božanje

tudi če globoko pobrskam in fino podrezam v notranjost, me prav nič ne skrbi, ne zares, plavam s tokom, se ne izobražujem in ne nabiram dodatnih informacij, gledam sončnice, pijem kakav in berem Lovecrafta, Gospodinova, Austerja in Cortazarja ter komaj čakam, da bo spet zadišalo po zelenem čaju in bom šla plavat, do takrat pa se postavljam na glavo, kot bi bilo to moje naravno stanje, in vedno bolj ugotavljam, da bom najbrž naslednje mesece preživela v trenirki zelo suvereno, udobno, ležerno, z bolečo in napeto medenico, ker ne znam zares sprostiti dimelj

nimam niti najmanjšega pojma, kaj me čaka, nisem pripravljena, ne čutim mišic medeničnega dna in malo sem vraževerna, da ne smem vnaprej predvidevati ničesar, »to bomo potem,« je moja mantra, postala sem bolj počasna in manj se sekiram, če česa ne naredim redno: zamahnem z roko, tega sem se naučila, da so večeri prosti in lahko zlagam črke ali pomito posodo v omare, raztegnem svoje telo, premetavam sezname za v trgovino ali se stiskam pod odejo, čeprav bi mogoče rada svoje možgane raztegnila še v kakšno drugo smer, vsaj dokler imajo na voljo dovolj spanja: sanjam o teoriji, nič kaj preveč zagamanega, ni tak čas za matematične uganke in abstraktnost

pisala ne bom, ker je toliko tistih, ki to počnejo bolje od mene, znajo misliti, razčleniti, izostriti pogled, da zareže: rada jih imam, čisto zares, malo se raznežim, kot to počno zadnje čase vsi okoli mene, postanejo nežni, čeprav so bili še trenutek pred tem robati, slabe volje, zdi se jim luštno in simpatično, toplo in prijetno, veseli so in lahko bi v teh pogledih, dotikih, objemih našla smisel trenutnega obstoja, a v resnici komaj čakam, da dobim nazaj svoje fizično telo in začnem početi z njim karkoli hočem, čeprav je lepo in ganljivo videti zmehčane obraze in kretnje, ki pridejo zaradi bližine, čisto biološkega nagona, me božajo, kot bi bila mlad mucek, ki se je pravkar izkotalil