vse je kulj, če kulj si ti

kot po tekočem traku so padle domine svobode vsem kot ključi iz žepa (ključi od vrat do poletja), ko vsem počasi vse pada dolj in ne razumem ljudi, ki gredo na počitnice za en teden, ko pa je morje tako zelo blizu in reke in jezera in ljudje pa človeki, da se vse nabira in prekriva in se vse spreminja v tokokrog, da vse uranžno utripa in sonce sveti in se svet vrti in pločnik naenkrat postane zmenkališče in spoznaš en kup ljudi, kar tam na domačem pragu in telefon kar naprej zvoni, da sploh ne moreš več vsega uskladit, pa če imaš še toliko koledarčkov, dlančnikov in ostalih časomerov, ostalih razporejevalcev in tistih ur za kuhat jajca, ki se še niso izvalila, izkotili mladiči tiči za poletet drugam čez meje čez skale čez zapreke čez mizo da vstaneš in greš nezavezan pa čeprav na štrik pripet – res, lepo je živet;)


(itak)

Breton, Char, Eluard: Zmerom isti

Ljudje so preveč pogumni
Eni pod posteljami drugi v omarah
In tisti ki imajo svečko namesto možganov
Niso nevšečni tistim s cunjastim srcem
Ko pravijo s tem je treba končati
Jih je to morate vedeti strah
In tedaj se pogum zelo medeno loti drugih vrlin
Miri slabo voljo se laska tveganju podkupuje nezaupljivost

Družabna igra

my brain is squirmin like a toad

verjetno bi bilo najbolje pobegniti bosih podplatov (po možnosti na morje, da burja prepiha glavo in valovi odneso možgane), da bi le kartice poslane sporočale, da sem še nekje ...

naj vse razje sol in morske alge naj se naselijo v misli, da jih obrastejo in vino naj jih razžre

pritisniti delete je kot prerezati štrik (tega se ne dela, ker nihče, ampak res nihče, ne more biti Demoklej, četudi v Intersparu prodajajo meče po akcijski ceni, s 15 % popustom, ker, ane, UršKa, v hipermarketu in v Mercatorju so iste cene ...

in eden mi je enkrat rekel, da bi bil rad brezčuten, meni pa se zdi, da je želja po samozadostnosti le strah pred padcem ...

bojim se padati (hvala, da si me naučil)

pa smo rategnili jutro čez cel dan in se šli potapljat v zeleni čaj, da poravnamo račune, jaz tebi, ti meni in naslednje jutro sem bruhala od čiste ljubezni

neznosna lahkost bivanja

žal, ne bo šlo, več sreče prihodnjič

posoda pa se je spet začela nabirati v koritu, ker jo nihče noče pomit, pa čeprav sva kupila nov detergent (čisto navaden, iz nobene reklame) in novo gobico krpico karkoli že

spužvo napihnjeno od same vode z oklepom školjke

wc školjke za wc račke za fajn wc želve z rudečimi učmi

želve proklete z oklepi, ki nočejo nikogar pustiti blizu, ker nikogar ne potrebujejo, bolijihkurac, kakšni objemi, kakšne nežnosti ... meh ...

boj se prestrašenih ljudi

boj se dobrih ljudi

in ne, ni ti treba igrati nobene vloge, saj nismo v gledališču, v drami, drama, Drama, Igor Samobor bo igral namesto tebe z velikimi očmi otroka, Črimekundana bo igral, da ga tebi ne bo treba, ker če imaš nekoga rad, mu ne smeš dovoliti da gre, da ga odpeljajo brahmani strahov, da se skrije, da se pretvarja, da je neviden

ne smeš

pa kamorkoli že to pelje ...

magari v Patagonijo

gatdemt

Tale se hoče umret - v bistvu se je že naredil nevidnega, pa se mi zdi, da je internet kar naenkrat bolj prazen, pa ne le zato, ker dinozavri pač zavzamejo kar nekaj prostorja.

