (nadzabavna beseda!) še kakšni taki s čipko obrobljeni beli prtički, morda imajo izvezen še kakšen cvet in tam na prtičku je prostor le za škatlico od proteze ali pa za tisto od očal in morda za kakšen robček

seveda pa obstajajo tudi druge vrste nočnih omaric, ki so vse založene z vse sorte rečmi in morebiti se spodaj tuid skriva kakšen prtiček, ampak se ga ne vidi, ker so gor časopisi pa reklame od bauhausa, a si vidu tole lojtro kok je pocen, in knjige o obrezovanju sadnega drevja pa o balkonskem cvetju, karmični diagnostiki, hujšanju in vmes še zobna nitka pa kuliji za križanke in daljinec (še ena smešna beseda)

obe te vrsti nočnih omaric sta v hišah na kredite ali blokovskih stanovanjih in knjige so zaprte v zastekljene regale, sveto pismo je tam le včasih poleg Knjige o Titu in kakšnega leksikona ali enciklopedije iz konca prejšenga stoletja pa porcelanastih angelčkov in kristalnih kozarcev, same dragocenosti, skratka, ker knjige so drage, veš, in jih ne smeš, kar tako odlagati na tla pa na mizo pa povsod kamor te prime, do knjig moraš imeti odnos, skrbno morajo biti spravljene, zložene

včeraj zvečer mi je iz rok zdrsnila debela knjiga, ki jo takim vprašanjem sploh ne bi upala pokazati, ker ima preveč dober smisel za humor, ker je preveč duhovita in ker je imela Gospa že tako ali tako že preveč težav s svojim ostrim jezikom, ki je pa po moje ravno prav obrušen, da lahko zapiše, da je imel preCednik take lepe oči, da bo šel zagotovo v nebesa

včeraj zvečer mi je iz rok zdrsnila knjiga pisateljice, ki se jo je in se jo še ogromno vlači po zobeh, češ, saj veste, ane, saj se spomnite tega primera in vsi pokimajo, čeprav je bolj malo tistih, ki jo je bralo, tole knjigo, ki mi je včeraj zvečer iz rok zdrsnila na tla, knjigo Brede Smolnikar Zlate depuške pripovedke

drimkečr

ob večerih sem čarovnica in ribam črno redkev v veliko posodo z medom in zvarke filam v kozarce, zmešane s posebnimi napoji, le tistega za dobro spanje še nisem odkrila, čeprav bi verjetno pomagalo, če bi mimo naše trgovinice s čaji hodila z zaprtimi očmi in ne bi kupovala tistih črnih, pravih, tako opojno dišečih, da si je treba magari na večer skuhati eno šalčko, če prej ni bilo časa

moje sanje na balkonu lovita dva dreamcatcherja, spletena s pomočjo marsovcev v trebuhu in police v glavi, prav nič indijanska, prepletena iz ostankov makrameja, nenošenega nakita, školjk iz morja in kamenčkov, celo nageljeve žbice in janeževe zvezdice sem vpletla vanje in pero nekega ptiča, ki mi ga je enkrat podaril gal, ko sva plezala čez zamrežene ograje svobode

oblečena sem v črtasto majico iz Themen Neu 2, tisto modro-zeleno in nadzabavajo me komentarji, ki jih včasih dobim mimo ušesa: o, kako imaš fletno bluzico, a si jo dala šivat, ne, ne, nisem, ta je spet potegnjena iz neke stare omare, taka sem, prav nič nova, včasih s kakšno luknjico od moljev, ki jih plašim z velikimi šopki sivke, ki tako opojno diši, in zunaj je sonce, jaz pa z razmršenimi lasmi jem na hitro pečenega domačega irskega bikarbonca z grozdjem inside in avokadom outside

pa čaj in jogurt in banano pa jagode že cvetijo ta gozdne in koprive moram nabrati za špinačo, ker čemaža v naših gozdovih še nisem zasledila: kot da se je v zemljo vdrl, skratka zapravljam čas, knjige mi polzijo izpod zaprtih vek na tla ob postelji in padajo dol – ampak o tem kdaj drugič

Jest!

Ne, ne, to ni taka zelo egocentrična objava, ki daje sebe že v naslov, in to s klicajem, ker se, seveda, moramo ceniti in samozavestno zreti v svet. E v naslovu ni prav nič širok, ampak ozek, zatorej gre za tisti klic, ki ti tolikokrat pridrvi skozi okno okoli poldneva, ko otroci razkropljeni med hišami počenjajo svoje, matere pa na vse grlo: Jest! Kosiiiiiiiiloooooooo!

