če ne bi bilo računalnikov, ne bi znala več pisati: moje
rdeče niti se na papriju izgubijo, ne da se mi obralčati stavkov in konfuzne
strukture, ki bi se najbrž vsaj katji zdele napačne, ostajajo na svojih metsih,
da se mi ne da brati niti za sabo, kaj šele, da bi vedno znala razvozlati tiste
pisane hieroglife, medtem ko kakšen zatipk v zanosu zapisanega na računlaniškem
ekranu ni tako usoden: itak smo vsi po mailu že dobili tisto foro, ko besede
beremo pravilno, ne glede na to, kako so zapisane
čeprav sem rekla ztadnjič enemu petošolcu, da ozko se pa
piše z z-jem tudi v zvezku za zgodovino, pa je reku: sj vem, čeprav je imel
tako zapisano čisto zmeraj brez izjeme, ker ima raje fiziko in matematiko, bo en tak naravoslovni, tehnični človek
te
limaste oznake so sploh nadzabavne, kako se nas oprimejo od znotraj na vzven,
ta je filozof, oni nekaj drugega, jazt sem lena, take stvari, alpinisti,
plezalci, alternativci, antifajevci, komunisti, liberalci – kar držijo se kot
klopi iz železne srajce, da edino še za kakšnega dimitrija uradno ne vemo več,
kaj je
moja identiteta bi bila rada bolj shzofrena, moja identiteta
ima rada vse sorte premike in zamike v nezane smeri, rada dreza v vznike
pomenov, če parafraziram eno čučnikovo pesem, če se dotaknem tistega delčka
sebe, ki sem ga včeraj ali enkrat zadnjič spet našla na tleh, ker se mi je že
enkrat zdavnaj očitno zvalil iz žepa: to se mi nenehno dogaja, to kroženje elementov
stvari, tak ciklični čas, stari grki, heraklitova reka, srednja mera v
gledališču in aristotel, ki reče: faaaaaak
Ni komentarjev:
Objavite komentar