Se mi zdi, da je brisanje bloga skorajda kot zažiganje knjig na grmadi, tega pa se ne počne! Kot se knjig tudi ne krade, razen kdaj pa kdaj kakšno tako, ki je nihče več ne rabi, ti pa bi jo imel, ampak kar sem hotela povedati je, daje widra konservativna inu sebična žival, ki je z velikim štrikom navezana na svet okrog sebe, pa še s kompletom vpeta, in ko se ta spremeni, javno protestira z velikim lepakom na katerem je s črnim vodoodpornim flomastrom (flUmastrom?) spisano: NE!

in potem v drobnem tisku predlagam odmoritev, to pomeni prste s tipkovnice za nekaj časa, da prebolijo virozo z latinskim imenom nedasemivečus, doklerzopet ne začno srbeti in se v glavi nabere cela kopica misli, ki jih ne moreš objaviti nikjer drugje kot na spletniku.

Spletniki so pa ja kulj. Ane?!?

spletnik?!?

Ne vem, kdo je prevajal Blogger v slovenščino, ampak kdorsižebodi, vrag naj ga pocitra in kamela poščije, naj mu zmanjka toaletnega papirja v najbolj kritičnem trenutku in naj mu vse krave v hlevu pocrkajo!

Naj dobi alergijo na cvetni prah spomladi in naj se mu žvečilni prilepi na najdražje hlače!

Da bi ga slon pohodil!!!

Usedline

Nizki pritiski od zgoraj in nebo, ki se spušča do tal, do asfalta razpokanega kot želvji oklepi, zaobljeni, a ždeči v kotu z devetdesetimi stopinjami: ostri kot in vse porcelanaste figurice na polici nad kaminom padejo na tla in se razletijo v kristal, v črepinje, da z bosimi nogami potacaš bele majhne ostre koščke in si obuješ nogavice in copate in čevlje in škornje, si oblečeš pižamo pa palerino in postaneš en zasalotejpan pakeljc, z izolir trakom zavit in z bodečo žico.

Okoli navlečeš električnega pastirja, za vsak primer, da ne bi kakšen od kačjih pastirjev s prelivajočimi se krili tvoje notranjosti pobegnil na prostost, da ga ne bi parkelj kakšne krave potacal pod sabo, da se ne bi sila kakšnega bika ali vola zakadila vate z močjo rdeče agresije.

Zid iz velikih megalitov okoli globokega vodnjaka napolnjenega s sendimenti neizrečenega in nikoli storjenega, potlačeni vzgibi izbruhnjejo kot nevihta sentimentalna in da bi jo zadušil, še preden dokončno izbruhne, prav po moško nepremično sediš, trd kot kamen in žuliš svoje pivo. Počasi, zelo počasi, da bi pobegnil mislim, ki bolijo, pa se te le še bolj razplamtijo, da pasivno obsediš in se prav nič ne premakne. Edina razlika je prazna steklenica pinkfloydovskega jutra, ki se vrti na plati – obrni jo na drugo stran kot palačniko in svet bo v hipu dobil novo perspektivo – še cintamalij, dragulj, ki izpolni vse želje, bi se smejal, princ Gabrijel pa je zaspal, utrujen od spoznanja v obliki granatnega jabolka, ki je padlo predenj z drevesa. Ni vedel zakaj in to je bila edina stvar, ki mu v življenju ni bila jasna.

Velike oči, velikih otrok, ki pripovedujejo pravljice z odprtimi usti. Pološčeno jabolko in aluzije, prarafraze in citati, ki sploh ne obstajajo. Metakontekst, metatekst, Meta in 6 razbitih jajc za zajtrk.

Nihče popoln, vsi brez hib: smo jih zaprli v akvarije, akvaterarije, zlate kletke in pasje ute in odšli spat. Ugasnili luč in se pokrili s kovtrom. Česar ne vidiš, tega ni, strah pa ima še vedno velikanske oči (se svetijo v temi) in boj se prestrašenih ljudi, ker se jih tudi Casper boji, pa je duh.

