ta politi zatipki (kar tako: za premor)

če ne bi bilo računalnikov, ne bi znala več pisati: moje rdeče niti se na papriju izgubijo, ne da se mi obralčati stavkov in konfuzne strukture, ki bi se najbrž vsaj katji zdele napačne, ostajajo na svojih metsih, da se mi ne da brati niti za sabo, kaj šele, da bi vedno znala razvozlati tiste pisane hieroglife, medtem ko kakšen zatipk v zanosu zapisanega na računlaniškem ekranu ni tako usoden: itak smo vsi po mailu že dobili tisto foro, ko besede beremo pravilno, ne glede na to, kako so zapisane

čeprav sem rekla ztadnjič enemu petošolcu, da ozko se pa piše z z-jem tudi v zvezku za zgodovino, pa je reku: sj vem, čeprav je imel tako zapisano čisto zmeraj brez izjeme, ker ima raje fiziko in matematiko, bo en tak naravoslovni, tehnični človek

te limaste oznake so sploh nadzabavne, kako se nas oprimejo od znotraj na vzven, ta je filozof, oni nekaj drugega, jazt sem lena, take stvari, alpinisti, plezalci, alternativci, antifajevci, komunisti, liberalci – kar držijo se kot klopi iz železne srajce, da edino še za kakšnega dimitrija uradno ne vemo več, kaj je

moja identiteta bi bila rada bolj shzofrena, moja identiteta ima rada vse sorte premike in zamike v nezane smeri, rada dreza v vznike pomenov, če parafraziram eno čučnikovo pesem, če se dotaknem tistega delčka sebe, ki sem ga včeraj ali enkrat zadnjič spet našla na tleh, ker se mi je že enkrat zdavnaj očitno zvalil iz žepa: to se mi nenehno dogaja, to kroženje elementov stvari, tak ciklični čas, stari grki, heraklitova reka, srednja mera v gledališču in aristotel, ki reče: faaaaaak

mladost v zraku, s poletjem v kopalkah, najboljše jagode, ki se jih ne da nikjer kupiti: pridete?

biodinamika

zaradi govejih lobanj,

zakopanih v zemljo,

bi postala antropozof

v žepu bi namesto kamnov,

ki jih je tisti gospod vlekel iz žepa

enega za drugim in še enega za drugim,

za katerega je pozabil, zakaj je,

in kar še enega za drugim

imela nageljnov žbice

in ščepec kurkume

rumeno bi bilo in dišeče

po kompotu otroštva

babičnih rokah z žulji

in zimi z indijo v očeh

pa taka romantika!

na kratko postriženo stavčje

ukvarjamo se z linearnimi in nelinearnimi enačbami ter si skušamo predstavljati zmnožek dveh negativnih števil (do polnoči). za zajtrk jemo lubenico in mango in avokado pa olive ter pršut. nutela je v omari za popoldne, ko pred računalnikom zobam mandeljne, ne pa mandlje, skupaj z olupki, ki se mi zatikajo med zobe. v pete je še vedno zažrta zelena barva trave, v glavi pa neke ograje in plevel. nič dobrega, takole biti star petindvajset let, ampak slabega pa tudi ne. nekje vmes kot vedno. z najavljenimi obiski, v pričakovanju dogodkov. za tipkovnico pridna. čeprav kaja ve. že od takrat, od zime in mraza. sedaj je spet tako, ampak ne toliko. in treba bo progresivno biti prijazen do nadrejenih na lestvici pomembnih. če jih spoštuješ, je tolikanj lažje. tako nekako, če že nič drugega ne.

potipi, potopi in david bowie (s smehom)

potipi, potopi in david bowie (s smehom)

včasih malo stegnem svoje lovke krilatega mrčesa za tipalkami, ki so zatipale nekakšen odprt pretok relativno čistega zraka v smeri levega srčnega prekata, kjer se nahaja zaščitna karantena za dostop do srčike kot pri artičoki, z majhnimi grifi, takimi za en prst, da lahko samo praskaš in brez krempljev počasi študiraš tisto 9c s tremi plusi, previsno v nulo, underground po stropu, ki vodi šele do podnožja, vznožja, vstopa v realisation (hohoho)

niso to neke duhovne mistične potke po nepalu, ampak precej urbane zadeve, z veliko prometa, tak ultimativen kaotičen red neapeljskega krožnega križišča, kjer vse heraklitovsko teče, precej harmonično, ampak prav nič idilično iz naših realističnih povesti: hohoho, tisto kar najbolj določa našo slovenceljskost je arhaizem, vedno korak nazaj capljamo za vozom, ponosni na svoje žuljave nožice – in prav nič ni bridkosti v takih slikah, malo cinizma morda, predvsem pa zabavnost, prisrčnost lastnih napač, lastnih norosti, ki z bližino postanejo malo manj grozeče

noter smo, zabetonirani v bunker pod zemljo, kart za vstop pa ne prodajajo ne po internetu ne na nobeni blagajni, kličeš na vse telefone tega sveta, pa nimajo pojma, kje bi se jih dobilo, ni jih v bazi, prav po kafkovsko ne moreš priti do svojega dogodka, krivec je nezan, giljotina pa je že zdavanj prežagala tistega malega črnega bikca naše sentimentalne preteklosti

juhu! (včeraj plavali v morju. našem. heroes just for one day)