Poleg vseh tistih, vsakodnevno klikajočih, ki jih vsi poznamo in kjer se dobro je - od pivopoznavalke coprnice z najboljšim sladoledom na svetu (pejte v Koper probat!), dobrot Celjanke pa do najbolj slavnega Kruha in vina, ki bo kmalu celo v knjigi, sem v zadnjem času odkrila še tele, ki jih hočem deliti z vami:

Njami njami, mi smo vegani

Foodista

Huferka

Za sline cedit!

Sicer me je pa zgrabilo pomladansko čiščenje, da prah kar šviga skozi okna in je bilo zatorej treba - preden me želja po urejanju sveta okoli mene mine - malce popedenati tudi blog. Hint: glej desni stolpić. Upam, da nisem koga pozabila v svoji popredalčkasti vnemi, so pa vsi taki, da se jih zagotovo splača obiskati.

Tko.

cajtjir

z Marsa sem padla na svet, v katerem te zbudijo stavki, kaj pomeni cajt jir, brez dobrojutro ali trkanja, bognedaj, pa še luč prižgejo, da najprej vprašaš, ves šokiran, a to je v nemščini ali angleščini, v nemščini, aha, jahr, ta cajt se pa seit napiše, aha, pojma nimam, pust me pr mir – to je že od takrat, ko malo prideš k sebi, obrneš se na desni bok in se delaš jezno in brezbrižno v božjo mater

seveda imam posteljo obrnjeno tako, da VEDNO najprej spustim na tla levo nogo, tako da tu sploh ne more priti do kakšnih odstopanj, razlike so le v tem, s kako zaspanim očmi zamežikaš v svet, kolikokrat si se med spanjem prebudil in kako dolgo si iskal pravo lego, da kočno zaspiš: skoraj vedno traja

včasih se počutim kot najbolj jamrajoče in občutljivo bitje na svetu in takile zapisi m gredo v bistvu totalno na živce, ampak včasih enostavno moraš ves svoj gnev izliti čez cel internet, tisto malo kar ga še ostane na koži pa sprati z vodo, pa si, pripravljen za nov dan, čeprav bolj čmerikav, nima veze

itak je bil zame najdogodek prejšnega tedna posedanje na Lidlovem parkirišču z flašo jabolčnega soka za 69 centov in opazovanjem ljudi, ki te, zatopljeni v svoje nakupe, vozičke in med iskanjem avtomoblia, sploh ne opazijo, čeprav kukaš nanje iz prtljažnika avtomobila

ko bom velika, se bom zbudila polna energije kot iz kakšnega naslova v revijah: Polni energije v nov dan, in laufat bom šla, to je sedaj v modi, ne pa da se takoj zjutraj zasedim pred računalom še v pižami s šalco čaja, ki ga itak prehitro zmanjka

pomlad? pha, nima veze

barok, prehrana naroda

pisat sem pozabila med vsemi temi pisanicami, ki jim mi rečemo enostavno pirhi in se talajo naokoli kot kosi potice – pehtranke pa orehove, rožičeve in razni čokoladno-kokosovi eksperimenti, povsod so, jaz pa imam do potice približno podoben odnos kot do krofov in kremšnit, ker mi enostavno ne grejo, sploh tiste kupljene, vse istega okusa

le indijančki se mi zdijo od takih »slovenskih« slaščic še bolj neprebavljivi, čeravno bojda jazst tako ali tako že od vrtca ne prebavljam hrane tako kot bi bilo treba, taka sem, morda tudi zato tako prekljata in suhljata, seveda z anoreksijo, potlej, ko me vidijo lomastiti makarone za dve osebi, pa vsaj z bulimijo, ker mi je rekla zdravnica: a potem bruhaš? sevede, anede, kaj pa drugega, mediji pa manekenkasti ideali so krivi

velikonočni zajtrk je bil tradicionalno vsakdanji: korniči z banano v jogurtu in še žlica medu in cimeta čez za praznični dan – vse tiste šunke in hrene in kaplje krvi kristusove smo požrli že v soboto, žrli zares, da zares v teh dneh niti enkrat ne pomisliš na lačne otroke v Afriki (to je metafora za vse lačne, povsod!), ker si poln vsega, hladilniki založeni do fula in krače, šunke, prate, potice, jajca, vsega preveč