Vsi mi, se luščimo v več plasteh kot čebula, ki solzi oči, da vsi vemo, da vem, da veš, da je le objem tisti, ki lahko odreši svet, pa čeprav v naslednjem trenutku vse propade. Itak: življenje ni alternajoče zaporedje, le estetika se menja z modo, naš pogled na svet, se v hipu iz popolnega dreka prelevi v milni mehurček, in ko poči, gre v isti svet, kamor gredo gledališke predstave med hipom konca in trenutkom, ko se uglasi plosk in prižgo luči. V votlini se počutim varneje in rožmarin ni lep, a diši, in to mi vsekakor zadostuje.

Pričnite brati embalažo med vrsticami

Strogi neobloženi stavki, brez baročnega okrasja in rokokojskih metafor, na meji kiča, znastveni, enoumni, brez možnosti neštetih interpretacij Nietzschejeve resnice, hladno prazni in resnični, takšni, ki se jih moraš naučiti na pamet, definicije, ki take pač so, aksiomi.

Novodobni guruji, takšni in drugačni, z brazgotino na glavi ali brez nje, takšni, ki berejo misli ali takšni, ki jih ne, neki tekstopisci, ki med delom pišejo blog in se potem njihovi teksti pojavljajo povsod, kot moderni slogani, nauki, pregovori, reki. Odraz časa, Zeitgeist. Videz vara prevedemo v novodobni jezik in začnemo brati embalažo med vrsticami, čeprav verjetno, ravno zaradi duha časa, sploh niso hoteli povedati tega. Paradoksalno.

Kosovelova nihilmelanholija z modrimi konji in nietovske vijolice v očeh se prepletajo v eno samo poezijo, ki je s cviljenjem nastala, brez poka, brez česarkoli velikega, ko so opico učili pisati pesem.

Racionalna funkcija: nekaj pološčene kovine je padlo v tvoj nabiralnik, da je zacingljalo zares naglas, ampak ne vem, če si slišala.

Grem pit svoj čaj.

Ježica ne pade daleč od kostanja

Pišem blog. (to je bilo priznanje, sedaj ga morem le še izreči)

Vloge stereotipne se menjujejo namesto bedžov, se pretakajo med zamenjanimi vlogami strank in uslužbencev, ki z mrkimi pogledi čakajo, da se jim kdo nasmehne in jim zaželi lep dan. Študentka z razcapanimi allstarkami plača ekonomistki z laptopom drobiŠ za vlak, vlakovnik, svet se postavlja na glavo, ker tako ali tako nima nog na katerih bi stal. Poezija se utaplja med svetom pesnikov in tistim vmes, v katerega smo se zagozdili, da ne bi padli na iSpitu. Enkrat sem šla v beli volneni jopici z gumbki na koncert metalcev. Stavki se krajšajo, pritisk pada in sopara nam udarja v glavo z Murphyjem na čelu/violončelu/violini (poljubno obkroži). V podzavesti sanj, ki nam jih še ni uspelo potlačiti, se prepleta fantastika miljontih miljavžentih črk, ki se spreminjajo v besede, oh ne, fonemov in morfemov, ki tvorijo lekseme in ti sintakseme pa tektseme, da bomo nekolikanj bolj strokovni inu natančni inu vse to mnogovezno kar nam manjka. Sistematičnost naravoslovcev, ki se nekje pod mizo drže za glavo ob mejah abstraktnega, ki ga vsak dan namečemo od vsepovsod, ko niti eno drevo v Ljubljani noče stati na mestu, kamor bi ga zasadil ti. Me zanima, če je vakuum poln praznine in če so kozarci polni zraka, ko so prazni, pa gravitacija, ki pada, pada, pada, sve to pada, pada pravokotno glede na tla, glede na kaj, razen če zapiha veter in ti vrže ježico ježevko virusa HIV direktno v glavo. Si lahko nekaj abstraktnega, kar v resnici sploh ni abstraktno, ampak ne zaznavno z našimi čuitili, predstavljate tridimenzionalno? 2D svet stripov brez vezaja bi si uokvirila na steno in se preselila vanj kot v Platonovo votlino senc inu svetlobe, črno-bele slike črnobelih televizij. Zanosa mi zmanjkuje, tok zavesti se le še počasi plazi dalje med printanjem 64 strani papirja, ki ne bo nikoli razmetan - ga bomo čimprej speli, ujeli, da ne bo mogel nikamor in nikoli pobegniti iz zapora. Ptički greJo, se že šli, da se jih lahko pogreša, in enkrat bomo šli tudi mi, z avtom in namorje in gor in dol in v Italijo in na Hrvaško in na grad Fužine pa v Narodno galerijo. Jedli bomo v Brežicah na bone, ker domačega hladilnika ne moreš stlačiti v ruzak, pa ne glede na to, koliko žiraf prebiva v njem: mame ne kuhajo več kave. Papirja povsod nametani in pisava razrita s kaosom obmetana me vabi v domač objem domačnosti Domaćice. Enkrat sem pojedla celo škatlo Domaćice in 7 trobentic, in potem ne vem od česa mi je bilo slabo.

