brez pik

včasih se odločim, da takole pa res ne bo več šlo in potem se, če se zares dobro prepričam in še malo potrudim, vse skupaj začne vrteti v drugo smer – že predolgo se gremo downhill recesije

morda je tako zato, ker ne plezamo več v višino, ker se je zrak gori spridil – v bistvu se je doli, ker zatohlo smrdi po pivu in velikih gobcih besedovanja, da se ti zamerijo svetovi, ki so ti bili nekdaj tako blizu – prerobati so, preflegmatični, klic divjine in taka neodgovorna sranja, jaz pa morda le precivilizirana kot kakšni razkuhani špageti, škrob, ki se ti naseli v žile in jih zaštopa – ne gre več naprej niti nazaj, pa virusi, bakterije, vnetja, poškodbe sklepov, samo ljubo zdravje, morda zato, ker smo si za novega leta premalo želeli, ker smo bili zadovoljni in malo otopeli in smo pili zanič šampanjec malo po polnoči nekje tam daleč v krajih, ki jih je civilizacija pokvarila, zmrcvarila, onesnažila in jim pustila razpadajoče kafane med mivko, iz katere štrlijo kanalizacijske cevi, na drugi strani pečine pa potepuški psi in revščina med pomarančami izobilja

včasih je tako težko za nazaj določiti točne koordinate rubikona, ker pač ne vemo točno kje in kdaj se nam je tista kocka iz žepa skotalila in se izgubila in smo zgrešili pot, cilja pa tako ali tako nikoli nismo imeli, ker se gremo že celo življenje največ petletke, vse ostalo pa je daljna prihodnost, kaj bom jaz, ko bom velika pa kaj bo ati pa mami pa stara mama pa ti pa on pa mi vsi: predvsem bomo stari in betežni

in nas bodo boleli kolki pa kolena in krčne žile bomo imeli in iz dežja bomo prišli pod kap – srčno, možgansko, kakršnokoli, vse sorte nas čaka, kontracepcijske tabletke so šele začetek, potem začneš pridajati tiste za alergijo pa sempatja kakšen aspirin, lekadol, marivarin, dokler ne potrebuješ kar naenkrat tiste škatlice, razdeljene po delih dneva, v njej pa sami pisani bombončki, lepi, gladki, svetleči, kurativa pa povite noge, previte noge, vložki, plenice, pešanje sluha in vida

yes yo, veselo v prihodnost z vlakom smrti, lunapark življenja vas vabi, danes, jutri pa je nov dan, nenehna vzhičenost propagande, ki se ti zagabi kot socialistični zanos nenehnega veselja

po tej plati se ni kaj prida spremenilo, morda le sofisticiralo in so tudi za emote našli tržno nišo, tisti, ki se ji izogibajo pa vse prehitro ne ločijo več zrnja od plev, Dalajlama, Paolo Choelo, Duhovno zdravljenje, Samozdravljenje s karmično diagnostiko na isti polici, šestmesečne čakalne dobe pri zdravniku in veliko krajše v trgovini, v gostilne pa še vedno zaradi pohanega sira in pomfrija pa na pico, posebej tja, kjer imajo velike, vedno polna parkirišča, čim več tort, krofov in peciva, internet kot novodobna televizija, pred katero obsedimo in tečejo ure in dnevi, mi pa ujeti v rutino, ki nam ni všeč, kriva pa je vlada, ta, una ali pač se to še vleče že od zdavanj, ko so po naših krajih še lazili ta (vstavi poljubno barvo) rdeči/beli/črni in so še danes na vseh položajih, ah, marija sveta, naš tito ali pač naš župnik bi že znala rešiti tole, če bi mu pustili, ampak ta naš župan je pa od vseh najhujši, ta je njihov, samo za svojo rit skrbi

kot da mi vsi nismo isti, ko nas zares sploh ne briga več, kaj vse se dogaja v Iraku, v Sudanu, Guantanamo, kaj je že to?, Izrael, Palestina, Rusija in umori – nas ne zanima, nimamo časa, vse gre mimo, preberemo le kakšen naslov v Novicah, ker ves čas skrbimo le zase, da bi bili čili in uspešni, tekamo po potkah, po poljih, po cestah, laufanje kot nacionalni šport, ah, kaj nacionalni, to ni več v modi, globalni!, z ipodom v ušesih, posebnih supergah, pajkicah, anoraku, ura za merjenje hitrosti in utripa, same take stvari, da bi jih kar kupil, ker takrat, ko bo tale generacija odrasla, zrasla in se postarala, bodo tako ali tako že rutinsko menjali kolenske sklepe, ki pri teku najbolj trpijo, sploh če je v igri še prevelika teža, jap, rutinsko, kdor si bo seveda lahko plačal