naslov

imam želodec poln sliv iz skrinje na enem biskvitastem pecivu pa še rezance in tofu pa sojino omako od kosila, eno je razvoj tehnologije, drugo pa globalizacija: celo kitajsko si strpaš v hladilnik v obliki ingverjeve korenine, jo malo prepražiš na ponvi in na olivcu – temu se reče evropska modifikacija, ker itak mora biti vse povedano z učenimi besedami, da sploh kaj pomeni

da te je zaznamovalo se zares zaveš šele, ko ljudje okrog tebe začno izgovarjati besedo ikonografija čisto spontano, ko se greš asociacije in si vse travme že potlačil, stlačil še nekam globlje od podzavesti, tam dol proti debelemu črevesju, da potem notri gnijejo, se razkrajajo in propadajo – zajedalke!

vzela sem si košček svobode in zbežala, ker ignoranca in brezbrižnost ni več delovala: nisem taka, jaz se žrem kot Danetovi škorpijoni in si nabijam slabo vest namesto točk v kakšni igrici: dons sem vse pobil, res ownam, stari

vzela sem si košček svobode, da sedaj lahko tule vse ponavljam pleonastično in neekonomično po štirikrat, petkrat, sedemnjastkrat, da lahko preštevam cvetke pomladanskih rožic, ki pokukavajo (kao nedovršnik) na plano, čeprav v resnici jih le zapazim z očesom, zaznam, stisnem nekam v spomin vse te slikice že malo preveč v oko vbijajočih barv rumene, roza in modre

jih ne preštevam, le dajem na kup, ker jebeš te kvantitativne metode, da je treba vse picajzlasto in v nulo strukturirati do obisti, čeravno je brez konflikta interesov prišlo v mojo kri nekje podtalno, da čaj kuham s peščeno uro za jajca in ga namakam točno tri minute – še špagete začnem tehtat pol smo pa tm!

kje? v svetu enakosti, vendar!
vsi enaki, vsi enakopravni, itak

lov

obilo bosih kovačevih kobil taca naokrog, nepodkovane, neobute, še nogavic si ne znajo splesti, čisto potiho stopajo in se derejo na ves glas, da se jih sploh kaj sliši, jaz pa mala pridna miška se prebijam čez dolge zapise vsega po raztežajih od rim (9a8b6c) in se grem verzologijo, medtem ko vsi drugi nabirajo kondicijo in v najboljši formi zađemajo kot v reklami za kredite: uresničite vse, kar ste si kdajkoli želeli

v žilah nafilana dobra volja, da postajam radodarna in me nič ne skrbi pa talam denarce na vse strani, te častim kakav, si privoščim vroče gozdne sadeže, da popacam cel bel prt in potem se pustim z nasmehom nategniti nekomu, ki fehta denarce po principu: se mi je pokvaril avto pa rabim za vlak, pa zakaj ne bi kdaj pa kdaj premišljena deklica sledila navdihu in brez vnaprejšnjega seciranja sledila trenutkom, ki jih je ravnokar ujela v tisto mrežo za metulje, ki si mi jo podaril

3 jajca

lahko bi se, recimo, kot Fran Govekar pod različnimi psevdonimi kregala sama sabo, ampak že tele besede, vzete iz žepa, se zde tako razkrivajoče – tega res ne rabim, sori, ker so tiste celo večkrat odsanjane sanje o izpumpavanju pesmi na tiskan papir (jap, tiskan;) že zdavnaj odplavale rakom žvižgat – jih ne rabim: morda so podedovani asketski geni ali vsiljene vojne in taborišča, ko se je glodala trava, ali tista želja po lastnem koščku miru za visoko živo mejo in drevesi – naj raste, naj raste, da nas sosedje ne bodo vidli, zapri vrata, skrij se – enkrat me je iskala celo policija, jaz pa sem tičala za ovinkom od mize in našli so me šele, ko sem se prikazala

ne gre za to, da bi hotela s kovtrom in s kremplji zaščititi vse tisto, kar se nabira v plasteh metamorfnih pa tudi kakšnih magmatskih kamnin (od onih malih občasnih vulkančkovih izbruhov) v mojem življenju, le ni mi do tega, da bi vse skupaj z velikim napisom »novo« tlačila v izložbeno okno, osvetljeno z lučmi in vsemogočimi naključnimi sprehajalci, bolj ali manj znanci in popolnimi neznanci, da bi potem iz potegov črt in strukture platna v šestih točkah čez mizo prodajali sveže novice, sveže sadje, zelenjavo in ananas, češ: gljo!