Nauk na koncu zgodbe: Če ne veš, ali imaš prav, poglej v rešitve, in če si zaspan, popij en črni čaj - pomaga.

Misel je metafora jezika (ali obratno)

Še pred začetkom zašla S poti kot vedno storim. Pogojna resničnost za pretekli čas, brez obžalovanja: kaj pa lahko spremenim? Raje strmim v ta svet, ko dež prehitim in ljudi lovim, brez da bi koga hotela kamorkoli pofočkat. Vzporedno se trudim narisat črto, ki bi bila vsaj približno vzporedna - in nikakor ne ravna, temveč po ovinkih, meandrih speljana in z rododendronom in olenadrom v kotičkih oči.

Kolektivna individualnost sploh ni tako pleonastična, kot se zdi na prvi pogled: vsi bi bili radi individualisti.

Objektivne resničnosti ni. Tukaj sem v prozi.

Ogledala lažejo, četudi so razbita, in duše kradejo s svojo ostrino, ki se skriva v njih, četudi so okrogla. Ne razbijajte jih, pustite jih pri miru, hodite mimo brez strahospoštovanja, brez pokleka pred maliki, ker najbolj se morate bati tistih, ki se bojijo vas. Strahopetci, ki si ne upajo priznati niti svojega strahu, ko se razbijejo jih nikoli več ne zlepiš, pa če salotejpaš in salotejpaš v neskončnost. Ja, v točno to serafično neskončnost!

Steklo te podvoji, te odseva, ego napihne, da se vidiš v njem, v celoti, po delih, pa tako ali tako: vse stvari so iz stekla.

Pravi, naš Jože, da so ločilni števniki posebno prikladni za izogibanje tem splošnim izrazom kot so stvari in ljudje, ampak ko pa je v teh dveh besedah ves svet zajet, celo v sami stvari, reči, če smo malce reistični. Cel svet, a veste koliko je to - to je celo vesolje!!! Dvoje, troje, štiroje s skiroji in cikli s tricikli in ciklostili - vsi bi morali poznati Janija Kovačiča in Gertrude Stein.

Ampak ne. (seveda ne, zakaj le, kajneda, zakaj tako posplošeno, abstraktno, tako megalomansko megalitsko monolitsko monumentalno? zakaj zakaj zakaj)

Razlika med znanostjo in filozofijo je v odnosu do resnice: znanstevno lahko razpravljamo šele, ko nekaj sprejmemo za resnico, o kateri se ne sme dvomiti, filozofsko pa lahko začnemo razpravljati točno takrat, ko vse resnice postavimo pod vprašaj.

Resnice ni, le interpretacije so. Friedrich Wilhelm Nietzsche.

(ubistvusmhotlapovedatsamtodabišlanekampihatmilnemehurčke;)

[asetijemáuotkotkotálu?]

