vse! again

nenasitno požrešna bi imela vse, na kar pokažem s prstom, nekaj, ker mi je tako všeč – to so predvsem drevesa pa grmovje, limonovec v loncu, lesena klopca, nekaj, ker se mi zdi tako nenavadno, morda nadkičasto, da bi se vsi palčki s sneguljčicami vred poskrili pred enim takim okraskom, potem pa prav tako po svoje hočem imeti jutro in večer in večer in jutro, in ko me večer odnese s svojimi krili nekam med knjige, ki jih prestavljam po policah, ker se jih je že toliko nabralo, da je treba narediti malo selekcije, nekatere spraviti kam zad, sploh tiste, nagrabljene iz podobnih nenasitnih strasti za staro šaro kot one džezve na polici, tista stara, pikasta, obrabljena, ona bakrena, mala, stari čajniki in krožniki, uvoženi bohve iz kje, tipkovnica praračunala na steni, unega na tavelke diskete, če sploh še kdo ve, kaj to je, ko so že navadne diskete izumrle in jim otroci rečejo cd

potem ko me noč zapelje, sem polna elana in se pretvarjam, da je polna luna, čeprav nima pojma kdaj je ali je bila, ker mi le včasih prekriža pogled tam nekje nad gozdom za hišo, malo pomežikne s svojimi učmi in me nafila kot morje plima – takrat mačke še malo bolj vihravo skačejo po strehah, takrat psi še malo bolj lajajo, ljudje pa me hočejo prepričati, da se takrat zgodi več nesreč, da je skratka moja prijateljica luna kriva za to, da je svet tak, kot pač je ta naš svet

v svoji naivnosti jim ne verjamem, pa čeprav je naivnost ponavadi povezana prav z vero: nja, saj: se me da hitro zapeljati v tri krasne, samo noč mi daš in večer, ko nisem popolnoma zasapana, da kocbeka postavim poleg kocbeka, jurčiča in voranca zatlačim nekam med ene škatle in na njuno mesto postavim druge, sveže knjigice – oh, kdaj sem že rekla, da jih ne bom več kupovala, pa se kar kopičijo in iz knjižnice jih nosim, iz antikvariatov, od ljudi, ki se jih hočejo znebiti, da ti izobražen in skorajda diplomiran humanist reče, da je to stara šara za na odpad, še ločevati ti ni treba kjig od papirja, kar vse skupaj zmečeš v en smetnjak, da se potem najde Gal, ki reče: berem Ime rože, sem jo našel v smeteh, to ti res polepša dan

zjutraj me zatolče v nedrja in v trebuh in v uči, ki ostajajo zaprte, čeprav se skozi uhlje že presipavajo vse mogoči zvoki jutranjih prepirov, ker jutra so taka z nizkim pritiskom, ki ga je treba na hitro dvigniti s kakšnim kreganjem, ker zjutraj ti gre vse na živce, še posebej pa tisto, kar ti gre že tako ali tako na živce pa še zaspan si in hladilnik je prazen in kave je zmanjkalo in ne, to niso tapravi čevlji, a sem ti rekla, jutra so taka, najlepša, najlepša jutra so zjutraj

Feo, ja, se ga je treba čim večkrat spomnit