ko bo Lana velika, bo migrantka

ograje našega strahu so se še nedolgo nazaj zdele bizarnost madžarskega fašizma, sedaj pa: realnost, ki narekuje in veli, da je tisto, kar imamo med nogami skoraj tako zelo pomembno kot božič, zato je oboje treba pisati z veliko začetnico ter verjeti, da to določa naše občutke in čustva, da morajo imeti vse punce rade fante in si želeti postati mlade dame, kot da oče ne more biti mati ter da oba nista osebi, kot da je treba svobodi in pravicam drugega prirezati krila za vsako ceno, da tvoji predsodki in stereotipne predstave ne bi bili kakorkoli prikrajšani

molite zame! 

tonemo tja nekam dol proti dnu sredozemskega morja, na prepolnem čolnu idealov o lepi evropi, ki bi pod svoje nedrje sprejela le poštene in pridne, ki bi ločevala dobre od slabih, geje od vseh ostalih, v imenu otrok in naravnih zakonov, v imenu vere in zabubljenosti v lastno blagostanje, odprte meje in odprta družba postajajo stvar idealov preteklosti, kaj pa si vi želite za praznike, v novem letu, za svojo prihodnost?

le kdo bi si mislil, da bo 2015, ki je bilo na začetku kot vsako sveže leto, polno upov o sreči in veselju, prineslo toliko strahu pred drugim in drugačnim, slavljenje zatohlosti in zaprtosti, zaplankanosti za bodečimi žicami, hujskanja, kategoriziranja ljudi, ograj, glasov proti ...

za 2016 pa – čim manj primcev!

kaj nas veže

mi smo tisti, ki nam ni do izpostavljanja naših teles ali glasu, mogoče le besede, brez točno določene oblike tistega, ki izreka, najraje bolj kot ne anonimno, lahko glasno ali potiho, z istim dvomom se srečamo na kavi, nobene želje po prezentaciji, instagramih in lepih fotkah, nevidni ljudje, če si sposodim tvojo terminologijo, hodimo po gurtni tam, kjer ni možno nikogar srečati

nočemo estetizirati naših teles in glasu, kaj šele otrok in domačih živali, hrane, osebnih predmetov, narave, dopustov, nočemo fotogeničnosti za vsako ceno, zlatih rezov – oh, teh sploh ne, dovolj jih je bilo v zgodovini! – usklajene pastelne barve pustimo v CGP-jih in si dopustimo biti pač človeški

al kaj

hčerki bo ime Strija

oranžen plastičen prt na mizi – le kdo si je tako predstavljal prihodnost?, štumfi in gate, ki se sušijo na radiatorju – zato smo študirali estetiko, in ker smo študirali estetiko namesto česa drugega sedaj nimamo sušilnega stroja, vzročno-posledično razmerje, sanje, ki se raztegnejo in vase posrkajo še vso banalnost, o kateri nihče nikoli ne razmišlja, o ščetinah zobne ščetke, ki se prehitro obrabijo, svinjariji, ki se nabere v košu za biološke odpadke: zelo ekološka svinjarija, moram priznati!

taka naravna kot so naravne družine in spremembe na koži in na telesu, kot je naravna bolezen in negativna čustva in spolni nagon in plesen, ki se nabira v kopalnicah brez oken, za katere je posredno spet kriva estetika ter vse te druge vede, vse te druge knjige, ker takrat naši starši še niso brali Jesperja Juula, niso brali o tem, da so vsi otroci lahko geniji, da imajo potenciale, ki jih je treba izkoristiti, čeprav so nekaj o tem govorili že pri maši, a v takšnih arhaični terminologiji, da je le malokdo razumel, kaj so to blagri, ki nam dajejo poslanstvo in smisel: ah, kapitalizem idealov – kje vse se ne prodajajo

naravna vzgoja, naravni porod, naravni dezodorant, ki ga čisto naravno zapišem kot deodorant, ker ne znam drugače, drugače se mi ne zdi naravno! – in pazite, to je argument za naravne družine v naravnih plenicah z naravnimi občutki do homoseksualno usmerjenih in migrantov, beguncev, drugačnih – vse je čisto naravno, nad naravo z naravnimi olji, seveda pa tudi s pomirjajočo glasbo in dišečimi svečami: surova narava, videna skozi točno določeno ideologijo, je strašansko romantična!