čas namreč. mi je pobegnil iz vajeti in s povodca ušel. prav po tiho je spokal kovčke in potovalke ter skliznil po klancu navzdol, da sem slišala samo loputanje z vrati nekje v daljavi. ni ga več - odšel na počitnice na konec sveta, v vse smeri, ki vodijo stran od mene, jaz pa naj sedaj sama plezam brez njega ...

LAŽEM. ne plezam, počasi lezem, se oklepam vsega s svojimi žulji brez ravnotežja in kograkoli, ki bi me povlekel navzgor

pha, pha ... (skozi nos)

oh, ta prokleta slovenščina, le kdo te je izumil, ta preklemanski materni jezik, le kdo bi tebe ljubil

vse morfeme mu bom izbila iz glave in iz slovnic izbezala vsa pravila in jih vrgla v morje. z grabljicami (#) ga bom pretolkla, da bodo viseče opice (@) popadale iz njegovega okostenelega skeleta, ki bo slejkoprej moral poklekniti pod vso to težo oblepkov

edino Jožeta Toporišiča bom pustila živet

zabigecana slovenistka

Kdo se kač boji?

Toliko se je vsega nabralo, da se je še moja žirafa prevrnila pod težo dogodkov in jogi sem dvakrat zamenjala v treh dneh, ker sem mislila, da stojim na trdnih tleh, pa so se mi ta spodmaknila: oh, ti ljudje, kako so nepredvidljivi, kako SMO nepredvidljivi, in kako hitro zamahnemo z roko in rečemo, da imamo vsega dovolj, pa čeprav se imamo tam nekje zadaj v zatilju še vedno najrajši na svetu. Si pišemo pisma z jezo in ihto, namesto, da bi vse te negativne vibracije nametali na blog ali pouštr preboksali, laufali nekam v temo in vse to, kar proti srdu in gnevu pomaga. S krivo hrbtenico in krivo vestjo bremena krivde se sprehajamo od piva do piva, češ saj nam nič ni, saj nam nič ni bilo, ampak ko ti pa tako zlahka od ust ali pa od pisala uide kakšna nesramnost, da se tako hitro porinemo v vodo, ko sami še vedno na bregu omahujoč stopicljamo in nikamor ne gremo in potem se toliko vsega tega nabere, da pod vso težo res ne moremo nositi vseh reber pokonci in zato samo še kozmodisk prenašamo namesto hrbtenice. Z žilicami v očeh popokanimi in pekočo dioptrijo se prekladamo in obsuvamo s koraki za nazaj, ki bi jih bilo treba v drugo smer zasukati, ker če enkrat začneš flenčati štrik in potem delaš vozel za vozlom, boš moral najprej zadnjega odvozlat, če hočeš stvar razrešit, ali pa s sabljo prerezat, ampak štrik je drag, čisto preveč evrov, pa četudi ga kupiš na climbersonly. Bo treba skrit tisti magyverski žepni nož in olfanož skrivit in z rjo prepleskat, da ne bo več uporaben, nohte postrišt in pogrist, da se še zobje zraven malce obrabijo, da ne bodo tako ostro sekali s sekali kot doslej. Pa s peno bi bilo treba obložiti besede, ki padajo kot odkruški skal na trdna tla, namesto na blazine - kakšna stara žimnica, da se ublažijo padci, pa ščepec potrpežljivosti in zaupanja vase in v druge, pa smo na konju, na kobili, skačemo čez kozo brez strahu, ker samo enkrat sem se čeznjo v steno zaletela (me je odneselo, hehe), pa še vedno upam kamorkoli skočt, samo spustit se je malce težje, sploh če se ti zdi, da se dobro držiš. Prosti padi zaupanja in visenja na štriku, ko smo v Gardalandu enkrat v osmem razredu štirje ljudje laufali od zelenega do zelenega semaforja do sedežev prostega pada, da smo lahko v enem kratkem trenutku neštetokrat za povrstjo padli dol. Do danes smo se vsi štirje izgubili, samo še pes nam je manjkal, pa bi se spet ponovila