žaba žabasta hoče plavat in čofotat po vodah in rekah in močvirjih brez gumijastih škornjev in dodatne opreme za začito pred vsemogočim mrčesom, sploh tistim, ki spada v kategorijo komarji, in to takih močvirjih iz vode, čim manj oporečne, po možnosti brez klora, ker moja koža iz njega dela izpuščaje, in brez gnojnice okoliških »bio«kmetov (to se piše skupi po muhi, samo ne vem, kaj naj z narekovaji), ne pa namakanja v postanih morjih naftalina na prevročem soncu žarometov, secirana do zadnjega kraka – ne, hvala

ptički

Najlepše od vsega je, ko rečeš: pridem k tebi na čaj, ker tako bi se morala začenjati jutra, počasi, polagoma, ne pa s hitenjem in tekanjem korakov po stopnicah, ki te prebudijo in vržejo pokonci.

Nekoč hočem jutra brez dretja navsezgodaj in tistih seznamov To do, ki ti jih nalimajo pred nos, še preden ta dodobra pokuka izpod kovtra: boššla, aboššla, kdajdonsgreš, abitišla, abošdala in podobne mantre, ki se potem stopnjujejo nekam vedno višje – glas narašča, prošnje postanejo očitki – češ, lahko bi, veš, potrpljenje pa gre nekam v božjo mater.

Sem se morala iti nujno nadihati zraka in prevetriti na asfalt, ker makedam je ves blaten in marca ne maram že od nekdaj, če si februarja še lahko srečen, pa marca to res ne gre, tako nekako sem šla vohat pomlad.

Nekoč sem jo imela rada s temi njenimi zvončki, ki pokukajo iz premražene zemlje, pa trobetice in prvi sončni žarki – tudi danes sem se ji pustila prepričati, predvsem žvižgajočim ptičkom, čeprav pogrešam zimo, sneg do kolen in še čez, ki se ti udira pod nogami in tisti nepopisni občutek otroške razigranosti, ko se mečeš v nedotaknjeno belino.

Letos se mi je izmaknila – premalo jo je bilo in vsi tisti, jamrajoči o mrazu: ne vem, zakaj sem samo dvakrat oblekla tadebel plašč, sicer pa je šlo tudi brez njega in na oknih je bilo bolj malo rož in niti enkrat ni bilo treba skidati cele ulice. No, malo smo že prijeli za lopate, ampak tako za okus, sicer je bilo pa vse po starem, le sosedje so se modernizirali: kupili so mašino za odstranjevanje snega, nekakšen sesalec in razpihovalec, ki potem ves pršič nameče s ceste čez žive meje in ob tem obupno ropota: pogrešam zvok lopat, ki se drgnejo ob asfalt, mrzel občutek kepe za vratom, take lepe stvari, da še na mokre noge kar tako mimogrede pozabiš.

Pa saj je prav, da dam že enkrat prat bundo in šal in rokavice, da premečem omaro, spravim volnene nogavice v škatlo, pobrišem prah in morda celo enkrat pomijem tudi okna, da mi jih bo potem mačkon zopet potacal: tako je to pri nas, taka je ta pomlad.

danes je narobe dan

vstala sem straščansko zgodaj, da bi ja do časa prišla na Zavod, to je nekaj takega kot Kafkovo Sodišče, ki vedno sodi po Postavi, tako kot tisto slovensko, sploh v primeru Brede Smolnikar, ko je le ono vedelo, kaj je resnica in koliko jo je v knjigi in koliko je laži, sploh tistih gnusnih, ker, kot je rekla ena izmed prič: resnico naj piše, ne pa da si izmišljuje, pa še take grozne stvari: da Minka ni bila zaprta samo zato, ker je sodelovala s partizani, pa da je mama kdaj z atom tudi kdaj počela »tisto«, in to v spalnici, to je pa res že preveč! (preberite, preberite si Zlato dépuško pripovedko o ihanski ruralki pa o rekah, ki iz Podpizdeka tečejo navzgor, o kraju, kjer sploh ne govorijo črke f, ker je preveč prostaška, preberite!)

