godrnjavka

čez vse se je treba repenčiti kot stari psi na verigah, ki lajajo na vsakega ptiča, ki leti mimo pa naj bo vrabec ali jastreb, ki kroži nekje tam visoko pod oblaki, izvidnik Boga, onega z veliko začetnico, ampak jaz imam raje te male frfotave netopirčke, ki nizko preletavajo glave ob večerih

odposlanci škratov morajo biti, taki navihani in poredni, ker aveste, gospodje škrati, ki žive med koreninami dreves, oni so tisti, ki jurčke farbajo rdeče in gori bele pike devajo, potem se pa nekje tam med praprotjo hahljajo, ko kakšen polno opremljen gobar s košaro repenči čez te mušnice, ki jih je toliko in še več, jurčka pa nobenega, kaj mi bojo te lisičke, za pravega moškega je edinole tak velik goban, ampak ne spet preveč velik, da ni prestar pa potem niti za v juho ni več tako zelo dober, ker ni vse v velikosti, to mora en takšnle mož, o katerem pripoveduje naša zgodba, mož, ki je dal že veliko skoz, že nekako vedeti, ki je kostanj že daljnega leta 22 pobiral in borovnice 6 let prej in Nemce lovil po gmajnah še v plenicah, so se jagali, to je bilo, to

nasršena dlaka pri mačkih in phev glas, izbočen hrbet, da izgledajo večji in našpičena ušesa, mi potem vse to prikrijemo z nasmehom, se zabarikadiramo v eno fletno obleko in se delamo po cele dneve strpni in prijazni, pozdravljamo skoraj vse, ki jih vsaj malo poznamo in še kakšno prodajalko v trgovini pa mesarja, ki nam proda tak lep kos mesa za juho, prav nič žilav, še kakšnemu brezdomcu navržemo par kovančkov, ko nas prosi za avtobus, za zdravila za v lekarno, za kruh, karkoli, in mu navihano pomežiknemo, češ jaz že vem, zakaj rabiš, ampak ti bom vseeno dal, ker sem dober človek, ker sem human, ker jazst dam, da lahko potem v anketi v časopisu veselo oznanim, da je res veliko revščine v državi, ampak tudi solidarnosti, vsi pomagamo vsem, razen nekaterih, in, ja, 20 centov sem mu stisnil v pest, bo imel za vino

najbolj od vsega pa nas razburi, če kaj ne gre tako, kot smo pričakovali, če zmanjka recimo kakšne nujne sestavine za preživetje sodobnega človeka, mi pa ne moremo v trgovino, ker ob nedeljah niso vse odprte in potem stresamo jezo, ker mleka z 1,6 maščobe pa že ne bom pila, je rekla, vodo imam tudi sama, pha, in so se zaloputnila vrata nekega večera, naslednji dan je potem tako ali tako prav po bizarno, kot se pri nas rado dogaja, pobutalo na vrata: župnik bo kmal pršu, da res nisem vedela, kaj naj zdaj delam s temi besedami, ampak, ja, hiter servis je to, halo župnik, te spove, takoj, ko rabiš, da si lahko čisto enostavno umiješ roke z mercatorjevim tekočim milom z vonjem sintetičnega travnika naše prihodnosti brez ivanjščic in marjetic pa regrata, ker se naš najboljši sosed že celo življenje z vsem svojim zanosom trudi, da bi njegova mala zaplata trave zares ostala samo trava, prav nič potacana, sama zelena, na nekaj milimetrov pokošena trava

pomembno je imeti smisel življenja