nametano

ljudje se prodajajo, najraje skupaj s svojo podobo, ki je blagovna znamka, uspeti, uspeti je smisel človeka, biti viden, opažen, platforme, cilji, pomagajo še prijatelji in znanci, vsi za isti cilj, ki opravičuje sredstva: z dušo, brez duše, saj sploh ni važno, ne znam pokazati s prstom na 'tisto nekaj', kar je tako napačno, zgrešeno, oddaljeno od svinjarije za nohti, ki se ti nabere pri tistih tazaresnih prijateljstvih, ki jih zvežeš skupaj v skali, ki te lopnejo po rami pred trgovino, strgane hlače, ko previdno prijemaš umetniške originale, da jih ne bi umazala ali pomečkala, andrej reče: ni ti treba pazit

z vnaprej izdelanim konceptom – najbrž je to najbolj moteče, načrtovanje vseh detajlov, zato bi morala verjetno tiste grde šalce, ki živijo v moji omari in jih celo uporabljam, vreči v smeti, ker se ne skladajo s podobo mojega življenja, bi morala razmišljati o barvah, ne pa da rečem: saj ni važno, uporabi kakšne ostanke, mi smo odrasli z njimi, med socialističnimi rdeče-modrimi bundami in kombinezoni ter kapitalističnimi trenirkami s kičastimi disneyjevimi junaki, svet je kaotičen in v njem se najde vse sorte, zakaj bi ga potem skušali videti kot drugačnega

čisto tako: mačje dlake, ki nimajo estetskega namena in ki niso tam, da bi pričarale domačnost kot sveže pečeni piškoti, metelkova je pač white trash in drugi podobni placi tudi, skvoti, prostorčki brez dizajnerskega podpisa in pravil z navodili za uporabo, brez zapletanja vsakdanjega življenja – to je čisto narobe, mora biti enostavno, kdaj pa kdaj je lahko tudi burek za kosilo, uporablja naj se čim bolj običajen pralni prašek, brez tega novodobnega malomeščanstva, ki se naroča online in kupuje v butičnih trgovinicah unikatnih izdelovalcev – ah, dajte, no, dajmo že prerasti ta modernizem