a Zavod ni eden, Zavoda sta dva, to že vemo in tako sem se znašla v napačnem, da so me le debelo gledali, kaj za vraga hočem pri njih, pa še tako zgodaj, ko še jutranje kavice skorajda niso spili in potlej smo končno ugotovili mojo zmoto, da vse skupaj niti ne bi bilo tako tragično, če v zgodbi ne bi bilo še Župana – no, njegovih parkirišč, ki jih je po tanovem uredil tako, da prvo uro na njih lahko parkiraš zastonj in potem še vrli Gorenjci, ki sicer vsaj v rojstnem kraju raje poparkiramo vse pločnike, kot da bi plačali za parking, parkiramo raje tam, kjer je treba vzeti Listek in ga potem, ko odparkiraš svoje vstaviti v avtomat, da te Zapornica spusti ven – vse avtomatizirano, vse mehanizirano

včasih kdo ta Listek izgubi in potlej nastane za njih dolga in velika kolona, ki hupa in trobi v živčnosti, ker tečejo minute do tiste cele ure, ker potem, potem je pa treba plačati že cel evro, da prideš ven, tukaj ni heca, ljudje pa brez Listka, tako neodgovorni, grozni, da se zadeva nikamor ne premakne oz. gre potem vse skupaj tako zelo počasi, da traja in traja in se kolona premakne malo rikverc pa spet malo naprej pa se vmes vtakne še Gospa, ki hoče ven pa ima Listek, ampak ni plačala parkinga in potem plačuje, ko mi vsi ostali čakamo, in verjetno prvič, ker ne ve niti, v katero luknjo vtakniti Listek in v katero denar pa kako potem odpreti Zapornico, da ji nekateri skušajo pomagati, drugi jo nadirajo, zakaj tega ni mogla narediti že prej, tretji pa uide ven, kar čez vstopno Zapornico, ker mu je počil Živec

potem se odpelješ enkrat dosti kasneje do Zavoda številka 2, seveda ne tako zelo zgodaj, kot si mislil, da boš, če si že vstal tako straščansko zgodaj, si pa že popolnoma vdan v Usodo, parkiranje tukaj ni problem, z izjemo Snega, ampak kaj bi o Snegu, smo že vajeni teh polparkirišč in teh tazasneženih po tleh, ko moraš gume od avta spraviti čez gmote snega, no, skratka, pridem jazst tja, na Zavod in zunaj pred njim kadita dve gospe in zopet me čudno gledata, da se sprašujem že, če morda ne obstaja še kak Zavod številka 3, ampak vseeno povprašam pa mi povesta, da danes so pa zaprti, ni uradnih ur, ja, kok fajn

kljub temu se me je gospa Vratarka (Kafka again!) usmilila in celo ni mogla v miru pokaditi svoje cigarete zaradi mene, in me odpeljala po temnih hodnikih do Vrat, da sem uredila svojo zadevo v 3 minutah, dobila celo Štempelj in že me ni bilo več, da sem srečno prispela do doma v upanju, da zdaj, zdaj si pa res lahko privočim svoj čaj, ki ga zjutraj pač nisem mogla spiti, ker se je tako strašansko mudilo, ampak kaj, ko je danes narobe dan in kar pozabim nanj, da se namesto 3 minute namaka že pol ure, ojoj, ostane le ena taka črna brozga in vmes se mi še na računalniku rišejo Trojanci in piska mi antivirusni program in na ključku s seminarsko ni več ničesar oz. ga po tanovem moja mašina sploh ne prepozna več, čeprav sta bila še včeraj tanajboljša prjatla, pa še Vrata, ne tista od Zavoda, ampak domača Vrata so se nam izneverila – povesila so se kot joške na stara leta in sedaj se nočejo več zares odpreti, razen za eno špranjo, da samo še čakam kdaj bom šla ven, po možnosti celo s ključem, ki ga ponavadi sicer pozabim, in se odklenjena Vrata ne bodo hotela odpreti, zataknjena na tla, da rišejo po njem črte, se drajsajo, oh, kako je danes zabaven dan

komunikacija

- A ne gledaš film?
- Filma se reče.