zgodba iz grotesknih Petih prijateljev, kot se ta vedno ponovi. Enkrat brez psa, drugič z, saj ni važno, a pes je a ni, če grize, in če laja, bodi vsaj ti tiho, če se že jaz trudim, da molčim in da ne molim rok in nog pod čekane grozeče, pa četudi ga kdaj pobožam, kar tako, ker se mi zazdi lep. Pa tebe bi božala po tistih laseh, ki jih nimaš, takolele bož, bož, bi te, ampak kaj, ko imam trenutno celo vrečo vsega raztreščenga povsod in se nimam časa s tem ukvarjat. Me ima, da bi na prebrala celo sveto pismo, po možnosti na stranišču, ker se mi zdi, da ta straniščna literatura en tak zares zanimiv fenomen. Enkrat sem v drugem ali tretjem razredu v delovni zvezek poleg slike majhnega okna napisala okenček in se mi to že od nekdaj zdi smešno. Sem preverila v pravopisu je ni, v SSKJ pa kot navadno ekspresivna raba, zato sem se danes sem prav nasmejala, ko je na neki strani pisalo: Za spreminjanje količin artiklov v košarice vpišite želeno količino v okenček. Meni se ne zdi ustrezno, je pa vsekakor simpatično inu ljubko, kot razne menjuješ, pa ostale rožice in cetke, sploh tiste prevedene so čudovite in ljudje so zares inovativni, da ne rečem človeki. Sploh so zabavni takrat, ko skušajo naglase postavljati in se jim zdi, da lahko kar enega od vseh treh naglasnih znamenj nekam napišejo, pa bo že v redu, približno tako kot jazst vejice nasuvam poljubno po občutku, bodo ljudje že vedeli, kako se izgovori: kartuzija Pletérje?, AnžéjD`ežan? - če jazst prav razumem te reči, sploh možno ni, da bi se krativec na tistile e tjale postavil, ampak mogoče: it' s just me, se ne bi čudila. Na splošno sem jezna nase in na to, da vedno zajebem, ko mi sploh ne bi bilo treba, in to, da sem lena in da se mi velikokrat enostavno ne da, vlačit tistega velikega kufra sebe s seboj, kaj šele da bi vzela še tistih sto vrečk in potovalk od koga drugega na svoja ramena, ampak včasih je dobro očala snet in z druge perspektive na situacijo pogledat, pa četudi ni ravno idealna, četudi pač brez dioptrije bolj malo sveta vidiš pred sabo. Uccellov vesoljni potop oktogonalni in zmedeni, stereoefekti zelenookrasti, cel kup vsega, da se sploh ne znajdeš, ko pogledaš in za trenutek sploh ne verjameš, da je zamzak kdaj obstajal. In polj se po celem internetu kregajo o PC-jih in Mac-ih, da človek samo še čaka, kdaj se debata preseli v kavarne, da ne bo nikjer več miru, in jaz, ki bi se lahko navadila na enega ali drugega, samo da mi en bi bilo treba vsak dan šaltat. Edina zares luštkana reč pri ljubkem obgriženem jabolčku, je bila ta, da mi je avtomatično dal slovenske narekovaje, eden spodaj, eden zgoraj, ah, jazst puristka (so me že dobili v kremplje, pha pha). V bistvu imam rada svoj stari PC, ki se mi vsakič sesuje, ko ga skušam ugasnit, sem že skoraj navezana na tisti moder ekran, edino kar mi je žal je, da sem razšraufala tistega ta res najstarejšega še s tetrisom na njem, da je za njim ostalo le nekaj tavelkih disket in ena miška in ena tipkovnica, z nemškimi umlauti, ki se praši na steni. Je bil to vedno moj problem, da sem bila preveč radovedna in so me že v osnovni šoli z vzdevkom firbec obmetavali, in ves tisti čas prej, ko sem vse igrače na baterije pokvarila, ker me je zanimalo kako delujejo in šraufecigerji so bili vedno ena mojih najljubših reči - sem si itak zmeraj