Nizki pritiski od zgoraj in nebo, ki se spušča do tal, do asfalta razpokanega kot želvji oklepi, zaobljeni, a ždeči v kotu z devetdesetimi stopinjami: ostri kot in vse porcelanaste figurice na polici nad kaminom padejo na tla in se razletijo v kristal, v črepinje, da z bosimi nogami potacaš bele majhne ostre koščke in si obuješ nogavice in copate in čevlje in škornje, si oblečeš pižamo pa palerino in postaneš en zasalotejpan pakeljc, z izolir trakom zavit in z bodečo žico.
Okoli navlečeš električnega pastirja, za vsak primer, da ne bi kakšen od kačjih pastirjev s prelivajočimi se krili tvoje notranjosti pobegnil na prostost, da ga ne bi parkelj kakšne krave potacal pod sabo, da se ne bi sila kakšnega bika ali vola zakadila vate z močjo rdeče agresije.
Zid iz velikih megalitov okoli globokega vodnjaka napolnjenega s sendimenti neizrečenega in nikoli storjenega, potlačeni vzgibi izbruhnjejo kot nevihta sentimentalna in da bi jo zadušil, še preden dokončno izbruhne, prav po moško nepremično sediš, trd kot kamen in žuliš svoje pivo. Počasi, zelo počasi, da bi pobegnil mislim, ki bolijo, pa se te le še bolj razplamtijo, da pasivno obsediš in se prav nič ne premakne. Edina razlika je prazna steklenica pinkfloydovskega jutra, ki se vrti na plati – obrni jo na drugo stran kot palačniko in svet bo v hipu dobil novo perspektivo – še cintamalij, dragulj, ki izpolni vse želje, bi se smejal, princ Gabrijel pa je zaspal, utrujen od spoznanja v obliki granatnega jabolka, ki je padlo predenj z drevesa. Ni vedel zakaj in to je bila edina stvar, ki mu v življenju ni bila jasna.
Velike oči, velikih otrok, ki pripovedujejo pravljice z odprtimi usti. Pološčeno jabolko in aluzije, prarafraze in citati, ki sploh ne obstajajo. Metakontekst, metatekst, Meta in 6 razbitih jajc za zajtrk.
Nihče popoln, vsi brez hib: smo jih zaprli v akvarije, akvaterarije, zlate kletke in pasje ute in odšli spat. Ugasnili luč in se pokrili s kovtrom. Česar ne vidiš, tega ni, strah pa ima še vedno velikanske oči (se svetijo v temi) in boj se prestrašenih ljudi, ker se jih tudi Casper boji, pa je duh.
Vsi mi, se luščimo v več plasteh kot čebula, ki solzi oči, da vsi vemo, da vem, da veš, da je le objem tisti, ki lahko odreši svet, pa čeprav v naslednjem trenutku vse propade. Itak: življenje ni alternajoče zaporedje, le estetika se menja z modo, naš pogled na svet, se v hipu iz popolnega dreka prelevi v milni mehurček, in ko poči, gre v isti svet, kamor gredo gledališke predstave med hipom konca in trenutkom, ko se uglasi plosk in prižgo luči. V votlini se počutim varneje in rožmarin ni lep, a diši, in to mi vsekakor zadostuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar