plundra

in ko imam zares že v mislih cele stavčne strukture, že celo lepo zasalotejpane v pravilnem vrstnem redu inu z vejicami napopanimi na tapravih mestih, vse lepo zorganizirano v glavi, je spet praksa tista, ki vse podre: crkne internet, pravzaprav crkuje, da pravzaprav niti stričkom, ki jih zaskrbljeno klicarimo, ni več jasno, kaj mu je – pljučnica, prehlad, trebušna gripa?

pa ni le tu odstopanj med teorijami in realijami, ki so resnične le v domišljiji, ko pa pokukajo na plano kot prvi zvončki pa se vse sfiži – disciplina nam ne gre, niti tistim, ki zamujajo samo eno uro, niti onim, ki zamujajo po circa 20 minut, kaj šele nam, ki zamujamo največ za 5 minutk, in še to z opravičili, ampak v pogovorih je toliko vseh teh dobrih namenov – zna biti, da le zato, ker nihče od nas ne pisari novoletnih čestitk z željami – sicer bi jih spravili že tja in sedaj z njimi v glavi ne bi bilo težav

ampak mi si kar naprej nekaj želimo! kupujemo kinderjajca, kindersurpresa, kinderuberaschung, kindersurprise v vseh mogočih jezikih, jih odpiramo z velikanskimi učki otrok iz reklam, da smo potem lahko vedno znova razočarani, in se valjajo papirčki z navodili za sestavljanje dveh delov po mizi med pivi in se obetavamo z njimi in jih lovimo in skušamo iz danega narediti nekaj, kar bi bilo fino, pa ne rata vedno, ne rata vedno najti tistih stopinj v snegu, ki bi te trdno držale, ker so te naučili, da pod zgornjo zmrznjeno plastjo ničesar več ni – v luftu lebdiš in upaš, da te lastna teža ne pokoplje, in tacaš naprej brez fotoaprata, samo z očmi, ki odbijajo poglede od zamrznjenih dreves do belih grudic, ki letijo proti tebi in enkrat sploh ni več poti, ničesar več, neshojena belina, konec stopinj, konec sveta

potem je megla in piha veter, ki ti nosi snežinke v oči, ampak še vedno lahko delaš angelčke v snegu in sanjaš, da bi imel sani in bi se z njimi zapeljal navzdol v dolino, navzdol v življenje, ker v življenju gre hitro vedno le navdzol (yeah right)

v mestih je zima turobna in premočljiva in živce ti para namesto pomirja in zvezde taprave so se zaradi svetlobnega osnaževanja preselile med gore inu gozdove nad jezerce palčka Smuka, ki spi nekje pod debelim ledom zasluženo zimsko spanje in čaka, da pride pomlad

si skušam zapisati v možgane, da je svet lep in zbiram voljo, da bi stekla tja daleč, kjer se še ni izpridil, ker bojda moraš verjeti, da taki kraji še vedno nekje za devetimi gorami in vodami obstajajo in so – pa ne mislim marjetic in ptičkov pojočih, ker to naj ostane v sanjah tistih brez domišljije, v Cvetju v jeseni (opa, tam ni marejetic, tam so srajčke, kristusove srajčke!), v reklamah za mehčalce, v slabih filmih, kjer so idejo optimizma že tako napihnili in izrabili, jo stoenkrat retuširali, plastično operirali, da res nočem čevljev za deset korakov do sreče v petih minutah (in če pokličete takoj dobite še kuponček za solarij, ker biti srečen, pomeni biti zadovoljen s svojo kožo, khm), ampak rabim čevlje za tacanje in čofotanje po lužah tega sivega sveta, ker, a veš, marele so tudi že izumili, čevljev zame pa še ne.