potipi, potopi in david bowie (s smehom)
včasih malo stegnem svoje lovke krilatega
mrčesa za tipalkami, ki so zatipale nekakšen odprt pretok relativno čistega
zraka v smeri levega srčnega prekata, kjer se nahaja zaščitna karantena za
dostop do srčike kot pri artičoki, z majhnimi grifi, takimi za en prst, da
lahko samo praskaš in brez krempljev počasi študiraš tisto 9c s tremi plusi,
previsno v nulo, underground po stropu, ki vodi šele do podnožja, vznožja,
vstopa v realisation (hohoho)
niso to neke duhovne mistične potke po nepalu,
ampak precej urbane zadeve, z veliko prometa, tak ultimativen kaotičen red
neapeljskega krožnega križišča, kjer vse heraklitovsko teče, precej harmonično,
ampak prav nič idilično iz naših realističnih povesti: hohoho, tisto kar
najbolj določa našo slovenceljskost je arhaizem, vedno korak nazaj capljamo za
vozom, ponosni na svoje žuljave nožice – in prav nič ni bridkosti v takih
slikah, malo cinizma morda, predvsem pa zabavnost, prisrčnost lastnih napač,
lastnih norosti, ki z bližino postanejo malo manj grozeče
noter smo, zabetonirani v bunker pod zemljo,
kart za vstop pa ne prodajajo ne po internetu ne na nobeni blagajni, kličeš na
vse telefone tega sveta, pa nimajo pojma, kje bi se jih dobilo, ni jih v bazi,
prav po kafkovsko ne moreš priti do svojega dogodka, krivec je nezan, giljotina
pa je že zdavanj prežagala tistega malega črnega bikca naše sentimentalne
preteklosti
Ni komentarjev:
Objavite komentar