brez pik

včasih se odločim, da takole pa res ne bo več šlo in potem se, če se zares dobro prepričam in še malo potrudim, vse skupaj začne vrteti v drugo smer – že predolgo se gremo downhill recesije

morda je tako zato, ker ne plezamo več v višino, ker se je zrak gori spridil – v bistvu se je doli, ker zatohlo smrdi po pivu in velikih gobcih besedovanja, da se ti zamerijo svetovi, ki so ti bili nekdaj tako blizu – prerobati so, preflegmatični, klic divjine in taka neodgovorna sranja, jaz pa morda le precivilizirana kot kakšni razkuhani špageti, škrob, ki se ti naseli v žile in jih zaštopa – ne gre več naprej niti nazaj, pa virusi, bakterije, vnetja, poškodbe sklepov, samo ljubo zdravje, morda zato, ker smo si za novega leta premalo želeli, ker smo bili zadovoljni in malo otopeli in smo pili zanič šampanjec malo po polnoči nekje tam daleč v krajih, ki jih je civilizacija pokvarila, zmrcvarila, onesnažila in jim pustila razpadajoče kafane med mivko, iz katere štrlijo kanalizacijske cevi, na drugi strani pečine pa potepuški psi in revščina med pomarančami izobilja

včasih je tako težko za nazaj določiti točne koordinate rubikona, ker pač ne vemo točno kje in kdaj se nam je tista kocka iz žepa skotalila in se izgubila in smo zgrešili pot, cilja pa tako ali tako nikoli nismo imeli, ker se gremo že celo življenje največ petletke, vse ostalo pa je daljna prihodnost, kaj bom jaz, ko bom velika pa kaj bo ati pa mami pa stara mama pa ti pa on pa mi vsi: predvsem bomo stari in betežni

in nas bodo boleli kolki pa kolena in krčne žile bomo imeli in iz dežja bomo prišli pod kap – srčno, možgansko, kakršnokoli, vse sorte nas čaka, kontracepcijske tabletke so šele začetek, potem začneš pridajati tiste za alergijo pa sempatja kakšen aspirin, lekadol, marivarin, dokler ne potrebuješ kar naenkrat tiste škatlice, razdeljene po delih dneva, v njej pa sami pisani bombončki, lepi, gladki, svetleči, kurativa pa povite noge, previte noge, vložki, plenice, pešanje sluha in vida

yes yo, veselo v prihodnost z vlakom smrti, lunapark življenja vas vabi, danes, jutri pa je nov dan, nenehna vzhičenost propagande, ki se ti zagabi kot socialistični zanos nenehnega veselja

po tej plati se ni kaj prida spremenilo, morda le sofisticiralo in so tudi za emote našli tržno nišo, tisti, ki se ji izogibajo pa vse prehitro ne ločijo več zrnja od plev, Dalajlama, Paolo Choelo, Duhovno zdravljenje, Samozdravljenje s karmično diagnostiko na isti polici, šestmesečne čakalne dobe pri zdravniku in veliko krajše v trgovini, v gostilne pa še vedno zaradi pohanega sira in pomfrija pa na pico, posebej tja, kjer imajo velike, vedno polna parkirišča, čim več tort, krofov in peciva, internet kot novodobna televizija, pred katero obsedimo in tečejo ure in dnevi, mi pa ujeti v rutino, ki nam ni všeč, kriva pa je vlada, ta, una ali pač se to še vleče že od zdavanj, ko so po naših krajih še lazili ta (vstavi poljubno barvo) rdeči/beli/črni in so še danes na vseh položajih, ah, marija sveta, naš tito ali pač naš župnik bi že znala rešiti tole, če bi mu pustili, ampak ta naš župan je pa od vseh najhujši, ta je njihov, samo za svojo rit skrbi

kot da mi vsi nismo isti, ko nas zares sploh ne briga več, kaj vse se dogaja v Iraku, v Sudanu, Guantanamo, kaj je že to?, Izrael, Palestina, Rusija in umori – nas ne zanima, nimamo časa, vse gre mimo, preberemo le kakšen naslov v Novicah, ker ves čas skrbimo le zase, da bi bili čili in uspešni, tekamo po potkah, po poljih, po cestah, laufanje kot nacionalni šport, ah, kaj nacionalni, to ni več v modi, globalni!, z ipodom v ušesih, posebnih supergah, pajkicah, anoraku, ura za merjenje hitrosti in utripa, same take stvari, da bi jih kar kupil, ker takrat, ko bo tale generacija odrasla, zrasla in se postarala, bodo tako ali tako že rutinsko menjali kolenske sklepe, ki pri teku najbolj trpijo, sploh če je v igri še prevelika teža, jap, rutinsko, kdor si bo seveda lahko plačal

plundra

in ko imam zares že v mislih cele stavčne strukture, že celo lepo zasalotejpane v pravilnem vrstnem redu inu z vejicami napopanimi na tapravih mestih, vse lepo zorganizirano v glavi, je spet praksa tista, ki vse podre: crkne internet, pravzaprav crkuje, da pravzaprav niti stričkom, ki jih zaskrbljeno klicarimo, ni več jasno, kaj mu je – pljučnica, prehlad, trebušna gripa?