plundra

in ko imam zares že v mislih cele stavčne strukture, že celo lepo zasalotejpane v pravilnem vrstnem redu inu z vejicami napopanimi na tapravih mestih, vse lepo zorganizirano v glavi, je spet praksa tista, ki vse podre: crkne internet, pravzaprav crkuje, da pravzaprav niti stričkom, ki jih zaskrbljeno klicarimo, ni več jasno, kaj mu je – pljučnica, prehlad, trebušna gripa?

pa ni le tu odstopanj med teorijami in realijami, ki so resnične le v domišljiji, ko pa pokukajo na plano kot prvi zvončki pa se vse sfiži – disciplina nam ne gre, niti tistim, ki zamujajo samo eno uro, niti onim, ki zamujajo po circa 20 minut, kaj šele nam, ki zamujamo največ za 5 minutk, in še to z opravičili, ampak v pogovorih je toliko vseh teh dobrih namenov – zna biti, da le zato, ker nihče od nas ne pisari novoletnih čestitk z željami – sicer bi jih spravili že tja in sedaj z njimi v glavi ne bi bilo težav

ampak mi si kar naprej nekaj želimo! kupujemo kinderjajca, kindersurpresa, kinderuberaschung, kindersurprise v vseh mogočih jezikih, jih odpiramo z velikanskimi učki otrok iz reklam, da smo potem lahko vedno znova razočarani, in se valjajo papirčki z navodili za sestavljanje dveh delov po mizi med pivi in se obetavamo z njimi in jih lovimo in skušamo iz danega narediti nekaj, kar bi bilo fino, pa ne rata vedno, ne rata vedno najti tistih stopinj v snegu, ki bi te trdno držale, ker so te naučili, da pod zgornjo zmrznjeno plastjo ničesar več ni – v luftu lebdiš in upaš, da te lastna teža ne pokoplje, in tacaš naprej brez fotoaprata, samo z očmi, ki odbijajo poglede od zamrznjenih dreves do belih grudic, ki letijo proti tebi in enkrat sploh ni več poti, ničesar več, neshojena belina, konec stopinj, konec sveta

potem je megla in piha veter, ki ti nosi snežinke v oči, ampak še vedno lahko delaš angelčke v snegu in sanjaš, da bi imel sani in bi se z njimi zapeljal navzdol v dolino, navzdol v življenje, ker v življenju gre hitro vedno le navdzol (yeah right)

v mestih je zima turobna in premočljiva in živce ti para namesto pomirja in zvezde taprave so se zaradi svetlobnega osnaževanja preselile med gore inu gozdove nad jezerce palčka Smuka, ki spi nekje pod debelim ledom zasluženo zimsko spanje in čaka, da pride pomlad

si skušam zapisati v možgane, da je svet lep in zbiram voljo, da bi stekla tja daleč, kjer se še ni izpridil, ker bojda moraš verjeti, da taki kraji še vedno nekje za devetimi gorami in vodami obstajajo in so – pa ne mislim marjetic in ptičkov pojočih, ker to naj ostane v sanjah tistih brez domišljije, v Cvetju v jeseni (opa, tam ni marejetic, tam so srajčke, kristusove srajčke!), v reklamah za mehčalce, v slabih filmih, kjer so idejo optimizma že tako napihnili in izrabili, jo stoenkrat retuširali, plastično operirali, da res nočem čevljev za deset korakov do sreče v petih minutah (in če pokličete takoj dobite še kuponček za solarij, ker biti srečen, pomeni biti zadovoljen s svojo kožo, khm), ampak rabim čevlje za tacanje in čofotanje po lužah tega sivega sveta, ker, a veš, marele so tudi že izumili, čevljev zame pa še ne.