želela biti MacGyver. Agnus mu je ime, če mogoče še kdo ne ve, in enkrat zadnjič sem se med smrekami v gozdu izgubljala in skorajda že jedla čebele, ker sem zares, sva zares, hotela v eno bajto tako lepo leseno na prvi pogled zaljubila, pa nama ni nikakor uspelo tistih vrat odpret in pogruntat zapiralnega sistema, pa res naju je zanimalo kaj je znotraj: nama ni ratalo drugače kot čez streho, da sem si skoraj lopatca zlomila, ko si na moja ramena stopil. Sva žvečila koreninice z okusom po repi, pa šmarnice drgnila ob zapestje, da vidiva če so strupene in laufala od drevesa do drevesa, da naju zlobni Ljubljančani ob svojih vikendih ne bi videli, in polj sva čez balkon v zaklenjeno hišo zlezla, ker vlomilca morata biti vedno dva: eden močen, da se lahko gor potegne in drugi suh, da lahko čez kakšno lukno zleze, če je treba. V bistvu je vse tolele ena čudna zadeva, ker bi bilo veliko lažje tiste figurice iz kinderjajčka po pesku prestavljat ali pa jaslice ustvarjat, kot pa zaresne ljudi prepričevt v karkoli, ali pa se označevt tako nekako kot socializiran mizantrop: you are what you is, ane, Frank Zappa? Pa že tri dni mi hodi po glavi tisti komad, ki sem ga slišala samo enkrat, od Braneta, od Otrok socializma, en tak refren, ki se ti zares vtisne v možgane:„Pejd ga pogledat, Brane, pejd ga pogledat, Brane, no!” Itak smo vsi egoisti in se po Vasariju še štiri leta po smrti ubijamo, namesto da bi sanjali kakšne frjolične pikapolonice ali turkizno zelene slončke z rumenimi pikami, da bi enkrat za vselej vse prespal. Ni res: kulj se je trudit in vedno je fajn, ko ti rata premagat tveganje, ki si se ga bal. Igrica je, zato človek ne jezi se, četudi s kom igraš šah, ker itak ni nobene igrice v kateri bi bili lahko vsi zmagovalci: vedno vsaj eden izvisi, ker se ne more pofočkat in polj on miži. Res je lepo, če ti kdo kaj kdaj podari kar tako, samo zato ker si (ali pa zato, ker si mu pomagal zmetat vse natlačaneno iz njega). Pa če kdo slučajno vse to prebere, vse te besede in stavke in povedi, naj me pocuka za rokav - mu častim kakav ali čaj ali sok ali kavo, ampak zares, ker zadnje čase sem res radodarna, in vsi tisti, ki se vam to že obljubila, pa še nisem uresničila - še en mesec potrpljenja lepo prosim, da malce zadiham svobodno, in se naberejo obresti na banki vezane iz tistih centov časa darovanih, se obrnejo na borzi in indeksi zrastejo do neba, da se jih potem lahko proda in izkoristi: obljube z neostikom držim, četudi z zamudo in kač se zares ne bojim pod pogojem, da se bo še kaj naprej od njih premaknilo.

žafa žafa (iz đungle)

đingl đungla

Ko že vse bloge prebereš in nihče noče ničesar novega napisat, jezno grizljaš vsesorte oreške študentnfutra, še rozine celo, pa jabolka lupiš, okna odpiraš in zapiraš, čaje kuhaš nalivaš, z miško klikaš po ekranu, po celem internetu klikaš, mejle pišeš, pa ti nihče noče ničesar odpisat, na msn se popaš odpopavaš, zlagaš cunje, razmetavaš, radio prižigaš in ugašaš, kupe papirja prelagaš in ko imaš vsega dovolj vzameš tipkovnico in so prste sposodiš in stipkaš z udarci nekaj vrstic, ker cel dan se pa res ne morem učit, raznih cerkva in davidov prokletih, ki jih ne smem izpustit in vsega tega, da sploh ne omenjam slik, ker do tja že itak nisem prilezla. To je bil le en tak tarzanovski medklic.