pa ni le tu odstopanj med teorijami in realijami, ki so resnične le v domišljiji, ko pa pokukajo na plano kot prvi zvončki pa se vse sfiži – disciplina nam ne gre, niti tistim, ki zamujajo samo eno uro, niti onim, ki zamujajo po circa 20 minut, kaj šele nam, ki zamujamo največ za 5 minutk, in še to z opravičili, ampak v pogovorih je toliko vseh teh dobrih namenov – zna biti, da le zato, ker nihče od nas ne pisari novoletnih čestitk z željami – sicer bi jih spravili že tja in sedaj z njimi v glavi ne bi bilo težav

ampak mi si kar naprej nekaj želimo! kupujemo kinderjajca, kindersurpresa, kinderuberaschung, kindersurprise v vseh mogočih jezikih, jih odpiramo z velikanskimi učki otrok iz reklam, da smo potem lahko vedno znova razočarani, in se valjajo papirčki z navodili za sestavljanje dveh delov po mizi med pivi in se obetavamo z njimi in jih lovimo in skušamo iz danega narediti nekaj, kar bi bilo fino, pa ne rata vedno, ne rata vedno najti tistih stopinj v snegu, ki bi te trdno držale, ker so te naučili, da pod zgornjo zmrznjeno plastjo ničesar več ni – v luftu lebdiš in upaš, da te lastna teža ne pokoplje, in tacaš naprej brez fotoaprata, samo z očmi, ki odbijajo poglede od zamrznjenih dreves do belih grudic, ki letijo proti tebi in enkrat sploh ni več poti, ničesar več, neshojena belina, konec stopinj, konec sveta

potem je megla in piha veter, ki ti nosi snežinke v oči, ampak še vedno lahko delaš angelčke v snegu in sanjaš, da bi imel sani in bi se z njimi zapeljal navzdol v dolino, navzdol v življenje, ker v življenju gre hitro vedno le navdzol (yeah right)

v mestih je zima turobna in premočljiva in živce ti para namesto pomirja in zvezde taprave so se zaradi svetlobnega osnaževanja preselile med gore inu gozdove nad jezerce palčka Smuka, ki spi nekje pod debelim ledom zasluženo zimsko spanje in čaka, da pride pomlad

si skušam zapisati v možgane, da je svet lep in zbiram voljo, da bi stekla tja daleč, kjer se še ni izpridil, ker bojda moraš verjeti, da taki kraji še vedno nekje za devetimi gorami in vodami obstajajo in so – pa ne mislim marjetic in ptičkov pojočih, ker to naj ostane v sanjah tistih brez domišljije, v Cvetju v jeseni (opa, tam ni marejetic, tam so srajčke, kristusove srajčke!), v reklamah za mehčalce, v slabih filmih, kjer so idejo optimizma že tako napihnili in izrabili, jo stoenkrat retuširali, plastično operirali, da res nočem čevljev za deset korakov do sreče v petih minutah (in če pokličete takoj dobite še kuponček za solarij, ker biti srečen, pomeni biti zadovoljen s svojo kožo, khm), ampak rabim čevlje za tacanje in čofotanje po lužah tega sivega sveta, ker, a veš, marele so tudi že izumili, čevljev zame pa še ne.