"Jst bi kr nekam šla" (stara mama, 88 let)

citati se pišejo v prenesenem pomenu, da bi rada pripovedovala dolge zgodbe z odmevi, da se mi zdi, da mi cel preciviliziran svet stoji naproti, da je morda vse skupaj res bolje pustiti pri miru in iti mimo trezen, razočaran, a še vsaj ne zlomljen dokončno in pohojen od topota recesijskih škornjev obupa, da bodo jehovi skočili v svoje čolne rešitve, vsi ostali pa bomo preštevali grehe pri svetem Petru, da se sploh ne bo trudil, ampak bo prostovoljno odklenil velike dveri nebes in podivjani hordi človeštva umaknil nekam v samotne kraje, da popolnoma zaštekaš razbrazdano kožo in uničene sanje v očeh, ki se bočijo pod težo pivskega trebuha, da razumeš gnus nad sabo pri ljudeh, ki se jih ne da več, čeprav so morda nekoč zmogli, da razumeš zgodbo vsega krščanstva, da zaštekaš Jezusa tako zelo, da bi lahko šel z njim na pivo: gospod, saj ne vemo, kaj delamo, zato me čimprej križaj, da čimprej dam skoz tole bolečo zemeljsko izkušnjo, da čimprej grem na potovanje, da skadim en čik, da se napijem, skočim v morje, pobegnem pred televizor, v gore, kamorkoli, in na srečo ga je oče uslišal, ker sicer, vam povem, bi imeli le še enega džankija ali pač samomorilca več, morda tistega terorističnega, ki sanja o alarafovskem raju, ampak kaj, saj tudi Kennyja na koncu vedno ubijejo

Na ključ, ja

Rada imam priprta vrata in na tleh ležečečega plišastega psička z zelenimi steklenimi očmi. Pa sedenje na kuhinjskem pultu in tiste robčke, ki se naredijo na notranji strani šalc od čaja. In ne, nikakor nisem človek orhidej, pa tudi U&ME medvedke sem že prerasla. Volnenih puloverjev še ne, volneni puloverji so večni. Sploh tisti iz zares debele volne, s kakšnim takšnim nostalgičnim vzorcem. Kot tista srajčka made in yugoslavija. »Jst mam tud tako, od babice, kakšno fajn naključje.« Naključja so nasploh fajn.

Po

Pogostost rabe določenih besedic statistično eksponentno narašča kot pri obrestno obrestnem računu, začni varčevati že sedaj za stara leta, plemenitenje kapitala, v Mojih financah pa vedeževalci iz svojih kart in kristalnih krogel prerokujejo, kam se splača vlagati: verjetno v prihodnost, kajneda, kako prepričljivo.

Stari duhovi se smejejo mladim strahcem, ki z enim takšnim tavelikanskim zanosom brzijo po zaledenelih klancih, brez verig, bo vsaj zabavno, ko bomo s štriki delali škripce prav po macgyversko, staknili kje še kakšen prehlad, ki se nam bo obesil za vrat, in skupaj z njim proslavili novo leto, oh, kako bo fino. Tako zelo, da bomo lahko še cel januar in pol februarja besedovali o tem, kako je bilo fajn, ko smo bili vsi pijani od prazničnega vzdušja, o, o, o.

Mavžat!

kralj se je peljal na bojnem vozu, pehota pa je šla peš

dnevi se začenjajo nerealno zgodaj in premiki so omejeni na misli in geste, ker ni, da bi človek hodil ven v tem vremenu, ki nam zliva na glavo ves svoj gnev nad nami, prah pa, prah, se še vedno nabira, čeprav bom, ko bom velika malomeščanska gospodinja z vedno sveže pečenim pecivom, dobrimi kosili, rožami v vazah in lepimi porcelanastimi šalčkami z zlatim robom – dalj moja ambicioznost ne seže, ker v bistvu si želim le z bršljanom obraslo kolibo in knjige in mačka, ki mu ne bo ime Murr

najbolje bo, da začnem prodajati energije, pisati po zraku uroke in zvarke prekuhavati, pustiti ljudem, da nasedejo na lastne komplekse, na svoje probleme - najprej moram le namesto prahu počistiti svojo slabo vest, jo nekam zatlačiti, da ne bo kukala na plano zaradi mojega šarlatanstva, da bom lahko spala ponoči, ker za kariero mora tudi vest potrpet! (to je eden od desetih nasvetov učbenika Izboljšajte si življenje)

Morda pa bi lahko ljudi učila besed in tega, kako se jih postavlja v nek smiseln red, kar ni daleč od tistega posmeha: kaj, a boš iz slovenščine v slovenščino prevajala?!?

Skratka: Šilhak Inšušinak je bil sin svojega očeta Sutruka Nahunta in v njegovem času je nastalo svetišče v Suzi: To je najbolj znano svetišče. Je njegovo svetišče. Velik je poudarek na vertikalnosti.

Yeaaah, dirjajmo v prihodnost!