"Jst bi kr nekam šla" (stara mama, 88 let)

citati se pišejo v prenesenem pomenu, da bi rada pripovedovala dolge zgodbe z odmevi, da se mi zdi, da mi cel preciviliziran svet stoji naproti, da je morda vse skupaj res bolje pustiti pri miru in iti mimo trezen, razočaran, a še vsaj ne zlomljen dokončno in pohojen od topota recesijskih škornjev obupa, da bodo jehovi skočili v svoje čolne rešitve, vsi ostali pa bomo preštevali grehe pri svetem Petru, da se sploh ne bo trudil, ampak bo prostovoljno odklenil velike dveri nebes in podivjani hordi človeštva umaknil nekam v samotne kraje, da popolnoma zaštekaš razbrazdano kožo in uničene sanje v očeh, ki se bočijo pod težo pivskega trebuha, da razumeš gnus nad sabo pri ljudeh, ki se jih ne da več, čeprav so morda nekoč zmogli, da razumeš zgodbo vsega krščanstva, da zaštekaš Jezusa tako zelo, da bi lahko šel z njim na pivo: gospod, saj ne vemo, kaj delamo, zato me čimprej križaj, da čimprej dam skoz tole bolečo zemeljsko izkušnjo, da čimprej grem na potovanje, da skadim en čik, da se napijem, skočim v morje, pobegnem pred televizor, v gore, kamorkoli, in na srečo ga je oče uslišal, ker sicer, vam povem, bi imeli le še enega džankija ali pač samomorilca več, morda tistega terorističnega, ki sanja o alarafovskem raju, ampak kaj, saj tudi Kennyja na koncu vedno ubijejo

Na ključ, ja

Rada imam priprta vrata in na tleh ležečečega plišastega psička z zelenimi steklenimi očmi. Pa sedenje na kuhinjskem pultu in tiste robčke, ki se naredijo na notranji strani šalc od čaja. In ne, nikakor nisem človek orhidej, pa tudi U&ME medvedke sem že prerasla. Volnenih puloverjev še ne, volneni puloverji so večni. Sploh tisti iz zares debele volne, s kakšnim takšnim nostalgičnim vzorcem. Kot tista srajčka made in yugoslavija. »Jst mam tud tako, od babice, kakšno fajn naključje.« Naključja so nasploh fajn.

Po

Pogostost rabe določenih besedic statistično eksponentno narašča kot pri obrestno obrestnem računu, začni varčevati že sedaj za stara leta, plemenitenje kapitala, v Mojih financah pa vedeževalci iz svojih kart in kristalnih krogel prerokujejo, kam se splača vlagati: verjetno v prihodnost, kajneda, kako prepričljivo.

Stari duhovi se smejejo mladim strahcem, ki z enim takšnim tavelikanskim zanosom brzijo po zaledenelih klancih, brez verig, bo vsaj zabavno, ko bomo s štriki delali škripce prav po macgyversko, staknili kje še kakšen prehlad, ki se nam bo obesil za vrat, in skupaj z njim proslavili novo leto, oh, kako bo fino. Tako zelo, da bomo lahko še cel januar in pol februarja besedovali o tem, kako je bilo fajn, ko smo bili vsi pijani od prazničnega vzdušja, o, o, o.

Mavžat!

kralj se je peljal na bojnem vozu, pehota pa je šla peš

dnevi se začenjajo nerealno zgodaj in premiki so omejeni na misli in geste, ker ni, da bi človek hodil ven v tem vremenu, ki nam zliva na glavo ves svoj gnev nad nami, prah pa, prah, se še vedno nabira, čeprav bom, ko bom velika malomeščanska gospodinja z vedno sveže pečenim pecivom, dobrimi kosili, rožami v vazah in lepimi porcelanastimi šalčkami z zlatim robom – dalj moja ambicioznost ne seže, ker v bistvu si želim le z bršljanom obraslo kolibo in knjige in mačka, ki mu ne bo ime Murr

najbolje bo, da začnem prodajati energije, pisati po zraku uroke in zvarke prekuhavati, pustiti ljudem, da nasedejo na lastne komplekse, na svoje probleme - najprej moram le namesto prahu počistiti svojo slabo vest, jo nekam zatlačiti, da ne bo kukala na plano zaradi mojega šarlatanstva, da bom lahko spala ponoči, ker za kariero mora tudi vest potrpet! (to je eden od desetih nasvetov učbenika Izboljšajte si življenje)

Morda pa bi lahko ljudi učila besed in tega, kako se jih postavlja v nek smiseln red, kar ni daleč od tistega posmeha: kaj, a boš iz slovenščine v slovenščino prevajala?!?

Skratka: Šilhak Inšušinak je bil sin svojega očeta Sutruka Nahunta in v njegovem času je nastalo svetišče v Suzi: To je najbolj znano svetišče. Je njegovo svetišče. Velik je poudarek na vertikalnosti.

Yeaaah, dirjajmo v prihodnost!